Jedro

Tožniki tekom postopka niso uspeli dokazati, da je v konkretnem primeru intenziteta preganjanja s strani bivšega moža oziroma očeta takšna, da bi zadostila pogoju po določbi prvega odstavka 26. člena ZMZ in prav tako niso uspeli dokazati nezmožnosti države, da jih zaščiti. V obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa begunca, pa tudi ne za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite, saj ne obstaja utemeljen razlog, da bi bili tožniki ob vrnitvi v izvorno državo soočeni z utemeljenim tveganjem, da bi utrpeli resno škodo, kot jo določa druga alineja 28. člena ZMZ, in sicer mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnje tožnikov za priznanje mednarodne zaščite. V obrazložitvi uvodoma povzema navedbe prve tožnice v prošnji za mednarodno zaščito ter njene odgovore, ki jih je na vprašanja podala na osebnem razgovoru in zaključuje, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Na podlagi izjav, ki jih je prva tožnica podala pri sprejemu prošnje za mednarodno zaščito 28. 2. 2014 in na osebnem razgovoru 1. 4. 2014 toženka namreč ugotavlja, da prva tožnica zaproša za priznanje mednarodne zaščite zaradi družinskega nasilja (da jo je bivši mož pretepal in z njo grdo ravnal); pri čemer je v podporo svojim izjavam predložila tudi dokazila. Citira določbo 26. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) in ugotavlja, da prva tožnica v izvorni državi ni bila podvržena preganjanju, saj grožnje in nadlegovanje s strani bivšega moža ne dosegajo standarda preganjanja, opredeljenega v prvem odstavku 26. člena ZMZ, saj niso dovolj resne ali ponavljajoče, da bi predstavljale hudo kršitev človekovih temeljnih pravic. Po oceni toženke bi bilo po določbah ZMZ pojmovno možno podeliti mednarodno zaščito osebi, preganjani zaradi družinskega nasilja, nastalega iz narodnostnih, verskih in rasnih razlogov ali zaradi pripadnosti političnemu prepričanju oziroma določeni družbeni skupini, vendar pod pogojem, da izvorna država takega nasilja ne preganja ali ga celo spodbuja. V obravnavanem primeru pa so pristojni organi v izvorni državi prvi tožnici nudili ustrezno zaščito pred tovrstnim preganjanjem, kar izhaja iz njenih izjav v prošnji za mednarodno zaščito in pri osebnem razgovoru. V obravnavanem primeru, ko prvo tožnico preganja mož, od katerega se je tudi že sodno razvezala, in ki jo je silil, da je nosila naglavno ruto in dolga oblačila, pa ni pogojev za mednarodno zaščito, saj je bila v izvorni državni deležna ustrezne obravnave s strani države (policije), ki dokazano nudi tudi zaščito pred tovrstnim preganjanjem. Iz njenih izjav, ki jih je podala v prošnji in pri osebnem razgovoru, izhaja, da se je leta 2009 poročila z osebo po imenu A.A. Navedla je, da je sama pravoslavne veroizpovedi, njen bivši mož pa je Musliman, po narodnosti Čečen. Dalje toženka navaja, da so v skladu s 3. točko 24. člena ZMZ nedržavni subjekti, kar je v konkretnem primeru tožničin bivši mož, lahko subjekti preganjanja ali resne škode le, če je mogoče dokazati, da država oziroma politična stranka ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami (subjekti