Jedro

V postopku preizkusa terjatev, zavarovanih z ločitveno pravico in ločitvenih pravic sta po 4. odstavku 143. člena ZPPSL možna dva sklepa stečajnega senata: 1. sklep o nadaljevanju izvršbe po 4. odstavku 131. člena v zvezi s 4. odstavkom 143. člena ZPPSL, če je bila izvršba prekinjena po 2. odstavku 111. člena ZPPSL; 2. sklep, s katerim stečajni senat ugotovi obstoj terjatve in naloži stečajnemu dolžniku, da jo plača iz dela premoženja, na katerem je ločitvena pravica (4. odstavek 143. člena ZPPSL), če pred začetkom stečajnega postopka izvršilni postopek še ni tekel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se izvršba po sklepu Okrajnega sodišča v Brežicah, opr.št. Ig ... z dne ..., nadaljuje. Svojo odločitev je oprlo na določila 4. odstavka 143. v zvezi s 4. odstavkom 131. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l. RS št. 67/93 ... 52/99, v nadaljevanju ZPPSL). Zoper takšen sklep se je pravočasno pritožila upnica zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka 1. odstavka 338. člena v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZPPSL) ter predlagala, da pritožbeno sodišče napadeni sklep spremeni tako, da ugotovi obstoj terjatve in naloži stečajnemu dolžniku plačilo ugotovljene terjatve iz dela premoženja, na katerem obstoji ločitvena pravica oziroma, da ga razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Pritožnica meni, da je prvostopno sodišče napačno uporabilo določilo 4. odstavka 131. člena v zvezi s 4. odstavkom 143. člena ZPPSL, saj ločitvena pravica ni bila pridobljena z izvršbo, pač pa na podlagi pogodbe. Zaradi navedenega bi moralo prvostopno sodišče uporabiti določila 4. odstavka 143. člena ZPPSL tako, da bi izdalo sklep, s katerim bi ugotovilo obstoj terjatve in naložilo stečajnemu dolžniku plačilo ugotovljene terjatve iz dela premoženja, na katerem obstoji ločitvena pravica. Takšna odločitev bi bila po njenem mnenju v skladu z namenom ZPPSL, ki v 150. členu določa, da se premoženje, ki tvori funkcionalno celoto, proda kot celota, s čimer bi se v konkretnem primeru, ko je predmet ločitvene pravice v naravi glinokop, namenjen proizvodnji stečajnega dolžnika, dosegel optimalen izkupiček za poplačilo upnika. Po mnenju pritožbe je prvostopno sodišče tudi kršilo določila postopka, saj je izpodbijani sklep izdalo po uradni dolžnosti, čeprav bi ga smelo izdati samo na predlog. Pritožba ni utemeljena. V postopku preizkusa terjatev, zavarovanih z ločitveno pravico in ločitvenih pravic sta po 4. odstavku 143. člena ZPPSL možna dva sklepa stečajnega senata: 1. sklep o nadaljevanju izvršbe po 4. odstavku 131. člena v zvezi s 4. odstavkom 143. člena ZPPSL, če je bila izvršba prekinjena po 2. odstavku 111. člena ZPPSL; 2. sklep, s katerim stečajni senat ugotovi obstoj terjatve in naloži stečajnemu dolžniku, da jo plača iz dela premoženja, na katerem je ločitvena pravica (4. odstavek 143. člena ZPPSL), če pred začetkom stečajnega postopka izvršilni postopek še ni tekel. Pritožnica zgrešeno meni, da je vprašanje, katerega od obeh predvidenih sklepov bo stečajni senat izdal, v njeni dispoziciji oziroma, da gre za odločitev na podlagi predloga upnika v stečajnem postopku, ker iz navedenih določb ZPPSL tako ne izhaja. Prav tako pa pritožnica tudi zgrešeno meni, da je vprašanje izdaje enega od obeh navedenih sklepov stvar proste presoje stečajnega senata. Na podlagi okoliščin, predvidenih v prvem delu določbe 4. odstavka 143. člena ZPPSL, ki so podane tudi v konkretnem primeru, namreč lahko stečajni senat izda sklep, s katerim ugotovi obstoj terjatve in naloži stečajnemu dolžniku plačilo ugotovljene terjatve iz dela premoženja, na katerem obstoji ločitvena pravica le, če ločitveni upnik za prijavljeno terjatev in pravico še ni pridobil izvršilnega naslova. Iz v izpodbijani odločbi pravilno povzetih podatkov v spisu je razvidno, da je upnica pridobila ločitveno pravico v izvršilnem postopku za izterjavo denarne terjatve, saj je z rubežem premičnih stvari in hipoteko nepremičnin stečajnega dolžnika pridobila zastavno pravico. Ugotavljanje obstoja njene terjatve in pravice v smislu določbe 4. odstavka 143. člena ZPPSL bi pomenilo nedopustno ugotavljanje terjatve in pravice, za katero je upnica že pridobila izvršilni naslov (primerjaj 2. odstavek 319. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL). Zaradi navedenega je pravno nepomembno, ali bi upnici bolj ustrezalo poplačilo v stečajnem, kot izvršilnem postopku, ker si tega iz razlogov, navedenih v tej odločbi ne more izbirati. Zato, ker pritožbeni razlogi niso podani in ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene od procesnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZPPSL), je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi pravilen sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL).