Jedro

Sodišče mora pri izdaji začasne odredbe odločiti na podlagi verjetnosti obstoja upnikove pravice in ne na temelju gotovosti in materijalne resnice. V zakonu o pravdnem postopku in v zakonu o izvršilnem postopku ni pravil in meril, kdaj je podana verjetnost obstoja terjatve, pač pa velja, da se odločanje o zavarovanju terjatve ne sme spremeniti v meritorno odločanje o pravici, za katero je podlaga materijalna resnica.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži končni odločbi.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je zavrnilo upnikov predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve in sicer odredbe, da se dolžniku prepove reklamiranje izdelkov s propagandnim materijalom, ki posnema takšen materijal upnika.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se je upnik pravočasno pritožil. V pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče neutemeljeno zavrnilo predlog za začasno odredbo, ker prekinitev pogodbe z nemško firmo M nima vpliva na zahtevek po prepovedi nelojalne konkurence in sama beseda dolžnika, da spornega cenika in vabil ne bo več uporabljal, ne more biti razlog zavrnitve.

Pritožba je utemeljena.

Najprej je potrebno povdariti, da bi sodišče pri izdaji začasne odredbe moralo odločiti na podlagi verjetnosti obstoja upnikove pravice in ne na temelju gotovosti in materijalne resnice. V zakonu o pravdnem postopku in v zakonu o izvršilnem postopku ni pravil in meril, kdaj je podana verjetnost obstoja terjatve (kot je to bilo v Zakoniku o sodnem postopanju v civilnih pravdah iz leta 1929, par.

370), pač pa velja, da se odločanje o zavarovanju terjatve ne sme spremeniti v meritorno odločanje o pravici, za katero je podlaga materijalna resnica. Prav to pa je storilo prvostopno sodišče na treh narokih z izvajanjem dokazov.

Prvostopno sodišče se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali ima upnik verjetno izkazano nedenarno terjatev, da zahteva od dolžnika opustitev nelojalne kokurence iz 2.alineje 3.odstavka 13. člena Zakona o varstvu konkurence (Ur.l. RS št.18/93). Verjetnost takšne terjatve bi moralo sodišče oceniti na podlagi predlogu priloženih cenikov in vabil. Pritožba ima prav, da je prvostopno sodišče spregledalo, da ne gre za nelojalno konkuriranje istovrstnih izdelkov, ki jih sedaj prodaja dolžnik, temveč za ponujanje blaga na način, ki izkorišča ugled upnik na trgu. Tudi ima prav pritožba, da na podlagi izjave dolžnika o uporabi drugačnih cenikov in vabil, ni prenehal pravni interes upnika, da se dolžniku prepove uporabo podobnih cenikov in vabil oziroma takih, kot so predloženi v tej zadevi.

V ponovnem postopku bo torej prvostopno sodišče ocenilo verjetnost nedenarne terjatve za prepoved nelojalne konkurence in verjetnost nastanka nenadomestljive škode.

Tekom ponovnega postopka pa bo prvostopno sodišče moralo ugotoviti ali upnik ima pravni interes za izdajo začasne odredbe. Iz upnikovega predloga izhaja, da predlaga začasno odredbo zaradi odvrnitve škode, ki bi še lahko nastala zaradi nelojalne konkurence. Takšno nelojalno konkurenco pa bo do odločitve v evnt. pravdi, preprečila odločba tržnega inšpektorja z dne 15.11.1995 (priloga A2), ki jo je izdal na podlagi pooblastila iz 28. člena Zakona o varstvu konkurence - ko bo in če bo postala pravnomočna. Pritožbeno sodišče je s poizvedbami na enoti tržnega inšpektorata v Mariboru ugotovilo, da je upravna odločba zaradi pritožbe (priloga B5) še ni pravnomočna. Upnik ima pravni interes za začasno odredbo v času do pravnomočnosti cit. upravne odločbe.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 14. ZIP v zvezi s členom 166/III ZPP.