Jedro

Če bi se pokazalo, da je imela toženka na podlagi navedene določbe pravico, da v določenih primerih odstopi od pogodbe, da je podan eden od v pogodbi predvidenih primerov in da je toženka odstopno upravičenje uresničila, bi to pomenilo, da drugi tožnik ni upravičen do plačila za delo, ki ga ni opravil. Pritožnica tako utemeljeno uveljavlja, da je podan dvom o pravilnosti ugotovljenega odločilnega dejstva.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijana odločba sodišča prve stopnje v III. in v IV. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo (1) dopustilo spremembo tožbe (I. točka izreka), (2) ustavilo postopek glede zahtevka za plačilo 46.364,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2019 (II. točka izreka), (3) razsodilo, da je zahtevek drugega tožnika glede plačila 293.346,97 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi po podlagi utemeljen (III. točka izreka), (4) zavrnilo tožbeni zahtevek prvega tožnika za plačilo 1.352.170 EUR in tožbeni zahtevek drugega tožnika za plačilo 570.916,67 EUR, obeh z zahtevanimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Tožnika v pritožbi zoper IV. točko izreka navedene odločbe uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Podana je kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče na zadnjem naroku napovedalo izdajo vmesne sodbe, odločilo pa je s končno sodbo. Zaradi tega nista imela možnosti, da dodatno argumentirata svoje stališče o vprašanju, ali je bila toženka dolžna ohraniti v veljavi pogodbeni razmerji s tožnikoma.

Ugotovitve o relevantnih pravnih poslih so v nasprotju z nespornimi dejstvi in dokazi. Pogodbi, navedeni v 27. in v 31. točki obrazložitve, nista bili sklenjeni med pravdnimi strankami. Aneks št. 4 se ne nanaša na pravdni stranki. Prvi tožnik in toženka sta sklenila pogodbo 14-pog/96 o ureditvi medsebojnih odnosov glede avtorskih del, priprave osnutkov in napotkov za izdelavo tehnične dokumentacije za novo stavbo NUK (v nadaljevanju pogodba-96) in devet aneksov, drugi tožnik in toženka pa sta sklenila pogodbo št. 3211-08-000336 (v nadaljevanju pogodba-08).

V razlogih sodbe, podanih do 50. točke obrazložitve, je obrazloženo stališče, da imata tožnika položaj poštenega sopogodbenika, v nasprotju s tem stališčem pa je zavrnjen zahtevek za plačilo izgubljenega dobička, ki bi ga ustvarila z izdelavo projektne dokumentacije po spremenjenih programskih, funkcionalnih in ostalih izhodiščih toženke. Navedeno stališče je v nasprotju z ugotovitvijo, da toženka ni odstopila od pogodbe in da je bila do odstopnih izjav zavezana k izpolnitvi pogodbe. Ugotovljeno je namreč, da so v obeh pogodbah obveznosti strank, da svoje pogodbene obveznosti prilagodijo naknadnim spremembam.

Poleg tega se sodišče ni izreklo o tožbeni trditvi, da je bila toženka zavezana k realizaciji obvez iz javnega natečaja in da zato ni imela odstopnega upravičenja iz 648. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)(oziroma iz 629. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – v nadaljevanju ZOR). Z določbo 11.02 pogodbe-96 je bila uporaba navedene določbe izključena. Ker je po Zakonu o izgradnji Univerzitetne knjižnice v Ljubljani (v nadaljevanju UKL ali NUK) mogoče zgraditi le en objekt NUK II, se je toženka odpovedala pravici do odstopa, če bi bil razlog za odstop potreba po spremembah in dopolnitvah projektne rešitve za lokacijo izgradnje, kot je bila definirana z natečajem iz leta 1989. Smiselno enako velja za pogodbo-08. Pogodbeno zavezo iz točke 11.02 in natečajno zavezo investitorja, da mora avtorju prvouvrščenega dela zaupati sodelovanje pri izdelavi ureditvenega načrta in nato tudi izdelavo nadaljnje tehnične dokumentacije za objekt NUK II, sta pogodbeni stranki potrdili v več aneksih in v pogodbi-08. Po določitvi novih izhodišč za izvedbo NUK II je bila toženka k oddaji ponudbe za potrebna dela in k postopku pogajanj brez predhodne javne objave dolžna povabiti tudi tožnico. Ker ju toženka ni seznanila z novimi izhodišči in tako ni izpolnila svoje obveznosti, da prilagodi medsebojne pogodbene obveznosti, imata pravico do izgubljenega dobička.

