Jedro

Sklep o zavrženju tožnikove vloge za podaljšanje roka za izpolnitev naloženega inšpekcijskega ukrepa je upravni akt procesne narave. Po določbi 2. odstavka 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Izpodbijani sklep ne predstavlja sklepa, s katerim bi bil inšpekcijski postopek obnovljen, ustavljen ali končan, saj se nanaša na rok za izpolnitev obveznosti, ki je bil določen že v inšpekcijski odločbi z dne 5. 12. 2007. Poleg tega se z navedenim sklepom ne odloča o nobeni tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, določeni v materialnem predpisu. Rok za izpolnitev obveznosti iz inšpekcijske odločbe ni procesni rok, ker se ne nanaša na opravljanje dejanj v postopku, ampak je o njem odločeno že z inšpekcijsko odločbo, saj se nanaša na samo obveznost, naloženo z inšpekcijskim ukrepom. Tako določen rok je zato mogoče izpodbijati le v okviru pravnih sredstev zoper odločbo (izvršilni naslov), njegovega podaljšanja pa ni mogoče doseči na podlagi določb 99. člena ZUP, saj se te nanašajo na podaljševanje procesnih rokov.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo prošnjo z dne 30. 4. 2010 za podaljšanje roka za izpolnitev inšpekcijskega ukrepa iz inšpekcijske odločbe z dne 5. 12. 2007. V obrazložitvi sklepa navaja, da je bilo tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu z odločbo z dne 5. 12. 2007 naloženo, da v roku 8 mesecev odstrani stanovanjski objekt, stoječ na zemljišču parc. št. 1044 k.o. ... in vzpostavi zemljišče v prejšnje stanje. Navedeni rok je bil s sklepi trikrat podaljšan, in sicer prvič do 2. 2. 2009, drugič do 2. 8. 2009, nato pa še do 1. 4. 2010. Po tem datumu je upravni organ 7. 4. 2010 dobil naslednjo tožnikovo prošnjo za podaljšanje roka. Ker je bila vložena po izteku prejšnjega roka, jo je v skladu z določbo 3. odstavka 99. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgel. Ponovno prošnjo za podaljšanje roka – nanjo se nanaša obravnavani sklep - je organ prejel 3. 5. 2010. Ker je menil, da je bilo o predmetni zadevi že pravnomočno odločeno, jo je zavrgel na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v obrazložitvi navedel, da je prvostopenjski sklep zakonit, a obrazložen z napačnimi razlogi. Poudarja, da je mogoče rok, v katerem je inšpekcijski zavezanec dolžan odstraniti nelegalno gradnjo ter vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje in ki je sestavni del izreka, izpodbijati le z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, ni pa ga mogoče spremeniti na zahtevo zavezanca, čeprav je bila ta vložena pred potekom izpolnitvenega roka. Ker tožnik zoper inšpekcijsko odločbo ni vložil pritožbe, je izrek postal pravnomočen, zato je treba vlogo za podaljšanje roka za izvršitev obveznosti, ki jo je tožnik vložil po poteku pritožbenega roka, zavreči kot prepozno na podlagi 240. člena ZUP.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in meni, da je treba izpodbijani akt odpraviti že iz razloga, ker drugostopenjski organ sam priznava, da v spornem primeru ne gre za procesni ampak za materialni rok, saj je rok za izpolnitev obveznosti določen z inšpekcijsko odločbo. Navaja, da je prošnja za podaljšanje roka utemeljena, saj ima tožnik vso dokumentacijo, ki je potrebna za legalizacijo objekta, plačal je tudi prispevek za degradacijo in uzurpacijo zemljišča. Čeprav je vloga že vložena, o njej ni odločeno, ker Občina ... zamuja s sprejetjem občinskega prostorskega načrta (OPN). Zaradi ravnanja lokalne skupnosti mu je onemogočena ureditev zadeve, zaradi česar pa ne more biti oškodovan. Občina mu zagotavlja, da bo z OPN uredila namembnost zemljišča tako, da bo legalizacija možna. Zavrnitev prošnje zato po njegovem pomeni, da bi lahko zaradi ravnanja organov lokalne skupnosti nastala velika škoda. Tudi z vidika ustavnih pravic do enakosti pred zakonom je nesprejemljivo, da se mu ne zagotavlja pravica do podaljšanja roka. Predlaga, da sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožba ni dovoljena.

V skladu z določbo 1. odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (2. odstavek 2. člena ZUS-1). Navedeno pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki tudi po materialnem kriteriju vsebuje vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, če pa gre za akte, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, so ti predmet presoje samo takrat, če tako določa zakon.

Sodišče ugotavlja, da je v tem upravnem sporu izpodbijani sklep o zavrženju tožnikove vloge za podaljšanje roka za izpolnitev naloženega inšpekcijskega ukrepa kot nedovoljene upravni akt procesne narave. Po določbi 2. odstavka 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Izpodbijani sklep ne predstavlja sklepa, s katerim bi bil inšpekcijski postopek obnovljen, ustavljen ali končan, saj se nanaša na rok za izpolnitev obveznosti, ki je bil določen že v inšpekcijski odločbi z dne 5. 12. 2007. Poleg tega se z navedenim sklepom ne odloča o nobeni tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, določeni v materialnem predpisu. Kot je navedel že drugostopenjski upravni organ, tako stališče pa je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v svojem sklepu opr. št. I Up 455/2008 z dne 1. 10. 2009, rok za izpolnitev obveznosti iz inšpekcijske odločbe ni procesni rok, ker se ne nanaša na opravljanje dejanj v postopku, ampak je o njem odločeno že z inšpekcijsko odločbo, saj se nanaša na samo obveznost, naloženo z inšpekcijskim ukrepom. Tako določen rok je zato mogoče izpodbijati le v okviru pravnih sredstev zoper odločbo (izvršilni naslov), njegovega podaljšanja pa ni mogoče doseči na podlagi določb 99. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji), saj se te nanašajo na podaljševanje procesnih rokov. Navedeno pomeni, da je mogoče vplivati na izpolnitveni rok le še v izvršilnem postopku, če so za to izpolnjeni pogoji iz 3. odstavka 293. člena ZUP za odlog izvršbe.

V obravnavani zadevi, ko roka za izpolnitev obveznosti razen v izvršbi ni mogoče spremeniti (podaljšati), z izpodbijanim sklepom o zavrženju tožnikove prošnje za podaljšanje roka ni bilo poseženo v njegovo pravico oz. pravni položaj, kakršen je bil določen že z inšpekcijsko odločbo z dne 5. 12. 2007. Ob tem sodišče še dodaja, da tožnik posega v svoje pravne koristi ne zatrjuje niti z navedbami o ovirah za legalizacijo njegovega stanovanjskega objekta, saj mu iz tega razloga noben predpis ne omogoča podaljšanja izpolnitvenega roka.

Ker je tožba vložena zoper upravni akt, ki ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, je sodišče v skladu z določbo 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.