Jedro

Če gradnja predvidenega objekta določenega zemljišča ne tangira in lastnik zemljišča v njegovi rabi ni oviran, investitor ni dolžan predložiti dokaza o pravici razpolaganja z zemljiščem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 6.6.1997, s katero je tožena stranka v obnovi postopka, končanega z odločbo Republiškega komiteja za industrijo in gradbeništvo z dne 8.11.1989, odločila, da ostane navedena odločba v veljavi. V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da je tožnik kot lastnik zemljišča, parc. št. 807, 808, 811, 1067/29 in 1067/1, vse zemljiškoknjižni vložek št. 461 k.o. L., vložil predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo Republiškega komiteja za industrijo in gradbeništvo, L. z dne 8.11.1989, s katero je investitorju S.e., L., pravnemu predniku sedanjega javnega podjetja E., L., dovoljena gradnja daljnovoda K.-H. z lesenim provizorijem K. Obnova postopka je bila s posebnim sklepom dovoljena v obsegu, da se v postopek pritegne kot stranka predlagatelj obnove - tožnik, ki kot lastnik zemljišča nad katerim potekajo električni vodi, ni imel možnosti udeležbe, da bi v tem postopku varoval svoje pravice in pravne koristi. Na javni ustni obravnavi je tožnik ugovarjal, da investitor ni izkazal, da bi lahko razpolagal z zemljiščem, ki je v tožnikovi lasti in po katerem poteka daljnovod. Investitor je sicer poskušal doseči sporazum o ustanovitvi služnosti, vendar do tega ni nikoli prišlo, ker investitor ni bil pripravljen izplačati ustrezne odškodnine.

Investitor mu je nakazal odškodnino v višini 951.300,00 SIT, kar predstavlja odškodnino za posekano drevje in storjeno škodo, ne pa odškodnine za služnost. Na podlagi pojasnil sodnega izvedenca kmetijske stroke je tožena stranka v postopku ugotovila, da na tožnikovem zemljišču ni postavljen noben električni steber in tako zemljišče ni trajno zasedeno, zaradi česar v dani odškodnini ni zajeta odškodnina za služnost za napeljavo vodnikov. Odškodnina za služnost je bila dana le lastnikom zemljišč, ki so bila obremenjena s postavitvijo električnih stebrov, zaradi česar je njihova vrednost zmanjšana. Na tožnikovem zemljišču parc. št. 807, 808 in 811 je zaradi napeljave vodnikov daljnovoda prišlo do poseka akacij in sadnega drevja, škoda je nastala tudi na travinji, zato je bila tožniku določena odškodnina. Tožena stranka je nadalje še navedla, da je daljnovod K.-H. širšega družbenega pomena za Republiko Slovenijo, saj se po tem daljnovodu z električno energijo napaja celotna D. Investitor je gradil na podlagi veljavnih in izvršljivih upravnih dovoljenj, kar pomeni, da je v času gradnje daljnovoda šlo za dovoljen poseg v prostor. Iz dokumentacije ne izhaja, da bi investitor postavil na tožnikovem zemljišču infrastrukturne objekte, za kar bi moral izkazati razpolagalno pravico. V času odločitve takrat pristojnega organa so bili v postopku, ki je bil končan z odločbo, katere predmet je obnova, izpolnjeni vsi pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja investitorju za gradnjo daljnovoda K.-H. Iz tega razloga je tožena stranka obdržala prejšnjo odločbo v veljavi.

Po presoji sodišča prve stopnje v tem primeru investitor ni bil dolžan dokazati pravice razpolaganja s tožnikovim zemljiščem, saj na njem ne stoji noben električni steber in tako to zemljišče ni trajno obremenjeno. V primeru, če bi bili električni vodi položeni v zemljo, bi moral investitor za pridobitev gradbenega dovoljenja pridobiti soglasje lastnika zemljišča, po katerem bi tekli vodi oziroma bi si, ob pomanjkanju soglasja, to soglasje moral pridobiti s sodno odločbo v postopku določitve nujne poti (149. člen Zakona o nepravdnem postopku, Uradni list SRS, št. 30/86 in 20/88) oziroma si pridobiti lastninsko pravico na delu zemljišča, po katerem bi tekli vodi po izvedenem razlastitvenem postopku (22. in 23. člen Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeno lastnino, Uradni list SRS, št. 5/1980, 30/87 in 20/89 ter 55. člen zakona o temeljih lastninsko-pravnih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 6/1980, 20/1980 in 36/1990). Enako bi moral ravnati investitor tudi v primeru, ko bi na tožnikovem zemljišču postavil električni steber. Ker pa v obravnavanem primeru tožnikovo zemljišče ni obremenjeno s stebri električne napeljave, niti niso električni vodi položeni v zemljo, nad tožnikovimi zemljišči pa potekajo zgolj električni vodi, tožnikovo soglasje za pridobitev gradbenega dovoljenja ni bilo potrebno. Glede tožbenih ugovorov, da potrebuje investitor služnostno pravico tudi za popravilo električnih vodov, pa sodišče pripominja, da popravilo objektov oziroma naprav ni predmet tega gradbenega dovoljenja. Za posekano drevje in poškodovano zemljišče je tožnik prejel odškodnino, če pa meni, da električni vodniki zmanjšujejo vrednost njegovih zemljišč, lahko od investitorja zahteva primerno odškodnino.

