Jedro

ZPP v drugem odstavku 367. člena določa, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela sodbe presega 1.000.000 tolarjev. Zato je logično, da mora biti za zadostitev temu pogoju vrednost tožbenega zahtevka višja od navedenega zneska. Po 39. členu in drugem odstavku 44. člena ZPP je za zagotovitev pravice do revizije v primeru, če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi. V obravnavani zadevi je tožeča stranka v tožbi navedla vrednost 800.000 tolarjev, kar ne omogoča vložitve revizije.

Izrek

Revizija se zavrže. Vsaka stranka krije svoje stroške v revizijskem postopku.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je lastnica dela zemljišča parc. št. 98 in 99/3 k.o..., kjer poteka nasuta in delno asfaltirana pot, ter zemljišča med asfaltom in ograjo tožencev, vse v izmeri približno 330 m2, vpisano v z.k. vložku št.1246 k.o... Zavrnilo je tudi zahtevek za geodetsko odmero in vpis lastninske pravice tožeče stranke v zemljiško knjigo. Proti taki sodbi se je tožeča stranka pritožila, toda sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba sodišča prve stopnje, je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb procesnega zakona in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo izpodbijanih sodb in ugoditev tožbenemu zahtevku, ali podrejeno, njuno razveljavitev.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 12/03 - uradno prečiščeno besedilo) je bila revizija vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti potem, ko pravdna stranka izčrpa svojo ustavno varovano pravico do pritožbe. Ker je torej naperjeno proti pravnomočni sodni odločbi, je omejeno in je dovoljeno samo v tistih primerih, ki jih ZPP posebej določa. Zakon v drugem odstavku 367. člena določa, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela sodbe presega 1.000.000 tolarjev. Zato je logično, da mora biti za zadostitev temu pogoju vrednost tožbenega zahtevka višja od navedenega zneska. Po 39. členu in drugem odstavku 44. člena ZPP je za zagotovitev pravice do revizije v primeru, če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi. V obravnavani zadevi je tožeča stranka v tožbi navedla vrednost 800.000 tolarjev, kar ne omogoča vložitve revizije.

Ker torej revizija ni dovoljena, jo revizijsko sodišče ni moglo vsebinsko obravnavati, temveč jo je po 377. členu ZPP zavrglo, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje (374. člen ZPP).

Glede pravdnih stroškov je odločilo, naj pravdni stranki krijeta vsaka svoje, ker revizija ni bila dovoljena in ker v odgovoru na revizijo ni navedeno nič takega, kar bi vplivalo na odločitev (prvi odstavek 165. člena, v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).