Jedro

Ker se obdolžencu kot izvršitveno ravnanje očita uporaba spremenjene listine, ne pa (tudi) njena ponareditev ali sprememba, so pritožbena zatrjevanja, da obdolženec tega potrdila ni predrugačil, za presojo njegove krivde povsem nepomembna. Bistvo kaznivega dejanja overitve lažne vsebine je v potrditvi lažne vsebine v javni listini na podlagi storilčevih navajanj lažnih okoliščin ali zamolčanja takšnih relevantnih okoliščin. Kaznivo dejanje je storjeno, ko je v listini potrjena lažna navedba, ki ima pomen za pravna razmerja. Storilec kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po 253. členu KZ-1 je lahko kdorkoli oziroma vsak, ki z nekim (izvršitvenim) ravnanjem spravi pristojni organ ali notarja v zmoto in s tem doseže, da ta v javni listini, zapisniku, knjigi ali poslovni listini potrdi karkoli lažnega, kar naj bi bil dokaz v pravnem prometu.

Izrek

I.Pritožbe obdolženega A. A. ter zagovornikov obdolženih B. B. in C. C. se kot neutemeljene zavrnejo in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Obdolženci so dolžni plačati sodno takso, in sicer obdolžena B. B. in C. C. vsak v znesku 300,00 EUR ter obdolženi A. A. v znesku 150,00 EUR.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolžence spoznalo za krive storitve očitanih kaznivih dejanj, in sicer B. B. nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije na škodo Evropske unije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 229. člena v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, C. C. pomoči pri nadaljevanem kaznivem dejanju goljufije na škodo Evropske unije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 229. člena v zvezi z 38. in 54. členom KZ-1 ter kaznivega dejanja overitve lažne vsebine v sostorilstvu po prvem odstavku 253. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, in obdolženega A. A. kaznivega dejanja overitve lažne vsebine v sostorilstvu po prvem odstavku 253. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Vsem obdolžencem je izreklo pogojne obsodbe, v okviru katerih je obdolženemu B. B. za prvo kaznivo dejanje določilo kazen osem mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje pet mesecev zapora ter na podlagi pravil o steku določilo enotno kazen eno leto zapora s preizkusno dobo treh let; C. C. določilo za prvo kaznivo dejanje štiri mesece zapora, za drugo kaznivo dejanje šest mesecev zapora ter nato na podlagi pravil o steku določilo enotno kazen devet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let; A. A. pa določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Obdolženci so na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dolžni nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena tega zakona, razen stroškov iz 7. točke drugega odstavka 92. člena in prvega odstavka 94. člena ZKP, ki jih morajo plačati posamezno, vsi stroški pa bodo odmerjeni s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe.

2.Zoper sodbo so se pritožili:

-zagovornik obdolženega B. B. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitev 22., 25., 27. in 29. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava), kot navaja uvodoma, s predlogom višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe po vseh točkah, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred novim sodnikom,

-zagovornik obdolžene C. C. zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitev 22., 23., 27., 28. in 29. člena Ustave in 7. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), kot navaja uvodoma, s predlogom višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko v celoti oprosti obtožbe, podredno pa sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje,

-obdolženi A. A. zaradi uvodoma naštetih identičnih razlogov, kot jih uveljavlja zagovornik obdolžene C. C., in predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in ga v celoti oprosti obtožbe, podredno pa sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Posplošenima predlogoma zagovornika obdolžene C. C. in obdolženega A. A. za obveščanje o seji senata višje sodišče ni ugodilo, ker ni ugotovilo nobenega utemeljenega razloga, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari oziroma zadeve. Poenostavljeno, zgolj s sklicevanjem na zakonsko določbo prvega odstavka 378. člena ZKP in v pritožbah citirano odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 28. 5. 2020, zavzemanje za uspešnost predloga ni zadostno in posledično ne more biti uspešno, saj gre za izostanek kakršnihkoli navedb oziroma pojasnil, kateri razlogi bi sploh narekovali njihovo navzočnost. Glede na določbo 445. člena ZKP namreč obveščanje strank o seji senata v pritožbenem postopku zoper sodbo, izdano po skrajšanem postopku, ni obvezno. Ker torej višje sodišče sámo (zakonskih) razlogov za obveščanje strank in zagovornikov ni ugotovilo, predlagatelja pa svojega predloga nista z ničemer konkretizirala in torej ne utemeljila, jima višje sodišče ni ugodilo.

4.Pritožbe niso utemeljene.

K pritožbi zagovornika obdolženega B. B.

5.Bistvo očitka obdolžencu glede dejanja pod točko I. izreka izpodbijane sodbe je, da je kot direktor ob posredovanju zahtevka za izplačilo oziroma uveljavljanju povrnitve stroškov zunanjega izvajalca D. (v nadaljevanju D.) za izvajanje projekta, ki ga v 80 % financira Evropska unija, ministrstvu iz koristoljubnosti zamolčal, da je zakonita zastopnica tega zunanjega izvajalca njegova zunajzakonska partnerica – soobdolžena C. C., saj je vedel, da zaradi tega njunega odnosa uveljavljani stroški skladno z Navodili organa upravljanja (v nadaljevanju Navodila) ne predstavljajo upravičenih stroškov; na ta način pa je Č. enkrat neupravičeno pridobil, dvakrat pa poskusil neupravičeno pridobiti sredstva v navedeni višini. Pravilno v tej zvezi je sodišče prve stopnje v točki 15 obrazložitve sodbe poudarilo ključni okoliščini za razsojo, in sicer, ali je obdolženec vedel, da uveljavljani stroški zunanjega izvajalca D. ne predstavljajo upravičenih stroškov, in drugič, ali je ob vložitvi zahtevkov ministrstvu namenoma – iz koristoljubnosti zamolčal zunajzakonsko zvezo z direktorico navedenega inštituta. Na podlagi ugotovitev obsežnega dokaznega postopka je nadalje v točkah 17-47 obrazložitve sodbe glede teh ključnih dejstev in okoliščin navedlo izčrpne, jasne in prepričljive razloge. Nestrinjanje z njimi ne pomeni pritožbeno zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč uveljavljanje samostojnega pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

