Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno sklenilo, da ni podan zatrjevani odpovedni razlog (organizacijski oziroma ekonomski razlog, ki je privedel do spremembe organizacije pri toženi stranki, kot to v odpovedi navaja tožena stranka), saj ni prenehala potreba po opravljanju dela tožnika na delovnem mestu planer-statistik pod pogoji pogodbe o zaposlitvi, ker je bistvena vsebina tožnikovih del in nalog ostala ista, z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in s ponudbo nove pa je tožena stranka zasledovala zlasti cilj znižanja plače tožniku, kar pa ni zakonit razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se izpodbijana II. točka izreka razveljavi.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani nerazveljavljeni del sodbe.

III. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove, ki jo je tožena stranka podala tožniku 19. 4. 2017, nezakonita (I. točka izreka). Pogodbo o zaposlitvi z dne 18. 4. 2017 je razvezalo (II. točka izreka). Ugotovilo je, da pogodba o zaposlitvi za delovno mesto planer-statistik z dne 13. 4. 2006 ni prenehala veljati in še vedno velja in je tožena stranka dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja po tej pogodbi o zaposlitvi (III. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, naj tožniku za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračuna razliko v plači, med plačo, ki bi jo prejemal po pogodbi o zaposlitvi z dne 13. 4. 2006 v povezavi z aneksom z dne 3. 4. 2013, ter plačo, ki jo je prejemal po pogodbi o zaposlitvi z dne 18. 4. 2017, odvod davkov in prispevkov ter plačilo neto zneskov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku povrne 769,14 EUR stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožena stranka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita, saj je sodišče prve stopnje najprej pravilno ugotovilo, da reorganizacija ni bila navidezna, nato pa protispisno zaključilo, da je odpoved nezakonita. Sklicuje se na sodno prakso, po kateri delodajalec dokazuje obstoj poslovnih razlogov, ni pa mu treba opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela ter dokazovati njihove potrebnosti in smotrnosti, sodišče pa presoja le, ali ob formalno podanem razlogu ni prišlo do zlorabe instituta odpovedi (odločba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 251/2015). Sklicuje se na obstoj organizacijskega in ekonomskega razloga. Navaja, da je z novo sistemizacijo razširila obseg del in nalog tožnika (npr. z izračunom faktorjev), pri čemer vsebinske spremembe niso zgolj minimalne, ampak obsežne in bistvene, tako da pod enakimi pogoji delovnega razmerja s tožnikom ni mogla nadaljevati. Sklicuje se na komentar ZDR-1 in sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 477/2006, iz katere izhaja, da gre za poslovni razlog, če preneha potreba po delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, pri delodajalcu pa še obstaja potreba po opravljanju tega dela pod spremenjenimi pogoji. Trdi, da je za prenehanje potrebe po opravljanju dela po pogodbi o zaposlitvi dovolj, da pride do vsebinskih sprememb in se sklicuje na odločbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 143/2013. Trdi, da iz izpovedi tožnika in prič A.A., B.B. in C.C. ter odpovedi pogodbe o zaposlitvi D.D. izhaja, da je planer-statistik po novi sistemizaciji dobil nekatere naloge ukinjenih delovnih mest (npr. izračunavanje faktorjev razpoložljivosti, priprave zaznamkov o okvarah naprav), do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo, nekaterih nalog sedaj ne opravlja več (npr. bilanciranja vhodnih in izhodnih produktov v povezavi s cestno tehtnico). Pove, da sta izračunavanje izkoristka in faktorja razpoložljivosti popolnoma različna izračuna, ki bi ju lahko delala dva različna delavca. Navaja, da ima tožnik sedaj na novem delovnem mestu 10 do 20 % novih oziroma drugačnih in vsebinsko dopolnjenih obveznosti kot prej, ne opravlja pa več bilanciranja vhodnih in izhodnih produktov v povezavi s cestno tehtnico, kar vsakodnevno vzame 2 do 3 ure oziroma 25 % delovnega časa tožnika po prejšnji pogodbi o zaposlitvi. Vztraja, da ni šlo zgolj za minimalne oziroma nezadostne spremembe delovnega mesta. Sodišču prve stopnje očita arbitrarnost in