Jedro

Do kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in v tej zvezi uspešne vložitve nadzorstvene pritožbe ne more priti, če sodišču takšnega zavlačevanja ni mogoče pripisati.

Zaradi utemeljitve besedne zveze „nepotrebno odlaša“, ne zadošča samo navedba, da v času od vložitev tožbe do dneva vložitve nadzorstvene pritožbe ni bilo opravljeno nobeno dejanje postopka. Prav tako po presoji sodišča okoliščin in dejstev iz 5. alinee drugega odstavka 5. člena ZVPSBNO tožnica ni uspela izkazati z navedbami, ki se nanašajo na (tožničino) oceno zapletenosti postopka in pomena rešitve zadeve zanjo. Gre za okoliščine, ki so lahko predmet ocene v postopku opredelitve zadeve kot prednostne, nikakor pa ne dokazujejo, da sodišče nepotrebno odlaša z odločanjem.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Predsednik Okrožnega sodišča v Celju, je s sklepom, opr. št. SuNp 57/2011 odločil, da se nadzorstvena pritožba z dne 16. 11. 2011 zavrže. Odločitev je tožnik utemeljil s podatkom, da je pritožnica, A.A., dne 16. 11. 2011, vložila nadzorstveno pritožbo. Pojasnil je, da je institut nadzorstvene pritožbe namenjen pospešitvi postopka in navedel, da se nadzorstvena pritožba, ki ne vsebuje obveznih sestavin iz drugega odstavka 5. člena ZVPSBNO, na podlagi določbe drugega odstavka 6. člena istega zakona zavrže. Vložena nadzorstvena pritožba ni vsebovala obvezne sestavine iz pete alinee 5. člena ZVPSNBO. Okoliščine in podatki zahtevani v tej določbi morajo biti konkretizirani, relevantni in obrazloženi ter morajo vsaj na stopnji verjetnosti izkazovati, da sodišče res nepotrebno odlaša z odločanjem. Zgolj navedbe pritožnice, da sodišče v letu in pol od prejema tožbenega zahtevka še ni razpisalo prvega naroka za obravnavo, zaradi česar naj bi bila pritožnici domnevno kršena pravica do sojenja v razumnem roku, za katero pa določbe Sodnega reda o tem katera zadeva je prednostna ne morejo biti upoštevane, ne zadostujejo zahtevam tega zakonskega določila. Prav tako je 18. 11. 2011 razpravljajoča sodnica podala poročilo, iz katerega izhaja, da zadeva ni prednostna in se ne ocenjuje kot prednostna po merilih 13.a člena Zakona o sodiščih, da zadeva še ni prišla na vrsto za obravnavanje, saj je treba pri obravnavanju zadev upoštevati določbe Sodnega reda, ter da predvideva, da bo na vrsto za reševanje prišla v prvi polovici naslednjega leta. Ker torej nadzorstvena pritožba ne vsebuje vseh obveznih sestavin, to je navedb, ki naj bi na ravni verjetnosti izkazovale, da sodišče po nepotrebnem odlaša z odločitvijo, je bilo treba nadzorstveno pritožbo zavreči. 2. Tožnica vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pojasnjuje, da je bila nadzorstvena pritožba pri Okrožnem sodišču v Celju vložena zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku v zvezi s tožbo vloženo dne 3. 6. 2010, zaradi uveljavljanja odškodnine zaradi prometne nesreče z dne 26. 5. 2007. V pravdnem postopku P 435/2010 sodišče do vložitve nadzorstvene pritožbe ni razpisalo poravnalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo, ki bi moral biti po splošnih merilih Evropskega sodišča za človekove pravice razpisan v roku enega leta od vložitve tožbe. Kot zmotno ocenjuje stališče tožnika, da nadzorstvena pritožba z dne 16. 11. 