3. Toženka v pritožbi zoper III. točko izreka izpodbijane odločbe uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

Zmotna je ugotovitev, da pogodba-96 ni bila v celoti realizirana. V vlogi z dne 23. 3. 2016 je trdila, da je bila pogodba v celoti realizirana in da je plačala celoten znesek, dogovorjen s pogodbo. Tej trditvi tožnika nista ugovarjala.

Razumevanje drugega odstavka 13. člena pogodbe-08 je zmotno. Določba ne omenja začasnosti ustavitve. Iz določbe izhaja, da se na tej podlagi lahko pogodbeno razmerje zaključi. Namen pogodbenih strank je bil jasen: če se bo med izvajanjem pogodbe pokazalo, da projekta ne bo mogoče realizirati, bo pogodba prenehala veljati, dotlej nastali stroški izvajalca pa se bodo poračunali z aneksom. Ob upoštevanju te določbe je 1. 10. 2008 obvestila tožnico o ustavitvi del in jo seznanila z razlogi zanjo. Toženka ji je 17. 10. 2008 predložila dopolnjeno projektno dokumentacijo, ki pa ni bila uporabna. Sama se je trudila poračunati stroške in je toženko večkrat pozvala k sporazumni rešitvi situacije, a toženki na to nista pristali.

Na podlagi strokovnih mnenj, s katerimi je razpolagala, in na podlagi ocene stroškov gradnje, ki jo je prejela od toženke 4. 5. 2009, je prišla do sklepa, da ni realnih osnov za izvedbo investicije. Izkazano je bilo več kot 70 % povečanje izhodiščne vrednosti. Ker je izkazala, da ni bilo realnih osnov za realizacijo naložbe, je zmotna ugotovitev v sodbi, da je ravnala protipravno.

Utemeljenost odločitve o opustitvi projekta po zasnovi tožnika in projektni dokumentaciji toženke potrjujejo tudi preliminarne smernice za novo stavbo NUK II z dne 31. 5. 2010, ki jih je pripravil Zavod za varstvo kulturne dediščine.

Zmotna je ugotovitev v 43. točki obrazložitve, da je toženka kot investitor izključno odgovorna za realizacijo pravnega posla. Tožnik je namreč tudi odgovorni vodja tožničinega projekta in s tem tudi oseba, ki po zakonu odgovarja za medsebojno usklajenost vseh načrtov, ki sestavljajo projektno dokumentacijo. Upoštevaje zahteve ZVKD glede arheologije bi bile potrebne korenite spremembe tožnikovih avtorskih rešitev projekta, to pa je narekovalo spremembo predmeta javnega naročila in nov postopek javnega naročanja.

4. Tožnika v odgovoru na toženkino pritožbo predlagata njeno zavrnitev. Da pogodba-08 ni bila realizirana, izhaja že iz pravnomočne sodbe, izdane v gospodarskem sporu, v zvezi s pogodbo-96 pa je le zahtevek za plačilo izgubljenega dobička. Dopis z dne 1. 10. 2008 ni podlaga za zaključek pogodbenega razmerja. Iz vsebine izhaja, da gre le za začasno ustavitev izvajanja pogodbe. Do izdaje sklepa Vlade tudi ni bilo dialoga med toženko in tožnikoma glede prenehanja pogodb. V zvezi s poračunom obveznosti se je oglasila šele z dopisom z dne 23. 2. 2010. Mnenja o neprimernosti gradnje na podlagi tožnikovega avtorskega dela je toženka pričela iskati šele po sprejemu odločitve o opustitvi pogodbenega sodelovanja s tožnikoma. Tožnik ni odgovorni vodja del, ker je avtor projekta, marveč zato, ker ga je na to mesto postavila toženka.

