Jedro

Napačno je pritožbeno stališče, da je odpoved neutemeljena, ker tožniku ni bila podana že takoj, ko so se pojavili razlogi zanjo (ko se je zmanjšal obseg dela v enoti kadri zaradi ukinjanja poslovalnic in posledično zmanjševanja števila zaposlenih ter ko se je predčasno zaključil projekt A.), torej v letu 2018 in 2019. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da reorganizacija pri toženki še vedno traja, saj se število zaposlenih še vedno zmanjšuje. ZDR-1 pa tudi sicer ne določa roka, v kolikšnem času po nastanku poslovnega razloga, ki utemeljuje odpoved pogodbe o zaposlitvi, je potrebno delavcu podati odpoved. Zato s strani tožnika izpostavljeno dejstvo, da mu je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana (šele) 2. 12. 2020, še ne pomeni, da mu je bila ta dejansko podana zaradi dalj časa trajajočega bolniškega staleža (v katerem je bil že od januarja 2019 dalje) in ker je kot invalid pridobil pravico do dela s krajšim delovnim časom (odločba ZPIZ o tej pravici je bila izdana že 24. 12. 2019).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je toženka podala tožniku dne 2. 12. 2020, in da tožniku delovno razmerje na delovnem mestu strokovni sodelavec v kadrovsko pravnem oddelku ni prenehalo na podlagi podane odpovedi, ampak mu je prenehalo z dnem izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Nadalje je zavrnilo zahtevek, da je toženka dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do izdaje sodbe sodišča prve stopnje ter mu za ta čas priznati delovno dobo ter obračunati in izplačati plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi; in da je toženka dolžna tožniku obračunati in izplačati denarno povračilo v višini 27.952,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do več dejstev, na katera je opozarjal in ki jih navaja tudi v pritožbi, zato je izpodbijana sodba neobrazložena in se je ne da preizkusiti, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Navaja, da je odpovedni razlog nesmiseln in navidezen, saj se sklicuje na razloge iz leta 2018, ko ga je toženka zaposlila za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je spregledalo dejstvo, da ga je toženka zaposlila v času, ko je že izvajala reorganizacijo. Očitno je torej, da je potreba po njegovem delu obstajala tudi v času reorganizacije. Poudarja, da je odpoved prejel izključno iz razloga, ker je nastopil bolniški stalež, nato pa je prejel še odločbo ZPIZ o tem, da mu pripada pravica do dela s skrajšanim delovnim časom. Vsi razlogi, ki jih je toženka navedla v odpovedi, so se zgodili že v letu 2018, pa takrat ni prejel odpovedi. To je prejel šele, ko je postal invalid s pravico do krajšega delovnega časa in ko je nastopil dalj časa trajajoč bolniški stalež. Poleg tega razlogi, ki jih navaja odpoved, niso v povezavi z njegovimi delovnimi nalogami, saj je bil zaposlen za izvajanje projekta A., ki pa se je zaključil že v začetku leta 2019, odpoved pa je prejel šele konec leta 2020. Poslovni razlog v letu 2020 tako ni izkazan. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo, da mu je toženka že ob nastopu zaposlitve dala v podpis sporazum o prenehanju delovnega razmerja, in da je priča B. B. želel, da bi tožnik kljub bolniškemu staležu delo opravljal od doma, tožnik pa je to odklonil. S tem se je zameril navedeni priči in takrat je nastopila odločitev, da se ga odpusti. Nadalje navaja, da je jasno, da zaposlena C. C., glede na število zaposlenih pri toženki, ne zmore vsega narediti sama in da ji pomaga nova sodelavka D. D. V zvezi s tem sodišču prve stopnje očita, da je neutemeljeno zavrnilo pravočasno predlagan dokaz s predložitvijo evidence delovnega časa za C. C., s čimer bi se sodišče lahko prepričalo o urah dela, ki jih je ta delavka opravila. Zaključuje, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da daljši bolniški stalež in sprememba delovne zmožnosti ne vplivata na podajo odpovedi, ter da je spregledalo, da je imel B. B. velik vpliv na podano odpoved.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS; št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, kot tudi ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je toženka tožniku zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga na podlagi določil prve alineje prvega odstavka 89. člena in prvega odstavka 116. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI; Ur. l. RS, št. 63/2004 in nasl.) in 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/1999 in nasl.).