zaščite), niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Na podlagi drugega odstavka 25. člena ZMZ se zaščita v izvorni državi nudi takrat, ko subjekti zaščite sprejmejo ustrezne ukrepe za preprečitev preganjanja ali resne škode, med drugim z vodenjem učinkovitega pravnega sistema za odkrivanje, pregon ali kaznovanje dejanj, ki pomenijo preganjanje ali resno škodo, prosilec pa ima dostop do take zaščite. Iz izjav prve tožnice, ki jih je podala v prošnji za mednarodno zaščito in v osebnem razgovoru, je razvidno, da je večkrat prijavila grožnje, ki jih je bila deležna s strani bivšega moža. Policija je prijave tudi sprejela. Na podlagi njenih izjav toženka ugotavlja, da je bila deležna ustrezne obravnave s strani policije in drugih institucij. Ocenjuje tudi, da je policija ustrezno obravnavala primere kaznivih dejanj, ki naj bi se zgodila nad prvo tožnico. Na podlagi njenih izjav toženka tudi ugotavlja, da ji je policija voljna pomagati in nuditi pomoč svojim državljanom. Prav tako meni, da se policija v tožničini izvorni državi uspešno spopada s kaznivimi dejanji v okviru pooblastil, ki jih ima. Zato se prva tožnica ne more uspešno sklicevati, da policija ni storila ničesar in da ji ni zmožna nuditi zaščite. V zvezi z zatrjevanjem prve tožnice, da jo je v izvorni državi nadlegoval tudi brat bivšega moža (svak), toženka navaja, da se prva tožnica v tem primeru ne more uspešno sklicevati, da policija ni storila ničesar in da ji ni zmožna nuditi zaščite pred nadlegovanjem s strani svaka, saj v izvorni državi zaščite s strani ustreznih organov s tem v zvezi sploh ni poiskala. Poleg tega toženka ugotavlja, da dokazi, ki jih je v postopku predložila prva tožnica sama, v celoti ne potrjujejo njenih navedb, ki jih je podala v prošnji in osebnem razgovoru, in sicer, da ji policija ni nudila ustrezne zaščite. Iz priloženih dokazov izhaja ravno nasprotno, in sicer, da ji je država (policija) sposobna nuditi ustrezno zaščito, saj je bila v vseh primerih deležna ustrezne obravnave s strani policije. Predložila je namreč sklep o zavrnitvi uvedbe kazenskega postopka z dne 27. 9. 2013, izdan s strani MNZ Ruske federacije. Iz vsebine tega sklepa izhaja, da ji je mož večkrat grozil, da ji bo odvzel otroka, nikoli pa teh groženj ni uresničil. Prav tako je iz sklepa razvidno, da ji je bivši mož pred približno enim letom povzročil telesne poškodbe, vendar zdravstvene pomoči ni poiskala. Iz sklepa tudi izhaja, da izjave, ki jih je podala na policijski postaji, niso bile ocenjene kot objektivne grožnje za življenje in zdravje prve tožnice in njene matere. Ker njen bivši mož ni imel prijavljenega stalnega prebivališča, policija iz tega razloga razgovora z njim ni mogla opraviti. Predložila je tudi zdravniško spričevalo, iz katerega izhaja, da se nanaša zgolj na njeno zdravstveno stanje v povezavi z njeno nosečnostjo. Tako toženka meni, da družinske težave oziroma fizično nasilje s strani moža, od katerega se je prva tožnica tudi že sodno razvezala, sodi na področje kaznivih dejanj oziroma prekrškov, ki jih obravnavajo in nadalje ukrepajo za to pristojne institucije v izvorni državi. Le-te so svojo voljo