2011 ni vsebovala vseh v peti alinei 5. člena ZVPSBNO obveznih sestavin. Tožnica je v nadzorstveni pritožbi jasno razložila, da je tožbo na Okrožno sodišče vložila 3. 6. 2010, da je urgirala pospešitev postopka z vsemi mogočimi sredstvi (vložila je že dve prošnji za razpis obravnave), na katera je Okrožno sodišče v Celju kontinuirano odgovarjalo, da zadeva tožnice še ni na vrsti za obravnavanje. Prav tako je v nadzorstveni pritožbi tožnica navedla, da določbe Sodnega reda v zvezi z opredelitvijo zadeve kot prednostne, na samo vprašanje tožničine pravice do sojenja v razumnem roku ne morejo biti upoštevane, ter da v povprečju trajanja postopkov na sodišču ni argument za presojo ustavne pravice do sojenja v razumnem roku. Prav tako je tožnica svoje navedbe, zakaj meni, da sodišče nepotrebno odlaša z odločanjem, poleg navedb o tem, da izgovarjanje sodišča o vrstnem redu pripada zadev, ne more biti upoštevno, obrazložila tudi s tem, da gre v njenem primeru za zadevo uveljavljanja odškodnine za postopek, ki ni zapleten, vsled česar bi lahko sodišče o njem odločilo bistveno hitreje, ne pa da v enem letu in pol od vložitve ni razpisalo obravnave. Ravno te okoliščine naj bi dokazovale njeno stališče, da sodišče po nepotrebnem odlaša z odločanjem. Tožnica je tako svoje navedeno utemeljila tudi s podzakonsko podlago in sicer 50. členom Sodnega reda, ki določa, da vsaka pravdna zadeva, ki ni rešena v roku 6 mesecev od prejema zadeve do odpravka sodbe prve stopnje, šteje za sodni zaostanek. Tako je po mnenju tožnice nadzorstvena pritožba vsebovala vse okoliščine iz pete alinee 5. člena ZVPSBNO. Kot zmotno ocenjuje nadaljnjo stališče tožnika, da morajo biti okoliščine in podatki, ki jih zahteva peta alinea 5. člena ZVPSBNO konkretizirani, relevantni in obrazloženi, zato je tožnik s tem, ko je navedel, da morajo biti ti podatki vsaj na stopnji verjetnosti izkazani, napačno uporabil materialno pravo ter posledično prišel do napačnega materialno pravnega zaključka. V nadaljevanju navaja, da če bi tožnik bil mnenja, da se pravdna zadeva tožnice na Okrožnem sodišču v Celju pod opr. št. P 435/2010 obravnava v skladu s Sodnim redom, kontinuirano in brez nepotrebnega odlašanja, bi moral nadzorstveno pritožbo v skladu s petim odstavkom 6. člena zakona zavrniti. Na dejstvo, da je tožnik prišel do napačnega materialnopravnega zaključka, in da je njegova odločitev nezakonita kaže tudi podatek, da je v pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 723/2007 bila nadzorstvena pritožba v zadevi, ki jo je vložila pooblaščenka tožnice zavrnjena (SuNp 219/2009 z dne 21. 8. 2009, enako stališče pa je zavzelo tudi Okrajno sodišče v Ljubljani s sklepom opr. št. SuNp 376/2008 z dne 3. 12. 2008 in Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom opr. št. SuNp 123/2008 z dne 8. 1. 2009). Navedeno pomeni, da je odločitev tožene stranke v neskladju s sodno prakso vseh slovenskih sodišč, ki bi pri izpodbijani odločitvi morala biti upoštevana. Sodišču predlaga, da ugotovi, da je izpodbijani sklep nezakonit, zato se odpravi in ugotovi, da je nadzorstvena pritožba tožnice neutemeljena, zato jo je treba zavrniti. Predlaga povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka je predložila upravne spise. Odgovora na tožbo ni podala.