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je izpodbijana sodba neobrazložena in da se je zato ne da preizkusiti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba ustrezno obrazložena, v njej so navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in med seboj skladni. Izpodbijana sodba torej nima nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. V pritožbi očitana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do vseh relevantnih tožnikovih navedb, zato ni podana niti smiselno očitana kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Ne držijo pritožbene navedbe, da je toženka zaposlila tožnika za nedoločen čas v času, ko je že izvajala reorganizacijo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik dne 1. 6. 2018 sklenil pogodbo o zaposlitvi s toženko za nedoločen čas, na delovnem mestu strokovni sodelavec, v organizacijski enoti kadrovsko pravni oddelek (ki jo toženka in sodišče prve stopnje imenujeta tudi „kadri“); medtem ko se je reorganizacija poslovanja pri toženki (ki je eden izmed razlogov za izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku) pričela v drugi polovici leta 2018 in je proces, ki še traja. V času, ko se je tožnik zaposlil, torej toženka še ni izvajala reorganizacije. Pravilna je tudi nadaljnja obrazložitev sodišča prve stopnje, da zapiranje toženkinih poslovalnic v drugi polovici leta 2018, ki se je nadaljevalo še v letu 2019, še ni imelo takojšnjega vpliva na obseg dela organizacijske enote kadri, v kateri je delal tožnik, saj je bila ta enota zadolžena za pripravo vse potrebne dokumentacije za odpuščanje delavcev v zaprtih poslovnih enotah. Tožnikovo delo je bilo tako ob začetku reorganizacije še vedno potrebno. Ne le zaradi že navedenih razlogov, pač pa tudi zaradi projekta A., na katerem je delal tožnik in ki je trajal še vse do začetka leta 2019 (predčasen zaključek tega projekta je tudi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku). V odpovedi navedeni razlogi tako niso le navidezni, kot to zmotno trdi tožnik. Sodišče prve stopnje je pravilno, natančno in prepričljivo obrazložilo dejanski obstoj odpovednih razlogov (v 8. in 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Nadalje ne držijo pritožbene navedbe, da je tožnik delal izključno na projektu A. (in da naj zato večina v odpovedi navedenih razlogov zanj ne bi bilo odločilnih). Tožnik je namreč sam zatrjeval in izpovedal, da je delal tudi druge naloge, za projekt A. pa je porabil večino - približno 80 % delovnega časa. Kot rečeno, pa je zaključek projekta A. tudi eden od razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku.

8. Napačno je tudi pritožbeno stališče, da je odpoved neutemeljena, ker tožniku ni bila podana že takoj, ko so se pojavili razlogi zanjo (ko se je zmanjšal obseg dela v enoti kadri zaradi ukinjanja poslovalnic in posledično zmanjševanja števila zaposlenih ter ko se je predčasno zaključil projekt A.), torej v letu 2018 in 2019. Kot rečeno, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da reorganizacija pri toženki še vedno traja, saj se število zaposlenih še vedno zmanjšuje (ko se je tožnik zaposlil pri toženki, je bilo okrog 350 zaposlenih, v času tožnikove odpovedi je bilo okrog 220 zaposlenih, v času zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje pa le še 193 zaposlenih). ZDR-1 pa tudi sicer ne določa roka, v kolikšnem času po nastanku poslovnega razloga, ki utemeljuje odpoved pogodbe o zaposlitvi, je potrebno delavcu podati odpoved. Zato s strani tožnika izpostavljeno dejstvo, da mu je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana (šele) dne 2. 12. 2020, še ne pomeni, da mu je bila ta dejansko podana zaradi dalj časa trajajočega bolniškega staleža (v katerem je bil že od januarja 2019 dalje) in ker je kot invalid pridobil pravico do dela s krajšim delovnim časom (odločba ZPIZ o tej pravici je bila izdana že 24. 12. 2019). Sodišče prve stopnje je v 18. in 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo obrazložilo, zakaj ne sledi tem tožnikovim trditvam. Pritožbeno sodišče se z razlogi sodišča prve stopnje strinja in jih zato ne ponavlja.

