Odgovornost članov poslovodstva za vračilo predujma iz devetega odstavka 233. člena ZFPPIPP ima enake značilnosti kot njihova odškodninska odgovornost iz prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP. Predpostavka te odgovornosti je okoliščina, da je poslovodstvo kršilo svojo obveznost iz prvega odstavka 38. člena ZFPPIPP, ker v enem mesecu po nastanku insolventnosti družbe ni vložilo predloga za začetek stečajnega postopka, ta kršitev pa je povzročila, da zaradi prepoznega začetka stečajnega postopka premoženje družbe ne zadošča niti za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka. Zato se član poslovodstva te odgovornosti lahko razbremeni, če trdi in dokaže, da na nastanek omenjenega položaja (nezmožnosti iz premoženja družbe pokriti vsaj začetne stroške začetka stečajnega postopka) ni mogel vplivati. Trditi in dokazati mora, da v času, ko je opravljal funkcijo člana poslovodstva, družba še ni bila insolventna, ali da je vzrok insolventnosti nastopil tako nepričakovano, da kljub pravočasni vložitvi predloga za začetek stečajnega postopka ni mogel zagotoviti, da bi premoženje družbe zadoščalo vsaj za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka.
Pritožbeno sodišče na pravilno ugotovitev dejanskega stanja ne pazi po uradni dolžnosti, temveč mora ostati v mejah pritožbenih razlogov (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Da bi pritožnik lahko utemeljil napako pri ugotavljanju dejanskega stanja, bi moral zato navesti dejstvo, ki naj bi bilo nepravilno ugotovljeno, in tudi obrazložiti, zakaj naj bi bilo nepravilno ugotovljeno oziroma kaj je vzrok očitane napake.
Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
1.Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 3. 9. 2025 trem nekdanjim članom poslovodstva stečajnega dolžnika naložilo solidarno vračilo založenega predujma za začetne stroške stečajnega postopka v višini 2.416,11 EUR. Eden izmed njih (A. A.) je zoper del sklepa, ki se nanaša nanj, vložil ugovor (p. d. 34), ki ga je sodišče z izpodbijanim sklepom z dne 17. 12. 2025 zavrnilo (p. d. 44).
2.Zoper navedeni sklep se pritožuje A. A., ki zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov in predloga ne omenja, prav tako ne priglaša stroškov.
3.Upraviteljica se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa. Stroškov ne priglaša.
4.Pritožba ni utemeljena.
5.Deveti odstavek 233. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) določa, da morajo v primeru iz drugega in sedmega odstavka istega člena (ko predujem za začetne stroške stečajnega postopka založi upnik ali sodišče), če vrednost unovčene stečajne mase ne zadošča za vrnitev založenega zneska predujma ali plačil iz sedmega odstavka tega člena, te stroške plačati osebe, ki so bile člani poslovodstva v zadnjih dveh letih pred začetkom stečajnega postopka. Ta njihova odgovornost ima enake značilnosti kot odškodninska odgovornost članov poslovodstva iz prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP. Predpostavka te odgovornosti je okoliščina, da je poslovodstvo kršilo svojo obveznost iz prvega odstavka 38. člena ZFPPIPP, ker v enem mesecu po nastanku insolventnosti družbe ni vložilo predloga za začetek stečajnega postopka, ta kršitev pa je povzročila, da zaradi prepoznega začetka stečajnega postopka premoženje družbe ne zadošča niti za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka. Zato se član poslovodstva te odgovornosti lahko razbremeni, če trdi in dokaže, da na nastanek omenjenega položaja (nezmožnosti iz premoženja družbe pokriti vsaj začetne stroške začetka stečajnega postopka) ni mogel vplivati. Trditi in dokazati mora, da v času, ko je opravljal funkcijo člana poslovodstva, družba še ni bila insolventna, ali da je vzrok insolventnosti nastopil tako nepričakovano, da kljub pravočasni vložitvi predloga za začetek stečajnega postopka ni mogel zagotoviti, da bi premoženje družbe zadoščalo vsaj za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka.
6.Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep pravilno oprlo na navedeno pravno podlago. Pojasnilo je, da stečajna masa ne zadošča za vračilo založenega predujma in da A. A. (ki je bil družbenik in poslovodja stečajnega dolžnika od 22. 4. 2015 do 18. 1. 2024) ni dokazal, da na to ni mogel vplivati. Na podlagi njegove izpovedbe in listinskih dokazov je ugotovilo, da je stečajni dolžnik postal insolventen (dolgoročno plačilno nesposoben) že v letu 2023, ko je izguba presegla polovico osnovnega kapitala in te izgube ni bilo mogoče pokriti v breme prenesenega dobička ali rezerv (2. točka tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP). Kljub nastopu insolventnosti A. A. ni vložil predloga za začetek stečajnega postopka, temveč je 18. 1. 2024 (ko je bil dolžnik še vedno dolgoročno plačilno nesposoben) svoj poslovni delež v dolžniku prodal (takrat mu je prenehala tudi funkcija poslovodje) in tako omogočil nadaljnje poslovanje dolžnika, začetek stečajnega postopka pa je nato (šele dobro leto po nastopu insolventnosti) predlagala upnica.
7.Povzetih ugotovitev, na katerih temelji izpodbijani sklep, pritožnik ni uspel izpodbiti. Višje sodišče na pravilno ugotovitev dejanskega stanja ne pazi po uradni dolžnosti, temveč mora ostati v mejah pritožbenih razlogov (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Da bi pritožnik lahko utemeljil napako pri ugotavljanju dejanskega stanja, bi moral zato navesti dejstvo, ki naj bi bilo nepravilno ugotovljeno, in tudi obrazložiti, zakaj naj bi bilo nepravilno ugotovljeno oziroma kaj je vzrok očitane napake. Tega bremena ni zmogel. Uveljavljal je le, da je navedba pod točko 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa netočna (katero od več tamkajšnjih navedb ima v mislih, ni opredelil) in posplošeno dodal, da ob prenehanju njegove funkcije podjetje ni bilo insolventno oziroma prezadolženo in ni izpolnjevalo pogojev za uvedbo stečajnega postopka, z razlogi oziroma dokazi, na katere je ugotovitve oprlo sodišče prve stopnje, pa se ni soočil. S tako pavšalnimi očitki zato ni izpodbil ugotovljenega dejanskega stanja. Te ugotovitve so z vidika pravilne uporabe materialnega prava tudi popolne in utemeljujejo presojo sodišča prve stopnje, da se pritožnik ni razbremenil odgovornosti za vrnitev predujma (deveti odstavek 233. člena ZFPPIPP).
8.Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Izpodbijani sklep je pravilen, izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi pa niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).