K I. točki izreka:

4. Tožba ni utemeljena.

5. Po pregledu izpodbijanega sklepa in upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in skladen z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa odločitev pojasnila tožena stranka in se nanje tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

6. Drugi odstavek 6. člena ZVPSBNO določa, da se nadzorstvena pritožba zavrže, če ne vsebuje obveznih sestavin iz drugega odstavka 5. člena tega zakona, pri čemer je ena od bistvenih sestavin navedba okoliščin ali drugih podatkov v zvezi z zadevo, ki izkazujejo, da sodišče nepotrebno odlaša z odločanjem. Tožnica se ne strinja z odločitvijo tožnika, da v vloženi nadzorstveni pritožbi ni konkretizirala okoliščin in podatkov, ki jih zahteva zahteva določba 5. alinee drugega odstavka 5. člena ZVPSBNO, ter vsaj na stopnji verjetnosti izkazala, da sodišče res nepotrebno odlaša z odločanjem.

7. Bistveno za pravilno rešitev sporne zadeve je tako vprašanje, ali je za uspešno vložitev nadzorstvene pritožbe potrebno strankino mnenje, da sodišče po nepotrebnem odlaša z odločanjem, izkazati oziroma dokazati (z navedbo okoliščin ali drugih podatkov v zvezi z zadevo). Po presoji sodišča v tej fazi varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, katere namen je pospešitev postopanja sodišča, temelj predstavlja pravilno in skladno z določbo drugega odstavka 5. člena ZVPSBNO sestavljena nadzorstvena pritožba. Slednja v 5 alinei zahteva, da vlagatelj nadzorstvene pritožbe navede okoliščine in druge podatke v zvezi z zadevo, ki izkazujejo, da sodišče po nepotrebnem odlaša z odločanjem, torej mora navesti tiste okoliščine ali dejstva, ki dokazujejo, da je sodišče tisto, ki je postopek po nepotrebnem zavlačuje. Po mnenju sodišča namreč do kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in v tej zvezi uspešne vložitve nadzorstvene pritožbe ne more priti, če sodišču takšnega zavlačevanja ni mogoče pripisati.

8. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnica pred Okrožnim sodiščem v Celju vložila tožbo, ki se vodi pod opr. št. P 435/2010, dne 3. 6. 2010. Prav tako ni sporna navedba tožnice v tožbi, da je v času od vložitve tožbe, pa vse do vložitve nadzorstvene pritožbe, dne 16. 11. 2011, po lastnih navedbah urgirala pospešitev postopka z vsemi mogočimi sredstvi, in sicer je vložila že dve prošnji za razpis obravnave, na katere pa je Okrožno sodišče v Celju kontinuirano odgovarjalo, da zadeva tožnice še ni na vrsti za obravnavanje. Navedeno pomeni, da je tožnica bila seznanjena s stanjem pravdne zadeve oziroma drugače povedano, je bila seznanjena, da zaradi zavezujočih določb Sodnega reda, ki se nanašajo na vrstni red reševanja zadev, sodišče še ni pristopilo k reševanju zadeve P 435/2010. Tožnica v tožbi navaja, da določbe Sodne reda na samo vprašanje tožničine pravice do sojenja v razumnem roku ne morejo biti upoštevane ter da povprečje časa trajanja postopkov pri sodišču ni argument za presojo ustavne pravice do sojenja v razumnem roku. Sodišče se s to navedbo, kolikor se nanaša na kršitev ustavne pravice do sojenja v razumnem roku sicer strinja, ampak v obravnavnem primeru sodišče ne presoja kršitev te pravice v zvezi s vprašanjem, ali mora stranka za uspešno vložitev nadzorstvene pritožbe, z navedbo okoliščin in podatkov v zvezi z zadevo, izkazati, da sodišče z odločanjem odlaša nepotrebno. Sodišče meni, da ravno zaradi utemeljitve besedne zveze „nepotrebno odlaša“, ne zadošča samo navedba, da v času od vložitev tožbe do dneva vložitve nadzorstvene pritožbe ni bilo opravljeno nobeno dejanje postopka. Prav tako po presoji sodišča okoliščin in dejstev iz 5 alinee drugega odstavka 5. člena ZVPSBNO tožnica ni uspela izkazati z navedbami, ki se nanašajo na (tožničino) oceno zapletenosti postopka in pomena rešitve zadeve za tožnico. Gre za okoliščine, ki so lahko predmet ocene v postopku opredelitve zadeve kot prednostne, nikakor pa ne dokazujejo, da sodišče nepotrebno odlaša z odločanjem.

9. Ker torej tudi po presoji sodišča tožnica v nadzorstveni pritožbi ni navedla nobene okoliščine na strani sodišča, ki bi predstavljala razlog za dolgotrajni postopek, oziroma bi izkazovala, da sodišče nepotrebno odlaša z odločanjem, je sodišče po presoji, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K II. točki izreka:

10. Tožnica je ob vložitvi tožbe predlagala tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi zahtevo tožnice za povrnitev stroškov postopka.