v obravnavanem primeru zagotovo pokazale in ji nudile ustrezno zaščito. V nadaljevanju postopka je toženka preverjala tudi, ali so izjave prve tožnice o razlogih, zaradi katerih je morala zapustiti izvorno državo, skladne z dostopnimi informacijami o izvorni državi ter v ta namen preučila mednarodna poročila in druge dostopne informacije. S tem v zvezi zaključuje, da je v primerih družinskega nasilja v Ruski federaciji zagotovljena ustrezna zaščita tako na ravni zakonodaje, kot tudi na ravni dejanskega delovanja državnih organov in civilne družbe. Šele v primeru, če prvi tožnici ti ne bi nudili pomoči, bi morebiti lahko bili izpolnjeni pogoji za priznanje mednarodne zaščite v obliki statusa begunca ali subsidiarne zaščite. Po presoji toženke pa prva tožnica ni izkazala, da izvorna država tolerira to vrsto nasilja. V povezavi z informacijami, ki se nanašajo na patriarhalno čečensko tradicionalno pravo ter položaj in pravice žensk, ki se ločijo od moža Čečena, ki jih je predložila tožnica, toženka dodaja, da iz njenih izjav v prošnji in osebnem razgovoru izhaja, da je v mesecu aprilu 2013 sodno razvezala zakonsko zvezo. Pri tem ni navedla, da bi imela kakršnekoli težave s strani uradnih organov in moža. S sklepom sodišča ji je bila tudi dodeljena skrb za otroka do njegovega 18. leta starosti. V postopku je tudi navedla, da se je za ločitveni postopek odločila iz razloga, ker v Ruski federaciji obstaja zakonodaja, po kateri ji bivši mož ne sme odvzeti otroka brez njenega soglasja. V postopku je zatrjevala tudi, da ji je bivši mož pred ločitvijo trikrat odvzel otroka. Vendar pa iz sklepa o zavrnitvi uvedbe kazenskega postopka z dne 27. 9. 2013, ki ga je predložila tekom upravnega postopka, izhaja ravno nasprotno, in sicer, da ji je bivši mož sicer večkrat grozil, da ji bo odvzel otroka, vendar nikoli teh groženj ni uresničil. V zvezi s presojo upravičenosti za priznanje subsidiarne oblike zaščite citira tretji odstavek 2. člena in 28. člen ZMZ ter ugotavlja, da prva tožnica v postopku ni uveljavljala razlogov resne škode zaradi grozeče smrtne kazni ali usmrtitve v izvorni državi (prva alineja 28. člena ZMZ). Da bi ji v primeru vrnitve v izvorno državo grozila resna škoda iz druge alineje 28. člena ZMZ zaradi mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni, pa je toženka presojala že pri ugotavljanju pogoja za pridobitev statusa begunca in je ocenila, da prva tožnica ni izkazala, da bi ob vrnitvi v izvorno državo lahko bila storjena resna škoda, saj domnevnih groženj in nadlegovanja, ki naj bi jih bila deležna v izvorni državi, ni mogoče ovrednotiti kot hudo kršitev človekovih pravic, ki bi za posledico imela katerega od elementov resne škode. Ker je na podlagi preučenih informacij o izvorni državi toženka ugotovila, da tam ne poteka mednarodni ali notranji oboroženi spopad, ki bi lahko zaradi samovoljnega nasilja pomenil resno in individualno grožnjo za življenje in osebnost prve tožnice, zaključuje, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bila ob vrnitvi v izvorno državo soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo po tretji alineji 28. člena ZMZ.

