Jedro

Razlogov za vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje toženka v svoji pritožbi sploh ne napada, saj ne nasprotuje nosilnemu razlogu sodišča druge stopnje za vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje - da glede na naravo očitane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP te kršitve ne more odpraviti samo.

Strinjati se je s toženko, da sodni postopek traja že dolgo, vendar je problematika v zadevi dokazno zahtevna. Sodišči druge in prve stopnje nista zavlačevali z reševanjem zadeve. Glede na vse okoliščine primera, upoštevajoč tudi to, da je bila razveljavljena sodba sodišča prve stopnje, ki še ni bila končna, je tudi sicer najbolj smotrna in racionalna vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog toženke za izločitev sodnega izvedenca (I. točka izreka) in odločilo, da je tožnik upravičen do plačila za opravljenih 1014 ur in 45 minut preko polnega delovnega časa v obdobju od julija 2016 do aprila 2019, in sicer za posamezno število nadur po posameznih mesecih, kot izhaja iz izreka sodbe (II. točka izreka). V presežku je odločilo, da tožnik ni upravičen do vtoževanega plačila za nadurno delo (III. točka izreka), odločitev o stroških postopka pa pridržalo za končno odločbo (IV. točka izreka).

2.Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zoper odločitev v I. točki izreka zavrnilo (I. točka izreka sklepa sodišča druge stopnje), pritožbama strank zoper vmesno sodbo pa ugodilo in jo v II., III. in IV. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (II. točka izreka sklepa sodišča druge stopnje), odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je pridržalo za končno odločbo (III. točka izreka sklepa sodišča druge stopnje).

3.V razlogih svoje odločitve je navedlo, da ugotovitev števila nadur ne sodi v izrek vmesne sodbe, obenem pa iz izreka in obrazložitve ne izhajajo podatki, na podlagi katerih bi bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, kolikšen del zahtevka je bil zavrnjen. Zaradi nerazumljivega izreka je presodilo, da preizkus vmesne sodbe ni možen in je zato podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ugotovilo je tudi bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izvedenec ni prikazal dnevnega števila ur dela, zaradi česar njegovega izračuna ni bilo mogoče preveriti. Zaključilo je, da sodišče druge stopnje kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede na njeno naravo ne more samo odpraviti (saj preizkus izreka sodbe ni mogoč), posledično pa je tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nalagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4.Toženka je zoper takšno odločitev vložila pritožbo, v kateri navaja, da postopek poteka že več kot šest let in šest mesecev, kar naj bi tudi po nekaterih odločbah Evropskega sodišča za človekove pravice predstavljalo poseg v pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja oziroma pravico do sojenja v razumnem roku, vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje pa bi povzročila še dodatno hujšo kršitev te pravice oziroma bi lahko prišlo do njene grobe kršitve. Meni tudi, da bi sodišče druge stopnje moralo samo opraviti novo sojenje v skladu z drugim odstavkom 354. člena ZPP in drugim odstavkom 355. člena ZPP. V nadaljevanju pritožbe predlaga, da vrhovno sodišče pritožbenemu sodišču poda tudi napotilo oziroma usmeritve glede pravilne uporabe materialnega prava in v zvezi s tem navaja številne razloge nestrinjanja z dosedanjimi stališči oziroma napotki, še vedno pa vztraja tudi pri svojih navedbah o pomanjkljivih tožbenih trditvah in predlaganju dokazov; dokaz z izvedencem (na tožnikov predlog) naj bi predstavljal nedovoljen informativni dokaz itd.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Iz prvega odstavka 357. a člena ZPP izhaja, da je zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje dovoljena pritožba, ki jo lahko vložil stranka, ki nasprotuje tej razveljavitvi in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obseg te pritožbe je izrecno omejen na izpodbijanje razveljavitve in v zvezi s tem razlogov za vračanje zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, čeprav bi sodišče druge stopnje kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 357. a člena ZPP).

7.Navedenih razlogov za vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje toženka v svoji pritožbi sploh ne napada, saj ne nasprotuje nosilnemu razlogu sodišča druge stopnje za vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje - da glede na naravo očitane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP te kršitve ne more odpraviti samo.

8.Strinjati se je s toženko, da sodni postopek traja že dolgo, vendar je problematika v zadevi dokazno zahtevna. Sodišči druge in prve stopnje nista zavlačevali z reševanjem zadeve. Glede na vse okoliščine primera, upoštevajoč tudi to, da je bila razveljavljena sodba sodišča prve stopnje, ki še ni bila končna, je tudi sicer najbolj smotrna in racionalna vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

9.Vrhovno sodišče dodatno pojasnjuje, da so ostale obširne pritožbene navedbe toženke o nestrinjanju z razlogi odločitve in predlogi o procesnih ter vsebinskih napotkih oziroma usmeritvah, ki naj jih vrhovno sodišče poda sodišču druge stopnje, povsem zgrešeni, saj je to nesprejemljivo glede na obseg in namen pritožbenega odločanja po 357. a členu ZPP.

10.Zato je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo.

11.Odločitev je sprejelo soglasno.