6.Enako velja za zatrjevanje, da sodbe v točkah 36, 37 in 38 obrazložitve ni možno preizkusiti, ker da ni jasno, na kateri dokazni podlagi sodišče sploh črpa svoje ugotovitve v zvezi s kreiranjem posameznih datotek oziroma dokumentov, in ker dokazna podlaga (številka priloge in podobno) v teh točkah ni navedena, niti konkretizirana; ti dokazi pa da na glavni obravnavi tudi niso bili izvajani. Posledično je po mnenju zagovornika sodba obremenjena s kršitvama iz 11. točke prvega odstavka in po drugem odstavku 371. člena ZKP. Vendar nima prav. V citiranih točkah obrazložitve sodbe je namreč sodišče prve stopnje jasno in izrecno navedlo dokazno podlago, to je (listinsko) dokumentacijo, na katero se je oprlo (priloge A27, A28, A32 in A37), in hkrati povzelo njeno vsebino, kar najprej ovrže pritožbeni očitek neobrazloženosti sodbe. In nadalje, v nasprotju s podatki kazenskega spisa zagovornik trdi, da ti dokazi na glavni obravnavi niso bili izvajani. Gre sicer za podatke, pridobljene iz zaseženih elektronskih naprav obdolžencu, ki pa se v spisu pod citiranimi prilogami A nahajajo natisnjeni na listinah v fizični obliki, sodišče prve stopnje pa je njihovo dokazovanje, ob strinjanju in brez pripomb obdolžencev in zagovornikov, izvedlo skladno z drugim odstavkom 339. člena ZKP (zapisnika o glavni obravnavi z dne 1. 10. 2024 in 14. 1. 2025), kot je pojasnilo v točki 8 obrazložitve sodbe. Zato povzeta pritožbena zatrjevanja in dodatno navajanje, češ da gre očitno za gradivo v elektronski obliki (USB ključek ali podobno) in da zaradi pomanjkanja tehničnih sredstev na vpisniku kazenske pisarne obrambi (in obdolžencu) ni bila omogočena seznanitev s tem gradivom, ne more biti utemeljeno.

7.Argumentacija sodišča v točkah 36-38 obrazložitve sodbe je sicer povsem jasna in določna, sodišče pa za presojo vsebine povzetih dokazov ni potrebovalo posebnih računalniško forenzičnih znanj, kot brez uspeha – in prvič šele sedaj v pritožbi, torej primarno prepozno – skuša prepričati zagovornik. Enako velja za jasnost sodbenih razlogov ter sklicevanje na izvedene dokaze v točkah 64, 66, 68, 78 ter drugih, kot posplošeno našteva zagovornik in ponovno, v nasprotju s podatki kazenskega spisa – kot že poudarjeno – zatrjuje, da to dokazno gradivo na glavni obravnavi ni bilo niti omenjeno. Jasnost odredb sodnika po drugem odstavku 339. člena ZKP na narokih dne 1. 10. 2024 in 14. 1. 2025 ter v tej zvezi v dokazni sklep izrecno povzeta tudi vsa listinska dokumentacija v prilogah A kazenskega spisa, namreč izkazuje, da je pritožbeno izraženo presenečenje obrambe v tej zvezi (točka 13 pritožbe) povsem brez podlage. Posledično je zato neutemeljeno tudi uveljavljanje kršitev pravic do kontradiktornosti postopka, pravice do izjave, načela akuzatornosti ter do pravnega sredstva in učinkovite obrambe, kot navrže zagovornik, nadalje pa tudi poenostavljena pritožbena graja (ne)pristranskosti sodnika.

8.Drži sicer, da se je sodišče prve stopnje v točki 46 obrazložitve sodbe sámo – ne da bi pridobilo izvid in mnenje strokovnjaka ustrezne stroke oziroma izvedenca – opredelilo do avtentičnosti podpisa (parafe) na dokumentu z dne 9. 5. 2019, kot izpostavlja zagovornik. Kdaj sodišče oziroma sodnik potrebuje takšno strokovno mnenje, je dejansko vprašanje, kriterij za oceno pa sodnikovo spoznanje, da za ugotavljanje pomembnih dejstev ne zadošča več splošna razgledanost. Ocena in zaključek sodišča prve stopnje, da se je obdolženi B. B. zavedal tako pogojev razpisa, Navodil in posledično dejstva, da stroški D. ne predstavljajo upravičenih stroškov, ter hkrati, da je ta zavod v obravnavanem obdobju vodila obdolžena C. C. in ne obdolženi A. A., kar je ministrstvu prikril in s tem izpolnil zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, temeljita na izčrpnih, konkretnih in prepričljivih razlogih v točkah 17-45 obrazložitve sodbe. Oprta sta na številne izvedene listinske dokaze, pridobljene podatke iz zaseženih elektronskih naprav obdolžencu in izpovedbe zaslišanih prič. Pritožbeno problematizirana dodatna ocena v točki 46 obrazložitve sodbe, na takšen zaključek nima relevantnega vpliva. Pristnost ali ne podpisa na dokumentu z dne 9. 5. 2019 namreč ni ključna, še manj odločilna in predvsem torej ne edina okoliščina oziroma dokaz, na katerem temelji ocena o krivdi obdolženca. Sklepanje in zaključek sodišča prve stopnje, kot že poudarjeno, temeljita na številnih drugih dokaznih virih, zato posebno strokovno znanje za presojo še avtentičnosti podpisa na problematiziranem dokumentu (priloga A33) ni bilo potrebno. Uveljavljana bistvena kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP tako ni podana.

9.Enako velja za v točki 39 obrazložitve sodbe omenjeno izjavo E. E. v fazi predkazenskega postopka oziroma zbiranja obvestil policije. Ni dvoma, da uradni zaznamek o izjavah oseb pred policijo ni dokaz v formalnem smislu, na katerega bi bilo mogoče opreti sodbo. Vendar slednja, kot že poudarjeno, v bistvenem temelji na številnih listinskih dokazih, podatkih iz elektronskih naprav in personalnih dokazih, neposredno izvedenih na glavni obravnavi. Zato zgolj (dodatna) omemba vsebine izjave v uradnem zaznamku ne terja razveljavitve izpodbijane sodbe, za kar se brez uspeha zavzema zagovornik.

