Jedro

V zvezi s predlogom za obnovo denacionalizacijskih postopkov po določbi 2. točke 260. člena ZUP se obstoj obnovitvenega razloga po ustaljeni sodni praksi dokazuje s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča. Ker tožnik za obnovo postopkov denacionalizacije po 2. točki 260. člena ZUP ni podal ustreznih navedb, niti predlagal ustreznih dokazov, je odločitev prvostopenjskega organa o zavrženju njegovega predloga za obnovo denacionalizacijskih postopkov v zvezi z razlogi, ki jih je navedel pritožbeni organ, pravilna. Glede denacionalizacije večine parcel je bilo namreč dokončno oziroma pravnomočno odločeno pred več kot tremi leti, zaradi česar je predlog za obnovo postopkov glede na določbo četrtega odstavka 263. člena ZUP prepozen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel predlog tožnika za obnovo postopka denacionalizacije podržavljenega premoženja A.A., definiranega v priloženem seznamu št. 1 - Seznam nepremičnin kmetijsko gozdnega kompleksa „B.“, ki zajema v tej točki izreka navedene parcelne številke nepremičnin (1. točka izreka) ter zavrgel predlog tožnika za obnovo postopka denacionalizacije podržavljenega premoženja A.A., definiranega v seznamu št. 2 - Seznam nepremičnin tovarne ..., ki zajema v tej točki izreka navedene parcelne številke nepremičnin (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je tožnik 14. 1. 2013 podal vlogo za obnovo postopka denacionalizacije vsega premoženja, odvzetega denacionalizacijskim upravičencem, točno definiranega v priloženih seznamih št. 1 in 2. Podatke o vseh parcelah po navedenih seznamih v nadaljevanju obrazložitve prvostopenjski prikazuje v obliki tabele, v kateri navaja za posamezne parcele datum odločitve, datum pravnomočnosti odločbe ter podatek o tem, ali je tožnik v preteklosti že vložil predlog za obnovo in morebiten datum zadnjega sklepa o zavrženju obnove postopka za vsako posamezno parcelo. Zaključuje, da je ponovno vlogo tožnika za obnovo postopka denacionalizacije usnjarne v … in kmetijsko gozdnega kompleksa „B.“ treba zavreči, saj je bilo o isti stvari v postopku že (večkrat) pravnomočno odločeno. V delu, ki se nanaša na denacionalizacijo podjetja, pa je postopek obnove še v teku. Zato ni pogojev za uvedbo postopka na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

2. Pritožbeni organ je z odločbo z dne 7. 5. 2013 prvostopenjski sklep odpravil v 1. točki izreka glede parc. št. 1122/2 in dela parc. št. 113/1 k.o. … ter zadevo v tem delu vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek (1. točka izreka), v ostalem pa pritožbo tožnika zoper izpodbijani prvostopenjski sklep zavrnil (2. točka izreka). V obrazložitvi citira prvi in drugi odstavek 267. člena ZUP ter četrti odstavek 263. člena tega zakona in navaja, da iz dokumentacije zadeve in izpodbijanega sklepa ter pritožbe ni razvidno, da bi bile odločbe v denacionalizacijskih postopkih izdane na podlagi določene listine, ki je dokazano ponarejena ali na podlagi krive izpovedbe določene priče ali določenega izvedenca ali izkazano, da so bile izdane kot posledica kaznivega dejanja. Glede parcele št. 1122/2 in dela parcele št. 113/1 k.o. … navaja, da glede na to, da je drugostopenjski organ v tej zadevi v denacionalizaciji z dokončno odločbo odločil 23. 8. 2013, to pomeni, da je predlog za obnovo vložen v objektivnem roku in dovoljen, vendar pa je potrebno izkazati tudi pravočasnost glede obstoja subjektivnega roka in ostale okoliščine, ki jih zahteva zakon, zaradi česar je predlog nepopoln in okoliščina, na katero se predlog opira, ni verjetno izkazana. Zato je v tem delu pritožbi ugodil in zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V nadaljevanju obrazložitve pa izpostavlja, da je o vseh parcelah v seznamu št. 1 - Seznam nepremičnin kmetijsko gozdnega kompleksa „B.“, razen parcele št. 1122/2 in dela parcele št. 113/1 k.o. ..., bilo v denacionalizacijskih postopkih pravnomočno odločeno pred več kot tremi leti, zaradi česar je predlog za obnovo iz razlogov četrtega odstavka 263. člena ZUP prepozen. Predlog za obnovo postopa vračila parcel št. 360/1 in 360/2, obe k.o. ..., pa je nedovoljen na podlagi določbe prvega odstavka 260. člena ZUP, ki določa, da se obnovi postopek, ki se je končal z odločbo, zoper katere ni več rednega pravnega sredstva v upravnem postopku, saj se postopek v času izdaje izpodbijanega sklepa ni končal s takšno odločbo. V zvezi s parcelami v seznamu št. 2 - Seznam nepremičnin tovarne ..., last A.A. iz … ugotavlja, da je bilo tudi o večini teh parcel pravnomočno odločeno že pred leti, zaradi česar je predlog za obnovo postopkov objektivno prepozen, kot izhaja iz določbe četrtega odstavka 263. člena ZUP in niso izkazani razlogi iz določb 2., 3. in 4. točke 260. člena tega zakona. O predlogu za obnovo postopkov glede parcel št. 298/2, 298/3, 298/4, 299/2, 299/3, 301, 300/2, 362/2, 245/2 in 245/3, vse k.o. … pa ugotavlja, da so že predmet obnavljanja postopka ter da je upravni organ zato odločil pravilno in na pravem temelju. Predlog za obnovo postopkov za nepremičnine na parceli št. 614/2 in 415/2 ter 610/1 pa je nedovoljen na podlagi prvega odstavka 260. člena ZUP, saj v zvezi s temi parcelami pritožbeni organ ugotavlja, da so še v postopku pri drugostopenjskem organu oziroma da gre za parcele, o katerih še ni bilo odločeno z dokončno odločbo.