5. Toženka v odgovoru na pritožbo tožnikov predlaga njeno zavrnitev. Že pred sodiščem prve stopnje je pojasnila, da v razpisu natečaja ni bila določena njena obveza, da sprejme rešitev izbranega avtorja kot edino zavezujočo, niti je k vztrajanju pri pogodbi ni zavezovala pogodba-96. Obvestilo o ustavitvi del in rešitev spora glede stroškov po pogodbi-08 utemeljujeta sklep, da je bilo tudi to pogodbeno razmerje zaključeno skladno s pogodbenimi določbami. Pravilna je zato ugotovitev v 51. točki obrazložitve, da toženka ni bila dolžna ohraniti pogodb v veljavi.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Prvi tožnik je prejel prvo nagrado na projektnem natečaju za objekt NUK II, izvedenem v letu 1989. V natečajnem razpisu je bila vsebovana določba: "Investitor mora avtorju prvoplasiranega dela zaupati: sodelovanje v postopku izdelave UrN v sklopu organizacije, ki ji bo poverjena izdelava tega PIN in izdelava nadaljnje tehnične dokumentacije za objekt NUK II, in sicer v okviru delovne organizacije, ki jo skupno izbereta investitor in avtor." Na tej podlagi je toženka s prvim tožnikom sklenila pogodbo-96, s katero je bilo dogovorjeno, da bo tožnik opravil avtorsko delo pri izdelavi projektov in realizaciji objekta UKL (ki je bilo podrobneje opredeljeno). Določeni sta bila pogodbena cena (140 milijonov SIT, tj. približno 560.000 EUR) in rok izvedbe (2000). V pogodbi je bila tudi določba 11.02: "Če se pokaže potreba za spremembo ali dopolnitev predmeta pogodbe iz kakršnihkoli razlogov, morata to avtor in ministrstvo pismeno ugotoviti, obenem pa določiti nov rok za izvedbo. Pismeno morata ugotoviti, ali se spremembe oziroma dopolnitve plačajo posebej ali iz pogodbene cene, pri čemer so odločilni tisti pogoji, zaradi katerih je prišlo do spremembe oziroma dopolnitve." Z aneksi k pogodbi je bil rok večkrat podaljšan. V letih 2007 in 2008 sta bila sklenjena tudi aneksa o izvedbi in plačilu dodatnih del. Ni sporno, da je prvi tožnik obseg dela, ki je bil izrecno opredeljen v pogodbi, opravil in da mu je toženka zanj plačala.

8. V septembru 2008 je toženka z drugim tožnikom sklenila pogodbo-08 o izdelavi projektne dokumentacije za objekt NUK II, s katero se je drugi tožnik za dogovorjeno ceno 685.100 EUR zavezal izdelati PZI, PZR, tehnično dokumentacijo (PID), vodilne mape pri projektni dokumentaciji in vodenje projekta vključno s koordinacijo med projektanti, elaborat gospodarjenja z gradbenimi odpadki, opraviti projektantski nadzor in izdelati projektantski predračun. V pogodbi je navedeno, da je bila zasnova izvedbe projekta v vmesnem času spremenjena in da je zato treba izdelati novo projektno dokumentacijo. V drugem odstavku 13. člena pogodbe je bilo dogovorjeno: "V primeru potrebe po racionalizaciji projekta se projektant del obvezuje spremeniti rešitve in materiale po zahtevah naročnika. Projektant se izrecno strinja, da lahko naročnik med izvajanjem del ustavi izvajanje posameznih faz del, v kolikor ugotovi, da ni realnih osnov za realizacijo naložbe … V tem primeru se poračunajo nastali stroški s strani izvajalca z aneksom k tej pogodbi." Vrednost del, ki jih je drugi tožnik opravil, je znašala 333.083,59 EUR.

9. V oktobru 2008 sta tožnika prejela obvestilo Ministrstva za kulturo o začasni ustavitvi nadaljnjega projektiranja. V decembru 2009 je Vlada sprejela sklep, da se je seznanila z informacijo o poteku projekta NUK II, da soglaša s predlogom pristojnega ministrstva za razvezo vseh pogodb in aneksov v zvezi z načrtovanjem nove stavbe NUK, ter naložilo ministrstvu, da začne z novim postopkom za izbiro ustrezne rešitve za novo načrtovano stavbo NUK II in pripravi spremembo Zakona o izgradnji UKL. V letu 2011 je bil izveden nov natečaj. Odtlej vse aktivnosti v zvezi z izgradnjo NUK II tečejo na podlagi novo izbrane rešitve. Tožnika sta 20. 5. 2013 podala izjavi, da odstopata od pogodb.