10.Neutemeljeno je tudi vsebinsko pritožbeno nasprotovanje ugotovljenim odločilnim dejstvom in okoliščinam ter posledično že povzeti končni oceni in zaključku sodišča prve stopnje v točki 47 obrazložitve sodbe. Ključne ugotovitve, na podlagi katerih je nedvomno sklepalo, da je obdolženec vedel za pravilo oziroma prepoved povezanosti družinskih članov zakonitega zastopnika upravičenca in zunanjega izvajalca (iz Navodil), je sodišče prve stopnje utemeljilo jasno, natančno in prepričljivo. Poudarilo je, (i) da je obdolženec kot direktor upravičenca Č. z ministrstvom sklenil in podpisal pogodbe o sofinanciranju projekta OPICA I, II, III, katerih del pravne podlage so bila tudi Navodila (točki 30 in 31 obrazložitve sodbe); (ii) poudarilo kronologijo podpisa teh pogodb ter ustanovitve Zavoda D. (točka 32 obrazložitve sodbe); (iii) motiviranost obdolženca skupaj s soobdolženo C. C. s ciljem pridobitve zahtevanih sredstev oziroma povračila stroškov zunanjega izvajalca, misleč, da zaradi različnih priimkov ne bo razkrita njuna partnerska povezava; (iv) njuna nadaljnja protipravna ravnanja, opisana v točkah III. in IV. izreka sodbe, s ciljem prikriti to povezavo in pridobiti neupravičena sredstva (točke 33-38 obrazložitve sodbe); (v) da je bila z vsebino Navodil in posledično pravilom, kateri stroški so upravičeni, seznanjena vodja računovodstva Č. E. E. , ki je hkrati potrdila, da je bil s tem prav tako seznanjen tudi obdolženi B. B. (točke 24-26 in 39 obrazložitve sodbe); (vi) nadalje kot relevantno izpostavilo posredovano vlogo Č. na ministrstvo za prerazporeditev sredstev oziroma premik predvidenih stroškov iz drugih postavk na postavko stroškov zunanjih izvajalcev in v zvezi s tem povečanje stroškov v okviru projekta OPICA I, II in III, pri čemer je upravičenec izrecno izpostavil, da je tovrsten predlog skladen z Navodili organa upravljanja, kar že samo po sebi dokazuje, da je bil obdolženec z obstojem Navodil in njihovo vsebino seznanjen (točka 43 obrazložitve sodbe); (vii) končno pa kot ključno poudarilo še vsebino letnih poročil o izvajanju operacije OPICA I, II in III, v katerih je upravičenec izpostavil sodelovanje s številnimi zunanjimi deležniki, zavestno pa izpustil navedbo zunanjega izvajalca D., s čimer je obdolženec želel čim bolj prikriti sodelovanje s tem zavodom, saj se je zavedal medsebojne povezave z direktorico zavoda C. C. in posledično neupravičenosti priglašenih stroškov (točka 44 obrazložitve sodbe).

11.Na tej podlagi sta ocena in zaključek sodišča prve stopnje v točkah 45 in 47 obrazložitve sodbe, da se je obdolženec zavedal tako pogojev razpisa, Navodil in posledično dejstva, da računi D. ne predstavljajo upravičenih stroškov; hkrati pa, da je Zavod D. v navedenem obdobju vodila njegova zunajzakonska partnerka C. C. in ne A. A., kar je obdolženec ministrstvu prekril oziroma zamolčal, pravilna, edina logična in razumna. Drugačne pritožbene navedbe zagovornika, češ da so takšni zaključki materialno nepravilni, življenjsko in izkustveno nerealni ter arbitrarni in temeljijo zgolj na indicih, ki jih je sodišče razlagalo v obdolženčevo škodo, saj slednji ob podpisu pogodb z ministrstvom spornih navodil ni prejel, niti jih ni prejel nikoli kasneje, s tem pa da je sodišče kršilo domnevo nedolžnosti, ne morejo biti utemeljene.

12.Vprašanje, ali je obdolženec prejel Navodila oziroma bistveno, ali je bil seznanjen z njihovo ključno vsebino glede (ne)upravičenih stroškov zunanjega izvajalca v primeru natančno določenih družinskih povezav zakonitih zastopnikov upravičenca in zunanjega izvajalca, je dejansko vprašanje, ki ni povezano s položajem oziroma institutom pravne zmote, uzakonjenem v 31. členu KZ-1. Storilec se namreč lahko moti o normativnem zakonskem znaku, ki pripada sferi pravnih pojmov, in se torej moti glede pravnega vprašanja, kar pa je v smislu drugega odstavka 30. člena KZ-1 še vedno vprašanje dejanske zmote. Sicer pa se tudi pri pravni zmoti najprej ugotavlja, ali je storilec vedel, da je njegovo ravnanje v nasprotju s pravom, in šele ob ugotovitvi, da ni vedel, nato sledi presoja, ali so bili razlogi za to, da ni vedel, upravičeni ali ne.1 Ker je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitev obsežnega dokaznega postopka nedvomno ugotovilo in zaključilo, da je obdolženec vedel za Navodila in bil seznanjen z njihovo ključno vsebino glede upravičenih stroškov, da mu je dokazana zavestna – in iz koristoljubnosti – kršitev relevantnega pravnega akta (to je zamolčanje zunajzakonske zveze s C. C.) ter je pri tem ravnal v krivdni obliki direktnega naklepa (točki 61 in 89 obrazložitve sodbe), je bila – po sicer utemeljenih pritožbenih navedbah zagovornika – presoja morebitnega obstoja pravne zmote pri obdolžencu potemtakem odveč.

13.Nobenega dvoma tudi ni, da je pravilo upravičenih stroškov izhajalo iz poglavja 2.7 takrat veljavnih Navodil 2014 - 2020, iz aprila 2016, ki so bila torej bistveni sestavni del podpisanih pogodb Č. a z ministrstvom. Poleg nesporne in hkrati nedvomne vsebine samih pogodb je namreč to dejstvo potrjeno tudi z vsebino prijave ministrstva in izpovedbami zaslišanih prič (točke 17-20, 23, 24, 26, 30 in 31 obrazložitve izpodbijane sodbe), pri čemer je priča F. F. – kontrolorka na ministrstvu glede črpanja EU sredstev izrecno poudarila, da so bili to pravilo oziroma pogoji za upravičenost do izplačila sredstev konstantni, pogoj glede povezanosti družb je bil vseskozi enak (točka 23 na strani 30 obrazložitve sodbe). Vsi pritožbeni pomisleki zagovornika glede obstoja Navodil v času izvršitve kaznivega dejanja, polemiziranje z obrazložitvijo v točkah 37 in 79 obrazložitve sodbe, češ da gre za Navodila iz julija 2019 in da zato obdolženec v očitanem obdobju ni mogel ravnati v nasprotju z njimi, ter zatrjevanje, da ta očitek kaznivega dejanja nima dokazne podprtosti, sodba pa da je zato obremenjena s kršitvijo iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, tako ne more biti utemeljeno in ne more izpodbiti pravilnih ter izčrpno in prepričljivo argumentiranih zaključkov sodišča prve stopnje.

14.Ključne okoliščine za razsojo glede obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, opisanega v točki IV. izreka izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje izpostavilo v točki 15 – prvi odstavek na strani 21 obrazložitve, nadalje pa upoštevaje vse relevantne ugotovitve dokaznega postopka kot celote, končno zlasti v točkah 78-88 izčrpno utemeljilo vse relevantne dejanske ugotovitve in pravilno ter prepričljivo zaključilo, da je spremenjeno listino – potrdilo o oddaji pošiljke – kot pravo uporabil obdolženi B. B., saj je z njo dokazoval lažno vsebino izjave, kateri je bilo potrdilo priloženo, pri čemer je vedel, da je C. C. predlog za vpis spremembe direktorja D. vložila na Okrožno sodišče v Mariboru 29. 3. 2019, s tem pa vedel tudi, da je navedeno potrdilo o oddaji pošiljke predrugačeno. Analitično natančno je povzelo zaporedje obdolženčevih ravnanj – sprva odgovorov in posredovanih izjav ministrstvu po tem, ko ga je F. F. dne 28. 3. 2019 v elektronskem sporočilu obvestila o zaznanih sumih nepravilnosti in posledično neupravičenosti določenih stroškov; ter v zvezi s tem v točki 86 obrazložitve sodbe utemeljeno poudarilo, da je bil prav obdolženec tisti, ki je na podlagi obvestila o sumu s strani ministrstva sprožil vrsto nadaljnjega ukrepanja, ki je rezultiralo v pribavi te listine – predrugačenem potrdilu o oddaji pošiljke. Sodišče prve stopnje ni prezrlo, da so aktivnosti obdolžencev za spremembo vpisa zakonitega zastopnika D. v sodnem registru stekli praktično takoj; že naslednji dan 29. 3. 2019 je namreč obdolžena C. C. tak predlog vložila na Okrožno sodišče v Mariboru. Razumna je ocena, da je to naredila v vzročno posledični povezavi z odločitvijo obdolženega B. B. ja, da je potrebno na podlagi obvestila o sumu ukrepati, in da posledično ne more biti prav nobenega dvoma, da je obdolženec vedel, da je C. C. predlog za spremembo v sodnem registru vložila (šele) 29. 3. 2019 in ne (že) 31. 12. 2017. Po pravilnem logičnem sklepanju ne more biti dvoma, da je bilo ravno njima v največjem interesu izkazati, da je bil predlog posredovan že takrat (točka 87 obrazložitve izpodbijane sodbe). Sklepanje o védenju obdolženca, kdaj je C. C. predlog za vpis spremembe direktorja D. vložila na sodišče, ter da je potrdilo o oddaji pošiljke na pošti predrugačeno, tako sodišče prve stopnje ni izpeljalo zgolj iz dejstva, ker je obdolženec izvenzakonski partner C. C. , kot neutemeljeno in v nasprotju z obsežnimi razlogi izpodbijane sodbe trdi zagovornik. Vztrajanje pri zagovoru obdolženca, da spornega potrdila o oddani poštni pošiljki na ministrstvo ni posredoval on in da tudi ni vedel, da je predrugačeno, ter da so ti zaključki v sodbi plod kršitve domneve nedolžnosti, zato ne more biti uspešno. Ker se obdolžencu kot izvršitveno ravnanje očita uporaba spremenjene listine, ne pa (tudi) njena ponareditev ali sprememba, so pritožbena zatrjevanja, da obdolženec tega potrdila ni predrugačil, za presojo njegove krivde povsem nepomembna. Nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje pa ne more pomeniti v tej zvezi izrecno uveljavljane kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

15.Dokazna ocena v točki 78 obrazložitve sodbe je povzetek že predhodne utemeljitve v točki 36 obrazložitve. Jasno in določno je ob tem navedena dokazna podlaga, na katero se je sodišče oprlo; medtem ko se je do pritožbenega očitka, da ti dokazi na glavni obravnavi niso bili izvedeni in obramba z njimi ni bila seznanjena, višje sodišče že opredelilo in jih kot neutemeljene zavrnilo (točki 6 in 7 obrazložitve te sodbe). Posledično v tej zvezi ponovno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ker da je sodba oprta na dokaze, ki niso bili izvedeni na glavni obravnavi, ni podana.

K pritožbi zagovornika obdolžene C. C.

16.Po mnenju zagovornika bi sodišče prve stopnje moralo obdolženko oprostiti obtožbe na podlagi 1. točke 358. člena ZKP, saj da očitani dejanji iz II. in III. točke obtožnega predloga ne izpolnjujeta zakonskih znakov očitanih kaznivih dejanj. Izpodbijana sodba zato po pritožbenih navedbah pomeni kršitev načela zakonitosti v kazenskem pravu iz 28. člena Ustave RS in 7. člena EKČP, podana pa je tudi kršitev materialnega prava v smislu 1. točke 372. člena ZKP. Ravnanje, s katerim tožilstvo obdolženki v točki II. obtožnega predloga očita nudenje pomoči v smislu 38. člena KZ-1, je izdaja 11 računov v imenu D. naročniku Č., ki naj bi bili nato uporabljeni v okviru zahtevkov za izplačilo stroškov zunanjega izvajalca. Pri tem se nikjer v opisu ne zatrjuje, da bi bili računi fiktivni, ali da storitve iz izdanih računov ne bi bile opravljene. Obsodilna sodba zato po mnenju zagovornika pomeni očitno kršitev načela zakonitosti, saj je sodišče obdolženko obsodilo za ravnanje, ki ga je bila v skladu z veljavno zakonodajo dolžna storiti. Zavodi so namreč dolžni voditi poslovne knjige in izdajati račune, direktor zavoda pa je dolžan izdati račun za vsako opravljeno storitev.

17.Očitek protipravnega ravnanja obdolženki v točki II. izreka izpodbijane sodbe se ne nanaša na izdajo računov sámo po sebi, niti da so bili ti fiktivni, temveč da je obdolženka s tem kot direktorica D. naklepno pomagala soobdolženemu B. B. pri storitvi kaznivega dejanja, opisanega v točki I. izreka sodbe – torej motiviranem, koristoljubnem namenu, saj je vedela, da bo B. B. izdane račune pri ministrstvu uveljavljal kot stroške tega zunanjega izvajalca, in vedela tudi, da ti stroški ne predstavljajo upravičenih stroškov. Takšen opis dejanja po presoji višjega sodišča pomeni jasno in ustrezno konkretizacijo obdolženkinega dejanja podpore storilcu kaznivega dejanja, ki ni le pripomoglo k storitvi dejanja, temveč je bil prispevek obdolženke že po samem opisu kaznivega dejanja odločilen. Izdane račune je namreč obdolženi B. B. predložil ministrstvu ob posredovanju zahtevka za izplačilo oziroma uveljavljanju povrnitve stroškov tega zunanjega izvajalca, kar pomeni, da so bili temeljna podlaga za takšen zahtevek. Po utrjenem stališču sodne prakse² je sicer kaznivo dejanje pomoči zadovoljivo oziroma ustrezno označeno tako, da se opis dejanja sklicuje na predhodno ravnanje storilca dejanja, pri katerem pomočnik pomaga. Povzete pritožbene navedbe in ob tem sklicevanje na določbe Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb v zvezi z dolžnostjo zavodov, da izdajajo račune in vodijo poslovne knjige, so tako povsem nerelevantne, uveljavljane kršitve kazenskega zakona, določb Ustave in EKČP pa niso podane.