3. Tožnik v tožbi navaja, da drugostopenjski organ ni presodil vseh pritožbenih navedb. Iz denacionalizacijskega spisa bi namreč mogel ugotoviti, da sta prvostopenjska organa - UE Tržič in UE Laško denacionalizacijskemu upravičencu v postopku naredila ogromno škodo, ker nista identificirala premoženja (nepremičnin) z izvedenskim poročilom, nista uporabila in preizkusila in obravnavala vseh dokazov, ki so bili predloženi v postopku, zlasti nista izdala odločbe o začasni prepovedi vsake razpolage s premoženjem, ki je predmet vračanja po pok. upravičencu do denacionalizacije A.A. iz ... Zato je tožnik predlagal obnovo postopka za vse premoženje. Zakonska podlaga je v 2. točki 260. člena ZUP, ker sta prvostopenjska upravna organa prišla do denacionalizacijskih odločb z zvijačo ter na škodo upravičenca. Za kazniva dejanja upravnih enot so predvidene kazni v 217., 261. in 262. členu Kazenskega zakonika. Izpostavlja, da UE Laško naklepno ni izdala začasne odredbe o prepovedi vsake razpolage s premoženjem odvzetega „podjetja tovarne … A.A.“, čeprav je tožnik to zahteval. Sodišču smiselno predlaga, da izpodbijani sklep v zvezi z odločbo druge stopnje odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravni spis zadeve.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna odločitev upravnega organa o zavrženju tožnikove zahteve za obnovo postopkov denacionalizacije podržavljenega premoženja A.A., definiranega v seznamu št. 1 - Seznam nepremičnin kmetijsko gozdnega kompleksa „B.“ in v seznamu št. 2 - Seznam nepremičnin tovarne usnja. Pravilnosti podatkov o parcelah, glede katerih predlaga obnovo postopkov, datumov izdanih odločb v denacionalizacijskih postopkih, pravnomočnosti le-teh, podatkov o tem, ali je v preteklosti že bila predlagana obnova posameznih postopkov ter ali je v posameznih zadevah že bil izdan sklep o zavrženju obnove postopka, ki jih je vse navedel prvostopenjski organ v tabeli, ki je del obrazložitve prvostopenjskega sklepa, pa tožnik ne izpodbija.

