Jedro

Dopustnost spremembe obtožbe glede na istovrstnost historičnega dogajanja.

Upravičenosti tožilca, kot zastopnika obtožbe ne določa njegovo ravnanje na glavni obravnavi, konkretno sprememba obtožbe, temveč vrsta kaznivega dejanja in v primeru oškodovanca kot tožilca, dejstvo, da je državni tožilec od kazenskega pregona odstopil. Vse drugo je z vidika uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena nepomembno.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolžene K. K. ter pritožbi zagovornikov obdolženega A. K. in Š. H. ml, se zavrnejo kot neutemeljene ter potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolžena K. K. je dolžna plačati sodno takso v višini 240,00 EUR, obdolženi A. K. v višini 120,00 EUR, obdolženega Š. H. ml. pa se plačila sodne takse oprosti.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 34662/2015 z dne 13. 12. 2017 obdolženo K. K. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obdolženega A. K. ter obdolženega Š. H. ml. pa kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom in drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Obdolženim so bile izrečene pogojne obsodbe, s tem da je bila obdolženi K. K. v pogojni obsodbi določena kazen eno leto zapora, ki ne bo izrečena, če obdolžena v preizkusni dobi dveh let ne bo storila novega kaznivega dejanja, obdolženemu A. K. in obdolženemu Š. H. ml. pa vsakemu kazen pet mesecev zapora, ki ne bosta izrečeni, če obdolženca v preizkusni dobi enega leta ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Po 74. členu KZ-1 je bila obdolženi K. K. odvzeta protipravno pridobljena premoženjska korist v višini 30.597,31 EUR, po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa mora plačati sodno takso v višini 160,00 EUR. Obdolženi A. K. mora vrniti stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP in plačati sodno takso v višini 56,00 EUR, kot jo mora plačati v isti višini še obdolženi Š. H. ml. 2. Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obdolžene K. K. ter zagovornika obdolženega A. K. in obdolženega Š. H. ml.. Prva se je pritožila zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o odvzemu premoženjske koristi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženo obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornik obdolženega A. K. se je pritožil iz, kot je zapisal, vseh izpodbojnih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali da jo spremeni tako, da obdolženca obtožbe oprosti. Zagovornik obdolženega Š. H. se je pritožil zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in obtožni predlog zavrže ali zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali da jo spremeni tako, da obdolženca obtožbe oprosti.

3. Pritožbe niso utemeljene.

4. Zagovornica obdolžene K. K. uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena in iz drugega odstavka 371. člena ZKP. V pritožbeni obrazložitvi pravi, da navedbe v razlogih sodbe niso v skladu z listinami v sodnem spisu ter da v razlogih obdolženčev zagovor po spremembi obtožbe ni bil povzet. Razen tega so obdolženci na naroku dne 4. 1. 2017 podali zagovore brez da bi bili seznanjeni z zagovori predhodnikov, hkrati pa niso bili povprašani, če imajo kaj za pripomniti in tudi možnosti niso imeli, da bi postavljali vprašanja eden drugemu. Ker je okrajna državna tožilka obtožbo spremenila, ne da bi to predhodno najavila in ker je obdolženo dejansko obtožila za drugo kaznivo dejanje, sodišče prve stopnje takšne spremembe ne bi smelo dopustiti. S slednjim pa je bilo kršeno tudi materialno pravo. Končno, obdolžena je po spremenjeni obtožbi zagovor sicer podala, vendar tako, da je bil v sodni dvorani navzoč tudi obdolženi A. K., ki pa še ni bil zaslišan.