10. Tožnika trdita, da je bila toženka kljub morebitnim spremembam v vsebini projekta delo v zvezi z načrtovanjem in pripravo projektne dokumentacije in projektantskim nadzorom gradnje stavbe NUK II dolžna zaupati njima. Opirata se na zgoraj navedeno določbo 11.02 pogodbe-96, pogodbo-08 in zakon. Trdita, da sta zaradi toženkine opustitve sodelovalne dolžnosti, dogovorjene v pogodbah, izgubila dohodek, ki bi ga zaslužila z izvedbo dela v skladu z zahtevami novega natečaja. Oba tožnika zahtevata povrnitev izgubljenega dobička vsak v višini 570.916,67 EUR, tj. dohodka, ki bi ga prejela, če bi še po letu 2011 sodelovala pri projektu izgradnje NUK II in opravila istovrstno delo, kot sta ga že opravila po pogodbi-96 oziroma po pogodbi-08. Drugi tožnik zahteva še plačilo 293.346,97 EUR, tj. izgubo dohodka v višini razlike do dogovorjenega zneska po pogodbi-08.1

11. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno in delno sodbo odločilo, da je zahtevek drugega tožnika, ki se nanaša na plačilo preostanka pogodbeno dogovorjenega plačila po podlagi utemeljen, zahtevka obeh tožnikov iz naslova nadaljnjega izgubljenega dobička pa je zavrnilo.

12. Odločitev o utemeljenosti zahtevka v višini pozitivnega pogodbenega interesa in o zavrnitvi zahtevka za povrnitev nadaljnjega izgubljenega dobička temelji na ugotovitvah: - da gre pri obeh pogodbah za pogodbo o naročilu avtorskega dela, - da je nesporno, da pogodbi nista bili realizirani v celoti, - da sklep Vlade z dne 24. 12. 2009 ne predstavlja odstopa od pogodb (iz besedila ne izhaja, da je toženka podala odstopno izjavo, zadnji aneks k pogodbi-08 pa je bil sklenjen šele 7. 9. 2010), - da pogodba-96 nima določb o možnosti odstopa od pogodbe; da člen 11.02 ne pomeni, da morata pogodbeni stranki v vsakem primeru (in ne glede na to, kakšne spremembe ali dopolnitve so potrebne) obdržati pogodbo v veljavi, - da določba 7.03 pogodbe-96 ne ureja splošne odškodninske odgovornosti, ampak se nanaša le na razmerja v zvezi z obveznostjo plačila pogodbene kazni, - da toženka ni niti zatrjevala, da je odstopila od pogodbe (štela je, da za odstop zadostuje javna objava sklepa vlade) in da zato ni bila upravičena odkloniti izpolnitve pogodbe, - da drugi odstavek 13. člena pogodbe-08 ureja le začasno ustavitev pogodbenih aktivnosti, - da sta pogodbi prenehali z odstopno izjavo tožnikov 20. 5. 2013, - da vsi razlogi, s katerimi je utemeljevala, da je prišlo do naknadne nemožnosti izpolnitve, za katero ne odgovarja, izvirajo iz njene sfere.

13. Na podlagi teh ugotovitev je zavzelo stališča, - da je drugi tožnik upravičen do povrnitve škode v višini pozitivnega pogodbenega interesa, ker pogodba-08 zaradi toženkine kršitve pogodbe ni bila izpolnjena, kriva pogodbena stranka pa mora zagotoviti tak položaj sopogodbenika, kakršen bi bil, če pogodba ne bi bila razdrta, - da toženkino ravnanje ni bilo ustrezno, ker je brez utemeljenega razloga in brez odstopa od pogodbe prenehala izvrševati pogodbo (zato tudi javni natečaj ne bi smel biti izveden), vendar pa ni bila dolžna, da pogodbi obdrži v veljavi in ju skupaj s tožnikoma prilagaja do te mere, da bi projekt ustrezal novim zahtevam; ker bi smela odstopiti od pogodbe na podlagi 648. člena OZ (temu ne nasprotujeta niti 11.02 člen pogodbe-96 niti drugi odstavek 13. člena pogodbe-08) in ker ni bila dolžna tožnikoma poveriti izdelave projektne dokumentacije in koordinacije projekta po novem natečaju, tožnika nista upravičena do nadaljnjega izgubljenega dobička.