18.Enako velja za navajanja, da problematizirani izrek sodbe ne more predstavljati konkretizacije pomoči h kaznivemu dejanju po drugem v zvezi s prvim odstavkom 229. člena KZ-1, ker da pomoč ne more biti ravnanje, ki ga zakon od obdolženca zahteva in je tipično za gospodarsko poslovanje. Zagovornik nima prav, saj je bistveni sestavni del očitka obdolženki – kot že poudarjeno – tudi konkretni očitek njenega subjektivnega prepričanja oziroma zavesti do storjenega kaznivega dejanja storilca, ker je vedela za njegov (protipraven) namen uporabe računov. Pritožbeno uveljavljane kršitve tako niso podane, medtem ko je vprašanje nadaljnje uporabe navedenih računov, ki da so bili po sicer neutemeljenih pritožbenih navedbah izven sfere direktorja D., predmet dejanske presoje in dokazne ocene sodišča, nima pa vpliva na presojo ustreznosti konkretizacije očitkov obdolženki in s tem vprašanje, ali je dejanje, ki se ji očita, kaznivo dejanje.

19.Tudi opis dejanja v točki III. izreka izpodbijane sodbe po mnenju zagovornika ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov obdolženki očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 253. člena KZ-1. Pomanjkljivost vidi v tem, da v opisu niso konkretizirane nobene objektivne okoliščine, da naj A. A. direktorske funkcije ne bi opravljal med 1. 1. 2018 in 2. 4. 2019, niti okoliščine, zakaj bi naj obdolženka to vedela. Poleg tega je izrek v tem delu tudi protisloven, kar predstavlja bistveno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj se v njem navaja, da bi naj bil predlog za vpis spremembe v sodni register vložen dne 29. 3. 2019, obdobje opravljanja direktorske funkcije pa se nanaša na čas do 2. 4. 2019, torej na prihodnost. Obdolženki se tako po mnenju zagovornika očita védenje dogodkov, ki se še sploh niso zgodili. Vendar nima prav. Bistveni zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja so, da storilec spravi pristojni organ (ali notarja) v zmoto, da slednji posledično v javni listini, zapisniku, knjigi ali poslovni listini potrdi karkoli lažnega, ter da naj bi to bil dokaz v pravnem prometu. Povzeti abstraktni zakonski znaki so v dejanskem delu opisa obravnavanega kaznivega dejanja povsem določno konkretizirani, najprej z izvršitvenim ravnanjem obdolženke – da je kot direktorica D. dne 29. 3. 2019 na Okrožno sodišče v Mariboru vložila predlog za vpis spremembe v sodni register glede zakonitega zastopnika tega zavoda, nadalje določno opisano lažno vsebino predloga in védenjem obdolženke, da je ta lažna; nadalje pa je opisano tudi, da je s tem spravila sodišče v zmoto in torej dosegla, da je izdalo sklep o vpisu predlagane spremembe in ga z vpisom v sodni register tudi realiziralo. Jasno in določno je torej opisano, v čem je vsebina vloženega predloga lažna, medtem ko je presoja tega očitka in da je obdolženka to vedela, predmet dejanske presoje oziroma dokazne ocene sodišča in spada v obrazložitev sodbe.

20.Opis dejanja je glede odločilnih dejstev tudi povsem razumljiv. Bistvo očitka obdolženki je, da je z vložitvijo predloga na sodišče dosegla, da se A. A. vpiše v sodni register kot direktor D. za nazaj, od 1. 1. 2018 dalje, čeprav je vedela, da slednji te funkcije do vložitve njenega predloga na sodišče ni opravljal; s tem pa sodišče spravila v zmoto, da je z izdajo sklepa dne 2. 4. 2019 navedeno lažno vsebino potrdilo. Čas storitve kaznivega dejanja, kot tudi časovno obdobje, na katero se nanaša lažna vsebina predloga za vpis spremembe in v zvezi s tem védenje obdolženke, je torej opisano dovolj jasno, da slednji omogoča učinkovito obrambo, sodišču pa daje jasen okvir predmeta odločanja.

21.Povsem nepomembno za presojo ustrezne konkretizacije opisa kaznivega dejanja je pritožbeno sklicevanje na določbe Zakona o sodnem registru in Zakona o zavodih glede pravnega učinka vpisa v sodni register nasproti tretjim (šele) od dneva objave vpisa oziroma od trenutka vpisa naprej. Bistvo kaznivega dejanja overitve lažne vsebine je v potrditvi lažne vsebine v javni listini (kar sodna odločba nedvomno je; prim. sodba VSRS I Ips 15369/2015 z dne 14. 3. 2019), na podlagi storilčevih navajanj lažnih okoliščin ali zamolčanja takšnih relevantnih okoliščin. Kaznivo dejanje je storjeno, ko je v listini potrjena lažna navedba, ki ima pomen za pravna razmerja. Gre za ogrozitveni delikt, pri čemer ogrozitev postane konkretna, ko listina s ponarejeno vsebino zaokroži v pravnem prometu.³ Obdolženki očitano kaznivo dejanje je bilo torej dokončano že s potrditvijo neresnične vsebine v izdanem sklepu sodišča.⁴ Zato začetek pravnega učinkovanja objave vpisa lažnega podatka v sodni register nasproti tretjim na obstoj kaznivega dejanja nima nobenega relevantnega vpliva. Poleg tega je vpis spremembe direktorja oziroma zakonitega zastopnika v sodni register (zgolj) deklaratorne narave.⁵

22.Neutemeljena je tudi pritožbena graja ugotovljenega dejanskega stanja, ko zagovornik sodišču prve stopnje očita, da je obdolženki kršilo domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave, saj da je o obstoju ključnih dejstev – ali je bila obdolženka v obravnavanem obdobju sploh dejanska direktorica D., in ali je bila seznanjena z določbo Navodil o upravičenih stroških – zaključevalo na podlagi dokazno nepodprtega sklepanja in obdolženki v breme. Na obstoj navedenih ključnih okoliščin je po mnenju zagovornika sklepalo zgolj in izključno na podlagi dveh indicev, to je dejstva, da je bila obdolženka v obravnavanem obdobju zunajzakonska partnerka soobdolženega B. B. ja, in zaključka, da bi naj v družbi Č. imela vlogo strokovne vodje.