samovoljo, saj ni obrazložilo, kakšne bi bile zadostne spremembe. Meni, za odločitev v sporu ni relevantno, da je tožnik dela na spremenjenem delovnem mestu po izvedeni sistemizaciji v letu 2016 opravljal pred podpisom nove pogodbe o zaposlitvi. To se ji zdi tudi logično, saj starega delovnega mesta s prejšnjim opisom del in nalog ni bilo več. Opozarja, da ZDR-1 ne določa roka za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Soglaša s stališčem, da zgolj znižanje plače ni utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, a zanika, da bi v obravnavani zadevi šlo za takšen primer. Navaja, da je bila sprememba osnovne plače planerja-statistika posledica izvedene reorganizacije in racionalizacije poslovanja ter s tem drugačne opredelitve tega delovnega mesta. Sklicuje se na 22. 5. 2017 sprejeti Pravilnik o plačah, s katerim se je spremenil plačni sistem v družbi, tako da ji za znižanje plač ne bi bilo treba spremeniti sistemizacije, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sklicuje se tudi na obstoj ekonomskega razloga (negativnega poslovanja tožene stranke) in trdi, da v takih primerih sodna praksa (opr. št. Pdp 961/2013 in Pdp 354/2016) dopušča, da se delavcu ponudi nižjo plačo zaradi zmanjševanja stroškov poslovanja. V zvezi z odločitvijo o razvezi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 4. 2017 zatrjuje bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožnik tega ni zahteval. Meni, da tožnik ne more uspešno uveljavljati pravic na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi, ker prejšnje delovno mesto v aktu o sistemizaciji ni več predvideno v takšni vsebini in za takšno plačilo kot ga predvideva odpovedana pogodba o zaposlitvi. Navaja, da je bila zaradi spremenjenega opisa del in nalog dolžna s tožnikom skleniti novo pogodbo o zaposlitvi, saj mora biti usklajena opredelitev delovnega mesta v aktu o sistemizaciji in pogodbah o zaposlitvi. Navaja, da ne more na podlagi stare pogodbe o zaposlitvi tožniku obračunavati plače po sistemu, ki ne velja več. Meni, da so njeni drugi delavci neenakopravno obravnavani, saj na podlagi spremenjenega plačnega sistem prejemajo nižje plačilo za enako delo. Posledično zatrjuje neizvršljivost sodbe. Nasprotuje tudi višini reparacije, saj se aneks z dne 5. 4. 2013 ne nanaša na opravljanje dela planerja-statistika, temveč na vodenje odnosov z javnostmi, na delovnem mestu planer-statistik pa je bilo mogoče napredovanje le do relativnega razmerja 2,78. Meni, da to izhaja iz časovnega sosledja aktov (sklep o prenosu pooblastil 18. 3. 2013, sklenitev aneksa 5. 4. 2013) ter iz izpovedi prič E.E., A.A., C.C.. Zatrjuje bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo F.F., ki bi to tudi lahko potrdila. Ker so tožniku prenehala navedena pooblastila, po mnenju tožene stranke v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku ni upravičen do nadomestila plače glede na relativno razmerje 3,95, saj ni več upravičen do izplačevanja nagrade za opravljanje te funkcije. Meni, da ima delodajalec v skladu s sodno prakso pravico spremeniti organizacijo dela in ukiniti ali preoblikovati posamezna delovna mesta ter se sklicuje na odločbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 703/2017. 3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter naložitev plačila stroškov pritožbenega postopka toženi stranki. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi prve alineje prvega odstavka 89. člena v povezavi s tretjim odstavkom 91. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 - ZDR-1) odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove, ki jo je tožena stranka podala tožniku 19. 4. 2017. Na podlagi ugotovitev, da se po izvedeni reorganizaciji pri toženi stranki v bistvenih delih naloge in odgovornosti tožnika na delovnem mestu planerja-statistika niso spremenile do take mere, da bi jih bilo treba urediti z novo pogodbo o zaposlitvi, ter da je tožnik več kot eno leto po izvedeni reorganizaciji svoje delo opravljal na isti način in pod istimi pogoji kot pred reorganizacijo, je tožnikovemu tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo glede ugotovitve nezakonitosti odpovedi, trajanja odpovedane pogodbe o zaposlitvi ter priznanja pravic po tej pogodbi o zaposlitvi.

7. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da drži pritožbena navedba, da je z odločitvijo v II. točki izreka (razveza pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 4. 2017) sodišče prve stopnje prekoračilo tožnikov tožbeni zahtevek, kot ga je tožnik opredelil v spremembi tožbe z dne 22. 1. 2018. Glede na to je pritožbeno sodišče na podlagi 357. člena ZPP razveljavilo II. točko izreka. Vendar pa ta kršitev določb postopka ni vplivala na pravilnost in zakonitost preostalega izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Skladno z določbo tretjega odstavka 91. člena ZDR-1 delavec v primeru sprejema ponudbe za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, nima pravice do odpravnine, obdrži pa pravico do pravnega varstva pred pristojnim sodiščem, v primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa se šteje, da je bila nova pogodba sklenjena pod razveznim pogojem. Prav za tak primer izpolnitve razveznega pogoja gre v predmetni zadevi.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, sodišče prve stopnje pa se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev in pravno pomembnih dokazov, tudi do trditev v zvezi z deli in nalogami tožnika po prejšnji in po novi pogodbi o zaposlitvi glede na opis delovnega mesta v njej. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dejansko sprejela novo organizacijsko strukturo opravljanja poslovnih dejavnosti in novo sistemizacijo delovnih mest, in ugotovitev, da se po tej spremembi naloge in odgovornosti tožnika na njegovem delovnem mestu niso spremenile do take mere, da bi jih bilo treba urediti z novo pogodbo o zaposlitvi, nista v medsebojnem nasprotju. Nova organizacijska struktura opravljanja poslovnih dejavnosti in nova sistemizacija delovnih mest pri toženi stranki namreč ne pomenita nujno, da se je prav vsako delovno mesto pri toženi stranki po vsebini spremenilo. Prav v zvezi s tožnikovim delovnim mestom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se vsebinsko ni bistveno spremenilo in da zato ni bilo podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove. Nasprotovanje dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje v zvezi s tem pa pomeni pritožbeni razlog nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

9. Neutemeljeno se uveljavlja tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni. Zatrjevano nasprotje med izvedenimi dokazi in ugotovitvami sodišča prve stopnje ne predstavlja očitane kršitve, ampak gre za nestrinjanje z dokazno oceno.