O toženkini pritožbi zoper vmesno sodbo

14. Med pravdnima strankama ni sporno, da se je pogodba-08 v 2009 na podlagi toženkine odločitve prenehala izvrševati, da drugi tožnik ni dokončal pogodbeno dogovorjenega dela in da mu toženka neopravljenega dela ni plačala. Pritožnica tudi ne izpodbija ugotovitve, da sklep Vlade z dne 24. 12. 1999 ni predstavljal izjave o odstopu od pogodbe-08. 15. Če je pred iztekom roka za izpolnitev obveznosti očitno, da ena stranka ne bo izpolnila svoje obveznosti iz pogodbe, lahko druga stranka odstopi od pogodbe in zahteva povrnitev škode (107. člen OZ2). Upnik ima pravico do izgubljenega dobička, ki bi ga dolžnik moral pričakovati ob kršitvi pogodbe (prvi odstavek 243. člena OZ). Pravilno je stališče v izpodbijani sodbi, da bi na podlagi te določbe šel drugemu tožniku znesek, do katerega bi bil upravičen po rednem teku stvari, se pravi ob toženkini izpolnitvi pogodbene obveznosti. Ker je toženka uveljavljala, da sta se z drugim tožnikom v drugem odstavku 13. člena pogodbe-08 dogovorila drugače, je odločitev, da je drugi tožnik upravičen do izgubljenega dobička, odvisna od presoje, kakšna upravičenja je imela toženka po navedeni določbi in ali jih je uresničila.

16. Utemeljen je pritožbeni dvom o pravilnosti ugotovitve v sodbi, da navedena določba ureja le položaj v primeru začasne ustavitve del. Drugi odstavek 13. člena pogodbe-08 se glasi: "… Projektant se izrecno strinja, da lahko naročnik med izvajanjem del ustavi izvajanje posameznih faz del, v kolikor ugotovi, da ni realnih osnov za realizacijo naložbe … V tem primeru se poračunajo nastali stroški s strani izvajalca z aneksom k tej pogodbi." Besedilo ne podpira razlage v izpodbijani sodbi, drugih argumentov, ki bi ob uporabi pravil OZ za razlago pogodbe (82. člen) mogli govoriti v prid podanemu razumevanju, pa sodišče ni navedlo.

17. Če bi se pokazalo, da je imela toženka na podlagi navedene določbe pravico, da v določenih primerih odstopi od pogodbe, da je podan eden od v pogodbi predvidenih primerov in da je toženka odstopno upravičenje uresničila, bi to pomenilo, da drugi tožnik ni upravičen do plačila za delo, ki ga ni opravil. Pritožnica tako utemeljeno uveljavlja, da je podan dvom o pravilnosti ugotovljenega odločilnega dejstva.

18. Neutemeljeno je stališče tožnikov v odgovoru na pritožbo, da gre za dejstvo, ki ga je toženka prvič uveljavljala v pritožbi, in da zato ni upoštevno (drugi odstavek 337. člena ZPP). Toženkine navedbe, podane pred sodiščem prve stopnje, so bile sicer deloma nekonsistentne, deloma neobrazložene, vendar je med drugim navedla, da je ustavitev del imela podlago v drugem odstavku 13. člena pogodbe-08 in da se je v letu 2010 – po sprejemu sklepa Vlade – trudila urediti razmerje v smislu navedene določbe. Te trditve so terjale obrazložen odgovor sodišča, kakšna je bila vsebina pogodbenega dogovora in ali morebitna drugačna pogodbena določba izključuje uporabo zakonskih določb. 19. Po ugotovitvi, da je zaradi zmotne uporabe pravil o razlagi pogodb dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče toženkini pritožbi zoper vmesno sodbo ugodilo, izpodbijano odločbo v III. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

20. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju v okviru predloženega procesnega gradiva (navedb pravdnih strank in predlaganih dokazov) ugotoviti, ali je utemeljeno toženkino stališče, da je imela v danem primeru3 pravico odstopiti od pogodbe, v primeru pritrdilnega odgovora pa tudi, ali je to (bodisi izrecno bodisi s konkludentnimi dejanji) storila. Ker gre za celoto odločilnih dejstev, od katerih je odvisna odločitev o zahtevku drugega tožnika, bi bili z odločitvijo pred pritožbenim sodiščem pravdni stranki prikrajšani v pravici do pritožbe. Glede na to, da je bil dokazni postopek v zvezi s temi dejstvi že v celoti ali vsaj v pretežnem obsegu izveden pred sodiščem prve stopnje, sodišče druge stopnje pa bi neposredno izvedene dokaze moralo izvesti ponovno, izvedba pritožbene obravnave tudi ne bi pripomogla k hitrejši odločitvi v zadevi.

O pritožbi tožnikov zoper delno sodbo

21. Očitek kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan. Odločitev o zavrnitvi tožbenih zahtevkov temelji na dejstvih, o katerih je tekel dokazni postopek. Napoved izdaje vmesne sodbe je pomenila le, da bo sodišče odločilo o temelju zahtevka, to pa je z njegovo zavrnitvijo tudi storilo.

22. Utemeljen je očitek, da je bil aneks št. 4, naveden v 27. točki obrazložitve, sklenjen med toženko in družbo I. d.o.o. Ugotovitev, da sta se drugi tožnik in toženka dogovorila, da so poravnane vse medsebojne obveznosti, je zato zmotna. Ker je bilo odločitev iz drugih razlogov treba razveljaviti, se ni treba izreči o tem, ali je bilo navedeno dejstvo odločilnega ali obrobnega pomena za sodbo.

23. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da nobena od pogodb ni bila v celoti realizirana, da toženka ni odstopila od pogodbe in da sta tožnika ob podaji odstopne izjave imela položaj poštene pogodbene stranke. Utemeljeno je pritožbeno stališče tožnikov, da te ugotovitve podpirajo njuna zahtevka za povrnitev izgubljenega dobička (107. člen in prvi odstavek 243. člena OZ ter 128. člen in prvi odstavek 266. člena ZOR4). Da bi sprejeta odločitev imela oporo v razlogih sodbe, bi morala biti podprta z drugim razlogom, ki bi kljub prej navedenim dejstvom utemeljeval zavrnitev zahtevkov. Te je sodišče sicer navedlo, vendar pa je z njimi prišlo v nasprotje z ugotovitvama, da nobena od pogodb ni bila v celoti realizirana in da ju je toženka prenehala izvrševati, ne da bi za tako ravnanje imela utemeljen razlog. Navedlo je namreč, da ni bila dolžna tožnikoma poveriti izdelave projektne dokumentacije in koordinacije projekta po novem natečaju. Če navedeno drži, potem ne drži ugotovitev, da pogodbi nista bili v celoti izpolnjeni.

24. Drugi argument, tj. da je toženka po zakonu imela pravico odstopiti od pogodbe (648. člen OZ in 629. člen ZOR), prav tako ne podpira odločitve. Ugotovljeno je namreč, da toženka tega upravičenja ni uresničila.

25. Pritožnika – enako pa je tudi toženkino stališče v odgovoru na pritožbo – utemeljeno uveljavljata, da je za odločitev o zahtevkih treba ugotoviti vsebino člena 11.02 pogodbe-96. Ta je bila med pravdnima strankama sporna: tožnika sta na tej določbi utemeljevala svojo trditev, da pogodbi še nista bili izpolnjeni in da jima je bila toženka dolžna zaupati tudi opravo dela po spremenjeni zasnovi NUK II, toženka pa je (med drugim) trdila, da so njene dolžnosti po navedeni določbi segale le tako daleč, kolikor je bilo to v okviru kogentnih zakonskih določb o porabi javnih sredstev.5

