Jedro

V osnovo za odmero odpravnine delavcu invalidu, ki dela s krajšim delovnim časom od polnega, se všteva le plačilo, ki ga je prejel za delo po dejanski delovni obveznosti. Zato je kot osnovo za odmero odpravnine (po 109. členu ZDR) potrebno upoštevati plačo, ki jo je tožnik (invalid III. kategorije, ki je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za polovični delovni čas) prejel v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo za delo po dejanski delovni obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati za obdobje od septembra 2009 do junija 2011 mesečne plače v znesku 318,82 EUR bruto in od navedenih zneskov obračunati davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi z zapadlostjo razvidno iz izreka, višji zahtevek pa zavrnilo (I. točka izreka); da je dolžna tožniku iz naslova odpravnine obračunati in izplačati 4.227,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2011 dalje do plačila, višji zahtevek iz naslova odpravnine pa zavrnilo (II. točka izreka); da je dolžna tožniku iz naslova odškodnine za čas odpovednega roka obračunati 1.275,28 EUR bruto, od navedenega zneska obračunati davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2011 dalje do plačila, višji zahtevek iz tega naslova pa zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova regresa za letni dopust: za leto 2009 obračunati 589,19 EUR bruto, obračunati akontacijo dohodnine in mu izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 dalje do plačila; za leto 2010 obračunati 734,14 EUR bruto, obračunati akontacijo dohodnine in izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2010 dalje do plačila; za leto 2011 obračunati 314,21 EUR bruto, obračunati akontacijo dohodnine in izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje do plačila, višji zahtevek iz naslova regresov pa zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper II. točko izreka sodbe, torej v delu, kjer je odločeno o višini odpravnine, ki pripada tožniku po prenehanju delovnega razmerja zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na odpravnino in tožniku prizna odpravnino ob odpovedi v višini 6.376,40 EUR, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je z izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje v II. točki izreka dosodilo odpravnino v višini 4.227,60 EUR in zavrnilo višji znesek odpravnine. Tožnik se ne strinja z višino odpravnine, saj je sodišče pri odločanju spregledalo, da je tožnik delovni invalid, ki je bil pri tožencu zaposlen s polovičnim delovnim časom na podlagi predpisov, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje. To dejstvo je razvidno iz odločbe Zavoda RS za zaposlovanje, s katero je bilo odločeno o višini nadomestila za brezposelnost, ki je tožniku pripadalo, prav tako pa je razvidno, da je Zavod RS za zaposlovanje nadomestilo odmeril od dvakratnika plače, ki jo je tožnik prejemal pri delodajalcu. Polovični delovni čas zaradi invalidnosti je razviden tudi iz priložene pogodbe o zaposlitvi in njene priloge z dne 24. 10. 2007, kjer je izrecno navedeno, da se prejšnja pogodba o zaposlitvi razveljavlja zaradi novih pravic iz invalidskega zavarovanja, priznanih po odločbi ZPIZ št. ... z dne 18. 10. 2007. Potrdilo o višini izplačane plače res potrjuje, da je bila višina tožnikove plače 318,82 EUR, ker je to znesek, ki mu ga je izplačeval delodajalec, vendar zakon posebej ureja primere, ko gre za delavce, ki delajo krajši delovni čas zaradi invalidnosti in imajo enake pravice iz socialnega zavarovanje kot delavci, ki delajo polni delovni čas. Glede na to, da Zakon o delovnih razmerjih ni vseboval izrecnega določila, kako je z odpravnino v primerih delne invalidske upokojitve delavca in dela s krajšim delovnim časom od polnega, so se v preteklosti pojavile dileme, ki jih je skušala odpraviti sodna praksa. Pritožba navaja, da je dodatno potrebno upoštevati tudi Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, ki to vprašanje ureja v sedmem odstavku 40. člena in določa, da se plača delavca, ki dela polovični delovni čas zaradi invalidnosti, preračuna na polni delovni čas pri izračunu odpravnine. Citirani člen sicer govori o odpovedi iz poslovnega razloga in na podlagi mnenja komisije MDDSZ, vendar ZDR izrecno določa v drugem odstavku 112. člena, da je delavec v primeru izredne odpovedi zaradi ravnanj delodajalca upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Med strankama ni bilo sporno, da je imel tožnik pri toženi stranki 39 let in 9 mesecev delovne dobe, zato bi mu morala pripadati odpravnina za dopolnjenih 39 let. Tožnikova plača je vse tri mesece pred odpovedjo znašala 318,82 EUR za polovični delovni čas. Zato je potrebno plačo preračunati na polni delovni čas, kar znaša 637,64 EUR, ob upoštevanju polnega zneska odpravnine za 39 let dela pri delodajalcu, upoštevajoč, da bi izračun odpravnine presegel maksimalno višino, kot jo dovoljuje zakon, tožniku pripada odpravnina v višini 10 kratnika osnove, torej v višini 6.376,40 EUR.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje pri sprejeti odločitvi ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnik s pritožbo izpodbija II. točko izreka sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje tožniku iz naslova odpravnine priznalo znesek v višini 4.227,60 EUR, višji zahtevek za izplačilo odpravnine (5.337,00 EUR) pa zavrnilo. Pri svoji odločitvi je izhajalo iz potrdila o višini plače tožnika za zadnje tri mesece pred prenehanjem delovnega razmerja (318,82 EUR bruto) in upoštevajoč 39 let delovne dobe tožniku prisodilo znesek v višini 4.227,60 EUR.

Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki več kot 39 let in mu je bila na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje št. ... z dne 18. 10. 2007 kot invalidu III. kategorije priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom. Na podlagi navedene odločbe je s toženo stranko dne 24. 10. 2007 sklenil pogodbo o zaposlitvi za polovični delovni čas. To pogodbo je tožnik sam izredno odpovedal. V prvem odstavku 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) je kot osnova za odmero odpravnine določena povprečna mesečna plača, ki jo je delavec prejel ali ki bi jo prejel, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Jedro spora je vprašanje, kaj predstavlja osnovo za odmero odpravnine tožnika.

Zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije, ima pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine (prvi odstavek 93. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji, ki je veljal v spornem obdobju). Vrhovno sodišče RS je v zadevi VIII Ips 227/2009 z dne 2. 11. 2009 sicer glede druge vrste denarnega prejemka iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja (nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu) zavzelo stališče, da se ne všteva v osnovo za odmero odpravnine iz 109. člena ZDR. Obrazložilo je, da to nadomestilo ne predstavlja plačila za opravljanje v pogodbi dogovorjenega dela, temveč ima značaj samostojne dajatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki jo izplačuje Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Ker ne predstavlja plačila za osebno opravljanje dela, ga ni mogoče šteti kot sestavni del plače ter se posledično tudi ne všteva v osnovo za odmero odpravnine. Takšno stališče velja tudi za delno invalidsko pokojnino, ki jo v skladu s prvim odstavkom 98. člena ZPIZ-1 zagotavlja, odmerja, usklajuje in izplačuje zavod. Ker je torej tudi delna invalidska pokojnina po svoji naravi samostojna dajatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, in ne protidajatev za opravljeno delo, se ne šteje za sestavni del plače in zato tudi ne v osnovo za odmero odpravnine, kakor je obrazložilo Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 301/2009 z dne 3. 11. 2009. Pravice delavcev, ki delajo krajši delovni čas, ureja ZDR posebej. Splošno pravilo je vsebovano v tretjem odstavku 64. člena ZDR, na podlagi katerega ima delavec, ki je sklenil pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas, pogodbene in druge pravice iz delovnega razmerja kot delavec, ki dela polni delovni čas, in jih uveljavlja sorazmerno času, za katerega je sklenil delovno razmerje, razen tistih, za katere zakon določa drugače. Obseg pravic delavca, ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o invalidskem in pokojninskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali predpisi o starševskem dopustu (krajši delovni čas v posebnih primerih), je specialno urejen v 66. členu ZDR, ki v drugem odstavku določa, da ima takšen delavec pravico do plačila za delo po dejanski delovni obveznosti ter druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, kot delavec, ki dela polni delovni čas, če s tem zakonom ni določeno drugače. Ker sta stranki zadnjo pogodbo o zaposlitvi sklenili za krajši delovni čas (v skladu s predpisi o invalidskem in pokojninskem zavarovanju), je pri določanju obsega pravic tožnika iz delovnega razmerja potrebno upoštevati drugi odstavek 66. člena ZDR.

