Jedro

Določilo 81. člena ZZZDR je potrebno tolmačiti povezano z inštitutom zakonske zveze (upoštevaje pri tem predvsem določilo 13. člena in določbe o pravicah in dolžnostih zakoncev - 44. do 50. člen ZZZDR), kar pomeni, da za utemeljenost preživninskega zahtevka ne zadostuje le dejstvo, da je razvezani zakonec, ki zahteva preživnino, nepreskrbljen (ker je brez sredstev za življenje in je nesposoben za delo ali je nezaposlen in se ne more zaposliti). Preživnina je sicer pravica razvezanega zakonca. Toda pravica do preživnine ne more biti utemeljena v takih primerih kot je predmeten, ko je bilo ugotovljeno, da je nevzdržnost zakonske zveze povzročila izključno toženka s svojim ponašanjem.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

V nadaljevanju postopka zaradi razveze zakonske zveze pravdnih strank je sodišče prve stopnje odločalo še o preživninskem zahtevku toženke ter je s sodbo ponovno zavrnilo njen preživninski zahtevek. Sodišče druge stopnje pa je s spodbijano sodbo zavrnilo toženkino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje in navedeno sodbo potrdilo.

V reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka uveljavljala vse revizijske razloge in predlagala, da naj se izpodbijana sodba spremeni ali razveljavi. V reviziji zavrača ugotovitve, po katerih naj bi ona povzročila razdor skupnosti. Z I.K. ne živi v zunajzakonski zvezi, ampak ji ta le pomaga pri preživljanju, čeprav tega ni dolžan.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožnik pa na revizijo ni odgovoril (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Toženka v reviziji formalno ni opredelila nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, prav tako pa takih kršitev tudi ni obrazložila. Revizijsko sodišče je zato izpodbijano sodbo preizkusilo le v smeri morebitne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), vendar pa taka kršitev po njegovih ugotovitvah ni bila zagrešena.

V revizijskih razlogih se toženka pretežno ukvarja z dejanskimi ugotovitvami sodišč nižjih stopenj, ki jih zavrača in v zvezi s temi izvajanji izpodbija tudi odločitev o zavrnitvi njenega preživninskega zahtevka. Sodišči nižjih stopenj sta toženkin preživninski zahtevek zavrnili, ker sta ugotovili, da je s svojim ponašanjem povzročila nevzdržnost zakonske zveze s tožnikom (kar sta konkretizirali z vrsto dogodkov), da je zaživela z drugim moškim že med razveznim postopkom (od junija 1996 dalje), da z omenjenim moškim živi tudi po razvezi zakonske zveze s tožnikom (ki je bila decembra 1996) ter sta to skupnost toženke ocenili za dalj časa trajajočo življenjsko skupnost v smislu 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči prve in druge stopnje utemeljeno zavrnili toženkin preživninski zahtevek, ker glede na ugotovljeno dejansko stanje zanj ni bilo podlage v 81. členu ZZZDR, ki določa bistvene materialnopravne predpostavke za utemeljenost preživninskega zahtevka. To določilo pa je potrebno tolmačiti povezano z inštitutom zakonske zveze (upoštevaje pri tem predvsem določilo 13. člena in določbe o pravicah in dolžnostih zakoncev - 44. do 50. člen ZZZDR), kar pomeni, da za utemeljenost preživninskega zahtevka ne zadostuje le dejstvo, da je razvezani zakonec, ki zahteva preživnino, nepreskrbljen (ker je brez sredstev za življenje in je nesposoben za delo ali je nezaposlen in se ne more zaposliti). Preživnina je sicer pravica razvezanega zakonca. Toda pravica do preživnine ne more biti utemeljena v takih primerih kot je predmeten, ko je bilo ugotovljeno, da je nevzdržnost zakonske zveze povzročila izključno toženka s svojim ponašanjem. Sodišči nižjih stopenj sta zato materialni zakon pravilno uporabili, ko sta tožničin preživninski zahtevek zavrnili. Ob takem stanju revizijsko sodišče ugotavlja, da niso bile zagrešene v reviziji uveljavljene kršitve. Neutemeljeno toženkino revizijo je zato moralo zavrniti (393. člen ZPP).