Jedro

Omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja po 36a. členu ZDR je odvisna od možnosti delodajalca, kar pomeni, da morajo pri delodajalcu obstajati objektivne okoliščine za uresničitev pravic delavcev, kot jih zagotavlja citirana določba. Delodajalec mora ukrepe za ohranitev zaposlitev uporabiti v fazi ugotavljanja trajno presežnih delavcev in morajo biti vključeni tudi v sam program. Ni pa možno teh ukrepov uporabljati po končanem postopku ugotavljanja trajnih presežkov. Delodajalec rešuje delovnopravni status delavca - invalida v programu razreševanja presežnih delavcev ob upoštevanju določb 1. in 3. odst. 36d. člena ZDR in ne z uporabo določbe 36a. člena ZDR.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku tožnika in razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 12.6.2000 in z dne 5.7.2000 ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 38.559,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10.5.2001 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka v celoti in uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi tako, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni in zahtevek tožeče stranke zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in sojenje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni ravnala v skladu z zakonom, ker je brez postopka izbire med vsemi presežnimi delavci na delovno mesto čuvaja razporedila Z. B., ki je bil kot presežni delavec določen na istem delovnem mestu kot tožnik. Zaradi opustitve postopka izbire po 36a. členu ZDR, je sklep razveljavilo. Tako stališče sodišča prve stopnje je po mnenju pritožbe zmotno. V letu 2000, ko so se pri toženi stranki ugotavljali trajni presežki in sta bila tožniku izdana tudi izpodbijana sklepa, je kot čuvaj še vedno delal J. S., ki se je upokojil šele 7.3.2001. Tako ni bilo nobene potrebe ali utemeljenega razloga, da se med delavci, ki so bili opredeljeni kot trajni presežki, naredi izbira za delovno mesto čuvaja. Po mnenju tožene stranke je za odločitev v predmetni zadevi pomembno ravno to dejstvo, torej ali je bila v juniju 2000, ko se se ugotavljali trajno presežni delavci, potreba po delavcu na delovnem mestu čuvaja ali ne. Ob pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja bi sodišče lahko ugotovilo, da se je J. S. - čuvaj, upokojil dne 7.3.2001 in tako se ob izdaji izpodbijanih sklepov v juniju in juliju 2000 ni mogla kazati možnost za razporeditev presežnih delavcev na to delovno mesto. Upokojitev J. S. 7.3.2001 pa tudi ne more imeti retroaktivnega učinka na zakonitost sklepov tožene stranke, izdanih 12.6.2000 in 5.7.2000. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, po 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002) pa je pazilo tudi na obstoj absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka navedenih v tej določbi zakona in pri navedenem preizkusu ugotovilo, da sodišče prve stopnje sicer ni zagrešilo nobene od navedenih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, je pa zmotno uporabilo materialno pravo, v posledici česar je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje je razveljavilo izpodbijana sklepa o napotitvi tožnika na čakanje na delo zato, ker je ugotovilo, da bi morala tožena stranka po 3. odst. 36a. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) pri določitvi delavcev, ki se jim zagotovi prerazporeditev, upoštevati delovno uspešnost in strokovno izobrazbo delavcev, delovno dobo pri delodajalcu in socialne razmere v katerih delavci živijo. Ker tega ni storila in je na delovno mesto čuvaja razporedila Z. B., je kršila zakonske določbe, zato sta sklepa nezakonita. S sprejetimi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ne soglaša. Prvenstveno pritožba pravilno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi le upoštevati dejstvo, da se je delovno mesto čuvaja sprostilo, ko se je J. S. kot čuvaj upokojil, to pa je bilo šele 7.3.2001 in ne že v času, ko je tožena stranka ugotavljala trajno presežne delavce. Program razreševanja presežnih delavcev je vseboval poimenski seznam presežnih delavcev, pa tudi ugotovitev, katerim delavcem ni možno nuditi prerazporeditve na drugo delo v okviru podjetja. Zato so bili tudi opredeljeni za trajno presežne delavce. Ker pa so ti delavci delovni invalidi in spadajo med zaščiteno kategorijo, ki jim ne more prenehati delovno razmerje kot presežnim delavcem brez njihovega soglasja in ker ni bilo ustreznega delovnega mesta, jim je tožena stranka odredila čakanje na delo.