5. Pritožnica se je z zatrjevanim neskladjem med navedbami v obrazložitvi sodbe in listinami v spisu ter z navedbo o nepopolno povzetem obdolženčevem zagovoru sklicevala na t.i. protispisnost. Pri tem je prezrla, da se prvo nanaša na dokazno oceno, ki je predmet drugega izpodbojnega razloga ter da v zvezi z drugim zakon zahteva nasprotje med povzetkom in dejansko vsebino obdolženčevega zagovora, ki ga pritožnica ne omenja ter da se mora nasprotje nanašati na odločilna dejstva, ki jih v pritožbeni obrazložitvi prav tako ni zaslediti. Pomembno je tudi, da je iz jedra povzetka zagovora razvidno, da je obdolžena storitev kaznivega dejanja po dejanskem opisu zanikala, kar ustreza vsebini obdolženkinega zagovora po prvotni obtožbi, kot vsebini njenega zagovora po tem, ko je bila obtožba spremenjena. Uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 371. člena ZKP zato ni podana. Enako velja za uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, pri čemer pritožbeno sodišče poudarja, da bi v pritožbi moralo biti obrazloženo, v čem so izrecno zatrjevane kršitve 326. člena, prvega odstavka 344. člena ter četrtega odstavka 323. člena ZKP vplivale ali mogle vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe. Še zlasti, ker je bila obdolžena na naroku 4. 1. 2017 neposredno navzoča, ko sta obdolženi A. K. in obdolženi Š. H. ml. podala njuna zagovora, zaradi česar ju s tema brž ko ni bilo treba posebej seznanjati. Oba obdolžena sta tedaj še izjavila, da na vprašanja nista pripravljena odgovarjati, hkrati pa ju k temu ni dovoljeno prisiliti (11. člen ZKP). Drži tako le, da obdolžena ni bila pozvana, ali ima kaj za pripomniti k zagovoroma obdolžencev, ki sta sledila njenemu zagovoru in še, da iz zapisnika z naroka ni razvidno, da bi si kaj takšnega sama ali po pritožnici prizadevala.

6. Glede spremembe obtožbe pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje iz 2. točke obrazložitve sodbe o istovrstnosti historičnega dogajanja ter v zvezi z pritožbeno obrazložitvijo dodaja, da najava spremembe obtožbe v ZKP ni predvidena, da sta bili obdolženka, kot pritožnica s spremenjeno obtožbo seznanjeni že na glavni obravnavi dne 20. 9. 2017, da je bila ta tudi zato preložena, da je pritožnica na spremenjeno obtožbo odgovorila s posebno vlogo, ki ji je obdolžena na glavni obravnavi dne 7. 11. 2017 pritrdila, da je tedaj vložila t.i. pisni zagovor, ki ga je sodnik posameznik prebral in da se je glavna obravnava nadaljevala z dokazovanjem ter šele nato z besedo strank in razglasitvijo sodbe. Pri takšnih procesnih dejstvih dopustnost spremembe obtožbe in s tem pravilne uporabe prvega odstavka 344. člena ZKP ne moreta biti vprašljivi.

7. Ko pritožnica zatrjuje kršitev četrtega odstavka 323. člena ZKP, do katere bi naj prišlo na glavni obravnavi po spremenjeni obtožbi, ne upošteva, da obdolžena tedaj ni prvič podajala zagovora ter da obdolženi A. K. k svojemu zagovoru ni imel ničesar za dodati. V takšnem položaju bi bila prepoved, na katero se pritožnica sklicuje, smiselna le, ko bi obdolženi A. K. svoj zagovor, predhodno slišanemu obdolženkinemu zagovoru priredil ter v posledici povzročil, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Tega pa pritožnica, kot rečeno, ni obrazložila, medtem ko pritožbeno sodišče predpisanih meja preizkusa iz prvega odstavka 383. člena ZKP ne sme prestopiti.

8. Čeprav pritožnica kršitve kazenskega zakona izrecno ne uveljavlja, v pritožbeni obrazložitvi ob zgoraj uveljavljani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP pravi še, da je sodišče prve stopnje po dovoljeni spremembi obtožbe, zmotno uporabilo materialno pravo. Ne, v nobenem primeru, kajti sprememba obtožbe je procesno dejanje in ne dejanje, ki bi bilo v kateremkoli materialnem zakonu posebej predpisano in ki bi lahko bilo kot takšno, torej materialno dejanje kršeno.

9. Dejansko stanje je bilo po pritožbeni obrazložitvi nepopolno ugotovljeno zato, ker je sodišče prve stopnje pri domnevnem oškodovanju državnega proračuna v višini 30.597,31 EUR izhajalo iz izpovedb prič namesto iz ugotovitev predlaganega izvedenca finančne stroke. Dejansko stanje pa ni bilo niti pravilno ugotovljeno, saj se je vse tisto, kar je obdolženka navajala v vlogi na javnem razpisu izkazalo za resnično, vključno z okoliščino, da so bila razpisna sredstva namensko porabljena. Koliko je obdolžena dejansko plačala za nabavljeno strojno opremo je stvar povpraševanja in ponudbe, njena vloga pa bi bila po izpovedbah prič zavržena le, če bi vrednost opreme presegala trikratno pravo vrednost. Končno, obdolžena ni imela namena pridobiti protipravne premoženjske koristi, temveč zgolj razširiti svojo dejavnost, skladno z razpisnimi pogoji, česar brez uspeha na razpisu ne bi mogla storiti.

