Jedro

Sodišče prve stopnje je ob izdaji izpodbijane zamudne sodbe spregledalo, da je bil v tej zadevi s sklepom z dne 14. 11. 2017 postopek prekinjen za čas treh mesecev zaradi napotitve strank na mediacijo. Roki, ki so zaradi prekinitve postopka nehali teči, pa začnejo teči za prizadeto stranko v celoti znova od dneva, ko ji sodišče vroči sklep o nadaljevanju postopka. Dokler pa traja prekinitev postopka, sodišče ne more (ne sme) opravljati nobenih pravdnih dejanj.

Sodišče prve stopnje, ki je kljub tej prepovedi izdalo zamudno sodbo ne da bi predhodno po prenehanju razlogov za prekinitev postopka izdalo sklep o nadaljevanju postopka, je tako, na kar povsem pravilno opozarja toženec v pritožbi, zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki bi že sama za sebe lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (1. odstavek 339. člena ZPP).

Glede na to, da je bila tožba tožencu vročena s prilogami in pozivom na odgovor na tožbo dne 26. 10. 2017, to pomeni, da do dneva izdaje sklepa o prekiniti postopka 14. 11. 2017 rok za odgovor na tožbo iz 277. člena ZPP še ni potekel. Zaradi posledic prekinitve postopka iz 1. odstavka 207. člena ZPP pa se rok za odgovor na tožbo tudi ni mogel izteči dne 28. 11. 2017. Ker sodišče prve stopnje z izdajo sklepa o nadaljevanju, ki bi ga vročalo strankama tega postopka, po zaključeni mediaciji sploh še ni nadaljevalo, v skladu s 4. odstavkom 208. člena ZPP rok za vložitev odgovora na tožbo vse doslej tako sploh še ni začel teči znova.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, zamudna sodba sodišča prve stopnje se v celoti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnice), s katerim je zahtevala ugotovitev obsega skupnega premoženja pravdnih strank, deleža pravdnih strank na skupnem premoženju ter delitev skupnega premoženja, toženi stranki pa je še naložilo, da mora tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.522,93 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15-dnevnega roka za plačilo pravdnih stroškov.