Tožnica v tožbi navaja, da je bila s sinom prisiljena pobegniti iz izvorne države, saj ji je njen mož grozil, da jo bo ubil. Takšne grožnje so bile resne, poleg tega ji je hotel odvzeti tudi otroka, kar je enkrat že uresničil in sina odpeljal v Čečenijo, v kraj Grozni, od koder je doma. To je storil ponovno in ob neki priliki, ko je bila prva tožnica na službeni zabavi, jo je ob vrnitvi domov pretepel in otroka odpeljal v kraj Arhangelsk, kjer ima svoje podjetje in tam otroka zadrževal mesec dni in pol. Ker je otrok zbolel in ni bilo poskrbljeno za njegovo zdravljenje, je šla prva tožnica po otroka in ga odpeljala v bolnico. V marcu 2013 jo je mož ponovno pretepel in otroka ponovno odpeljal v Grozni, kjer je otrok ostal dva meseca, ponovno zbolel in tožnica ga je ponovno odpeljala domov. Junija 2013 jo je mož ponovno pretepel, zaradi česar je morala pustiti službo in za tem je morala z možem in otrokom oditi v X., kjer sta z otrokom ostala dva meseca. Mož je od nje zahteval, da se spreobrne v islam in da mora nositi naglavno ruto in imeti pokrite roke in noge. Večkrat ga je prijavila policiji, vendar policija zoper njega ni ukrepala. Zaradi nasilja se je od moža razvezala, vendar ji je bivši mož zagrozil, da po razvezi ne sme imeti nobenega drugega moškega več, ker za njega razveza ne velja in da morajo po islamu otroci živeti z očetom, mati pa nima pravice videti otroka, če ni muslimanka. Zato je bila vedno v strahu, da ji bo mož odvzel otroka. Po razvezi je ugotovila, da je noseča. Ni mogla pobegniti v kakšen drug del Ruske federacije, niti ni mogla spremeniti priimka. Bivši mož jo še vedno išče pri materi in sorodnikih. Ob prihodu v Slovenijo je imela psihične težave in je iskala zdravniško pomoč v psihiatrični bolnici. Meni, da bi bila dolžna toženka zaradi ugotavljanja verodostojnosti postaviti izvedenca psihiatra, ki bi ocenil, ali je bila prva tožnica ob podajanju izjav sploh prisebna do te mere, da bi bilo možno na podlagi njenih izjav dokončno odločiti o zahtevku. Prepričana je, da je ocena toženke v izpodbijani odločbi, da ni podana trajna in sistematična nesposobnost države, da bi jo zaščitila pred kršenjem njenih pravic oziroma svoboščin, napačna. Posebej poudarja, da je preganjana in v stalnem strahu, temelječem na ogrožanju s strani bivšega moža na podlagi vere, saj jo je bivši mož pretepal, ji grozil, da jo bo ubil, da ji bo odvzel otroka ter se pri tem skliceval na predpise, ki veljajo v Čečeniji – to je, da se žena sploh ne sme razvezati od moža in da mu mora biti vse življenje pokorna, sicer jo lahko ubije. Izpostavlja tudi, da je iz podatkov, ki jih je toženka pridobila s strani mednarodnih organizacij, razvidno, da Ruska federacija ogroženim ženskam ne zagotavlja ustrezne zaščite. Toženka pri ugotavljanju tožničine ogroženosti tudi ni upoštevala, da je ogrožena s strani Čečena, ki ne upošteva ruskih predpisov, pač pa le čečensko tradicionalno pravo, ki je sestavljeno iz nepisanih pravil, ki že stoletja uravnavajo čečensko družbo. Iz poročila OCHCR, ki ga navaja tudi toženka v izpodbijani odločbi, je razvidno, da po teh pravilih žena po razvezi nima pravice do otroka, da ga ne sme obiskovati ali sodelovati pri njegovi vzgoji in da moški sorodniki odločajo o usodi žensk, ki so le predmet odločanja moških. Takšna so pričakovanja v čečenski družbi, vendar pa mora tudi Rusinja predati svoje otroke bivšemu čečenskemu možu, saj v Čečeniji celo njihovi predpisi dajejo prednost nenapisanim pravilom adat, ki uravnava čečensko družbo in ima šeriatsko pravo večji vpliv kot ruska ustava, kadar gre za vprašanje spola. Prav tako Rusija ni sprejela zakonov za boj proti družinskemu nasilju in ni nobenega sistematičnega pristopa te države za boj proti nasilju. Iz navedenega izhaja, da izvorna država tožnici ne zagotavlja uspešne zaščite pred stalnim ogrožanjem zaradi njene vere. Očitek prvi tožnici, da je na obeh zaslišanjih različno izpovedovala, je neutemeljen, saj je bila ob prihodu v hudi psihični stiski, zato je morala k psihiatru. Meni, da bi ji toženka morala priznati vsaj subsidiarno zaščito po 34. členu ZMZ, saj bi vrnitev v izvorno državo ogrozila njeno življenje oziroma bi ji nastala resna škoda, saj bi ji bivši mož odvzel otroke ali jo morda celo ubil, ker mu je zbežala in se ni hotela pokoravati njegovim zahtevam, temelječim na verskih predpisih Čečenije. Poleg tega ne gre prezreti, da je prva tožnica maja letos rodila hčerko B.B.(tretja tožnica), ki je v času vložitve tožbe stara komaj mesec dni, zato je že iz humanih razlogov neprimerno, da se materi in otroku ne nudi subsidiarne zaščite vsaj za leto dni, da se obe okrepita in da bi mati lahko poskrbela za otroka in za svoje nujne potrebe preživljanja. Z vrnitvijo v izvorno državo tako majhnega otroka, bi bila kršena Konvencija o otrokovih pravicah. Predlaga, da sodišče zasliši tožnico in da izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