10. Ni podana niti očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi zavrnitve zaslišanja priče F.F., saj je sodišče prve stopnje njeno zaslišanje pravilno zavrnilo, ker je bilo delno predlagano za ugotavljanje pravno nepomembnih dejstev, glede zatrjevane spremembe obsega dela pa je zaslišalo priče A.A., C.C. in B.B.. Pravica do izvajanja dokazov ni neomejena. Če stranka za dokazovanje istega dejstva (v konkretnem primeru zatrjevane spremembe obsega dela) predlaga zaslišanje večjega števila prič, ne da bi pri tem specificirala, kaj konkretno naj bi posamezna priča izpovedala, potem sodišču ni mogoče očitati bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, če ne zasliši vsake od teh prič (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. VIII Ips 233/2015 z dne 23. 2. 2016). Iz dokaznega predloga za zaslišanje priče F.F. ne izhaja, da bi lahko izpovedala kaj drugega, kot so izpovedale že ostale zaslišane priče. 11. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - da je bil tožnik pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 4. 2006 zaposlen za nedoločen čas na delovnem mestu planer-statistik, - da mu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi 18. 4. 2017, ki jo je tožnik tudi podpisal, - da je vsebina tožnikovega dela po novi pogodbi o zaposlitvi z dne 18. 4. 2017 glede na vsebino dela po pogodbi o zaposlitvi z dne 13. 4. 2006 spremenjena le minimalno, - da je pred reorganizacijo tožnik arhiviral na lastnem področju, po reorganizaciji pa bo moral arhivirati za vsa področja, pri čemer tega dela niti še ne opravlja, vsebina dela oziroma naloge pa je ista - arhiviranje, - da se je tožnikovi nalogi izračunavanja faktorjev izkoristka po reorganizaciji pridružilo še izračunavanje faktorja razpoložljivosti, pri čemer je vsebina naloge ista, to je izračunavanje faktorja, - da je tožnik pred reorganizacijo deloma izdeloval poročila obratovalnih dogodkov, po njej pa mora ta poročila izdelovati v celoti, vsebina dela pa tudi pri tem ostaja ista, to je izdelava poročil, - da mora po reorganizaciji tožnik tudi komunicirati z zaposlenimi, kar je počel že pred reorganizacijo, torej je vsebina dela oziroma naloge ostala ista, tj. komuniciranje z zaposlenimi, - da je opis delovnega mesta planer-statistik v primerjavi z opisom pred reorganizacijo praktično nespremenjen, - da je ostal naziv tega delovnega mesta enak, prav tako tudi šifra delovnega mesta (...), zahtevana stopnja izobrazbe, zahtevana smer izobrazbe in zahtevane delovne izkušnje, prav tako ključne odgovornosti oziroma vloga delovnega mesta, pri čemer je v novem opisu izpuščeno le vodenje evidenc, (sedaj: priprava planov osebja, spremljanje angažiranosti in izračun prisotnosti, urejanje podatkov za informacijski sistem).

12. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da ni podan zatrjevani odpovedni razlog (organizacijski oziroma ekonomski razlog, ki je privedel do spremembe organizacije pri toženi stranki, kot to v odpovedi navaja tožena stranka), saj ni prenehala potreba po opravljanju dela tožnika na delovnem mestu planer-statistik pod pogoji pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 4. 2006, ker je bistvena vsebina tožnikovih del in nalog ostala ista, z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in s ponudbo nove pa je tožena stranka zasledovala zlasti cilj znižanja plače tožniku, kar pa ni zakonit razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

13. Tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank ter si s sklicevanjem na posamezne izvedene dokaze prizadeva dokazati, da se je vsebina tožnikovega dela bistveno spremenila, kar pomeni, da je prenehala potreba po opravljanju njegovega dela pod pogoji iz prejšnje pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo predvsem na listinske dokaze (odpoved, opisa delovnih mest, akt o sistemizaciji) in le delno na izpovedi tožnika ter prič. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

14. Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali obstaja poslovni razlog za odpoved, pravilno izhajalo iz vsebine redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (listina A 2) in pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavzelo stališče, da pri toženi stranki ni prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz prejšnje pogodbe o zaposlitvi, zato ni podan zakonit odpovedni razlog. V odpovedi z dne 14. 4. 2017 je tožena stranka navedla, da se je odločila za prestrukturiranje in reorganizacijo poslovnih procesov oziroma da je zaradi zoženja obsega dejavnosti sprejela novo organizacijsko strukturo opravljanja poslovnih dejavnosti in novo sistemizacijo delovnih mest. Kot razlog za odpoved je navedla poslovni razlog - in sicer organizacijski razlog - trajno prenehanje potreb po opravljanju dela delavca pod pogoji pogodbe o zaposlitev z dne 13. 4. 2006. Sklicevala se je na dejstvo, da se je opis delovnega mesta planer-statistik razširil z delovnimi nalogami, za katere pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so po svoji vsebini ostale praktično nespremenjene (prim. s točko 11). Glede na to zavzemanje tožene stranke, da je tožniku morala ponuditi v podpis novo pogodbo o zaposlitvi zaradi spremenjenega opisa dela, ni utemeljeno. Tožnik je po spremembi sistemizacije daljše časovno obdobje opravljal po vsebini enako delo kot pred njeno spremembo na podlagi veljavne pogodbe o zaposlitvi iz leta 2006, na to ugotovitev pa ne more vplivati dejstvo, da se je spremenil delež delovnega časa, ki je odpadel na opravljanje posameznih nalog. Ni nujno, da delavec vseskozi opravlja vse naloge iz opisa del in nalog v pogodbi o zaposlitvi. Delodajalec lahko na podlagi iste pogodbe o zaposlitvi delavcu odreja delo skladno z vsakokratnimi delovnimi potrebami, ki se lahko sčasoma spreminjajo, za odrejanje dela, ki po vsebini sodi med naloge, ki so že opredeljene v pogodbi o zaposlitvi, pa sprememba pogodbe o zaposlitvi ni potrebna. Neživljenjsko bi bilo, če bi moral delodajalec vsakič, ko bi hotel delavcu odrediti novo delovno nalogo, ki po vsebini sicer sodi v opis njegovih del in nalog po veljavni pogodbi o zaposlitvi, delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Za presojo, ali je potreba po tožnikovem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi prenehala, je odločilna vsebinska primerjava del, ki jih je bil dolžan opravljati po njej, in del, ki jih je dolžan opravljati po novi sistemizaciji in jih je tožena stranka navedla v novi pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so dela v samem opisu po novi pogodbi o zaposlitvi le minimalno spremenjena glede na dotedanjo pogodbo o zaposlitvi, po vsebini pa gre za ista dela tudi pri minimalno razširjeno opredeljenih nalogah (izračunavanje faktorja, arhiviranje, komuniciranje z zaposlenimi, izdelava poročil). Glede na to je pravilno presodilo, da v odpovedi pogodbe o zaposlitvi zatrjevani poslovni razlog, zaradi katerega naj bi prenehala potreba po delu tožnika pod dotedanjimi pogoji, ne obstaja. Pritožbene navedbe glede tega, da naj bi tožnik po novi pogodbi o zaposlitvi dejansko več časa porabil za nekatere naloge, ki jih prej ni opravljal, nekaterih nalog pa ne opravlja več, niso pravno pomembne glede na to, da ni nujno, da delavec opravlja vsa dela in naloge iz pogodbe o zaposlitvi. Prav tako ne gre za spremembo potrebe po njegovem delu, če delodajalec želi delavcu v okviru opisa del in nalog odrediti drugo delo (denimo izračunavanje nekega drugega faktorja namesto ali poleg dotedanjega faktorja). Ni pravno pomembno, ali je katero od teh nalog, ki so vsebinsko umeščene v opis del in nalog tožnika, prej opravljal (tudi) drug delavec. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da spremembe v opisu tožnikovega dela niso vsebinsko bistvene oziroma niso takšne, da bi lahko govorili o prenehanju potrebe po njegovem delu pod pogoji iz prejšnje pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka neutemeljeno sodišču prve stopnje očita arbitrarnost oziroma samovoljo, ki naj bi izvirala iz dejstva, da ni opredelilo, kakšne bi bile zadostne spremembe dela tožnika, da bi potreba po njegovem delu prenehala. Gre za dejansko vprašanje vsebinske spremembe del in nalog v opisu tožnikovega delovnega mesta. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in obrazložilo, da je po vsebini ostalo tožnikovo delo iz opisa v bistvenem enako, zato tožena stranka neutemeljeno zatrjuje, da njegovega dela pod pogoji iz prejšnje pogodbe o zaposlitvi ne potrebuje več. Iz razlogov sodbe jasno izhaja, da je o prenehanju potrebe po delu delavca mogoče govoriti le, če je opis del in nalog spremenjen tako, da je po vsebini mogoče šteti delo po novem opisu za bistveno drugačno. V predmetni zadevi tega sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Takšno stališče je skladno tudi z odločbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 143/2013, po kateri ni utemeljen razlog za redno odpoved s ponudbo nove iz poslovnega razloga, če se delovno mesto delavca v vsebinskem smislu ne opredeli na novo.

15. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 251/2015, saj se nanaša na drugačno dejansko stanje, v njej zavzeta stališča pa niso odločilna za odločitev v predmetni zadevi (enako velja tudi za odločitev pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 703/2017). Ni sporno, da ima delodajalec pravico spremeniti organizacijo dela in tudi ukiniti ali preoblikovati posamezna delovna mesta, kar predstavlja poslovno odločitev, v katere smotrnost ali smiselnost se sodišče ne more spuščati, razen preverjanja, ali s formalno izkazanim poslovnim razlogom ni prišlo do zlorabe tega instituta. V predmetni zadevi sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bilo tožnikovo delovno mesto vsebinsko preoblikovano, torej ni presojalo smotrnosti oziroma smiselnosti poslovne odločitve tožene stranke.

16. Neutemeljeno je zavzemanje tožene stranke, da že minimalne vsebinske spremembe opisa del in nalog delovnega mesta upravičujejo oziroma zahtevajo sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, v kateri bodo spremenjeni pogoji ustrezno zajeti. Iz odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 477/2006 izhaja, da spremembo pogojev iz pogodbe o zaposlitvi glede opravljanja določenega dela oziroma prenehanje potreb po opravljanju dela, kot je bilo dotlej opredeljeno v pogodbi o zaposlitvi, lahko predstavlja tudi drugačna opredelitev delovnega mesta in njegov drugačen naziv. Tožnikovo delovno mesto je po nazivu ostalo povsem enako, njegova vsebinska opredelitev pa je minimalno spremenjena, vendar v tem primeru ni mogoče govoriti o tem, da tožnikovega dela pod pogoji iz prejšnje pogodbe o zaposlitvi tožena stranka ne potrebuje več. Na pravilnost odločitve ne vpliva dejstvo, da je tožena stranka s spremembo sistemizacije nekatera druga delovna mesta vsebinsko bistveno spremenila. Zgolj dejstvo, da je opis del in nalog delovnega mesta planer-statistik nekoliko drugačen kot v prejšnji sistemizaciji, ne pomeni, da tožnik svojega dela ne more nadaljevati pod pogoji iz prejšnje pogodbe o zaposlitvi, ki glede na opis omogoča toženi stranki, da tožniku odredi opravljanje vseh vrst del, kot izhajajo iz nove sistemizacije. Ker bistvene vsebinske razlike v opisu delovnega mesta planerja-statistika ni, je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da tožnik ne more opravljati dela po stari sistemizaciji, pri toženi stranki pa že velja nova sistemizacija.

17. Glede zatrjevanega ekonomskega razloga za odpoved, na katerega se sklicuje tožena stranka v pritožbi, pritožbeno sodišče poudarja, da v redni odpovedi ta ni bil naveden kot razlog za odpoved, ampak je tožena stranka v njej navedla, da se je odločila za prestrukturiranje in reorganizacijo poslovnih procesov, novo organizacijsko strukturo opravljanja poslovnih dejavnosti zaradi zoženja obsega dejavnosti. Ni mogoče slediti pritožbeni trditvi, da je bil razlog za odpoved tožnikove prejšnje pogodbe o zaposlitvi (tudi) ekonomski (torej zmanjševanje stroškov poslovanja), saj tega v odpovedi ni zatrjevala, v kasnejšem sodnem postopku pa ni dopustno širiti razloga, navedenega v odpovedi. Tako za odločitev niso bistvene trditve o tem, da naj bi bila odpoved potrebna tudi zato, ker je imel tožnik plačo določeno v previsokem znesku glede na sodelavce, sam pa ni pristal na sporazumno znižanje plače. Tožena stranka kot razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z bistveno znižano plačo ni navajala potrebe po zniževanju stroškov niti dejstva, da naj bi bili tožnikovi sodelavci v oddelku neenakopravno obravnavani, ker naj bi na podlagi spremenjenega plačnega sistema prejemali nižje plačilo za enako delo oziroma da naj bi imel tožnik nesorazmerno visoko plačo. Iz trditev tožene stranke izhaja, da je imel tožnik že pred sprejemom nove sistemizacije višjo plačo, kot je bila določena za planerja‑statistika v stari sistemizaciji, kar kaže na to, da tožniku ni bila ponujena nova pogodba o zaposlitvi zaradi nove sistemizacije, temveč zato, ker je že od leta 2013 prejemal plačo v višjem znesku od primerljivih sodelavcev. Glede na to, da je tožena stranka že pred spremembo sistemizacije tožniku plačevala drugačno plačo kot sodelavcem, ni pravno pomemben pritožbeni ugovor, da tožniku po novi sistemizaciji ne bo mogla plačevati plače v znesku, dogovorjenem z aneksom. Nebistveno je tudi sklicevanje na sodno prakso, ki se nanaša na dopustnost ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi z nižjo plačo zaradi zmanjševanja stroškov poslovanja (opr. št. Pdp 961/2013 in Pdp 354/2016), saj tožena stranka v odpovedi tega ni navajala kot razloga za odpoved. Tudi sicer pa glede na sodno prakso poseg v plačo, če se hkrati ne spremeni naziv delovnega mesta oziroma vrsta dela (s posledico spremembe vsebine del oziroma vrste del), ali čas za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi ali trajanje delovnega časa, brez soglasja delavca ni dopusten (opr. št. VIII Ips 318/2016).

