Jedro

Tožnik je bil zavezanec, ki mu informativni izračun dohodnine za leto 2012 ni bil vročen do 15. 6. 2013, zato je bil dolžan vložiti napoved za odmero dohodnine sam, najkasneje do 31. 7. 2013. Ta obveznost je zanj veljala tudi v primeru pridobivanja osebnih prejemkov v Avstriji. Obveznost plačila dohodnine velja namreč tudi za tiste zavezance, ki dohodke iz naslova osebnih prejemkov prejemajo v Avstriji.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka

Obrazložitev

1. Ministrstvo za finance, Finančna uprava Republike Slovenije, je z odločbo št. DT 21-00269-0 z dne 8. 12. 2014, zavezancu A.A. za leto 2012 odmerila dohodnino v znesku 4.651,24 EUR. Odločila je, da razliko med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 0,00 EUR, znaša 4.651,24 EUR in mora biti plačana v 30 dneh od vročitve odločbe. V obrazložitvi izpodbijanega akta je prvostopenjski organ pojasnil, da bi moral zavezanec v skladu z določbo šestega odstavka 267. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) vložiti napoved najpozneje do 31. 7. 2013, vložil pa jo je po izteku tega roka, 12. 11. 2014. Pri odmeri dohodnine je davčni organ upošteval tožnikove dohodke v višini 22.031,00 EUR in splošno olajšavo v višini 3.228,45 EUR in odmeril dohodnino od osnove 18.802,55 EUR, po stopnji 24.7328 %, kar znaša 4.651,24 EUR. Ugotovljeno je bilo, da je zavezanec v letu 2012 prejemal nakazila iz Avstrije in da je bil 11. 12. 2013 in 18. 9. 2014 pozvan, da vloži napoved za odmero dohodnine, in ker zavezanec do 12. 11. 2014 napovedi ni vložil, mu je bila odločba izdana na podlagi uradnih evidenc.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo zavezanca zavrnil. 3. Tožnik v tožbi oporeka odločitvi in pojasnjuje, da izpodbijano odločbo sprejema kot krivično, materialno in procesno neustrezno in sprejeto na podlagi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Pojasnjuje, da si je službo v Avstriji poiskal zaradi preživetja in je v državi svojega delodajalca redno plačeval vse davke. S plačilom dohodnine v Sloveniji, je deležen dvojne obdavčitve in seveda neenakega obravnavanja. Tožnik je delavki prvostopenjskega organa pojasnil, da je v Avstriji že plačal vse davke, pokazal ji je plačilne liste in prosil za potrdilo, da v RS ni imel nobenih dohodkov ter da ima v Sloveniji plačane vse davke, vendar mu tega ni hotela izdati, zato tudi v Avstriji ni mogel pridobiti potrdila o poravnanih davčnih obveznostih. Ne drži navedba drugostopenjskega organa, da se na pozive FURS ni odzival, saj se je tam večkrat oglasil, njegova pojasnila pa so ignorirali. Kljub temu, da je že v postopku pred izdajo sporne odmerne odločbe dostavil svoje plačilne liste, iz katerih bi FURS moral razbrati podatke o že plačanih davkih v tujini, je prvostopenjski organ izhajal iz podatka o skupni višini nakazil iz Avstrije, 22.031,00 EUR. Takšno postopanje FURS je v nasprotju z mednarodnimi standardi OECD o odpravi dvojne obdavčitve. Od odmerjene dohodnine ni bil odštet davek, ki ga je tožnik kot zavezanec že plačal v tujini, čeprav iz tožnikove plačilne liste za december 2012, v rubriki „letni seštevki“ in rubriki „skupaj zadržani davek od izplačane plače“, izhaja plačilo dohodnine v višini 1.076,42 EUR. Poleg tega FURS ni upošteval olajšave veljavne za leto 2012, ki je za rezidenta - čezmejnega delavnega migranta znašala 7.406,28 EUR. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in predlagala, da tožbo sodišče kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

7. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je v obravnavani zadevi sporna odmera dohodnine za leto 2012, ki temelji na neprerekani ugotovitvi prvostopenjskega organa, da je tožnik v letu 2012 iz Avstrije prejemal redna mesečna nakazila. V nadaljevanju sodišče ugotavlja tudi, da sporna odmera dohodnine temelji na vključitvi teh nakazil v odmero dohodnine, kot dohodek iz zaposlitve (1101) in upoštevanju splošne splošne davčne olajšave, skladne s Pravilnikom o določitvi olajšav in lestvice za odmero dohodnine za leto 2012, v višini 3.228,45 EUR.

8. Upoštevaje tožbene ugovore sodišče pojasnjuje, da med strankama upravnega spora ni sporno, da ima tožnik stalno prebivališče v Sloveniji in je zavezanec za plačilo dohodnine, v skladu z določbami Zakona o dohodnini (ZDoh-2), sporen pa je način odmere dohodnine. Tožnik v tožbi zatrjuje, da prvostopenjskemu organu ni mogel predložiti relevantnih podatkov za odmero dohodnine zato, ker mu le ta ni izdal potrdila, da v Sloveniji ne prejema nobenih dohodkov.

9. Kot je tožniku pojasnil že drugostopenjski organ, je bil tožnik, davčni zavezanec, ki mu informativni izračun dohodnine za leto 2012 ni bil vročen do 15. 6. 2013, dolžan vložiti napoved za odmero dohodnine sam, najkasneje do 31. 7. 2013. Ta obveznost je zanj veljala tudi v primeru pridobivanja osebnih prejemkov v Avstriji. Obveznost plačila dohodnine velja namreč tudi za tiste zavezance, ki dohodke iz naslova osebnih prejemkov prejemajo v Avstriji (15. člen Konvencije med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o izogibanju dvojega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje, ki je začela veljati 1. februarja 1999 in sprememb te Konvencije z dne 12. 12. 2006).

10. Podatki sodišču poslanega upravnega spisa izkazujejo, da je prvostopenjski organ tožnika 11. 12. 2013 in 18. 9. 2014 obvestil, da je iz uradnih evidenc organa razvidno, da je v letu 2012 prejemal nakazila iz Avstrije in ga pozval, da v skladu z določbo 41. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) predloži vse podatke in dokumentacijo, ki bil lahko imela vpliv na navedeno obveznost. Tožnik se vabilu ni odzval, niti predložil listin, ki bi dokazovale izvor njegovih dohodkov ali višino obdavčitve v Avstriji, zato je po presoji sodišča prvostopenjski organ pravilno upošteval tožnikove dohodke v višini 22.031,00 EUR, kot dohodke iz delovnega razmerja. Prav tako je po presoji sodišča pravilno upošteval tudi splošno olajšavo v višini 3.228,45 EUR, ker tožnik v postopku odmere ni izkazal razlogov, ki bi utemeljevali uporabo posebne osebne olajšave za rezidenta-čezmejnega delovnega migranta, v višini 7.406,28 EUR. Tožnik v pritožbi upoštevanju (samo) splošne in ne posebne olajšave ni ugovarjal, zato sodišče ta tožbeni ugovor, kot nedovoljeno tožbeno novoto, zavrača. Kot tožbeno novoto, pa sodišče zavrača tudi tožnikov sklicevanje na tožbi priložene plačilne listine, ki naj bi dokazovale, da je tožnik davek v Avstriji že plačal. Ta dokazila bi namreč moral tožnik predložiti že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe oziroma najkasneje ob pritožbi, seveda ob pogoju iz tretjega odstavka 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

11. Ker je bil po presoji sodišča postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

12. Tožnik je ob vložitvi tožbe predlagal povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi zahtevo za povrnitev stroškov postopka.