Jedro

V času izvedbe prireditve je ZKUASP v 45. členu določal, da mora tarifa odražati ekonomsko vrednost pravic, ki so predmet skupnega sporazuma, naravo in obseg uporabe avtorskih del ter ekonomsko vrednost storitve, ki jo zagotavlja kolektivna organizacija, pri čemer se glede na okoliščine posameznega primera upošteva tudi razmerje med varovanimi in nevarovanimi avtorskimi deli, ki so uporabljena (peta alineja tretjega odstavka 45. člena ZKUASP). Pred sprejetjem ZKUASP je ZASP v tretjem odstavku 156. člena določal enako, in sicer, da se pri določanju primerne tarife upošteva razmerje med varovanimi in nevarovanimi avtorskimi deli, ki so uporabljena. Upoštevanje razmerja med varovanimi in nevarovanimi deli predstavlja osnovni standard WIPO. Pravilo pove, da je treba upoštevati delež varovanih in nevarovanih del ali predmetov sorodnih pravic in ga odbiti. Zanje se nadomestilo ne plačuje in če se pri neki prireditvi ali oddaji ali fonogramu uporabljajo varovana in nevarovana dela, se to upošteva ali pavšalno ali računsko (v odstotkih).

Trditveno in dokazno breme (7. in 212. člen ZPP), da je bilo razmerje med varovanimi in nevarovanimi deli pri sprejetju Tarife 1998 že upoštevano pri tarifni postavki 1A-1 (koncerti resne glasbe), je na strani tožnika, na kar je pritožba utemeljeno opozorila. Slednji mora izkazati, kako je pri tej postavki navedeno razmerje upoštevano. S sklicevanjem na postavko zabavne glasbe, ki za priobčevanje zabavne glasbe določa nadomestilo 10 % od ustvarjenih prihodkov, pa tožnik tega, ali je pri postavki resne glasbe razmerje med varovanimi in nevarovanimi deli izkazano, ne izkazuje, ker gre za različni vrsti glasbe. Materialno pravno mora biti razmerje med varovanimi in nevarovanimi avtorskimi deli namreč upoštevano pri tarifi za istovrstno obliko avtorskih del, torej v tem primeru pri klasični glasbi. Poleg tega je tožnik toženki priznal 50 % popust, vendar pa ni obrazložil, po kakšnih kriterijih je bil popust priznan. Glede tega dejstva bi sodišče moralo tožnika v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) pozvati, naj pojasni, na čem temelji priznan popust tožnika.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu razveljavi (obsodilni del izreka sodbe) in se v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 1.146,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 1. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo I. in III. točko izreka se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uporaba Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del 1998 (v nadaljevanju: Pravilnik) in Tarife 1998 ni sporna, vendar pa toženka ni dolžna plačati avtorskega nadomestila za nezavarovani del programa. Prav nikjer iz določil Pravilnika in Tarife ne izhaja, da je pri določanju avtorskega nadomestila za klasično glasbo upoštevano razmerje varovanega in nevarovanega programa. Samo navedbe tožnika, da je tako, ne zadoščajo. Med strankama ni sporno, da je bil na koncertu dne 9. 12. 2017 odstotek varovanih del le 3,44% Za takšen obseg zavarovanih del je toženka tudi plačala avtorsko nadomestilo, kar ni sporno. Sodišče bi zato moralo upoštevati splošno načelo prvega odstavka 45. člena ZKUASP po katerem mora tarifa odražati ekonomsko vrednost pravic in ekonomsko vrednost storitve tožnika. Logično je, da se avtorska nadomestila obračunavajo le za varovana dela, za nezavarovana dela pa ne, čeprav so tudi slednja prispevala k prihodku koncerta. Prav zaradi tega je toženka pri izračunu upoštevala celoten prihodek, nato izračunala odstotek varovanih del, ki znaša 3,44% in nato od tega zneska izračunala še 6% in samo do takšnega nadomestila je tožnica upravičena, ob upoštevanju določil zakona, saj je avtorsko pravno varstvo zagotovljeno samo za varovana dela. Avtorji po takšnem izračunu ne dobijo manj temveč sorazmerno točno toliko, kot so prispevali h koncertu. Obračun, ki ga je pripravila toženka, je zakonit in pravilen in se z njim ne posega v vsebino pravilnika in tarife. Pri določitvi nadomestila je potrebno v prvi vrsti spoštovati določila ZASP in ZKUASP. Pravilnik ne more biti v nasprotju z zakonom. Na kakšen način naj bi bilo to razmerje med varovanimi in nevarovanimi avtorskimi deli upoštevano v Tarifi, ni jasno, saj to iz Pravilnika in Tarife ne izhaja. Prav tako to ne izhaja iz obrazložitve sodišča. Sodba torej nima razlogov in je podana bistvena kršitev določb postopka. Sodba II Cp 2229/2010 ne pomeni ustaljene sodne prakse. Avtorska pravica traja 70 let od avtorjeve smrti in je časovno omejena. Če pravica ne obstaja več, ZASP in ZKUASP ni več relevanten. Sodišče je razsojalo o pravici, ki je obstaja več, saj ne sme podaljševati ustavnega jamstva pravice iz 60. člena URS. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je tarifa glede na različne navedene procente že upoštevala razmerje med varovanimi in nevarovanimi avtorskimi deli. To stališče je materialnopravno napačno.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe toženke in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik vtožuje nadomestilo za javno priobčitev neodrskih glasbenih del (priobčitev glasbenih del javnosti z živo izvedbo, 2. točka 26. člena ZASP), in sicer za prireditev X (za prireditev Y je bil zahtevek tožnika pravnomočno zavrnjen). Toženka je zahtevku ugovarjala z navedbo, da je zahtevek neutemeljen, ker je nadomestilo že plačala. Višino nadomestila je toženka izračunala tako, da je upoštevala obseg varovanega in nevarovanega programa. Upoštevaje navedeno je toženka glede na obseg varovanih del in višino nadomestila po Tarifi 1998 izračunala, da tožniku za uporabo tega varovanega dela dolguje 82,76 EUR, kar je tožniku že plačala. Tožnik pa je trdil, da je razmerje med varovanimi in nevarovanimi deli že upoštevano v postavki 1A-1 (koncerti redne glasbe) - osnova I, zaradi česar mu toženka dolguje nadomestilo v višini 1.231,24 EUR.

