Jedro

Ob obstoječem pravnem naslovu za pridobitev tožničine izključne lastninske pravice na spornem stanovanju je neupoštevno toženkino sklicevanje na še nek vzporedni pravni naslov (ustni dogovor) kot podlago za sočasni nastanek drugačnega lastninskopravnega režima na isti nepremičnini od tistega, ki je izkazan s pravno veljavno pisno pogodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku tožnice L.G. in toženki Z.V. naložilo, da se mora izseliti iz stanovanja št. 15 v četrtem nadstropju stanovanjske hiše ter ga izpraznjenega svojih stvari izročiti tožnici, slednji pa povrniti tudi njene pravdne stroške v znesku 197.820,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. Z isto sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek toženke Z.V.iz njene nasprotne tožbe, po katerem je terjala naj se ugotovi, da je s tožnico L.G. do idealne polovice solastnica zgoraj navedenega stanovanja - vključno z dajatvenim delom zahtevka iz nasprotne tožbe na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis toženkine solastinske pravice na tem stanovanju. Tako je odločilo potem ko je ugotovilo, da toženka ne izkazuje nobenega od pravno upoštevnih načinov pridobitve (so)lastninske pravice na spornem stanovanju in da ga zaseda le kot prekaristka - torej s tožničinim dovoljenjem, danim le do preklica. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je toženka in hkrati tožnica po nasprotni tožbi Z.V. (v nadaljevanju: toženka) vložila pritožbo. Izpodbija jo v celoti, sklicujoč se na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja kot uveljavljani pritožbeni razlog. Graja prvostopno sklepanje glede neobstoja dogovora pravdnih strank o njunem skupnem nakupu spornega stanovanja in o njunih polovičnih solastninskih deležih na njem. S tem v zvezi se v pritožbi ponovno sklicuje na t.i. istospolno skupnost pravdnih strank, ki je med njima obstajala tako v času nakupa stanovanja kot tudi še več let po nakupu - pri čemer te skupnosti ne ponuja kot direktne podlage za pridobitev skupne lastnine pravdnih strank na stanovanju, temveč hoče s poudarjanjem istospolne skupnosti indicirati obstoj dogovora pravdnih strank o skupni pridobitvi lastnine spornega stanovanja za vsako do idealne polovice. Do sklepa o obstoju takega dogovora bi lahko prišlo sodišče prve stopnje tudi na podlagi izpovedb prič E.V. in S. T. (matere oz. tete toženke), če bi njuni izpovedbi pravilno interpretiralo. V nadaljevanju pritožbenih navedb toženka pojasnjuje, v čem vidi zgrešenost dokazne ocene sodišča prve stopnje in predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve zahtevka iz tožbe in ugoditve zahtevku iz nasprotne tožbe, podrejeno pa razveljavitev prvostopne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče nima prav nikakršnega razloga za dvom v pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, oprtih na izpovedbi prič E.V.in S.T.. Nobena izmed njiju namreč ni potrdila lastnega vedenja o obstoju dogovora, ki ga zatrjuje toženka, saj gre pri obeh le za njuno sklepanje, očitno obremenjeno nenazadnje tudi z vlogo plačnic tožničinih kreditov iz naslova solidarnega poroštva. Ob tem pa je pomembno le to, da so toženkine trditve o dogovorjenem solastništvu spornega stanovanja v opreki s prodajno pogodbo z dne 7.2.1990, po kateri nastopa kot kupec spornega stanovanja edino le tožnica. Slednja torej izkazuje pravni naslov (kot prvi izmed obeh pogojev) za pridobitev njene izključne lastninske pravice na derivativni način (33. člen v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR), pri čemer pogodba z dne 7.2.1990 nikoli ni bila pravno učinkovito izpodbita, pravne veljavnosti pa ji ne odreka niti toženka. Ob obstoječem pravnem naslovu za pridobitev tožničine izključne lastninske pravice na spornem stanovanju (kupoprodajna pogodba z dne 7.2.1990) se toženka torej zaman sklicuje na še nek vzporedni pravni naslov (ustni dogovor) kot podlago za sočasni nastanek drugačnega lastninskopravnega režima na isti nepremičnini od tistega, ki je izkazan s pravno veljavno pisno pogodbo. Ker toženka ni dokazala zatrjevane solastninske pravice na spornem stanovanju, niti kakšnega drugega veljavnega naslova za (so)uporabo oz. (so)posest spornega stanovanja ter za bivanje v njem, je pravilna prvostopna odločitev tako o zahtevku iz tožbe, kot tudi o zahtevku iz nasprotne tožbe. Po obrazloženem se je izkazalo, da uveljavljani pritožbeni razlog ni podan. Ker velja enako tudi glede po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov (drugi odstavek 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77), je bilo treba toženkino pritožbo na podlagi določbe 368. člena ZPP/77 kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.