26. Glede na različni stališči pravdnih strank o vsebini pogodbenega dogovora, za zavrnitev stališča tožnikov ne zadostuje zgolj ugotovitev, da stranki nista bili dolžni pogodbe v obdržati v veljavi ne glede na to, kakšne spremembe in dopolnitve bi bile potrebne. Ob uporabi zakonskih pravil, ki veljajo za razlago pogodb (99. člen ZOR in 82. člen OZ), se je bilo sodišče dolžno obrazloženo izreči o argumentih pravdnih strank za njuni nasprotni stališči o vsebini sporne pogodbene določbe. Obrazložiti bi moralo stališče, da se toženkina obveznost iz 11.02 člena pogodbe-96 ne razteza na obravnavani položaj. Tako stališče bi mogla podpirati razlaga, po kateri se določba nanaša le na spremembe, potrebne za izvedbo projekta, izbranega na natečaju, ne pa tudi na spremembe, povezane s toženkino odločitvijo, da opusti izvedbo izbranega projekta. Glede na navedbe pravdnih strank bi bilo treba odgovoriti tudi na vprašanje, ali je bilo sprejetje odločitve o opustitvi projekta, izbranega na natečaju, v toženkini diskreciji ali pa je morala za tako odločitev izkazati razumne ali morda celo bolj tehtne razloge. Ugotovitev, da se toženkina obveznost iz pogodbe-96 ne razteza na obravnavani položaj, bi podpirala sklep, da je bila pogodba-96 izpolnjena. Morebiten nasproten zaključek, da je bila toženka na podlagi člena 11.02 pogodbe-96 dolžna bodisi vztrajati pri izvedbi projekta, izbranega na natečaju, bodisi je bila projektantsko delo, potrebno v zvezi s spremembo projekta, dolžna zaupati tožnikoma, bo lahko vodil k sklepu, da pogodba-96 ni bila izpolnjena. Za razlago pogodbe-08 velja podobno.6

27. Po ugotovitvi, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, je pritožbeno sodišče ugodilo tudi pritožbi tožnikov, izpodbijano odločbo v delu, v katerem gre za delno sodbo (IV. točka izreka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

28. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju v okviru predloženega procesnega gradiva (navedb pravdnih strank in predlaganih dokazov) ugotoviti, ali je bila pogodba-96 izpolnjena ali ne. Pri tem naj upošteva gornje razmisleke. Ker gre za celoto odločilnih dejstev, od katerih je odvisna odločitev o zahtevkih tožnikov, bi bili z odločitvijo pred pritožbenim sodiščem pravdni stranki prikrajšani v pravici do pritožbe. Glede na to, da je bil dokazni postopek v zvezi s temi dejstvi že v celoti ali vsaj v pretežnem obsegu izveden pred sodiščem prve stopnje, sodišče druge stopnje pa bi neposredno izvedene dokaze moralo izvesti ponovno, izvedba pritožbene obravnave tudi ne bi pripomogla k hitrejši odločitvi v zadevi.

29. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Prvi tožnik zahteva tudi plačilo 45.000 EUR kot odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi posega v ugled in dobro ime, a odločitev o tem zahtevku še ni bila sprejeta. 2 Glede na čas sklenitve pogodbe-08 se za odločitev o zahtevku drugega tožnika uporablja OZ. 3 Ob rob pritožbenim navedbam o okoliščinah, ki so utemeljevale ustavitev del, pritožbeno sodišče dodaja, da za presojo, ali je bila podana v pogodbi dogovorjena predpostavka za ustavitev del, tj. "da ni realnih osnov za izvedbo investicije", ne bo odločilno, ali je te okoliščine bila toženka dolžna predvideti oziroma ali so izvirale iz njene sfere. 4 Za odločitev o zahtevkih, ki izvirajo iz pogodbe-96, se v skladu s 1060. členom OZ uporabljajo določbe ZOR. 5 Tožnika in toženka sta podala še druge navedbe. Za odločitev o pritožbah zadostujeta navedeni, sodišče prve stopnje pa se bo moralo v novem sojenju opredeliti do vseh njihovih navedb. 6 Drugi tožnik je toženkino obveznost, da mu zaupa projektno delo v zvezi z novo zasnovo NUK II utemeljeval na eni strani s sklicevanjem na drugi odstavek 13. člena pogodbe-08, na drugi strani pa s trditvijo o povezanosti pogodbe-08 s pogodbo-96.