Toženka je sodišču posredovala upravni spis zadeve, vsebinskega odgovora na tožbo pa ni podala.

V pripravljalni vlogi z dne 14. 7. 2014 prva tožnica navaja, da se njene travme in težave še nadaljujejo. Zaradi stalnega strahu zase in svoja otroka se je 24. 6. 2014 zatekla na C. v …, katerega poročilo prilaga.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je toženka utemeljeno zavrnila prošnjo tožnikov za priznanje mednarodne zaščite. Pri odločitvi je upoštevala podatke in izjavo iz prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podala prva tožnica, informacije, pridobljene v osebnem razgovoru, dokaze, ki jih je predložila prva tožnica ter informacije o izvorni državi, ki jih je pridobila toženka sama in ki jih je predložila tožnica.

Po določbi drugega odstavka 2. člena ZMZ se status begunca prizna državljanom tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. V skladu s tretjim odstavkom 2. člena tega zakona pa se status subsidiarne oblike zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Po določbi prvega odstavka 26. člena ZMZ morajo biti dejanja preganjanja v skladu s 1.A členom Ženevske konvencije dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti. Po določbi drugega odstavka 26. člena ZMZ so v skladu s 1.A členom Ženevske konvencije dejanja preganjanja predvsem: - dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja; - pravni, upravni, policijski ali sodni ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način; - pregon ali kazen, ki je nesorazmerna ali diskriminatorna; - nedostopnost sodnega varstva, ki ima za posledico nesorazmerno ali diskriminatorno kazen; - pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 5. člena tega zakona; - dejanja, ki so povezana s spolom ali usmerjena na otroke. V skladu z določbo 27. člena ZMZ so razlogi preganjanja pripadnost določeni rasi ali etnični skupini, pripadnost določeni veroizpovedi, narodna pripadnost, pripadnost posebnih družbenih skupin, politično prepričanje.

Sodišče ugotavlja, da iz prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je prva tožnica podala 28. 2. 2014, izhaja, da je izvorno državo zapustila 25. 2. 2014 z letalom preko Srbije do letališča Ljubljana. Potovala je z mamo in sinom. Z letališča so odšli v hotel v Ljubljani, kjer so ostali do 27. 2. 2014, ko je odšla na policijsko postajo in zaprosila za mednarodno zaščito. Izpovedala je tudi, da je 8. 3. 2007 spoznala bivšega moža A.A. ter da je sama pravoslavka, mož pa je musliman, po narodnosti Čečen z Groznega. Oktobra 2009, pred rojstvom otroka, sta se poročila. Ko pa je odšla na porodniški dopust, so se pričele težave, saj ni smela nikamor in mož je zahteval, da se pokriva po muslimanskih običajih. Živela je pri mami, ki ji je pomagala. Mož ni veliko časa živel z njo, ker je bil na službenih potovanjih. Ukvarja se z gradbeništvom in ima svoje podjetje. Ko se je vračal iz službenih potovanj, je preverjal, kdo jo je klical. Vedno se je vračal nepričakovano. Če je ugotovil, da jo je klical kakšen moški, jo je začel pretepati. Leta 2011 je prvi tožnici umrl očim in takrat je mož večkrat zahteval, da ga prijavijo na materinem naslovu, a tega njena mati ni hotela storiti, mož pa je začel groziti, da bo mamo in prvo tožnico ubil. Ko je bilo otroku dve leti in pol, je šla prva tožnica v službo, njena mati pa je skrbela za otroka. Takrat so se začeli najhujši problemi. Mož je prišel domov in vzel otroka ter ga odpeljal v Grozni. To je storil trikrat. Prvič je otroka vzel avgusta 2012. V Groznem je bil teden dni. Mati prve tožnice je klicala očeta bivšega moža in ga prosila, naj otroka pripelje nazaj. Potem je bivši mož otroka sam pripeljal nazaj. Pozimi 2013/2014 so imeli v službi prireditev, ki se je je prva tožnica udeležila s sinom (drugim tožnikom). Po prireditvi je mož videl slike na njenem mobilnem telefonu, jo pretepel in otroka takoj odpeljal v X. Otrok je bil tam mesec in pol. Ko je otrok zbolel, mu mož ni priskrbel zdravstvene pomoči, zato je sama odšla po otroka. Marca 2013 jo je mož pretepel in razbil vrata ter pohištvo. Otroka je odpeljal z avtom v Grozni, kjer je ostal dva meseca. Otrok je hudo zbolel, dobil virozo in bruhal. Ni mu dovolil, da bi s prvo tožnico govoril po telefonu. Spet je odšla v Grozni in čez dva dni so odšli iz Groznega. Povedala je, da se je obrnila na policijo, kjer so ji odgovorili, da otrok lahko obiskuje očeta. Policija ni ukrepala, ker ni bilo podlage, saj ni šlo za kaznivo dejanje. Prijavila ga je, a niso prišli niti domov. Na policiji ji je bilo rečeno, da so to družinska nesoglasja. Po ločitvi (27. 4. 2013) jo je bivši mož junija 2013 spet pretepel. Julija 2013 je dala v službi odpoved in mož ji je ukazal, naj pripravi oblačila za otroka, ker ga bo imel sedaj on. Pripravila je oblačila in z otrokom odšla v X., kjer sta bila dva meseca. Septembra 2013 je izvedela, da pričakuje drugega otroka. Bivši mož jima je dovolil, da sta se vrnila v M., vendar je zahteval, da takoj, ko pokliče, prideta nazaj v X. Med novoletnimi prazniki na vikendu v M. je k njim prišel starejši brat bivšega moža, ki je bil tudi že zaprt. Rekel ji je, da ji bodo otroka odvzeli. Varnostnik je preprečil, da bi prišlo do zapletov. Po tistem obisku je brat bivšega moža še nekajkrat poklical in vprašal, kako je otrok. Zadnji pogovor je bil, da če ne bo prva tožnica živela po islamskih pravilih, ne bo imela stikov z otrokom. Rekli so, da ima še nekaj časa za razmislek.