7. Po določbi četrtega odstavka 263. člena ZUP se po preteku treh let od dokončnosti odločb obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti. Izjemoma se lahko predlaga oziroma začne obnova tudi po preteku treh let, vendar samo iz razlogov, ki so navedeni v 2., 3. in 4. točki 260. člena tega zakona (peti odstavek 263. člena ZUP). Po določbi 265. člena ZUP mora stranka v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog in okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku. Ko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, prejme predlog, mora preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana (prvi odstavek 267. člena ZUP). Če pogoji iz prejšnjega odstavka niso izpolnjeni, pristojni organ zavrže predlog s svojim sklepom (drugi odstavek 267. člena ZUP).

8. Sodišče ugotavlja, da se tožnik v zvezi s predlogom za obnovo denacionalizacijskih postopkov sklicuje na določbo 2. točke 260. člena ZUP, po kateri se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), obnovi, če je bila odločba izdana na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca ali kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu. Vendar pa je v zvezi s tem tožniku potrebno pojasniti, da se obstoj tega obnovitvenega razloga po ustaljeni sodni praksi dokazuje s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča. Da bi bila takšna sodba kazenskega sodišča izdana, tožnik niti ne navaja, kaj šele predlaga za to ustrezne dokaze. Navaja sicer, da sta prvostopenjska organa (Upravna enota Tržič in Upravna enota Laško) denacionalizacijskemu upravičencu naredila ogromno škodo, ker v postopku nista identificirala premoženja z izvedenskim poročilom ter nista uporabila ter preizkusila vseh dokazov, ki so bili predlagani, vendar pa niti ne zatrjuje, da bi bil s tem v zvezi morebiti začet kazenski postopek, kaj šele, da bi bila izdana kazenska sodba. Razen svojih zatrjevanj o obstoju kaznivega dejanja tako tožnik ni navedel nobenih konkretnih podatkov, okoliščin in dokazov, ki bi dajali podlago za verjetnost, da je bilo kaznivo dejanje res storjeno. Navedeno je tožniku pojasnil že pritožbeni organ v obrazložitvi odločbe druge stopnje (glej šesti odstavek na 5. strani odločbe druge stopnje), ki je v skladu s pooblastilom, ki mu ga daje tretji odstavek 248. člena ZUP, ki določa, da če organ druge stopnje spozna, da je izrek v odločbi prve stopnje zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi, navede v svoji odločbi pravilne razloge, pritožbo pa zavrne, navedel pravilne razloge za sprejeto odločitev in odgovoril na relevantne pritožbene navedbe.

9. Ker po povedanem tožnik za obnovo postopkov denacionalizacije po 2. točki 260. člena ZUP ni podal ustreznih navedb, niti predlagal ustreznih dokazov, sodišče zaključuje, da je odločitev prvostopenjskega organa o zavrženju njegovega predloga za obnovo denacionalizacijskih postopkov v zvezi z razlogi, ki jih je navedel v drugostopenjski odločbi pritožbeni organ, pravilna. Glede denacionalizacije večine parcel je bilo namreč dokončno oziroma pravnomočno odločeno pred več kot tremi leti, zaradi česar je predlog za obnovo postopkov glede na določbo četrtega odstavka 263. člena ZUP prepozen. Glede parcel, ki jih konkretno navaja organ druge stopnje v obrazložitvi svoje odločbe, sploh še ni dokončno odločeno, saj so v teku pritožbeni postopki. Glede nekaterih parcel, ki jih tudi konkretno navaja organ druge stopnje, pa je postopek obnove že v teku. Pri tem se sodišče, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje na razloge odločbe druge stopnje in jih na tem mestu ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede na nespornost podatkov o parcelah, glede katerih tožnik predlaga obnovo postopkov, datumov izdanih odločb v denacionalizacijskih postopkih, pravnomočnosti le-teh, podatkov o tem, ali je v preteklosti že bila predlagana obnova posameznih postopkov ter ali je v posameznih zadevah že bil izdan sklep o zavrženju obnove postopka, ki jih je vse, kot že povedano, navedel prvostopenjski organ v tabeli, ki je del obrazložitve prvostopenjskega sklepa, je odločitev prvostopenjskega organa, v zvezi z odločbo druge stopnje, pravilna in zakonita. Drugih relevantnih ugovorov pa tožnik ni podal. 10. Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1. O zadevi kljub tožnikovemu izrecnemu predlogu ni odločilo na glavni obravnavi, saj dejansko stanje, relevantno za odločitev, med tožnikom in toženko ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

11. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.