18. Tožena stranka tudi neutemeljeno nasprotuje višini reparacije s trditvami o tem, da je imel tožnik dogovorjeno plačo v vtoževanem znesku le zaradi izvajanja pooblastil na področju vodenja odnosov z javnostmi v času izgradnje G., ki pa jih ne opravlja več. Sodišče prve stopnje je sprejelo prepričljivo dokazno oceno, da določitev plače v aneksu z dne 5. 4. 2013 ni bila vezana na opravljanje teh del, saj to v njem ni niti zapisano, niti iz njega po vsebini ne izhaja (v njem ni navedeno, da bi se plača z relativnim razmerjem 3,95 odmerila v tej višini zaradi opravljanja del vodenja odnosov z javnostmi), poleg tega mu je bil prav za sodelovanje v skupini za odnose z javnostjo za obdobje od 1. 5. do 1. 8. 2013 priznan dodatek v višini 720,00 EUR neto, kar jasno izhaja iz odločb o tem (priloga A 11, B 21). Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo, zakaj ni sledilo listinski dokumentaciji nasprotne izpovedi priče E.E., kar kot ustrezno sprejema tudi pritožbeno sodišče in se sklicuje na 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. Zgolj dejstvo, da je bil sklep o prenosu pooblastil sprejet 18. 3. 2013, aneks pa sklenjen 5. 4. 2013, ne dokazuje, da je bilo tožnikovo povišanje plače vezano na dodatna pooblastila v zvezi z vodenjem odnosov z javnostmi, še posebej, ker iz obračunov plač tožnika za januar, februar in marec 2017 izhaja, da je tožnik tako povišano plačo prejemal še več kot eno leto dni po tem, ko ni bil več član skupine za PR podporo projekta G. (tj. od 5. 12. 2014 - prim. s trditvami tožene stranke v prvi pripravljalni vlogi ter listino B 10). Tudi sklicevanje pritožbe na izpoved priče A.A. v zvezi s tem ne more vplivati na drugačno dokazno oceno, saj je na vprašanje, na kaj se je nanašalo zvišanje plače tožnika, odgovoril, da ne ve in da je to treba vprašati E.E., ki je to podpisal, priča C.C. pa z izjemo navajanja o tem, da je imel tožnik previsoko plačo, o tem ni izpovedoval. Tudi sklicevanje na Pravilnik o plačah z dne 22. 5. 2017, s katerim je tožena stranka spremenila plačni sistem, na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva, saj ga tožena stranka sodišču ni predložila, tako da se sodišče prve stopnje do njega in trditev v zvezi z njim sploh ni moglo opredeliti.

19. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

20. Ker v zvezi z delom pritožbe, ki se nanaša na ugodilni del sodbe, razen odločitve v II. točki izreka, ki jo je pritožbeno sodišče razveljavilo, niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

21. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako za postopek ni bil potreben (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).