Jedro

Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da uporablja tako slovensko kot nizozemsko materialno pravo, kar ne drži. Sodišče prve stopnje je le obrazložilo, da meni, da gre pri plačilih v rezervni sklad tudi po nizozemskem pravu za strošek stečajnega postopka. Po drugi strani pa pritožnica na vsak način poizkuša institute nizozemskega stečajnega prava (npr. glede stroškov stečajnega postopka) razlagati skozi prizmo določb slovenskega ZFPPIPP, kar je napačno.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da Evropski plačilni nalog Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. Plg 91/2016 z dne 14. 12. 2016 v celoti razveljavi (I. točka izreka). V nadaljevanju je tožbo zavrglo (II. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki v 15 dneh povrne stroške v znesku 367,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšen sklep se je pritožila tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlagala, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in toženi stranki naloži plačilo pritožbenih stroškov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je po ugovoru tožene stranke zoper Evropski plačilni nalog v skladu s prvim odstavkom 17. člena Uredbe (ES) 1896/2006 Evropskega parlamenta in sveta postopek nadaljevalo po pravilih pravdnega postopka. Tekom postopka pa se je izkazalo, da je tožena stranka v stečajnem postopku in sicer se je nad njo začel stečaj 3. 6. 2014 na Nizozemskem. Tožeča stranka je upravnik stavbe v Ljubljani, tožena stranka je lastnica posameznega dela stavbe. Tožeča stranka zahteva plačilo stroškov iz rezervnega sklada za obdobje od 11. 12. 2013 do 23. 9. 2016. Tožeča stranka je predlog za evropski plačilni nalog vložila 2. 12. 2016, kar je po začetku stečajnega postopka nad toženo stranko. Pritožnica ni navedla, da bi svoje terjatve prijavila upravitelju na Nizozemskem niti da je (še) kako drugače postopala glede svojih terjatev zaradi pričetega stečaja nad toženo stranko.

Sodišče prve stopnje je glede na to, da je tožena stranka tuja pravna oseba in je v stečajnem postopku, uporabilo nizozemsko pravo in sicer Nizozemski stečajni zakon. Ugotovilo je, da se v tem postopku uporablja slovensko procesno pravo ter nizozemsko materialno pravo in na podlagi tega zaključilo, da bi morala po nizozemskem pravu tožeča stranka prijaviti terjatve, ki so zoper toženo stranko nastale pred začetkom stečajnega postopka upravitelju na Nizozemskem in enako velja tudi za terjatve, ki so nastale po začetku stečajnega postopka in predstavljajo stečajni dolg (Estates Dates) po nizozemskem pravu in jih je treba enako kot terjatve, nastale pred začetkom stečajnega postopka, prijaviti upravitelju. Po nizozemskem pravu sicer terjatve, ugotovljene v sodnem postopku, ki niso prijavljene upravitelju, nimajo pravne veljave zoper stečajno maso (25. člen nizozemskega stečajnega zakona). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka nima pravnega interesa za vodenje te pravde, ker po nizozemskem stečajnem pravu terjatve, ugotovljene v tem postopku, ne bodo imele pravnega učinka in s tem odpade pravna korist tožnice za vodenje te pravde (274. člen ZPP).

5. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno razlagalo nizozemsko pravo, in sicer, da je napačno navedlo, da morajo biti vse terjatve prijavljene neposredno stečajnemu upravitelju, in da je treba uporabiti namensko razlago, po kateri se terjatve prijavijo v stečajni postopek. Tako naj bi sodišče prve stopnje tudi zapisalo v 6. točki obrazložitve.

6. Pritožbeno sodišče meni, da je razlaga, kot jo ponuja tožeča stranka, sicer skladna s slovenskim stečajnim pravom, kjer se terjatve prijavljajo v stečajni postopek, vendar pa ni mogoče tujega prava razlagati z namensko razlago slovenskih institutov.

