Jedro

Revizijsko sodišče je preizkusilo tudi očitke revidenta, da za izdajo zamudne sodbe niso obstajali pogoji 3. in 4. točke 1. odstavka 318. člena ZPP. Pri tem je ugotovilo, da utemeljenost tožbenih zahtevkov izhaja iz dejstev, ki jih tožnik navaja v tožbi ter da listine, ki jih je predložil tožnik s tožbo, niso v nasprotju z dejstvi, na katere opira tožnik svoj zahtevek. Zmotna je trditev tožene stranke, da bi moral tožnik ob vložitvi tožbe predložiti pisne dokaze o odobritvi letnega dopusta, saj zadostujejo navedbe in dokazni predlogi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je razsodilo, da se sklep tožene stranke, s katerim je tožniku prenehalo delovno razmerje, razveljavi, ter da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu priznati za čas, ko ni delal, vse pravice iz dela. Tako je odločilo, ker tožena stranka na tožbo ni odgovorila, sodišče pa je presodilo, da so podani zakonski pogoji za izdajo zamudne sodbe.

Tožena stranka se je zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožila, sodišče druge stopnje pa je pritožbo zavrnilo. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo zamudno sodbo in zavrnilo pritožbene navedbe tožene stranke, po katerih tožba toženi stranki naj ne bi bila pravilno vročena, ter da utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov in predlagala, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da za izdajo zamudne sodbe niso bili izpolnjeni pogoji iz 318. člena ZPP. Pri tem ponavlja pritožbene navedbe, da tožba ni bila toženi stranki pravilno vročena. Za sprejemanje priporočenih pošiljk je bil pooblaščen direktor družbe in ne tajnica. Tako je odločila skupščina družbe s sklepom z dne 14.12.1999. Tajnica je v nevednosti sprejela tožbo, čeprav bi morala odkloniti sprejem. Revident zatrjuje, da utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ter da so dejstva, na katera se opira tožnik v nasprotju z dokazi, ki jih je sam predložil. Po določilih 61. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke lahko delavec izrabi letni dopust po predhodni odobritvi pristojnega vodje. Tožnik odobritve ni pridobil in dokazil o odobritvi letnega dopusta ni predložil tožbi. Tako torej nista izpolnjena pogoja iz 3. in 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Skupščina tožene stranke je zavrnila tožnikov ugovor zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja, pri čemer je obrazložila, zakaj je treba tožnikove odsotnosti z dela šteti kot neupravičene odsotnosti in ne kot izrabo letnega dopusta. Tožnik zatrjuje, da je bila izraba letnega dopusta razvidna tudi iz razporeda dela za čas od 11.10.1999 dalje, vendar v zvezi s tem ne prilaga dokazov, zato pogojev za izdajo zamudne sodbe ni bilo. Tožena stranka pa razpolaga z nasprotnim dokazom.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Po določilih 370. člena ZPP se revizija lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP razen v primerih, ki jih posebej določa zakon. Lahko se vloži tudi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje.

Revizijo je mogoče vložiti tudi zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Po določilih 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Po določilih 3. odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revidentovih navedb o tem, da tožniku ni bil odobren letni dopust in drugih dejanskih navedb revizijsko sodišče ni moglo obravnavati. Iz drugih revizijskih navedb je mogoče sklepati, da revident izpodbija sodbo sodišča druge stopnje zaradi pomanjkljivosti, zaradi katerih se sodba ne more preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Revident namreč ponovno, kot že v pritožbi navaja, da za izdajo zamudne sodbe pred sodiščem prve stopnje ni bilo zakonitih pogojev. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ti očitki niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje je svojo sodbo obrazložilo in pri tem navedlo razloge, zaradi katerih je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je pravilno uporabilo procesno pravo. Tožena stranka v reviziji ponovno navaja, da tožba toženi stranki ni bila pravilno vročena, čeprav je sodišče druge stopnje v svoji sodbi pri zavračanju pritožbenih navedb ugotovilo, da je bilo v obravnavani zadevi treba vročitev tožbe opraviti po določilih 133. člena ZPP. Ugotovilo je, da zadostuje, da se pisanje izroči osebi, ki je v pisarni ali v poslovnem prostoru ali na sedežu pravne osebe, kar je bilo v obravnavanem primeru storjeno. Sodišče je tudi obrazložilo, da notranja pravna ureditev ni odločilna za presojo zakonitosti vročanja tožbe, ki jo je treba vročiti v skladu s kogentnimi procesnimi predpisi, to je, v skladu z določili ZPP.

Revizijsko sodišče je preizkusilo tudi očitke revidenta, da za izdajo zamudne sodbe niso obstajali pogoji 3. in 4. točke 1. odstavka 318. člena ZPP. Pri tem je ugotovilo, da utemeljenost tožbenih zahtevkov izhaja iz dejstev, ki jih tožnik navaja v tožbi ter da listine, ki jih je predložil tožnik s tožbo, niso v nasprotju z dejstvi, na katere opira tožnik svoj zahtevek. Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno izdalo zamudno sodbo, ker iz tožbenih navedb sledi, da je tožnik na podlagi dejstev, ki jih je navedel v tožbi, upravičen zahtevati, da mu sodišče nudi takšno pravno varstvo, ki ga zahteva v tožbenem zahtevku proti osebi, ki jo navaja kot toženo stranko.

Zmotna je trditev tožene stranke, da bi moral tožnik ob vložitvi tožbe predložiti pisne dokaze o odobritvi letnega dopusta, saj zadostujejo navedbe in dokazni predlogi. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje prenehalo zaradi neupravičene odsotnosti z dela po določilih 6. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 14/90, 71/93, 29/95), ter da je odločitev tožene stranke izpodbijal z zatrjevanjem, da je bil v času omenjenih odsotnosti na letnem dopustu, s čemer so izpolnjeni tudi pogoji za izdajo zamudne sodbe po določilih 3. in 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi sodišče druge stopnje bistveno kršilo določila ZPP ali da bi zmotno uporabilo materialno pravo, zato je revizijo na temelju določil 378. člena ZPP zavrnilo.