6. Prireditev X je bila izvedena 9. 12. 2017. V času izvedbe te prireditve je Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (v nadaljevanju ZKUASP) v 45. členu določal, da mora tarifa odražati ekonomsko vrednost pravic, ki so predmet skupnega sporazuma, naravo in obseg uporabe avtorskih del ter ekonomsko vrednost storitve, ki jo zagotavlja kolektivna organizacija, pri čemer se glede na okoliščine posameznega primera upošteva tudi razmerje med varovanimi in nevarovanimi avtorskimi deli, ki so uporabljena (peta alineja tretjega odstavka 45. člena ZKUASP). Pred sprejetjem ZKUASP je Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) v tretjem odstavku 156. člena določal enako, in sicer, da se pri določanju primerne tarife upošteva razmerje med varovanimi in nevarovanimi avtorskimi deli, ki so uporabljena. Upoštevanje razmerja med varovanimi in nevarovanimi deli predstavlja osnovni standard WIPO. Pravilo pove1, da je treba upoštevati delež varovanih in nevarovanih del ali predmetov sorodnih pravic in ga odbiti. Zanje se nadomestilo2 ne plačuje in če se pri neki prireditvi ali oddaji ali fonogramu uporabljajo varovana in nevarovana dela, se to upošteva ali pavšalno ali računsko (v odstotkih). Pravilo je pomembno kot splošno načelo z načini njegove izvedbe, kar se določi v tarifi kot splošnem aktu) in konkretno (kot konkreten izračun, ki se upošteva v računu uporabniku).

7. Tožnik je v postopku trdil, da je razmerje med varovanimi in nevarovanimi avtorskimi deli že upoštevano v Tarifi 1998, to je v postavki 1A-1 (koncerti resne glasbe), kar se kaže v tem, da je odstotek nadomestila za zabavno glasbo (10%) višji od odstotka nadomestila za resno glasbo (6%). Ne glede na to pa je tožnik toženki med pravdo priznal 50% popust na Tarifo 1998. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del, katerega sestavni del je Tarifa 1998, v 1. členu določa, da s tem pravilnikom SAZAS tožnik določa pogoje, pod katerimi lahko fizična ali pravna oseba javno priobčuje javnosti glasbena neodrska dela, ki so zaščitena z zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in so sestavni del svetovnega repertoarja, ki ga ščiti SAZAS (tožnik) na ozemlju Republike Slovenije. Trditveno in dokazno breme (7. in 212. člen ZPP), da je bilo razmerje med varovanimi in nevarovanimi deli pri sprejetju Tarife 1998 že upoštevano pri tarifni postavki 1A-1 (koncerti resne glasbe), je na strani tožnika, na kar je pritožba utemeljeno opozorila. Slednji mora izkazati, kako je pri tej postavki navedeno razmerje upoštevano. S sklicevanjem na postavko zabavne glasbe, ki za priobčevanje zabavne glasbe določa nadomestilo 10% od ustvarjenih prihodkov, pa tožnik tega, ali je pri postavki resne glasbe razmerje med varovanimi in nevarovanimi deli izkazano, ne izkazuje, ker gre za različni vrsti glasbe. Materialno pravno mora biti razmerje med varovanimi in nevarovanimi avtorskimi deli namreč upoštevano pri tarifi za istovrstno obliko avtorskih del, torej v tem primeru pri klasični glasbi. Poleg tega je tožnik toženki priznal 50 % popust, vendar pa ni obrazložil, po kakšnih kriterijih je bil popust priznan. Glede tega dejstva bi sodišče moralo tožnika v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) pozvati, naj pojasni, na čem temelji priznan popust tožnika. V primeru če tožnik svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu (7. in 212. člen ZPP) ne bo zadostil, naj sodišče prve stopnje pri presoji upošteva obrazložen izračun avtorskega honorarja s strani toženke, saj kot pravilno opozarja pritožba, zahteva za upoštevanje razmerja med varovanimi in nevarovanimi avtorskimi deli ni pretirana, temveč je zakonsko določena kot okoliščina, ki jo mora tarifa upoštevati. Stališče v zadevi VSL II Cp 2229/2010 še ne predstavlja ustaljene sodne prakse, kot pravilno opozarja toženka. Druge relevantne sodne prakse pa še ni.

8. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v zadevi glede na zgoraj obrazloženo niso bile pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Ker je pritožba utemeljena, ji je pritožbeno sodišče ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Za razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu se je pritožbeno sodišče odločilo, ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Pritožbeno sodišče navedene pomanjkljivosti ne more odpraviti samo, saj bi sicer poseglo v pravico stranke do pritožbe, ki je ustavno varovana pravica stranke, poleg tega pritožbeno sodišče ocenjuje, da z razveljavitvijo ne povzročena hujša kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

PRAVNI POUK Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče ali v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko odpravilo samo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopke oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 dr. Miha Trampuš: Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic, Založba GV, Ljubljana 2007, stran: 107 2 dr. Miha Trampuš: Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic, Založba GV, Ljubljana 2007, stran: 108