Tožeča stranka v pritožbi, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge, še zlasti pa pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ali spremeni, podrejeno pa, da jo razveljavi in pošlje v novo sojenje. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikovo soglasje v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja ni potrebno, ker nad tožnikovimi zemljišči potekajo zgolj električni vodi. Ti električni vodi so sestavni in celo bistveni del objekta, za katerega je bilo v konkretnem primeru potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje. To izhaja iz 2. člena Zakona o graditvi objektov, ki določa, da je objekt gradbeni objekt ali gradbeni objekt z vgrajenimi napeljavami, napravami in opremo, ki služijo objektu, oziroma tehnološkemu procesu investitorjeve dejavnosti. Sodišče bi moralo priti do zaključka, da je zaradi postavitve daljnovoda investitor moral izkazati pravico razpolaganja z zemljišči tožnika, prek katerih so napeljani vodi. Z neposrednimi posegi na ta zemljišča je investitor ob gradnji tega objekta grobo kršil in omejeval tožnikovo lastninsko pravico na teh zemljiščih.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Namen obnove postopka je usmerjen v izdajo nove oziroma drugačne odločbe, tako da se odpravijo morebitne pomanjkljivosti v dejanskem stanju, na katerem je utemeljena prejšnja odločba in da se na podlagi naknadno ugotovljenega dejanskega stanja odloči v isti upravni stvari. V tem primeru je bila dovoljena obnova postopka, končanega z izdajo gradbenega dovoljenja, ker tožnik kot lastnik zemljišč na območju gradnje daljnovoda ni sodeloval v postopku kot stranka. V obnovljenem postopku je bila ta pomanjkljivost odpravljena, tožnik je sodeloval kot stranka, vendar pa je bil njegov ugovor, da investitor ni izkazal pravice razpolaganja s tožnikovimi zemljišči, zavrnjen. Prvotno odločbo je tožena stranka pustila v veljavi. Na podlagi dodatnih pojasnil izvedenca K. je ugotovila, da na tožnikovem zemljišču ni postavljen noben električni steber in tako ni prišlo do trajne zasedenosti zemljišča. Ker električni vodi tečejo nad tožnikovimi zemljišči, investitor ni bil dolžan izkazati pravice razpolaganja s temi zemljišči. Ker v obnovljenem postopku ni sporno, da tožnikova zemljišča niso obremenjena z električnimi stebri, saj ti potekajo nad zemljišči, se na tej dejanski podlagi tudi pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in razlogi v izpodbijani sodbi. K zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja po Zakonu o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 in 29/86) je moral investitor predložiti tudi dokaz o pravici razpolaganja z zemljiščem to je izpisek iz zemljiške knjige o lastninski pravici na zemljišču ali kakšen drug dokaz, ki mu dovoljuje rabo zemljišča zaradi gradnje. Če pa gradnja predvidenega objekta določenega zemljišča ne tangira in lastnik zemljišča v njegovi rabi ni oviran, tako kot v tem primeru, investitor ni bil dolžan predložiti navedenega dokaza.

V zvezi s pritožbenimi ugovori pa pritožbeno sodišče še pripominja, da so električni vodi sicer res sestavni deli daljnovoda vendar pa v tem primeru, ko niti stebri za postavitev vodov niso zgrajeni na tožnikovih zemljiščih, se s tako gradnjo ne posega v razpolagalno pravico lastnika zemljišča pod njimi. Vprašanje morebitne manjvrednosti zemljišč zaradi tega pa je kvečjemu lahko predmet spora pred sodiščem splošne pristojnosti.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.