23.Zagovorniku ni mogoče pritrditi. Obdolženki očitani kaznivi dejanji sta medsebojno povezani, na tak način je njeno krivdo utemeljevalo in utemeljilo tudi sodišče prve stopnje. Z dejanjem, opisanim v točki II. izreka, je naklepno pomagala pri storitvi kaznivega dejanja obdolženemu B. B. ju, opisanem v točki I. izreka; dejanje v točki III. pa je – glede na dejanske ugotovitve – storila zato, da bi prikrila to njuno protipravno ravnanje, vse z namenom zasledovanja koristoljubnega interesa (obdolženega B. B. ja) oziroma neupravičene pridobitve sredstev Č. od ministrstva. Za namen realizacije tega cilja se je kot sostorilec aktivno "vključil" še obdolženi A. A. – nečak obdolženega B. B. ja, z ravnanjem, prav tako opisanim v točki III. izreka sodbe. Razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje argumentiralo svojo odločitev (glede vseh obdolžencev), so jasni, izčrpni in prepričljivi, zato višje sodišče z njimi v celoti soglaša in pritrjuje zaključku, da je (tudi) obdolženki storitev obeh kaznivih dejanj v celoti in nedvomno, torej s potrebno stopnjo gotovosti, dokazana.

24.Da je bila v očitanem obdobju brez vsakega dvoma prav obdolženka direktorica zavoda D., je sodišče prve stopnje natančno predstavilo in utemeljilo zlasti v točkah 18, 23, 33, 40, 41, 45, 50-55 in 62-69 obrazložitve sodbe. Oprlo se je na izpovedbe zaslišanih prič G. G. in F. F. – vodje službe za kontrolo in kontrolorke izvajanih projektov pri ministrstvu, da je vsa dokumentacija (računi in razna dokazila), s katero so razpolagali, izkazovala, da je bila direktorica D. vseskozi C. C. ; H. H., I. I. in tudi J. J. – uslužbenk v Č., ki so vedele, da gre pri delavnicah za izvedbo javnega razpisa, financiranega s strani ministrstva, pri čemer so obdolženko kot koordinatorico delavnic in glede na njeno aktivno vlogo strokovne vodje zaznavale bolj kot notranji kader Č.; poudarilo dejstvo, da je bila obdolženka kot ustanoviteljica in zakonita zastopnica zavoda D. vpisana v sodnem registru za obdobje od 17. 10. 2017 in vse do vložitve spornega predloga za vpis spremembe dne 29. 3. 2019; da je bila na vseh spornih računih iz izreka sodbe in nadalje računih do številke 21/2018 ter nato še računu 34/2018 kot direktorica navedena obdolžena C. C.; izpostavilo korespondenco zavoda D. s FURS v letu 2018, ko je bila obdolženka na vseh posredovanih listinah, tudi računovodskih izkazih in letnem poročilu navedena kot odgovorna oseba; nadalje pa še bančne podatke, iz katerih je razvidno, da je bila obdolženka pooblaščena za razpolaganje s sredstvi na računu zavoda v celotnem obravnavanem obdobju, še tudi zatem, ko naj bi direktor postal A. A., medtem ko slednji na transakcijskem računu zavoda sploh ni bil pooblaščen. Podpis A. A. na "soglasju k imenovanju za direktorja Zavoda D. z dne 31. 12. 2017" je bil sicer na Upravni enoti Maribor overjen "šele" dne 29. 3. 2019, kar je zgovorno že samo po sebi (točka 64 obrazložitve sodbe). In še, obdolženi B. B. je dne 1. 1. 2019 sklenil posojilno pogodbo z Zavodom D. za znesek 110.000,00 EUR, pri čemer je za posojilodajalca podpisana C. C. (točka 93 obrazložitve sodbe), torej nedvomno takratna (dejanska) direktorica.

25.Tako ni res, kot brez podlage oziroma v nasprotju z razlogi sodbe trdi zagovornik, da se je sodišče oprlo le na zgoraj povzeti, v pritožbi omenjeni okoliščini. Celovitost navedenih ugotovitev oziroma sodbenih razlogov je tako mnogo širša, in daje zanesljivo podlago za sklepanje tako o formalni funkciji, kot dejanski vlogi obdolženke v zavodu D.; prav tako pa potrjuje njeno védenje glede neupravičenosti stroškov tega zunanjega izvajalca. Po zanesljivih ugotovitvah sodišča je namreč nedvomno sodelovala tako v vodstveni in vsebinski strukturi izvajalca, kot tudi upravičenca, in je kot direktorica D. v poročilih o delu, ki jih je v tej funkciji pošiljala na Č., vedno uporabljala glavo od ministrstva z značko Evropska unija – Evropski socialni sklad, kar razumno potrjuje sklepanje, da se je zavedala razpisa in pogojev tega, kot tudi, da bodo računi, ki jih je izdala kot odgovorna oseba D., uporabljeni kot dokazilo o stroških v zahtevkih za izplačilo (točke 53-55 sodbe). Na podlagi celote povzetih dejanskih ugotovitev tako ne more biti prav nobenega dvoma v pravilnost in razumnost zaključka sodišča prve stopnje, da je obdolženka – ki je bila v očitanem obdobju tudi zunajzakonska partnerka obdolženega B. B. – nedvomno seznanjena z relevantno vsebino Navodil in torej pogojev za (ne)upravičenost stroškov zunanjega izvajalca. Utemeljitev v točki 56 sodbe je tako zgolj dodatna (podporna) in ne ključna za oceno krivde obdolženke. Drugačne pritožbene navedbe, z zatrjevanjem, da gre za nedopustno sklepanje, s čimer da sodišče uveljavlja objektivno odgovornost za zunajzakonskega partnerja, v nasprotju z domnevo nedolžnosti in načelom krivdne odgovornosti, tako ne morejo biti utemeljene.

26.Da obdolženka – četudi bi se potrdila (a se ni) teza njene obrambe, da za pravilo upravičenih stroškov ni vedela – ni bila oziroma ni mogla biti v pravni zmoti, je sodišče prve stopnje utemeljilo v točkah 57 in 58 obrazložitve sodbe. Vse relevantno, kar sicer zadeva ta institut oziroma vprašanje pravne zmote, je višje sodišče že utemeljilo v točki 12 obrazložitve te (svoje) sodbe.

27.Upoštevaje povzete relevantne ugotovitve in razloge izpodbijane sodbe ter v zvezi s temi končno prepričljivo utemeljitev v točkah 58 in 59 obrazložitve, se izkaže ocena in utemeljitev obdolženkinega dvojnega naklepa pomagačice pri storitvi kaznivega dejanja pravilna in hkrati povsem zadostna. Konkretizirano je sodišče prve stopnje poudarilo ugotovljen subjektivni element pomoči oziroma psihični odnos obdolženke kot pomagačice tako do kaznivega dejanja obdolženega B. B. – storilca (se je zavedala, da bo obdolženec sporne račune uveljavil v okviru zahtevkov za izplačila in da tega ne sme), kot tudi do svojega odločilnega prispevka (motivirana s ciljem realizacije protipravne premoženjske koristi Č. je z izdajo računov obdolženemu B. B. ju naklepoma pomagala pri izvršitvi naklepnega kaznivega dejanja). Zato v tej zvezi, kot posledica pritožbeno zatrjevane nezadostne obrazložitve uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ob tem pa še, da se obdolženki po vsebini očita malomarnost, ne more biti utemeljena. Dokazanost obdolženkine naklepne pomoči obdolženemu B. B. namreč poleg vsega navedenega, po pravilni in razumni utemeljitvi sodišča prve stopnje, dodatno dokazujejo aktivnosti obdolžencev v smeri spremembe zakonitega zastopnika in ustanovitelja zavoda D. (točka 60 obrazložitve izpodbijane sodbe).