2. Zoper to zamudno sodbo se je pritožila tožena stranka (v nadaljevanju: toženec), zamudno sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano zamudno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje, tožeči stranki pa obenem naloži še povračilo njenih pritožbenih stroškov. V pritožbi najprej na kratko povzame vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani zamudni sodbi, v nadaljevanju pa izpostavlja, da mu je bilo hkrati s tožbo, ki ji je bil priložen tudi poziv na odgovor na tožbo, posredovano tudi povabilo k postopku mediacije in soglasje k začetku postopka mediacije, pri čemer je med pravdnima strankama tedaj bila v teku tudi že mediacija v okviru razveznega postopka, ki je tekel pred naslovnim sodiščem pod opr. št. IV P 138/2017, mediacijski postopek pa pod opr. št. M 68/2017, zaradi česar sta se pravdni stranki v okviru omenjenega pravdnega postopka dogovorili, da skušata v mediaciji razrešiti še vprašanje skupnega premoženja, kar je bil tudi razlog za vložitev predmetne tožbe s strani tožnice. Toženec je tako v tem postopku podal soglasje k mediaciji in mediacija se je posledično vodila pod opr. št. M 131/2017, sodišče prve stopnje pa je posledično dne 14. 11. 2017 izdalo sklep o prekinitvi postopka P 618/2017 in napotitvi strank na mediacijo. Toženec zato očita sodišču prve stopnje zmotnost njegovega zaključka v izpodbijani zamudni sodbi, da je rok za vložitev odgovora na tožbo potekel 28. 11. 2017, saj v skladu z 207. členom ZPP v času prekinitve postopka namreč prenehajo teči vsi roki, določeni za pravdna dejanja. Nadalje toženec še poudarja, da v tem postopku mediacija ni bila zaključena v treh mesecih, temveč je s soglasjem strank potekala bistveno dlje tako, da je bila mediacija, ki se je vodila pod opr. št. pdM 68/2017 zaključena s podpisom sodne poravnave dne 24. 1. 2019, od tedaj dalje pa se je nato nadaljeval še mediacijski postopek po predmetnem tožbenem zahtevku pod opr. št. M 131/2017. Ves ta čas je torej med strankama pred naslovnim sodiščem potekala mediacija, katere namen je sporazumna razrešitev medsebojnih spornih razmerij, nikakor pa ni njen namen, da med strankama ustvari dodatna sporna razmerja, kot je predmetno. Sodišču prve stopnje toženec v pritožbi očita, da sklepa o zaključku mediacije in nadaljevanju pravdnega postopka nikoli ni izdalo, zato tožencu niti ni znano, kdaj naj bi potekel rok za vložitev odgovora na tožbo, vsekakor pa ta ni potekel 28. 11. 2017. Glede na dejstvo, da je mediacijski postopek v predmetni zadevi potekal zelo dolgo in se ni zaključil s sklenitvijo poravnave, je po mnenju toženca pred naslovnim sodiščem tudi splošno znano dejstvo, da med strankama ni soglasja glede dejanskega stanja, kot je to navedeno v tožbi. Tudi sicer pa toženec meni, da v tem primeru niso izpolnjeni niti ostali pogoji iz 1. odstavka 318. člena ZPP, ki morajo biti izpolnjeni, da sodišče lahko izda zamudno sodbo in sicer utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, prav tako pa so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka. Toženec izpostavlja ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila zakonska zveza pravdnih strank sklenjena 19. 9. 2009, kot to izhaja iz izpiska iz matičnega registra o sklenjeni zakonski zvezi, ter da je njuna življenjska skupnost razpadla 1. 1. 2017, nato pa poudarja, da je tožeča stranka v tožbi zatrjevala, da sta pravdni stranki tekom trajanja zakonske zveze ustvarili skupno premoženje: A) aktivno premoženje: stanovanjska hiša na naslovu S., nepremičnina parcela št. *458 k.o. ..., kompletno opremljena, vrednost okoli 200.000 EUR (Pravdni stranki sta na tej parceli zgradili veliko hišo, ki je v celoti opremljena in je družina do razpada življenjske skupnosti v tej hiši tudi živela); nepremičnina parc. št. 554/5, 554/12 in 502/2 vse k.o. ... in sicer v delu dozidave in konstrukcije, kompletno opremljena, vrednost vlaganj okoli 250.000 EUR (Gre za poslovno stanovanjski objekt. Pravdni stranki naj bi zgradili stanovanje v 3. nadstropju, ga opremili, v poslovnem delu zgradili gostinski objekt, opremili profesionalno kuhinjo v vrednosti 50.000 EUR, obnovili picerijo v vrednosti 90.000 EUR, na novo opremili dvorano za večja slavja, vse inštalacije, klime, ventilacije, stavbno pohištvo, opremo, stoli (100 kom), drobni inventar); kupnina od prodaje osebnega vozila BMW 520d v višini 17.500 EUR; ter B) pasivno premoženje: stanovanjski kredit po Pogodbi 378-6-786678305386, neodplačan del okoli 20.000 EUR. Toženec poudarja, da je, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane zamudne sodbe, tožnica tožbi kot dokaz za svoje navedbe priložila zk izpiske za parcele *458 k.o. ..., 554/5, 554/12 in 502/2 vse k.o. ..., iz le-teh pa je razvidno, da so dejstva, ki jih tožnica v tožbi navaja, naslovno sodišče pa jih v izpodbijani sodbi samo povzema, v nasprotju s predloženimi zk izpiski in sicer: navedba, da skupno premoženje predstavlja parcela *458 k.o. ..., ni resnična in ne izhaja iz predloženega zk izpiska. Takšnega zk izpiska tožeča stranka niti ni predložila. Predložila je izpisek za parcelo *458 k.o. ..., iz katerega pa izhaja, da je toženec postal lastnik te parcele do celote (1/1) z začetkom učinkovanja vpisa 7. 5. 2007. Zakonska zveza med pravdnima strankama pa je bila sklenjena 19. 9. 2009, kar pomeni, da na podlagi teh dejstev ni mogoče zaključiti, da gre za skupno premoženje, ki sta ga zakonca pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze, kakor določa 2. odstavek 51. člena ZZZDR. Tožeča stranka v tožbi niti ni zatrjevala, da bi med strankama obstajala izvenzakonska skupnost in da bi kakršnokoli skupno premoženje pravdni stranki ustvarili tekom trajanja izvenzakonske skupnosti. Dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, so tako v nasprotju s predloženimi dokazi in naslovno sodišče zamudne sodbe ne bi smelo izdati in je zato zaključek naslovnega sodišča pod točko 6. obrazložitve izpodbijane zamudne sodbe, da dokazi niso v nasprotju z navedbami tožeče stranke, napačen. Nadalje iz zk izpiska ID znak parcela ... 554/5, ID znak parcela ... 554/12 in ID znak parcela ... 502/2 izhaja, da je toženec postal lastnik omenjenih parcel v celoti pred sklenitvijo zakonske zveze med pravdnima strankama, nasprotno pa je pasivno premoženje v celoti nastalo po sklenitvi zakonske zveze, vendar ga tožnica v tožbi ni navedla in ga je v celoti spregledala, čeprav izhajajo iz zemljiške knjige kot javne knjige in zato v njej navedena dejstva veljajo za resnična, dokler se ne dokaže drugače. Iz zk izpiska tako izhaja, da je bila tekom trajanja zakonske zveze 21. 4. 2010 vknjižena maksimalna hipoteka za 480.000 EUR, 7. 7. 2016, tik pred razpadom življenjske skupnosti, pa je bila vknjižena še hipoteka v višini 52.375 EUR v korist ... banke, d.d.. Dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, so tako v nasprotju s predloženimi dokazi in naslovno sodišče zamudne sodbe po mnenju toženca tudi iz tega razloga ne bi smelo izdati. To svoje stališče toženec utemeljuje še s sklicevanjem in citiranjem sodne prakse (sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 630/2001) in poudarja, da bi moralo sodišče prve stopnje v primeru, če so trditve tožeče stranke v nasprotju z dokazi, ki jih je sama predložila, sodišče ravnati po 3. ali 4. odstavku 318. člena ZPP. Upoštevajoč zgoraj navedeno, da so navedbe v tožbi in posledično v zamudni sodbi v nasprotju s strani tožnice predloženimi dokazi, sodišče prve stopnje po mnenju toženca tudi ne bi smelo odločiti o civilni delitvi skupnega premoženja, toženec pa civilne delitve tudi ni priznal in z njo ni soglašal, kot napačno ugotavlja sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane zamudne sodbe. Delitev skupnega premoženja ne sodi v pristojnost sodišča prve stopnje, saj o delitvi skupnega premoženja odloča pristojno okrajno sodišče v nepravdnem postopku in ne okrožno sodišče v pravdnem postopku. Sodišču prve stopnje toženec zaradi navedenega očita tudi bistveno kršitev postopka, saj je odločilo o zadevi, za katero ni pristojno.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. V odgovoru na pritožbo se zavzema za njeno zavrnitev in priglaša svoje stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba toženca je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Na podlagi 1. odstavka 318. člena ZPP1 izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP na tožbo ne odgovori in če so izpolnjeni naslednji pogoji: - da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; - da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; - da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; - in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. V skladu s 1. odstavkom 277. člena ZPP pa mora tožena stranka na tožbo odgovoriti v 30 dneh od njene vročitve, razen če ta zakon ne določa drugače. 7. Osnovna pogoja za izdajo zamudne sodbe sta torej pravilna vročitev tožbe in potek roka za odgovor na tožbo.

