Jedro

Po odloku SO Izola lahko izvršni svet izjemoma določi za gostilno daljši delovni čas (preko 24. ure). Taka odločitev je izdana v upravni stvari z upravnim aktom, zoper katerega ni pritožbe.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za turizem in gostinstvo z dne 16.7.1992 odpravi.

Obrazložitev

S.M. je z vlogo z dne 19.4.1992 prosila Izvršni svet skupščine občine, da ji odobri podaljšan poslovni čas v lokalu Kava bar in sicer od nedelje do četrtka od 12. do 24. ure, v petek in soboto pa od 10. do 02. ure. Na podlagi navedene vloge je Izvršni svet skupščine občine na seji 5.5.1992 sprejel sklep, v katerem je v 1. točki ugotovil, da je skupna obratovalnica prenehala, da najemna pogodba z imenovano ni sklenjena in je po sklepu IS z dne 14.4.1992 ne bo mogoče skleniti iz razloga rušitve objekta ter da imenovana ni pridobila obrtnega dovoljenja upravnega organa za opravljanje dejavnosti na svoje ime. V 2. točki sklepa IS zaradi navedenih ugotovitev ni ugodil vlogi za podaljšanje urnika obratovanja; v 3. točki sklepa je IS naročil tržni inšpekciji, naj preveri poslovanje imenovane v gostinskem objektu in o ugotovitvah obvesti izvršni svet. Zoper navedeni sklep izvršnega sveta je vložila pritožbo po odvetnikih. V pritožbi navaja, da obratuje kot samostojna nosilka gostinske dejavnosti in da ji te pravice do sedaj noben organ ni odvzel. Ima torej obrtno dovoljenje in veljavno pogodbo o najemu poslovnega prostora.

Tožena stranka je pritožbi ugodila, odpravila sklep izvršnega sveta in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovno odločanje. Ugotovila je, da je prvostopni organ nepopolno ugotovil dejansko stanje. Menila je, da izstop enega sopogodbenika iz skupne obratovalnice ne pomeni, da je obratovalnica prenehala.

Zoper odločbo tožene stranke je tožbo vložilo javno pravobranilstvo na podlagi 5. odst. 2. člena zakona o upravnih sporih. V tožbi navaja, da ugotovitve izvršnega sveta v 1. točki sklepa in napotilo v 3. točki sklepa ne pomenijo odločitev o pravicah. Meni, da sklep izvršnega sveta ni upravni akt, zato bi morala tožena stranka pritožbo zavreči. Kot napačen ocenjuje zaključek napadene odločbe, da izstop enega sopogodbenika iz skupne obratovalnice ne pomeni, da je obratovalnica prenehala. Z nepravilnim tolmačenjem obrtnega zakona je napadena odločba posegla v stvarno pravico občine, saj razlogi napadene odločbe kažejo na to, naj bi imela prvico do posesti lokala, kar pa ni res, ker te pravice nima. Tožeča stranka predlaga, da se tožbi ugodi in se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka je predložila upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Prizadeta stranka je po odvetniku podala odgovor na tožbo. Navaja, da so navedbe tožeče stranke neutemeljene. Ob izstopu iz skupne obratovalnice ni prejela nobene listine, ki bi ji omogočala pravno varstvo glede njenega obstoja kot obratovalnice. Tedaj je imela vse pogoje za samostojno nadaljevanje obrti in občina bi ji morala dati najmanj te pravice, saj jih je v celoti izpolnjevala. Nima nič proti, če se gostinski lokal zaradi planov občine odpravi, vendar vztraja na tem, da se ji skladno z 8. točko najemne pogodbe z dne 4.1.1989 ponudi vključitev v nov program, kjer bi dobila drug lokal, ki bi nadomestil prvega.

Tožba je utemeljena.

Tožeča stranka pravilno ugotavlja, da sklep izvršnega sveta skupščine občine pod 1. in 3. točko ne pomeni odločitve v upravnemi stvari o pravici ali obveznosti stranke . Ugotovitve v 1. točki navedenega sklepa pomenijo le obrazložitev sklepa pod 2. točko, s katerim ni bilo ugodeno vlogi stranke za podaljšanje urnika obratovanja.

Odlok o delovnem času poslovalnic na področju trgovine, gostinstva, turizma, obrti in drugih storitvenih dejavnosti v občini (Uradne objave občin Ilirska Bistrica, Izola, Koper, Piran, Postojna in Sežana, št. 26/89 in Uradne objave občine Izola, štev. 1/92) določa za gostinsko dejavnost najdaljši delovni čas (3. odst. 1. člena), in sicer v poletnem času od 7. do 24. ure (5. člen). V posebej utemeljenih primerih lahko začasno izvršni svet določi tudi drugačen delovni čas, kot je opredeljen v predhodnih členih (4. a člen). Poslovalnice z gostinsko dejavnostjo lahko poslujejo v krajšem času kot je določeno, vendar si morajo za spremenjen delovni čas pridobiti dovoljenje pristojnega upravnega organa (7. člen).

Glede na navedeni odlok pristojni občinski upravni organ z upravnim aktom dovoli krajši delovni čas, občinski izvršni svet pa lahko v posebej utemeljenih primerih dovoli daljši delovni čas. Odločitev izvršnega sveta je v teh posameznih primerih izdana v upravni stvari z upravnim aktom.

V konkretnem primeru je odločitev izvršnega sveta skupščine občine v 2. točki njegovega sklepa z dne 5.5.1992, s katero ni ugodil vlogi G.M. za podaljšanje urnika obratovanja, po svoji vsebini upravni akt zoper katerega ni pritožbe (2. odst. 224. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se smiselno uporablja kot republiški predpis po določbi 1. odst. 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - Ur. l. RS št. 1/91-I). Tožena stranka tedaj ni bila upravičena odločiti o vloženi pritožbi. Pritožbo bi morala zavreči, pritožnico pa poučiti, da lahko sproži upravni spor v roku 30 dni od prejema sklepa o zavrženju pritožbe. Akt izvršnega sveta namreč ni vseboval nobenega pravnega pouka.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče RS tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo zaradi kršitve določb postopka (čl. 224/2 ZUP).