10. Kot to izhaja že iz opisa dejanja in še bolj iz razumljivih razlogov v 9. točki obrazložitve sodbe, bistvo obdolženkinega preslepitvenega ravnanja ni bilo v neizpolnjeni zavezi po razširitvi dejavnosti in po zaposlitvi novih delavcev, temveč v navedbi precenjene vrednosti stroja, ki bi ga naj obdolženka za razširitev potrebovala in ki bi ga naj kupila od obdolženega Š. H. ml. ter posledično v koristi, ki jo je zaradi razlike med precenjeno in dejansko vrednostjo stroja pridobila. Slednja glede na navedeno vrednost v vlogi ni mogla biti predmet povpraševanja in ponudbe, ker je že bila določena in ker se je stroj nekaj časa nahajal v bližnjih poslovnih prostorih obdolženkinega moža, obdolženega A. K.. Razen tega se je po izpovedbi priče J. L. že ob pripravi elaborata na razpis govorilo, da bo stroj prodan obdolženi z namenom pridobitve nepovratnih sredstev. Povzeti pritožbeni poskus prikazati obdolženkino ravnanje kot običajno in pošteno tako ne more biti uspešen in ne po tem, ko so dodatno upoštevana predhodna ravnanja obdolženega A. K. ter obdolženega Š. H. ml., ki jasno kažejo na navideznost celotne kupoprodajne „operacije“, po kateri je bilo obdolženkino preslepitveno ravnanje v razmerju do službe Vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko (SVLR) samo potrjeno. Enako velja za pritožbeno sklicevanje na količnik preseganja prave vrednosti stroja, ki se po zgornjem izkaže za neodločilnega, medtem, ko pritegnitev izvedenca finančne stroke za izračun oškodovanja niti po presoji pritožbenega sodišča ni nujna. Gre namreč za dejstvo, ki po razumljivih razlogih sodbe izhaja iz več dokazov in ki po pravilni oceni sodišča prve stopnje ne zahteva dodatnih ali drugih preizkušanj od odstotnega izračuna, ki ga pritožnica mimogrede kot napačnega ne napada.

11. S podobno obrazložitvijo kot zgoraj pritožnica nasprotuje še odločbi o odvzemu protipravno pridobljene premoženjske koristi. Po njenem je bila višina te koristi določena brez dodatnega strokovnega znanja izvedenca in brez ustrezne pravne podlage.

12. Glede prvega je bilo pri tožnici že odgovorjeno, saj gre po vsebini za nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju, hkrati pa je po razlogih sodbe jasno, da višina protipravno pridobljene koristi ni bila odmerjena po prostem preudarku (Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem GV Založba, Ljubljana 2004, stran 810). Nekoliko drugače je glede pravne podlage, kot ta izhaja že iz razumljivega izreka sodbe in ki je bila glede na (protipravno) naravo pridobljene koristi pravilno uporabljena.

13. Pritožnica se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožila, pritožbeno sodišče pa jo je preizkusilo glede na uveljavljani izpodbojni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter posredno še kršitev kazenskega zakona (386. člen).

14. Preizkus je pokazal, da je bila obdolženi izrečena kazenska sankcija, ki po vrsti in vsebini ustreza teži storjenega kaznivega dejanja ter obdolženkini krivdi in da je zato v njeno korist ne gre spreminjati.

15. Zagovornik obdolženega A. K. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, h kateri je prispevala bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka tega člena. Po pritožbeni obrazložitvi so namreč razlogi sodbe nerazumljivi, sami s seboj v nasprotju ter z izvedenimi dokazi, ker je bil na naroku 20. 9. 2017 kršen prvi odstavek 344. člena ZKP. Tedaj je bil namreč obtožni predlog spremenjen tako, da je bilo obdolženemu očitano povsem drugo kaznivo dejanje, česar sodišče prve stopnje ne bi smelo dopustiti.

