Jedro

Napaka v zapisu osebe - toženca v postopku izdaje izvršilnega naslova, ko sta sodišči prve in druge stopnje napako iz tožbe povzele v svojih sodbah, ne povzroča absolutne ničnosti tako izdanih sodb - torej izvršilnega naslova, ampak je mogoče napako odpraviti še ob vložitvi oziroma pred vložitvijo izvršilnega predloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbe, upnik pa svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa zavrnilo ugovor dolžnikov z dne 18.5.2010 (vložen dne 19.5.2010) zoper sklep o izvršbi, opr. št. 0929 I 225/2010 z dne 10.5.2010. V 2. točki izreka je zavrnilo predlog dolžnika za odlog izvršbe. V 3. točki izreka je odločilo še, da je dolžnik dolžan upniku povrniti stroške v zvezi z odgovorom na ugovor v višini 306,96 EUR v roku 8 dni od vročitve prvostopenjskega sklepa, po poteku tega roka pa tudi zakonske zamudne obresti do plačila.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje dolžnik, ki ga izpodbija v celoti in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ. V zvezi z napačno navedbo upnika v predlogu za izvršbo poudarja, da je sodišče prve stopnje napačno ravnalo, ko ni upnika pozvalo k popravi predloga za izvršbo in je mimo zakona pooblaščencu upnika dovolilo popravek označbe upnika. Takšen popravek bi po mnenju dolžnika bil mogoč le pred izdajo sklepa o izvršbi, saj sedaj sklep o izvršbi še vedno glasi na drugo osebo (upnika) in ne na osebo, navedeno v izvršilnem naslovu. V zvezi z navedbo dolžnika pa izpostavlja, da je upnik kot tožnik v pravdnem postopku tožil neobstoječo pravno osebo, ki nima nobene zveze z dolžnikom v tem izvršilnem postopku, ki je. Nedopustno je, da skuša upnik v izvršilnem postopku nadoknaditi zamujeno v pravdnem postopku in skuša brez pravne podlage opraviti nekakšno spremembo sodbe, kar zadeva toženo stranko. Poudarja, da je sodba, ki je izdana proti neobstoječi pravni osebi absolutno nična (komentar dr. A.G., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga). Ker upnik v predlogu za izvršbo tudi ni zatrjeval in izkazal prehoda obveznosti na dolžnika, sodišče prve stopnje izvršbe zoper dolžnika ne bi smelo dovoliti. Pri odločanju pa sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da upnik v predlogu za izvršbo ni določno označil, da je bilo s strani pristojnega sodišča izdano potrdilo o izvršljivosti, kot to predpisuje 42. člen ZIZ. Nasprotuje tudi prvostopenjski odločitvi o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe in v tej zvezi pojasnjuje, da je izpolnitev prvega pogoja, to je vložitve revizije, podana že z vložitvijo predloga za dopustitev revizije, saj vloga za dopustitev revizije nedvomno predstavlja del celotnega postopka oziroma instituta revizije. Napačen pa je tudi prvostopenjski zaključek, da dolžnik ni izkazal, da bi s takojšnjo izvršbo utrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo. To izhaja že iz dolžnikovih navedb, da ima upnik status tujca, ki ima stalno prebivališče v S. in v Republiki Sloveniji nima nikakršnega premoženja in tudi ne rednih dohodkov, zato bi bilo v primeru morebitne ugoditve reviziji praktično nemogoče pridobiti neupravičeno zarubljena sredstva v postopku tega izvršilnega postopka, nazaj. Dolžnik navaja, da posledično izpodbija tudi odločitev o stroških, sprejeto v 3. točki izreka sklepa sodišča prve stopnje. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in razveljavi tudi sklep o izvršbi z dne 10.5.2010 ter predlog za izvršbo zavrne ter upniku naloži v povrnitev dolžnikove stroške ugovora in stroške pritožbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku 8 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Podrejeno predlaga, da pritožbi delno ugodi tako, da prvostopenjsko odločitev razveljavi v 2. in 3. točki izreka ter ugodi predlogu dolžnika za odlog izvršbe do odločitve vrhovnega sodišča RS o reviziji dolžnika.

Upnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev neutemeljene pritožbe in potrditev sklepa sodišča prve stopnje. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru utemeljenosti pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ) in ocenjuje, da pritožba ni utemeljena, prav tako pa niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Dolžniku je treba v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na nepravilno označbo upnika v predlogu za izvršbo pojasniti, da je stališče sodne prakse in pravne teorije(1), da je mogoče napako pri zapisu stranke, kot je bila v predmetni zadevi, vedno popraviti, saj ne gre za spremembo osebe stranke, ampak le za drugačno označbo osebe, ki je že ves čas stranka postopka in katera je to tudi ves čas vedela. Zato je njegove nasprotne pritožbene trditve treba zavrniti kot neutemeljene.