Delovnopravna zakonodaja dopušča, da je delavec - invalid lahko uvrščen med trajne presežke, ne more pa mu zaradi tega prenehati delovno razmerje, razen v zakonsko določenih primerih. Zato je novela Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 71/93) tudi uvedla institut čakanja na delo. Ta institut je mogoče uporabiti v naslednjih primerih: - po kriterijih bi delavcu prenehalo delovno razmerje, vendar sodi med zaščitene kategorije, - delavec noče podati pisnega soglasja o prenehanju delovnega razmerja, - odredi se čakanje na delo z nadomestilom plače v višini denarnega nadomestila za čas brezposelnosti kot ga določa 21. člen Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB - Ur.l. RS št. 5/91 - 69/98), - čakanje na delo pa se lahko vsak čas prekine in se delavca pozove nazaj na delo, lahko pa se uporabijo tudi drugi ukrepi, razporeditev na drugo delo ali k drugemu delodajalcu, dokup zavarovalne dobe itd..

Čakanje na delo lahko traja do izpolnitve pogojev za invalidsko pokojnino, če gre za invalida oziroma polno starostno pokojnino, če gre za starejšega delavca. S tem institutom je zakonodajalec omogočil delodajalcu, da odredi delavca invalida, ki je sicer presežni delavec, na čakanje na delo, zlasti v primerih, ko mu ni mogoče zagotoviti drugega ustreznega dela. Glede na opisano zakonsko pravno varstvo delavca - invalida, kot je opredeljeno v 1. in 3. odst. 36d. člena ZDR, pa pritožbeno sodišče tudi meni, da sklicevanje sodišča prve stopnje v konkretnem primeru na 36a. člen ZDR ni pravilno. Citirana zakonska določba varuje delavca, katerega delo postane trajno nepotrebno, pred prenehanjem delovnega razmerja, če obstajajo možnosti iz 1., 2. oziroma 3. alinee 1. odst. 36a. člena ZDR, če te možnosti ni pa delovno razmerje preneha. Gre za ukrepe, ki jih mora delodajalec spoštovati, kar pomeni, da mora delavcu pred prenehanjem delovnega razmerja poiskati možnost razporeditve. Omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja po citiranem zakonskem določilu je torej odvisna od "možnosti" delodajalca. To pa pomeni, da morajo obstajati objektivne okoliščine za uresničitev pravic delavcem, kot jih zagotavlja 1. odst. 36a. člen ZDR. Vendar pa mora delodajalec te ukrepe z namenom ohranitve zaposlitev uporabiti v fazi ugotavljanja trajno presežnih delavcev, torej še pred sprejemom programa razreševanja trajno presežnih delavcev, saj morajo biti ti ukrepi vključeni tudi v sam program. Ni pa možno teh ukrepov uporabljati po končanem postopku ugotavljanja trajnih presežkov. Sicer pa delodajalec delovnopravni status delavca - invalida v programu razreševanja presežnih delavcev rešuje skozi določbe 1. in 3. odst. 36d. člena ZDR in ne z uporabo določbe 36a. člena ZDR.

V konkretnem primeru sploh ne gre za tak primer, saj je tožena stranka že po končanem postopku ugotavljanja trajno presežnih delavcev in to po upokojitvi J. S. 7.3.2001, prerazporedila na to delovno mesto Z. B., ki pa je bil tudi v postopku ugotavljanja trajno presežnih delavcev poslan na čakanje na delo po 3. odst. 36d. člena ZDR. To dejstvo pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne more vplivati na zakonitost sklepov tožene stranke, izdanih 12.6.2000 in 5.7.2000, kot pravilno navaja pritožba tožene stranke. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je zaradi zmotne uporabe zakonskih določb o varovanih kategorijah zaposlitve delavcev pred prenehanjem delovnega razmerja, ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo, zoper katero je bila vložena pritožba in zadevo vrnilo v novo sojenje, je na podlagi 3. odst. 165. člena ZPP odločitev o stroških postopka pridržalo za končno odločbo.