Na osebnem razgovoru dne 1. 4. 2014 je prva tožnica navedla, da se je poročila leta 2009 v M. ter da sta po sklenitvi zakonske zveze z možem živela zelo kratko skupaj, saj je on živel v različnih krajih v Ruski federaciji. Ko je bil sin star eno leto, ji je umrl očim. Želja njenega moža je bila, da se preseli k njim v M., vendar njena mati tega ni dovolila. Ker je mati zavrnila njegovo prošnjo za bivanje na naslovu v M., je bil to povod, da jo je mož pretepel vpričo otroka. Mož je začel poudarjati religijo. Od takrat je morala začeti hoditi s pokrito glavo in nositi dolga oblačila. Mož jo je pripravljal, da bi sprejela islam. Ko jo je videl na dvorišču brez pokrite glave z otrokom, jo je vpričo otroka pretepel. Z možem je živela skupaj od decembra do februarja 2012 v mestu X. Štiri mesece je z njim živela pred rojstvom prvega otroka in štiri mesece po njegovem rojstvu. Razvezala sta se aprila 2013. Dodala je, da je bil njen odnos z možem zelo spremenljiv, nenavaden. Velikokrat se je obrnila na pomoč k policiji. Odgovor policije je bil, da glede na to, da bivši mož nima prijavljenega stalnega prebivališča, policija ne more ukrepati. Po uradni ločitvi je bil otrok dodeljen njej. Pred ločitvijo ji je nekajkrat odvzel otroka in takrat ni vedela, kam ga je odpeljal. Prav tako je izpostavila, da policija ni nikoli reagirala. Rečeno ji je bilo, da so to družinske razmere in da naj jih sami rešijo. Na klice pa se je policija odzvala. Nazadnje je poklicala policijo na pomoč jeseni 2013, ko se je bivši mož odločil, da bo vzel otroka. Obe z mamo sta bivšega moža prosili, da naj otroka ne vzame. Policisti so jim dali potrdilo, da so se odzvali klicu. Takrat bivši mož sicer otroka ni vzel, ker sta se sama dogovorila drugače. Spomladi 2013 ji je mož odvzel otroka in ga odpeljal v Čečenijo. Takrat je vložila prošnjo za ločitev. Sin je bil dva meseca v Čečeniji. Ta čas ga ni videla, niti slišala. Za ločitev se je odločila, ker po uradni ločitvi bivši mož otroka ne bi mogel odvzeti brez njenega soglasja. Ko je odšla po otroka v Čečenijo, se je oblekla po njihovih običajih in s sabo vzela tudi dokument o ločitvi. Oče bivšega moža ji ni dovolil, da vstopi v hišo. S pomočjo njegove mačehe pa je prišla v hišo. Sin je bil bolan in je bruhal, zato ji je bivši mož dal otroka. Grozil pa ji je tudi brat bivšega moža, ki ga je videla prvič 3. 1. 2014, ko je prišel k njim na vikend. Pred tem je bil v zaporu. Pozdravila ga je v navadnih oblačilih. Ko jo je videl, je dejal, da mu je sedaj vse jasno. Prva tožnica namreč ni bila videti kot muslimanka. Kasneje jo je nekajkrat poklical in ji dejal, da ima nekaj časa, da razmisli glede islama. Zanimal ga je tudi njen sin. Dejal ji je, da bo otrok živel z očetom tudi, če se bo obrnila po pomoč na kakšno inštitucijo.