8. Sodišče prve stopnje je ob izdaji izpodbijane zamudne sodbe, na kar pravilno opozarja toženec v pritožbi, spregledalo, da je bil v tej zadevi s sklepom z dne 14. 11. 2017, ki je bil obema pravdnima strankama vročen dne 16. 11. 2017, kot je to razvidno iz vročilnic, pripetih k l. št. 12 spisa, postopek prekinjen za čas treh mesecev zaradi napotitve strank na mediacijo, kar je skladno s 3. odstavkom 206. člena ZPP. Prekinitev postopka ima v skladu s 1. odstavkom 207. člena ZPP za posledico, da prenehajo teči vsi roki, določeni za pravdna dejanja. Roki, ki so zaradi prekinitve postopka nehali teči, pa začnejo v skladu s 4. odstavkom 208. člena ZPP teči za prizadeto stranko v celoti znova od dneva, ko ji sodišče vroči sklep o nadaljevanju postopka. Dokler pa traja prekinitev postopka, sodišče ne more (ne sme) opravljati nobenih pravdnih dejanj (2. odstavek 207. člena ZPP).

9. Sodišče prve stopnje, ki je kljub tej prepovedi izdalo zamudno sodbo ne da bi predhodno po prenehanju razlogov za prekinitev postopka (208. člen ZPP) izdalo sklep o nadaljevanju postopka, je tako, na kar povsem pravilno opozarja toženec v pritožbi, zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki bi že sama za sebe lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (1. odstavek 339. člena ZPP).

