Jedro

Pri spornem vročanju sklepa o izvršbi niso bile spoštovane ne določbe tretjega odstavka 87. člena ZUP o obveznih navedbah na samem dokumentu, ki se vroča, in ne tiste iz četrtega odstavka, ki se nanašajo na posredovanje dokumenta tožnici po preteku roka za prevzem in ki v bistvu predstavljajo, poleg puščenega sporočila v hišnem predalčniku, ki se zahteva po tretjem odstavku, dodatno varovalo za to, da je naslovnik, ki mu dokumenta ni bilo mogoče izročiti osebno, še pravočasno, to je še pred potekom roka za pravno sredstvo, seznanjen s tem, da je bila in kdaj se šteje, da je bila opravljena vročitev. Zato izročitev dokumenta naslovniku po preteku roka za njegov prevzem oziroma način izročitve ni nepomemben, temveč mora biti opravljena na predpisan način, saj je sicer šteti, da vsi zakonski pogoji za to, da osebna vročitev velja za opravljeno, niso izpolnjeni.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4934-31060/2018-11 z dne 19. 7. 2018 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Finančna uprava je kot organ prve stopnje v zadevi davčne izvršbe z izpodbijanim sklepom pritožbo tožnice, zoper sklep št. DT 4934-31060/2018-1 08-721-16 z dne 19. 2. 2018 o davčni izvršbi na premičnine za dolgovani znesek obveznosti v višini 209.145,45, kot prepozno vloženo zavrgla. V drugem odstavku izreka je sklenila, da se zahtevku tožnice za vračilo stroškov postopka ne ugodi in v tretjem odstavku, da davčnemu organu posebni stroški niso nastali.

2. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da gre v konkretnem primeru za pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ter da je sporno vročanje tega sklepa tožnici. Pri tem finančni organ ugotavlja, da je bila vročitev pisma opravljena na podlagi in v skladu s 87. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Iz obvestila o vročanju, ki je v spisih, je namreč razvidno, da je bila dne 21. 2. 2018 tožnici poizkušana vročitev sklepa o davčni izvršbi na premičnine in poziva k predložitvi seznama premoženja. Ker neposredne vročitve zaradi odsotnosti tožnice ni bilo mogoče opraviti, je vročevalec vložil v hišni predalčnik obvestilo o vročanju, v katerem je tožnico v skladu s tretjim odstavkom 87. člena ZUP obvestil, da lahko sklep prevzame na Finančnem uradu Ljubljana v roku 15 dni, ki začne teči od naslednjega dne, ko je bilo obvestilo puščeno v hišnem predalčniku, konkretno torej dne 22. 2. 2018. Tožnica je bila z obvestilom obveščena tudi, da se bo, če sklepa ne bo prevzela v petnajstdnevnem roku, štelo, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka. Ker tožnica sklepa ni prevzela v navedenem roku, se šteje, da je 8. 3. 2018 nastopila fikcija vročitve. Osemdnevni rok za pritožbo zoper sklep je začel teči 9. 3. 2018 in je iztekel 16. 3. 2018. Iz poštnega žiga o oddaji priporočene pošiljke s pritožbo je razvidno, da je bila oddana na pošto 20. 3. 2018, kar pomeni, da je bil zamujen pritožbeni rok in je zato organ prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 240. člena ZUP pritožbo kot prepozno zavrgel. Glede na to, da tožnica v postopku ni uspela, sama nosi stroške postopka in se zato zahtevku za vračilo stroškov ne ugodi.