28.Tudi sklicevanje na zagovor soobdolženega B. B. ja, ki je po pritožbenih navedbah obdolženko razbremenil ter pojasnil, da se ni ukvarjala z vodenjem poslov in razpisom, dejanskih ugotovitev in na tej podlagi prepričljivih zaključkov izpodbijane sodbe v zvezi s krivdo obdolženke ne more izpodbiti. Dejstvo je, da sodišče njunima zagovoroma (utemeljeno) ni verjelo, nestrinjanje s to argumentacijo in odločitvijo pa samo po sebi ne pomeni zatrjevanih kršitev pravic do sodnega varstva iz 22. in 23. člena Ustave, niti bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Enako velja za uveljavljanje iste kršitve v zvezi s točko 67 obrazložitve izpodbijane sodbe. Že vse predhodno utemeljene ugotovitve v zvezi z izdanimi računi D. ter nedvomna jasnost problematiziranih razlogov glede izdanih in uporabljenih 11 računov izključuje potrebo po kakršnikoli dodatni utemeljitvi. Slednje posledično pomeni, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

29.Nedvomna ugotovitev in ocena, da je obdolženka v obravnavanem obdobju dejansko opravljala direktorsko funkcijo v zavodu D., že sama po sebi in logično pomeni, da je torej vedela, kdo je to funkcijo opravljal. Da je v tej dejanski vlogi oziroma funkciji obdolženka tudi vložila predlog za spremembo vpisa v sodni register, je sodišče prve stopnje izčrpno in prepričljivo utemeljilo v točkah 62-70 obrazložitve sodbe. Upoštevaje že predhodne dejanske ugotovitve v zvezi z dejanjem iz točke II. izreka izpodbijane sodbe, je razumno sklepalo in zaključilo, da je bila vložitev tovrstnega predloga za spremembo direktorja nedvomno volja obdolženke, ki je za ta namen podpisala sporno dokumentacijo, in jo priložila posredovani vlogi Okrožnemu sodišču v Mariboru. Pritrditi je treba skrbni in jedrnati presoji sodišča prve stopnje, da je obdolženka vedela, da A. A. v obdobju od 1. 1. 2018 do vložitve njenega predloga za spremembo v sodnem registru ni opravljal funkcije direktorja D. in da je zato predlog po vsebini lažen, s čimer je – v sostorilstvu z njim – spravila sodišče v zmoto, da je izdalo citirani sklep, kot javno listino, ki služi kot dokaz v pravnem prometu. Posplošeno pritožbeno nasprotovanje utemeljitvi, da je prav obdolženka – bodisi neposredno bodisi posredno – oddala to sporno vlogo za spremembo vpisa v sodni register na sodišče, in zatrjevanje, da obdolženki očitano dejanje ni bilo dokazano, izpodbijana sodba pa da je očitno neobrazložena in izdana ob kršitvi domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS, tako ne more biti uspešno.

30.Glede zgolj dodatnega in zato nebistvenega oziroma neodločilnega sklicevanja sodišča prve stopnje na vsebino uradnega zaznamka razgovora z E. E. v točki 39 obrazložitve sodbe, se je višje sodišče že opredelilo. Vse, kar je v zvezi s tem argumentiralo v točki 9 obrazložitve te odločbe, velja tudi za pravilnost in zakonitost izrečene sodbe obdolženi C. C.

K pritožbi obdolženega A. A.

31.Sodišče prve stopnje obdolženega A. A. ni obsodilo zaradi "pomoči pri vpisu spremembe v sodni register", kot v pritožbi zmotno navaja obdolženec, temveč ga je spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja overitve lažne vsebine v sostorilstvu z obdolženo C. C. Kaj je bistvo tega kaznivega dejanja, kdaj je storjeno in kdaj je bilo dokončano obravnavano očitano kaznivo dejanje obdolžencema, je višje sodišče že argumentiralo v točki 21 obrazložitve te sodbe. Poudarilo je, da začetek pravnega učinkovanja objave vpisa lažnega podatka v sodni register nasproti tretjim, na obstoj kaznivega dejanja nima nobenega relevantnega vpliva. Zato pritožbeno sklicevanje na določbe Zakona o sodnem registru in Zakona o zavodih glede pravnega učinka vpisov v sodni register za tretje osebe ter v tej zvezi smiselno zatrjevanje, da obdolžencu očitano dejanje ni kaznivo dejanje overitve lažne vsebine, ker da ne more predstavljati kazenskopravno upoštevnega ravnanja v smislu 253. člena KZ-1 (torej uveljavljanje kršitve iz 1. točke 372. člena ZKP), ne more biti uspešno.

32.Enako velja za navajanja, češ da kaznivo dejanje overitve lažne vsebine predpostavlja, da storilec podpiše listino kot uradna oseba ali v vlogi, ki jo dejansko opravlja. Ker je sodišče ugotovilo, da obdolženec v obdobju od 1. 1. 2018 do 2. 4. 2019 funkcije direktorja dejansko ni opravljal, po pritožbenem mnenju obdolženca njegov podpis tudi ne more imeti pravnega značaja, kar da pomeni, da dejanje ni kaznivo. Vendar obdolženec nima prav. Obravnavano kaznivo dejanje po 253. členu KZ-1 iz poglavja kaznivih dejanj zoper pravni promet namreč – za razliko od npr. kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 235. členu KZ-1 iz poglavja kaznivih dejanj zoper gospodarstvo, pri katerem je storilec opredeljen kot odgovorna oseba, ki je pooblaščena za vodenje poslovnih listin – ni posebno kaznivo dejanje (delictum proprium), ki ga lahko izvršijo samo osebe z določenimi lastnostmi oziroma posebnim statusom konstitutivnega značaja (pravi delictum proprium). Storilec kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po 253. členu KZ-1 je lahko kdorkoli oziroma vsak, ki z nekim (izvršitvenim) ravnanjem spravi pristojni organ ali notarja v zmoto in s tem doseže, da ta v javni listini, zapisniku, knjigi ali poslovni listini potrdi karkoli lažnega, kar naj bi bil dokaz v pravnem prometu. Možni načini izvršitvenega ravnanja storilca so torej različni in jih zakon (določno) ne opredeljuje; zato sploh ni nujno (in ne potrebno), da storilec podpiše kakšno listino, še manj, da to stori kot uradna oseba. Tovrstne pritožbene navedbe so zato pravno zmotne, uveljavljana kršitev kazenskega zakona pa ni podana. Ker sodba glede te okoliščine tudi ni notranje protislovna, ker torej očitano kaznivo dejanje obdolžencu ni delictum proprium, je brez podlage tudi v tej zvezi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (tretji odstavek na strani 4 pritožbe).