Na podlagi zgoraj navedenega pa sodišče druge stopnje dolžniku odgovarja tudi na njegova pritožbena zatrjevanja o tem, da je sodba, ki je izvršilni naslov v dani izvršilni zadevi absolutno nična, saj je izdana proti neobstoječi pravni osebi. Sodišče druge stopnje pri tem poudarja, da dolžnik v svojih navedbah nikoli ni zanikal aktivnega sodelovanja v postopku izdaje izvršilnega naslova, nasprotno, svojo aktivnost je celo izkazoval s tem, ko je zaradi nasprotovanja odločitvi sodišča druge stopnje opr. št. I Cp 1109/2009, kljub temu, da trdi, da ga sodba ne more zavezovati, ker je absolutno nična, očitno menil drugače, saj je vložil predlog za dopustitev revizije, v katerem je pravilno navedel sebe kot toženo stranko, ne glede na to, da je bil kot toženec v sodbah sodišča prve stopnje in sodišča druge stopnje napačno označen. Navedeno očitno kaže na to, da je dolžnik ocenjeval, da izdani sodbi lahko vplivata na njegov pravni in premoženjski položaj. Sodišče druge stopnje na tem mestu poudarja, da napaka v zapisu osebe - toženca v postopku izdaje izvršilnega naslova, ko sta sodišči prve in druge stopnje napako iz tožbe povzeli v svojih sodbah, ne povzroča absolutne ničnosti tako izdanih sodb - torej izvršilnega naslova, ampak je mogoče napako odpraviti še ob vložitvi oziroma pred vložitvijo izvršilnega predloga(2), kot je to v obravnavanem primeru storil upnik. Dolžnikove pritožbene navedbe o tem, da skuša upnik s pravilnim navajanjem dolžnika nadomestiti zamujeno, torej kar ni storil že v pravdnem postopku s pravilno opredelitvijo toženca, so ob upoštevanju spredaj navedenega stališča pravne teorije, neutemeljene.

Pritožbena graja dolžnika, da upnik v predlogu za izvršbo ni določno označil, da je bilo potrdilo o izvršljivosti izdano s strani pristojnega sodišča, kot to predpisuje 42. člen ZIZ, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto po prvem odstavku 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj dolžnik ni izkazal, da tega brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji. Hkrati pa je njegova graja neutemeljena, saj je v predlogu za izvršbo upnik navedel, da je bilo za izvršilni naslov dne 12.2.2010 izdano potrdilo o izvršljivosti, iz žiga na samem izvršilnem naslovu (priloga A1) pa izhaja, da je to potrdilo tega dne izdalo Okrožno sodišče v Mariboru.

Dolžnik izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi njegovega predloga za odlog izvršbe, vendar je tudi v tem delu njegova pritožba neutemeljena. Dolžnik je v predlogu za odlog izvršbe skladu s prvim odstavkom 71. člena ZIZ uveljavljal, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel težko nadomestljivo škodo in da bi bila ta škoda večja od tiste, ki bi zaradi odloga izvršbe lahko nastala upniku, kar je utemeljeval z dejstvom, da je upnik oseba s stalnim prebivališčem v, brez premoženja ali dohodkov v Republiki Sloveniji, zaradi česar bi ob morebitni utemeljenosti njegove revizije, bila nasprotna izvršba zelo otežena, če že ne onemogočena. Navajal je tudi, da je podan eden izmed upravičenih razlogov iz 1. do 9. točke prvega odstavka 71. člena ZIZ, in sicer da je zoper odločbo, na podlagi katere je dovoljena izvršba vložil izredno pravno sredstvo, in sicer predlog za dopustitev revizije (1. točka prvega odstavka 71. člena ZIZ). Pri tem pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da pogoji za odlog izvršbe niso izpolnjeni, saj namreč morebitna možnost nastanka težko nadomestljive škode, ob tem, ko drugi pogoj, ki ga je dolžnik uveljavljal, to je vložitev revizije ni izpolnjen, za utemeljenost njegovega predloga ne zadostuje. Dolžnik v pritožbi navaja, da je izredno pravno sredstvo revizija enoten institut in je zato treba že predlog za dopustitev revizije šteti kot del postopka revizije. Temu bi veljalo pritrditi le ob pogoju, da bi bila revizija v danem primeru s sklepom Vrhovnega sodišča RS dopuščena in v zakonskem roku tudi vložena. V obravnavanem primeru je dolžnik sedaj obravnavano pritožbo vložil 22.11.2010, medtem pa iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II DoR 219/2009, izdanega že dne 29.4.2010 v zvezi z odločitvijo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cp 1109/2009 , ki je objavljen v bazi sodne prakse IUS INFO pod št. VS0013013, izhaja, da je bil predlog za dopustitev revizije zoper odločbo, na podlagi katere je v predmetnem izvršilnem postopku dovoljena izvršba, zavrnjen. Zato je njegovo poudarjanje enotnosti instituta revizije in njegovo prepričanje v uspešnost revizije, povsem brez pomena. Ker dolžnik ni uveljavljal še katerega od drugih upravičenih razlogov iz 2. do 9. točke prvega odstavka 71. člena ZIZ in tudi ne posebej upravičenih razlogov, ki bi omogočali sodišču prve stopnje odlog izvršbe na podlagi drugega odstavka 71. člena ZIZ, takšnih razlogov pa tudi sodišče druge stopnje pri pregledu zadeve ne ugotavlja, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je v 2. točki izpodbijanega sklepa zavrnilo njegov predlog za odlog izvršbe, pravilna.

Ker je dolžnik v pritožbi navedel, da posledično izpodbija tudi odločitev o stroških, vsebovano v 3. točki izreka prvostopenjskega sklepa, pri tem pa ni navedel nobenih konkretnih razlogov, zaradi katerih stroškovna odločitev ne bi bila pravilna, sodišče druge stopnje utemeljenosti njegovo zgolj pavšalno izražene pritožbene graje ni preizkušalo.

Po obrazloženem je sodišče druge stopnje v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo neutemeljeno pritožbo dolžnikov in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Upnikov odgovor na pritožbo pa ni dodatno prispeval k rešitvi zadeve, zato mu sodišče druge stopnje stroškov odgovora na pritožbo ni priznalo in jih krije upnik sam.

op. št. 1 Pri tem se sodišče druge stopnje sklicuje na A. G. v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 327. op. št. 2 Prav tako A. Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 327.