7. Iz uradno pridobljenega prevoda nizozemskega stečajnega prava po postopku poizvedb o tujem pravu izhaja, da je v skladu s 25. členom Nizozemskega stečajnega zakona1 treba vse terjatve prijaviti upravitelju in to tako tiste, ki so nastale pred začetkom stečajnega postopka, kot tiste, ki so nastale kasneje, sicer nimajo pravnega učinka (26. člen v zvezi s 110. členom Nizozemskega stečajnega zakona).2 Tako izhaja tudi iz angleškega prevoda nizozemskega stečajnega zakona (opomba 2. sodbe sodišča prve stopnje).

8. Poleg tega iz sistemske razlage Nizozemskega stečajnega zakona, in sicer 28. člena, izhaja, da v primeru, ko je zahtevek v času objave stečajnega postopka v teku in je naperjen proti dolžniku, je tožnik pooblaščen zahtevati prekinitev, da bi sodnik v roku, ki ga določi, v postopek vključil upravitelja. Ob nastopu upravitelj postopek prevzame in je po pravni poti stečajni dolžnik izvzet iz postopka. Če se stečajni upravitelj ne oglasi, za sodbo, izrečeno proti dolžniku, ne velja določilo iz drugega odstavka 25. člena Nizozemskega stečajnega zakona, torej ne velja, da sodba zoper stečajnega dolžnika nima učinkov. Glede na to ne drži razlaga tožeče stranke, da se tožba ne usmeri neposredno na upravitelja. Seveda je treba ob tem opozoriti, da gre za primere, ko teče pravda med tožnikom-upnikom in dolžnikom pred začetkom stečajnega postopka, drugače kot v konkretnem primeru, ko je bil predlog za izdajo Evropskega plačilnega naloga vložen po začetku stečajnega postopka in je torej še toliko bolj nujno, da se tožba vloži zoper upravitelja oziroma najprej prijavi terjatev upravitelju.

9. Ker je tožnica predlog vložila neposredno zoper dolžnika in ne zoper upravitelja, je odpadla njena pravna korist in je bila odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe pravilna.

10. Pritožnica sodišču prve stopnje še očita, da uporablja tako slovensko kot nizozemsko materialno pravo, kar ne drži. Sodišče prve stopnje je le obrazložilo, da meni, da gre pri plačilih v rezervni sklad tudi po nizozemskem pravu za strošek stečajnega postopka. Po drugi strani pa pritožnica na vsak način poizkuša institute nizozemskega stečajnega prava (npr. glede stroškov stečajnega postopka) razlagati skozi prizmo določb slovenskega Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, kar je napačno.

11. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).3 Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki tožeče stranke izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi z določbo 366. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi tožeče stranke odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te odločbe (365. člen ZPP).

12. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

1 "Terjatve, katerih predmet so pravice ali obveznosti do stečajne mase, se lahko prijavijo stečajnemu upravitelju, ali pa jih prijavi on sam. Če terjatve, ki so prijavljene ali nadaljevane s strani stečajnega dolžnika, vodijo do obsodbe stečajnega dolžnika, takšna obsodba nima pravnega učinka na stečajno maso." 2 "Terjatev, katerih namen je izpolnitev obveznosti iz stečajne mase, v teku stečaja niti proti stečajnemu dolžniku ni mogoče vložiti na noben drug način, razen kot je določeno v 110. členu." Po 110. členu je treba terjatve proti stečajnemu dolžniku predložiti upravitelju, ki jih vlaga z vsemi ostalimi opombami (predkupna pravica, zastava itd.). 3 Ni se posebej opredeljevalo do očitkov glede tega, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo, kakšno pravno naravo imajo vplačila v rezervni skladal po nizozemskem pravu, ker, upoštevaje citirane določbe Nizozemskega stečajnega zakona glede prijav različnih vrst terjatev, ne razlikuje med njimi. Kot že navedeno, vse je treba prijaviti stečajnemu upravitelju oz. voditi zoper njega sodne postopke, sicer sodbe nimajo pravnega učinka.