Ena od pravic iz delovnega razmerja, ki pripada delavcu s polnim delovnim časom in zato tudi delavcu, ki dela krajši delovni čas, je odpravnina tudi zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca (drugi odstavek 112. člena ZDR). Tožnika je glede na drugi odstavek 66. člena ZDR pri odmeri odpravnine potrebno obravnavati enako kot delavca, ki dela polni delovni čas. Ker je glede slednjega določena osnova za odpravnino v višini povprečne mesečne plače, ki jo je delavec prejel ali ki bi jo prejel, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo in je odmera pravice odvisna od števila let dela pri delodajalcu (prvi in drugi odstavek 109. člena ZDR), je potrebno enak kriterij (povprečna mesečna plača, delovna doba) upoštevati tudi pri odmeri odpravnine delavca, ki dela krajši delovni čas. Tožnik je v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo glede na drugi odstavek 66. člena ZDR prejel plačilo za delo po dejanski delovni obveznosti (to je za 4 ure dela), kar tudi predstavlja njegovo povprečno mesečno plačo v smislu prvega odstavka 109. člena ZDR. Da bi bila povprečna mesečna plača tožnika opredeljena kako drugače, iz določila 66. in 109. člena ZDR ne izhaja. Kot osnovo za odmero odpravnine je potrebno upoštevati plačo, ki jo je tožnik prejel v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo za delo po dejanski delovni obveznosti.

Presoja, da se v osnovo za odmero odpravnine delavcu invalidu, ki dela s krajšim delovnim časom od polnega všteva le plačilo, ki ga je prejel za delo po dejanski delovni obveznosti, je skladna tudi s Konvencijo Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca. Ta v prvem odstavku 12. člena določa, da ima delavec, ki mu je prenehalo delovno razmerje, v skladu z državno zakonodajo in prakso pravico: a) do odpravnine ali kakšnega drugega podobnega nadomestila, katerega znesek bo med drugim odvisen tudi od delovne dobe in višine plače; izplačuje ga neposredno delodajalec ali se izplačuje iz sklada, ustanovljenega iz prispevkov delodajalcev; b) do prejemkov iz zavarovanja v primeru nezaposlenosti ali pomoči nezaposlenim ali do kakšnih drugih prejemkov iz socialnega zavarovanja, kot so starostni in invalidski prejemki, ki se dajejo v normalnih pogojih, pod katerimi se uveljavlja pravica do njih; c) do kombinacije takšne odpravnine in prejemkov.

ZDR je v 109. členu zaobsegel točko a) Konvencije, saj je višino odpravnine določil odvisno od delovne dobe delavca pri delodajalcu in povprečne mesečne plače delavca. Ob upoštevanju teh kriterijev je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo odpravnino tožniku. Posebnega, ugodnejšega obravnavanja delavca invalida, ki dela s krajšim delovnim časom od polnega, pa pri odmeri odpravnine Konvencija ne predvideva.

Zmotno je pritožbeno sklicevanje na sedmi odstavek 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 in nadaljnji). ZZRZI v 40. členu ureja način zagotovitve drugega ustreznega dela invalidu in v prvem odstavku določa, da delodajalec lahko invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu hkrati ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti v skladu s predpisi o delovnih razmerjih in s tem zakonom, ali mu na podlagi sporazuma z drugim delodajalcem zagotovi, da mu drugi delodajalec ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na ustreznem delu pri njem. Tako v šestem odstavku določa, da če delodajalec invalidu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi v skladu z drugim odstavkom prejšnjega člena ali če delodajalec invalidu ali delovnemu invalidu ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s prvim odstavkom tega člena, o čemer odloča komisija za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. V sedmem odstavku (na katerega se sklicuje pritožba) pa v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prej citiranega šestega odstavka se pri izračunu osnove za določitev višine odpravnine upošteva prejeta plača, preračunana na polni delovni čas.

Ker tožena stranka ni tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, temveč je tožnik sam podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zanj ne veljajo določbe 40. člena ZZRZI, ki ureja izvedbeno dolžnost delodajalca v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu.

Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da se v osnovo za odmero odpravnine upošteva dejanska povprečna mesečna plača delavca (v višini 318,82 EUR bruto) in delovna doba (39 let), tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi se v osnovo za odmero odpravnine tožnika moral upoštevati dvojni znesek mesečne plače. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.