9. Nerelevantno je pritožbeno sklicevanje na sporazum o prenehanju delovnega razmerja z dne 5. 12. 2018, ki sta ga podpisala tožnik in nekdanji direktor toženke, saj ta sporazum ni bil realiziran. Glede na dokazan odpovedni – poslovni razlog so prav tako nerelevantne pritožbene navedbe, da naj bi priča B. B. – zunanji svetovalec toženke želel, da tožnik v času bolniškega staleža delo opravi od doma, česar tožnik ni želel, s čimer naj bi se tožnik zameril tej priči. Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je odločitve pri toženki sprejemal njen zakoniti zastopnik, ki je tudi podpisan pod izpodbijano odpovedjo, ter da ni dokazano, da bi B. B. toženkinemu zakonitemu zastopniku svetoval v smeri, kot nakazuje tožnik (da bi ga prepričal, naj tožniku poda odpoved).

10. Nadalje je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo tožnikov dokazni predlog, naj toženka za svojo delavko C. C. predloži evidenco delovnega časa. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 16. 4. 2021 predlagal, naj toženka dokaže, da delavka, ki je edina ostala zaposlena v oddelku kadri (C. C.), ne opravlja nadur, saj naj po mnenju tožnika ne bi bilo verjetno, da bi ta delavka lahko sama, brez nadur, opravila delo, ki so ga prej opravljale tri osebe (poleg C. C. še tožnik, ki pa je bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje vse od 15. 1. 2019 do podaje odpovedi 2. 12. 2020 v bolniškem staležu, in študentka, ki pa je delo v tej enoti opravljala le v času od 15. 3. 2019 do 30. 11. 2019). Toženka je nato (v pripravljalni vlogi z dne 30. 4. 2021) zatrdila, da omenjena delavka ne opravlja nadur, da je obseg dela v organizacijski enoti kadri tak, da je delo mogoče opraviti v rednem delovnem času 40 ur na teden. V dokaz teh trditev je toženka predlagala zaslišanje te delavke – priče C. C. Tožnik pa je v naslednji pripravljalni vlogi z dne 24. 5. 2021 predlagal, naj toženka za svojo delavko C. C. predloži evidenco delovnega časa in plačilne liste za leta 2019, 2020 in 2021. Tožnik zmotno meni, da bi lahko toženka zgolj s temi dokazi dokazala, da omenjena delavka ne opravlja nadur. Dejstvo opravljanja nadur se lahko dokazuje tudi z izpovedbami prič. Priča C. C. je v svoji izpovedbi potrdila navedbe toženke, da v organizacijski enoti kadri ni potrebe po delu dveh delavcev, saj zmore vse narediti sama, v rednem delovnem času, čeprav je edina zaposlena v tej enoti. Upoštevaje tudi ostale izvedene dokaze, ki dokazujejo zapiranje toženkinih poslovalnic in posledično zmanjševanje števila zaposlenih ter končanje projekta A., na katerem je delal tožnik, kar vse dokazuje zmanjšan obseg dela v organizacijski enoti kadri, je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo izpovedbi priče C. C., da ne dela nadur, in zaključilo, da v organizacijski enoti kadri ni potrebe po delu dveh delavcev.

11. Pritožbene navedbe, da naj bi C. C. pri delu v kadrovski službi pomagala sodelavka D. D., kot nova članica v tej organizacijski enoti, pa predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je D. D. zgolj nadomeščala C. C. v času, ko je bila ta na porodniškem dopustu (od januarja oziroma februarja 2020 do 27. 3. 2021). Res je sicer, kar navaja pritožba, da je ena izmed delovnih nalog, določenih v pogodbi o zaposlitvi C. C., koordiniranje ožje delovne skupine sodelavcev. Vendar pa zgolj to še ne pomeni, da poleg C. C. še kdo opravlja delo v organizacijski enoti kadri oziroma v kadrovsko pravni službi, v kateri je bil zaposlen tudi tožnik. Pogodba o zaposlitvi C. C. je bila namreč sklenjena še v času tožnikove zaposlitve pri toženki – v enoti kadri.

12. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).