16. Zatrjevane nerazumljivosti razlogov o odločilnih dejstvih in nasprotij v razlogih sodbe pritožnik ni opredelil (konkretiziral), nasprotja z izvedenimi dokazi se nanašajo na izpodbojni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zatrjevana kršitev prvega odstavka 344. člena ZKP pa na bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Pomeni, da je bilo prva, nepopolna zatrjevanja obravnavati znotraj preizkusa iz 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP, drugih znotraj bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ni bilo mogoče preizkusiti, zadnja pa le, če bi bil v pritožbi obrazložen še njihov vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe. Tega pritožnik ni storil, medtem, ko se je pritožbeno sodišče v zvezi z istovrstnimi prizadevanji zagovornice obdolžene K. K. sklicevalo na ugotovitve sodišča prve stopnje o dogajanju, ki je bilo v historičnem smislu ves čas enako, ter da je bilo po spremenjeni obtožbi zgolj drugače pravno opredeljeno. Ker tedaj predmet obtožbe vsebinsko ni bil presežen, je ta tudi po presoji pritožbenega sodišča smela biti spremenjena.

17. Pritožnik posredno uveljavljanih kršitev kazenskega zakona ni opredelil in še manj obrazložil, pritožbeno sodišče pa jih je za primer, da bi bile obdolžencu v škodo, obravnavalo znotraj preizkusa iz 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP, ki takšnih kršitev ni razkril. 18. Dejansko stanje po pritožbeni obrazložitvi ni bilo pravilno ugotovljeno, ker obdolženi K. K. naklepna storitev kaznivega dejanja ni bila dokazana. Nasprotno, po izvedenih dokazih je obdolžena v celoti izpolnjevala pogoje za pridobitev nepovratnih sredstev pri SVRSL. Postopek je bil predmet običajnih preverjanj, pri čemer ni bilo ugotovljenih nobenih nepravilnosti. Namenska sredstva so bila ustrezno porabljena, zaposleni so bili dodatni delavci, na tej podlagi je bil pridobljen dohodek, davki in prispevki pa so bili plačani.

19. Takšna obrazložitev se v prvi vrsti nanaša na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z ravnanjem obdolžene K. K., ki so že bile preizkušene po vsebinsko enakih prizadevanjih njene zagovornice. Zato je zgolj ponoviti, da je bilo bistvo obdolženkinega preslepitvenega ravnanja v navedbi precenjene vrednosti stroja, ki bi ga naj obdolžena potrebovala za razširitev dejavnosti in ki bi ga naj kupila ob obdolženega Š. H. ml. ter posledično v koristi, ki jo je zaradi razlike med precenjeno in dejansko vrednostjo stroja pridobila. Pomeni, da pri ravnanju obdolžene K. K. ni šlo za nenamensko uporabo razdeljenih sredstev in ne za prazne obljube, da bo zaposlila nove delavce, kot to izhaja iz povzete pritožbene obrazložitve, ki po tako zgrešenem predmetu dvomov v zgornje ugotovitve sodišča prve stopnje ne more povzročiti.

20. Kot v zvezi s kršitvami kazenskega zakona, pritožba niti glede odločbe o kazenski sankciji ni obrazložena. Ker pa se je pritožnik, čeprav neobrazloženo pritožil zaradi kršitev kazenskega zakona ter obrazloženo še zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče moralo odločbo o kazenski sankciji samo preizkusiti (386. člen ZKP). Pri tem je izhajalo iz opozorilne narave kazenske sankcije ter višine določene kazni, ki po ugotovljeni teži kaznivega dejanja, obdolženčevi krivdi in po namenu sankcije nista čezmerni. Odločba o kazenski sankciji se je zato izkazala za pravilno ter je v obdolženčevo korist ni bilo spreminjati.

21. Pritožba ni obrazložena niti glede odločbe o stroških kazenskega postopka, vendar tedaj preizkus pritožbenega sodišča v nobenem primeru ni predviden.