V obravnavanem primeru prva tožnica in posledično tudi njena mld. otroka - drugi tožnik in tretja tožnica uveljavljajo priznanje mednarodne zaščite zaradi zatrjevanega nasilja v družini oziroma strahu pred tem, da bo bivši mož prve tožnice oziroma oče mladoletnih drugega tožnika in tretje tožnice otroka prvi tožnici odvzel. V prošnji za mednarodno zaščito je prva tožnica navedla tudi, da ji je mož po tem, ko je umrl njen očim leta 2011, grozil, da bo njo in njeno mater ubil. To pomeni, da tožniki zatrjujejo, da je subjekt preganjanja ali resne škode v obravnavani zadevi nedržavni subjekt. Po tretji alineji 24. člena ZMZ se kot subjekt preganjanja ali resne škode v postopku po tem zakonu lahko šteje nedržavni subjekt, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej (tj. država in politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja), vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. V obravnavani zadevi je torej za odločitev bistveno, ali je država sposobna nuditi zaščito in tudi nudi zaščito tožnikom pred preganjanjem ali resno škodo, ki jim po njihovih zatrjevanjih grozi s strani bivšega moža oziroma očeta, ki je po narodnosti Čečen in po veroizpovedi musliman. Prva tožnica pa je pravoslavne veroizpovedi.

Glede na v 8. in 9. točki te sodbe povzete izjave in izpovedbo prve tožnice v postopku pred upravnim organom sodišče ocenjuje, da med njenimi izjavami ni bistvenih nekonsistentnosti, zato sodi, da toženka tekom postopka ni bila dolžna postaviti izvedenca psihiatra, ki bi ga po tožbenih navedbah morala postaviti zaradi ugotovitve verodostojnosti prve tožnice oziroma ocene, ali je bila pri podajanju izjav sploh prisebna do te mere, da bi bilo možno na podlagi njenih izjav odločiti o prošnji.

Ob upoštevanju podatkov upravnega spisa zadeve sodišče sodi, da je odločitev toženke v obravnavani zadevi pravilna in se na razloge, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1).

Iz gornjih navedb prve tožnice same, ki jih je podala v prošnji za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru, tudi po presoji sodišča izhaja, da ni bila podvržena preganjanju, opredeljenem v prvem odstavku 26. člena ZMZ, saj groženj in nadlegovanja s strani bivšega moža tudi po presoji sodišča ni mogoče opredeliti kot dovolj resne ali ponavljajoče, da bi predstavljale hudo kršitev človekovih temeljnih pravic (pravica do življenja, prepovedi mučenja, prepovedi suženjstva in prisilnega dela ter načela zakonitosti). Poleg tega pa že iz njenih navedb samih ter tudi iz predloženega dokaza - sklepa o zavrnitvi uvedbe kazenskega postopka z dne 27. 9. 2013 po presoji sodišča izhaja, da ji je pristojni organ v izvorni državi (policija) nudil ustrezno zaščito. Kot je sama navedla, se je policija namreč na njihove klice odzvala, vendar pa niso obstajali razlogi za uvedbo kazenskega postopka.

Glede grožnje bivšega moža, da bo prvo tožnico ubil, kar navaja v tožbi in kot je navedla tudi v prošnji za mednarodno zaščito, sodišče ugotavlja, da te trditve prva tožnica niti v prošnji, niti v tožbi ni konkretizirala in ni navedla, kdaj, na kakšen način in kako naj bi ji bivši mož grozil s smrtjo. Pa tudi v osebnem razgovoru niti ni omenila njegovih groženj s smrtjo. Zato jih sodišče ni moglo upoštevati. Pri tem pa sodišče s tem v zvezi poudarja, da je imela prva tožnica že v času podaje prošnje in ves čas postopka kvalificiranega pooblaščenca. Dokazno breme v postopku odločanja o prošnji za mednarodno zaščito – še posebej, ko tožnika zastopa kvalificirani pooblaščenec – je namreč deljeno med tožnika (prvi in drugi odstavek 21. člena ZMZ) in toženko (prvi odstavek 22. člena in peta alineja prvega odstavka 23. člena ZMZ) in ga ne nosi samo toženka.