10. Tožencu pa je tudi pritrditi, da v tem konkretnem primeru ni izpolnjen niti prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe v skladu s 1. odstavkom 318. člena ZPP, saj rok za odgovor na tožbo do izdaje izpodbijane zamudne sodbe sploh še ni potekel. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v točki 2. obrazložitve izpodbijane zamudne sodbe ugotovilo, da je bila tožba tožencu vročena s prilogami in pozivom na odgovor na tožbo dne 26. 10. 2017, to pomeni, da do dneva izdaje sklepa o prekiniti postopka 14. 11. 2017 rok za odgovor na tožbo iz 277. člena ZPP še ni potekel. Zaradi posledic prekinitve postopka iz 1. odstavka 207. člena ZPP pa se rok za odgovor na tožbo tudi ni mogel izteči dne 28. 11. 2017, kot to zmotno zaključuje sodišča prve stopnje v točki 2. obrazložitve izpodbijane sodbe. Ker sodišče prve stopnje ni postopalo v skladu z določili 208. člena ZPP in prekinjenega postopka z izdajo sklepa o nadaljevanju, ki bi ga vročalo strankama tega postopka, po zaključeni mediaciji sploh še ni nadaljevalo, v skladu s 4. odstavkom 208. člena ZPP rok za vložitev odgovora na tožbo vse doslej tako sploh še ni začel teči znova.

11. Za izdajo zamudne sodbe tako ni bil izpolnjen temeljni pogoj iz 1. odstavka 318. člena ZPP, saj ni bilo podlage za sklepanje, da toženčev molk predstavlja priznanje tožničinih dejanskih trditev v tožbi. Izpodbijana sodba pa je zato obremenjena tudi z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

12. Ugotovljeni procesni kršitvi že sami po sebi terjata obvezno razveljavitev zamudne sodbe, zato je pritožbeno sodišče pritožbi toženca ugodilo ter v skladu z določbo 1. odstavka 354. člena ZPP razveljavilo zamudno sodbo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Pritožbeno sodišče namreč glede na njihovo naravo ugotovljenih procesnih kršitev ne more odpraviti samo. Ker je postopek prekinilo sodišče prve stopnje, gre pri procesnem dejanju, ki ga je potrebno opraviti najprej, to je izdati sklep o nadaljevanju prekinjenega postopka, v skladu z ZPP za procesno dejanje, ki ga je pristojno opraviti sodišče prve stopnje. Poleg navedenega pa zaradi ugotovljenih procesnih kršitev sojenja pred sodiščem prve stopnje v pravem pomenu besede tudi sploh še ni bilo, zato teh procesnih kršitev tudi zaradi zagotovitve dvostopenjskega sojenja (25. člen Ustave RS) ni mogoče odpraviti z drugostopenjskim sojenjem, ker bi se s tem celotno sojenje in odločanje preneslo na sodišče druge stopnje.

13. Glede na to, da je že iz navedenih razlogov treba izpodbijano zamudno sodbo razveljaviti, se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno izreči še o utemeljenosti ostalih pritožbenih očitkov.

14. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje, kot je bilo že predhodno nakazano, najprej postopati v skladu z 208. členom ZPP, izdati sklep o nadaljevanju prekinjenega postopka in ga vročati obema pravdnima strankama. Po izteku roka za odgovor na tožbo, ki bo začel teči znova v skladu s 4. odstavkom 208. člena ZPP z dnem vročitve sklepa o nadaljevanju postopka tožencu, pa bo moralo sodišče prve stopnje ponovno preveriti, ali so podani vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP in jo izdati le v primeru, če bodo izpolnjeni vsi pogoji za njeno izdajo.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka (ki temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP) je pridržana za končno odločbo.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala (člen 343/3 ZPP), jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (člen 105.a/3 ZPP). Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (člen 87/3 ZPP).

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

Toženec je v pritožbi predlagal, da se v primeru razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje, zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred novim sodnikom, vendar tega svojega predloga ni obrazložil. Ker sodišče druge stopnje ne vidi nobenih utemeljenih razlogov za takšno ukrepanje (356. člen ZPP), predlogu toženca ni sledilo in ni odredilo, da bi se nova glavna obravnava opravila pred drugim sodnikom.

1 V tej zadevi je bila tožba vložena dne 14. 9. 2017, ko je začela veljati novela ZPP-E, zato se tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje uporabljajo določila ZPP-E.