22. Zagovornik obdolženega Š. H. ml. uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ter po drugem odstavku 371. člena ZKP. Ker je bila obtožba nedopustno spremenjena, ni bila podana po upravičenem tožilcu. Razen tega v opisu dejanja obdolženčevo izvršitveno ravnanje kakor tudi ravnanje glavnega storilca nista konkretizirani, kar je za razmejitev vlog in zlasti za opredelitev pomočnikovega subjektivnega odnosa nujno. Enako velja za razloge sodbe, ko ni znano, zakaj naj bi bil račun lažen, kako naj bi obdolženi vedel, da kupoprodaja ni bila opravljena in da znaša dejanska vrednost stroja zgolj 42.148,00 EUR ter da bo obdolžena K. K. stroj uporabila za lažno prikazovanje izvedbe investicije. Končno, v obravnavanem primeru bi moralo biti ugotovljeno, da se spremenjeni obtožni predlog nanaša na drugo kaznivo dejanje ter v posledici sklenjeno, da o takšnem obtožnem predlogu v okvirih obstoječega kazenskega postopka meritorno ni mogoče odločiti.

23. Pritožnik se moti. Upravičenosti tožilca, kot zastopnika obtožbe ne določa njegovo ravnanje na glavni obravnavi, konkretno sprememba obtožbe, temveč vrsta kaznivega dejanja in v primeru oškodovanca kot tožilca, dejstvo, da je državni tožilec od kazenskega pregona odstopil. Vse drugo je z vidika uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena nepomembno ter posledično v konkretnem primeru neutemeljeno. Takšna so še zatrjevanja glede razumljivosti izreka sodbe ter ustreznosti njenih razlogov. Izvršitveno ravnanje obdolžene K. K. kot glavne storilke in obdolženca, kot enega njenih pomočnikov sta v izreku sodbe temeljito opisani in s tem njuni vlogi do potankosti razmejeni. Glede razlogov sodbe pritožnik očitno ne upošteva 10. točke obrazložitve sodbe, v kateri je opisana pot stroja od obdolženega A. K. preko obdolženega do obdolžene K. K. in v kateri so navedene podlage, ki utemeljujejo ugotovitev, da so vpleteni vedeli, kaj in čemu počnejo tisto, kar je bilo obdolženi K. K. očitano. Ker je obrazložitev razumljiva je pritožbeno sodišče v podrobnostih ne bo ponavljalo.

24. Pritožbeno sodišče se je glede dopustnosti spremenjene obtožbe že opredeljevalo ter podobna prizadevanja zagovornice obdolžene K. K. in zagovornika obdolženega A. K. zavrnilo. Razlika je, ker si pritožnik ob uveljavljani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je predhodnika nista uveljavljala, prizadeva še za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka tega člena, vendar kot posledico nepravilne uporabe petega odstavka 443. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 352. člena ZKP. Pritožnik se znova moti, saj gre pri slednjih za okoliščine, ki zgolj začasno preprečujejo pregon, sploh pa niti v tej pritožbi ni obrazložen vpliv zatrjevane kršitvene pravilnosti in zakonitost sodbe ter ji že zato v preizkušenem delu ni bilo slediti.

25. Uveljavljene kršitve kazenskega zakona v pritožbi niso opredeljene, temveč jih pritožnik navaja kot posledico zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. To ne gre. Kršitve kazenskega zakona, ki so naštete v 372. členu ZKP so samostojen izpodbojni razlog, ki se zato tudi posebej preizkuša. Preizkus, ki ga je pritožbeno sodišče pri tako pomanjkljivi pritožbeni obrazložitvi moralo samo opraviti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP) je pokazal, da kršitev kazenskega zakona, ki bi bile obdolžencu v korist ni bilo.

