Jedro

V ponovljenem postopku o tožnikovi prošnji za uveljavitev pravice do opravljanja mature v dveh delih, v dveh zaporednih rokih, s priznavanjem za nazaj, bo morala tožena stranka navesti vse konkretne določbe predpisov, na katere bo oprla svojo odločitev, razloge za odločitev z navajanjem dejstev in okoliščin, ki so nanjo vplivali in jih konkretno utemeljiti v obrazložitvi, tako da bo omogočena učinkovita presoja zakonitosti in pravilnosti akta.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep Državne komisije za splošno maturo št. 0920-3/2015 z dne 30. 1. 2015 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 15,00 EUR, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Državna komisija za splošno maturo je s sklepom št. 0920-3/2015 z dne 30. 1. 2015 zavrnila tožnikovo prošnjo za opravljanje splošne mature 2015 v dveh delih s priznavanjem za nazaj. Tožnikovo prošnjo je zavrnila z obrazložitvijo, da tožnik za to ni izkazal utemeljenih razlogov.

Tožnik se s takšno odločitvijo tožene stranke ni strinjal, zato se je zoper uvodoma navedeni sklep pritožil. Tožena stranka je pritožbo tožnika s sklepom št. 0920-3/2015-2/38 z dne 17. 2. 2015 kot neutemeljeno zavrnila in odločila, da (uvodoma) navedeni sklep ostane v veljavi.

Ker se je tožnik tudi zoper sklep z dne 17. 2. 2015 pritožil, je tožena stranka njegovo pritožbo s sklepom št. 0920-3/2015-3/39 z dne 12. 3. 2015 zavrgla kot nedovoljeno, z obrazložitvijo, da je njena odločitev z dne 17. 2. 2015 dokončna in da lahko tožnik zoper dokončni sklep z dne 17. 2. 2015 sproži upravni spor pri Upravnem sodišču. Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Navaja, da bi morala tožena stranka voditi postopek skladno z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Izpodbijani sklepi niso obrazloženi. Tožena stranka je navedla le, da niso izkazani utemeljeni razlogi za uveljavitev navedene pravice, čeprav je tožnik že od samega začetka uveljavljal to pravico na podlagi številnih dokumentov, do katerih pa se tožena stranka ni opredelila, čeprav bi se morala. Izpodbijani sklepi tudi niso vsebovali pouka o pravnem sredstvu. Prav tako v izpodbijanih sklepih ni naveden materialno pravni predpis, na katerega je tožena stranka oprla svojo odločitev. Ker tožena stranka tožniku ni omogočila polnega sodelovanja v postopku, tudi dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Tožnik je bil z odločbo Zavoda RS za šolstvo opredeljen kot otrok z avtističnimi motnjami, pred tem pa kot dolgotrajno bolan otrok, ker tedaj veljavni predpisi niso poznali kategorije otrok z avtističnimi motnjami. Že od drugega polletja prvega letnika dalje opravlja srednjo šolo po pedagoški pogodbi, tako da opravlja samo izpitne teste in ne hodi k pouku. Zaradi pisnih in ustnih izpitov na maturi, ki se bodo vrstili skoraj vsak drugi dan, bo pod velikim časovnim pritiskom, kar mu bo zagotovo povzročalo hude psihične in fizične stiske. To pa mu lahko povzroči tudi nezmožnost koncentracije, ki je že tako del njegove motnje. Sodišču predlaga, da njegovi zahtevi za uveljavljanje pravice do opravljanja mature v dveh delih v dveh zaporednih izpitnih rokih s priznavanjem za nazaj ugodi oziroma podredno, da se izpodbijani sklepi odpravijo in vrnejo v ponovno odločanje organu prve stopnje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da skladno z določbo prvega odstavka 37. člena ZUS-1, tožbe ni poslalo toženi stranki v odgovor, ker je ugotovilo, da ima izpodbijani akt take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi ali je zakonit ali ne.

Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je uvodoma navedeni izpodbijani sklep, s katerim je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za opravljanje splošne mature 2015 v dveh delih s priznavanjem za nazaj.

Po proučitvi obravnavane zadeve sodišče najprej ugotavlja, da bi tožena stranka pri odločitvi o opravljanju mature v dveh delih s priznavanjem za nazaj, morala izdati odločbo (in ne sklep), ob smiselni uporabi določb ZUP, ki se nanašajo na obrazložitev upravnih odločb. V izpodbijanem aktu niti v uvodu, niti v obrazložitvi, ni navedeno, da bi bil pri izdaji tega akta uporabljen ZUP, čeprav bi moral biti.

Nadalje sodišče ugotavlja, da se tožena stranka v izpodbijanem sklepu sklicuje na določbe ZMat in Pravilnika, ne da bi pri tem navedla tudi konkretne določbe obeh predpisov, ki so bili podlaga za odločitev. Ker konkretni členi ZMat in Pravilnika niso navedeni, sodišče ne more preizkusiti pravne podlage za izpodbijano odločitev. Ker tožena stranka za svojo odločitev ni navedla konkretne pravne podlage (4. točka prvega odstavka 214. člena ZUP), posledično tudi ni navedla pravno relevantnega dejanskega stanja zadeve in razlogov, ki so takšno odločitev narekovali (2., 5. in 6. točka prvega odstavka 214. člena ZUP). Obrazložitev izpodbijanega akta torej nima vseh obveznih sestavin, ki so predpisane v 214. členu ZUP. Pomanjkljiva obrazložitev upravnega akta pa tožniku ne omogoča enakega varstva pravic v smislu 22. člena Ustave RS in tudi ne učinkovitega uveljavljanja pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS. Sodišče tudi ugotavlja, da izpodbijani sklep ne vsebuje pouka o pravnem sredstvu kot posebnega dela odločbe, ki sledi za obrazložitvijo, s čemer je bila kršena določba prvega odstavka 215. člena ZUP.

Ker je torej po presoji sodišča izpodbijana odločitev zelo pomanjkljivo obrazložena in je ta pomanjkljivo obrazložena odločitev vplivala na njeno zakonitost (bistvene kršitve določb upravnega postopka), je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Zaradi kršitev pravil postopka se sodišče ni spuščalo v ostale tožbene razloge, še posebej, ker sodišče presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga in ni vezano na tožbene razloge (prvi odstavek 40. člena ZUS-1). Sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, ker za to niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1. V ponovljenem postopku o tožnikovi prošnji za uveljavitev pravice do opravljanja mature v dveh delih, v dveh zaporednih rokih, s priznavanjem za nazaj, bo morala tožena stranka navesti vse konkretne določbe predpisov, na katere bo oprla svojo odločitev, razloge za odločitev z navajanjem dejstev in okoliščin, ki so nanjo vplivali in jih konkretno utemeljiti v obrazložitvi, tako da bo omogočena učinkovita presoja zakonitosti in pravilnosti akta.

Ker je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo je presodilo tudi, da mu mora tožena stranka v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedeno določbo se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca. Na podlagi prvega odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče tožniku prisodilo ustrezen pavšalni znesek, medtem ko bo plačani znesek terjanih sodnih taks tožniku povrnjen s strani sodišča po uradni dolžnosti na njegov osebni transakcijski bančni račun, čim ga bo tožnik sporočil sodišču.