33.V ostalih pritožbenih navedbah obdolženec poenostavljeno in posplošeno nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje. Navaja, da iz dokazov ne izhaja, da bi se zavedal, da podpisuje listino, ki vsebuje neresnične podatke; da je ravnal v zaupanju v pravilnost dokumentacije, ki so mu jo pripravili sodelavci; da sodišče ni ugotovilo, da bi sam sodeloval pri pripravi dokumentacije in sodba o tem tudi nima nobene obrazložitve; da ni izkazan dvojni naklep; da ga je sodišče obsodilo na podlagi indicev, ne pa neposrednih dokazov, kar je v nasprotju z 22. in 29. členom Ustave RS, s tem pa mu je kršena pravica do obrambe in do obrazložene sodne odločbe.

34.Obdolžencu ni mogoče pritrditi. Njegov odločilni prispevek v vlogi sostorilca k ravnanju soobdolžene C. C. s tem, da je podpisal navedene listine, ki jih je C. C. priložila predlogu za vpis spremembe v sodni register glede zakonitega zastopnika D., je sodišče prve stopnje končno strnilo v dokazno oceno v točkah 72-77 obrazložitve sodbe. Upoštevaje vse relevantne ugotovitve že v zvezi z obdolženko, da je bila torej v očitanem obdobju nedvomno prav ona direktorica D. in ne A. A., je na tej podlagi edino logično in razumno sklepanje, da se je obdolženec zavedal, da podpisuje listine z neresničnimi podatki oziroma lažno vsebino, kot tudi za kakšen namen jih bo C. C. uporabila. Nobenega dvoma ni, da je šlo za zavestno in hoteno ravnanje obdolženca v smeri zasledovanega (protipravnega) cilja, ne pa kakršnokoli njegovo zaupanje v pripravo dokumentacije s strani sodelavcev, kot povsem brez podlage zatrjuje v pritožbi. Takšne navedbe nimajo prav nobene podlage v ugotovitvah dokaznega postopka, temveč pomenijo zgolj neuspešen poskus obdolženca v smeri razbremenitve krivde; medtem ko njegovo sodelovanje ali ne pri sami pripravi in sestavi listin sploh ni relevantno. Očitek obdolžencu glede njegovega odločilnega prispevka k temu, da sta s soobdolženko spravila sodišče v zmoto, da je izdalo sporni sklep in v sodnem registru kot zastopnika D. od navedenega datuma vpisalo njega, je namreč (zgolj), da je vse v opisu izpodbijane sodbe navedene listine podpisal, ne pa tudi, da je sodeloval pri njihovi pripravi.

35.Razlogi sodbe kot celote in končno na tej podlagi prepričljiva dokazna ocena še v točkah 72-77 obrazložitve potrjujejo pravilnost ocene in zaključka, da je tudi obdolženemu A. A. storitev očitanega kaznivega dejanja nedvomno in v celoti dokazana. Odločitev o izreku obsodilne sodbe je torej pravilna, z izčrpnimi, tehtnimi, medsebojno povezanimi in prepričljivimi razlogi pa tudi skrbno argumentirana. To velja tudi glede ugotovljenega obdolženčevega subjektivnega odnosa do storjenega kaznivega dejanja, saj je sodišče prve stopnje na podlagi presoje celotnega ravnanja obdolženca končno v točki 89 obrazložitve sodbe strnjeno utemeljilo, da je ravnal v krivdni obliki direktnega naklepa. Pritožbeno uveljavljane kršitve pravice do obrambe in do obrazložene sodne odločbe ter ob tem še pravic iz 22. in 29. člena Ustave, kot poenostavljeno navaja obdolženec, tako niso podane.

Glede kazenskih sankcij

36.Upoštevaje vse ugotovljene relevantne okoliščine je sodišče prve stopnje vsakemu obdolžencu izreklo ustrezno kazensko sankcijo, to odločitev pa izčrpno utemeljilo v točkah 91-95 obrazložitve sodbe. Višje sodišče te razloge v celoti sprejema in ob odsotnosti pritožb zoper te odločbe ocenjuje, da ni prav nobenih razlogov za kakršnokoli spremembo izrečenih pogojnih obsodb in v okviru teh določenih zapornih kazni in preizkusnega obdobja v korist nobenega obdolženca (386. člen ZKP). Ugotovljena visoka stopnja naklepa obdolžencev, ki so načrtno in zavestno zasledovali cilj realizacije izplačila od ministrstva (pri čemer bi bil, če na ministrstvu ne bi zaznali suma uveljavljanja neupravičenih stroškov, izplačan celoten znesek prerazporeditve na postavko zunanjega izvajalca D. v višini kar 151.282,38 EUR), vnaprej premišljene poteze, ki so vključevale pripravo za pridobitev listin, medsebojno koordinacijo, ob vsem tem pa brezbrižen odnos obdolžencev, kljub njihovi dosedanji nekaznovanosti pokažejo, da so izrečene kazenske sankcije zgolj opominjevalne narave dokaj blage.

Sklepno

37.Po obrazloženem, in ker pritožniki glede odločilnih dejstev in okoliščin ne navajajo ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča ali omajalo pravilnost izpodbijane sodbe, prav tako pa pri preizkusu slednje višje sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je pritožbe kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

38.Odločitev o dolžnosti obdolžencev, da plačajo sodno takso, kot strošek pritožbenega postopka, je posledica neuspešnih pritožb in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, višina sodnih taks pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in tar. št. 7111 (za obd. A. A.), 7112, 71113 in 7122 Taksne tarife, upoštevaje trajanje in zahtevnost postopka ter znane premoženjske razmere obdolžencev.

-------------------------------

1Prim. sodba VSRS I Ips 19500/2015 z dne 12. 1. 2022.

2Sodba VSRS I Ips 34177/2012 z dne 12. 7. 2016.

3Prim. sodba VSRS I Ips 17871/2014 z dne 9. 7. 2020.

4Prim. Jan Stajnko v Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, 2. knjiga, Ur. l. RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 2019, strani 1217-1218, tč. 31.

5Prim. sodba VSL I Cpg 779/2018 z dne 29. 8. 2019.