26. V mestoma ponavljajoči se pritožbeni obrazložitvi pritožnik nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju, ker sta bila obdolženčev nakup stroja in kasnejša prodaja v civilnopravnem in davčnopravnem smislu ustrezno izvedena, zaradi česar niti izdani račun ne more biti lažen. Še bolj zato, ker je bil izdan po tem, ko je obdolžena K. K. že podpisala pogodbo o sofinanciranju projekta. S kasnejšim dejanjem pa, obdolženi obdolženi K. K. ni mogel pomagati. Znesek ki bi ga naj obdolžena K. K. pridobila kot nepovratna sredstva je bil torej znan že zdavnaj preden je obdolženi karkoli vedel o tem stroju, medtem ko dejstvo, da se je stroj plačeval tako prodajalcu v obrokih oziroma s kompenzacijo potrjuje obdolženčev zagovor, da je pri nakupu od obdolženega A. K. obstajal dogovor, da obdolženi ne bo plačal stroja, dokler ne najde kupca in stroja ne plača le-ta njemu. Kakršenkoli dvom ali celo zavest, da obdolženi A. K. ni v celoti odplačal stroja, obdolžencu nista bila dokazana, tem bolj ker na stroju ni bilo označeno, da je šlo za leasing in še manj, da ta ni bil plačan. Podobno velja še za spremenjene oznake na stroju, v katere obdolženi glede na napise ni imel razloga dvomiti. Obdolženemu tudi ni bilo dokazano, da je vedel, da bo ta stroj obdolžena K. K. uporabila za lažno prikazovanje izvedbe investicije. Tega ni potrdil nobeden izmed obdolženih in tudi po listinah kaj takšnega ni mogoče ugotoviti. Ne glede na to, pa pritožnik ocenjuje da niti obdolženi K. K. ni bilo dokazano, da je storila kaznivo dejanje na škodo proračuna RS, saj je izpolnjevala pogoje za pridobitev nepovratnih sredstev, zaposlila je ljudi, vložila je svoja potrebna denarna sredstva, ki so bila zato toliko večja in je tako ni bilo mogoče obsoditi.

27. Bistvo preslepitvenega ravnanja obdolžene K. K. kot glavne storilke je bilo že obrazloženo, medtem ko je bistvo ravnanj preostalih dveh obdolžencev kot njenih pomočnikov v njuni navideznosti. Civilnopravna in davčnopravna korektnost ravnanj sta del te navideznosti, kot je del izdani račun, vendar brez dejanske, prave podlage. V takšnem primeru je lahko račun samo lažen, njegov pomen pa glede na podpisano pogodbo o sofinanciranju projekta ni bil nič manjši. Tedaj namreč obdolženi K. K. sredstva še niso bila izplačana in dejanje takrat ni bilo dokončano. Obdolženčevo pomožno ravnanje pred tem tako ne more biti dvomljivo, zatrjevano obročno odplačevanje stroja oziroma odplačevanje s kompenzacijo obdolženemu A. K., ki bi naj potrjevalo pristnost volj pa je zanikano z nizom ravnanj, ki so v poslovnem svetu po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje nenavadna.

28. Ali je obdolženi vedel, da obdolženi A. K. stroja dejansko ni odplačal je lahko glede na opis dejanja drugotnega pomena. Ni pa drugotnega pomena obdolženčeva zavest glede ravnanja obdolžene K. K.. Vendar je hkrati v obeh primerih izpovedba omenjene priče J. L. dovolj zgovorna, kot je dovolj zgovorno obdolženčevo ravnanje, ki je kupnino od stroja kupki celo vračal. Kaj takšnega pa se v pristnih poslovnih razmerjih seveda ne dogaja. V ostalem so pritožbena prizadevanja v zvezi z dokazanostjo storitve kaznivega dejanja obdolženi K. K. identična prizadevanjem njene zagovornice, do katerih se je pritožbeno sodišče že opredelilo.

29. Izhajajoč iz uveljavljanih izpodbojnih razlogov je pritožbeno sodišče tudi pri obdolženemu Š. H. ml. samo preizkusilo še odločbo o kazenski sankciji. Pri tem je ugotovilo, da ni drugih ali novih okoliščin, ki bi zahtevale milejši kazensko pravni odziv zaradi česar niti navedene odločbe obdolženčevo korist ni spreminjalo.

30. Po obrazloženem in ker pritožbeno sodišče pri preostalem preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti je o pritožbi zagovornice obdolžene K. K. ter zagovornikov obdolženega A. K. in obdolženega Š. H. ml., odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

31. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena, prvem odstavku 95. člena ter 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, za obdolženega Š. H. ml. pa na četrtem odstavku 95. člena ZKP. Je posledica obrazložene odločitve ter posredovanih premoženjskih razmer za obdolžence. Sodna taksa je bila za obdolženo K. K.odmerjena po tarifni številki 7112, za obdolženega A. K. po tarifni številki 7111 ter za oba enotno še po tarifni številki 71113 in 7122 taksne tarife.