V zvezi z zatrjevano grožnjo, da ji bo bivši mož odvzel otroka, kar je pred tem storil že večkrat, kot je tožnica izpovedala na osebnem razgovoru in tudi navedla v prošnji za mednarodno zaščito, pa sodišče ugotavlja, da iz sklepa o zavrnitvi uvedbe kazenskega postopka z dne 27. 9. 2013, ki ga je prva tožnica predložila upravnemu organu, izhaja, da ji bivši mož redno grozi, da bo odvzel otroka, vendar groženj nikoli ni uresničil. Pa tudi kolikor držijo tožničine trditve, da je (bivši) mož pred tem večkrat otroka že odpeljal, pa je prva tožnica sama izpovedala, da je vedno odšla po otroka ter da ji ga je bivši mož tudi vedno izročil. To pomeni, da ji bivši mož ni preprečeval, da bi otroka odpeljala s seboj.

Glede na takšne ugotovitve v upravnem postopku in glede na v postopku pridobljene informacije o izvorni državi je dokazno breme, da je država ne more zaščititi in da bi dokazala intenziteto preganjanja, na tožeči stranki, ki ima ves čas postopka, kot že navedeno, tudi kvalificiranega pooblaščenca. Vendar pa tožniki tekom postopka niso uspeli dokazati, da je v konkretnem primeru intenziteta preganjanja s strani bivšega moža oziroma očeta takšna, da bi zadostila pogoju po zgoraj citirani določbi prvega odstavka 26. člena ZMZ in prav tako niso uspeli dokazati nezmožnosti države, da jih zaščiti. Pri tem sodišče dodaja, da tožnica po lastnih navedbah živi v M. (in niti ne v Čečeniji) ter da se je od bivšega moža - Čečena muslimanske veroizpovedi razvezala aprila 2013, otrok pa je bil dodeljen njej. Glede na vse navedeno tako tudi po presoji sodišča v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa begunca, pa tudi ne za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite, saj tudi sodišče sodi, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bili tožniki ob vrnitvi v izvorno državo soočeni z utemeljenim tveganjem, da bi utrpeli resno škodo, kot jo določa druga alineja 28. člena ZMZ, in sicer mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi.

V zvezi z zatrjevanjem tožnikov v tožbi, da je tretja tožnica v času vložitve tožbe stara komaj mesec dni in da je zaradi humanih razlogov neprimerno, da se materi in otroku ne nudi subsidiarne zaščite vsaj za leto dni, sodišče odgovarja, da po določbah ZMZ, kot že povedano, ni podlage za podelitev statusa subsidiarne oblike zaščite.

Po vsem povedanem je sodišče razsodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče o zahtevi pooblaščenca tožnikov za povrnitev stroškov postopka ni posebej odločalo, saj imajo svetovalci za begunce po določbi prvega odstavka 13.b člena ZMZ pravico do nagrade za opravljeno delo in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki po tem zakonu na upravnem sodišču in vrhovnem sodišču. Po določbi prvega odstavka 6. člena Pravilnika o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce (Uradni list RS, št. 3/2012 in 29/2013) o odmeri nagrade in povračilu stroškov na podlagi stroškovnika odloči ministrstvo v roku 30 dni od prejema stroškovnika s sklepom.

O zadevi je sodišče odločilo brez oprave glavne obravnave na podlagi določbe druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, čeprav je v tožbi predlagano zaslišanje prve tožnice in s tem smiselno odločanje sodišča na podlagi glavne obravnave. Tožniki v tožbi namreč v tožbi niso z ničemer utemeljili, kako bi lahko zaslišanje prve tožnice na glavni obravnavi pomembno vplivalo na odločitev. Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (primerjaj: sodba VS RS I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožniki pa s svojimi navedbami tega v konkretnem primeru tudi niso izkazali.