3. Ministrstvo za finance je kot organ druge stopnje pritožbo tožnice zoper izpodbijani sklep zavrnilo ko neutemeljeno. V svojih razlogih pritrjuje odločitvi in razlogom prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa navaja, da iz določb ZUP ne izhaja, da bi morala biti osebna vročitev opravljena izključno preko pošte, temveč jo lahko v skladu s prvim odstavkom 83. člena ZUP opravi tudi organ po svoji uradni osebi. Prav tako ni zakonskih ovir za to, da se v primeru neuspelega poizkusa osebne vročitve naslovnika pozove, da pošiljko prevzame na naslovu finančnega organa, pri tem pa opozori na posledice iz 87. člena ZUP. V konkretnem primeru iz podatkov spisa izhaja, da je bil izterjevalec dne 21. 2. 2018 na naslovu stalnega prebivališča tožnice, kjer osebne vročitve ni bilo mogoče opraviti, zato je podpisano obvestilo o vročanju tega dne pustil v tožničinem hišnem predalčniku, kar je vročevalec označil na samem obvestilu o vročanju. Obvestilo o vročanju ima naravo vročilnice, ta pa ima kot dokaz opravljene vročitve vse elemente javne listine in zato dokazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno. Dovoljeno je sicer dokazovati, da so dejstva v listini neresnično ugotovljena, ali da je listina nepravilno sestavljena, vendar pa zgolj pavšalna navedba tožnice, da obvestila o vročanju ni prejela in da je sklep o izvršbi prejela šele 12. 3. 2018, za kaj takšnega ne zadošča. Zato pritožbeni organ ugotavlja, da je organ prve stopnje pravilno štel, da je bilo obvestilo puščeno v hišnem predalčniku 21. 2. 2018 in da se vročitev dne 8. 3. 2018, ko je potekel rok za prevzem pošiljke, šteje za opravljeno. Vročitev se šteje za opravljeno s samim potekom roka, ne glede na to, kakšno je nadaljnje postopanje z dokumentom, oziroma kdaj se naslovnik z vsebino dokumenta dejansko seznani. Glede na vsebino obvestila o vročanju, na katerem je naveden naslov organa in tožničin naslov stalnega bivališča, pri podpisu pa navedena še telefonska številka, je mogoče zaključiti, da je bila vročitev opravljena na naslovu tožnice in da jo je opravila uradna oseba organa prve stopnje. Procesne kršitve pa po presoji pritožbenega organa ne predstavlja niti vročitev sklepa na naslov stalnega bivališča tožnice namesto na naslov odvetniške pisarne, kot se uveljavlja v pritožbi, saj gre v primeru osebe A.A. in osebe A.A. - odvetnica za isto fizično osebo z isto davčno številko.

4. Tožeča stranka se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se pritožba zoper izpodbijani sklep šteje za pravočasno. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

5. V tožbi navaja, da je v poštni predalčnik na naslovu B. prejela sklep o davčni izvršbi na premičnine za znesek 209.145,45 EUR, skupaj s priloženim seznamom izvršilnih naslovov. Sklep je prejela z navadno pošto, in sicer v kuverti FURS, kjer je na kuverti izrecno zapisano, da se poštna pošiljka nanaša na omenjeni sklep, kot datum odpreme pa naveden 12. 3. 2018. Poleg sklepa s seznamom izvršilnih naslovov je na 73. strani pravni pouk, da lahko tožnica proti sklepu vloži pritožbo v roku 8 dni. Zadnja, 74. stran sklepa, je vročilnica, ki je neizpolnjena in nepodpisana. Tožnica je pošiljko prejela 13. 3. 2018, s tem da se rok 8 dni šteje od dneva vročitve. Hkrati s sklepom o davčni izvršbi je tožnica prejela tudi poziv k predložitvi seznama premoženja in je na poziv, ki je bil ravno tako odpremljen 12. 3. 2018, odgovorila 21. 3. 2018, kar izhaja iz izjave, ki jo prilaga tožbi.

6. Glede na povedano tožnica trdi, da je bila pritožba vložena pravočasno. Finančni organ je očitno priporočeno pošiljko vročal po 85. členu ZDavP-2, ki določa, katere pošiljke se vročajo z navadno vročitvijo. Ker gre v konkretnem primeru za sklep o davčni izvršbi, ga ni mogoče vročati v skladu s 85. členom ZDavP-2. Kolikor bi takšno vročitev upoštevali, pa bi bilo treba šteti, da je bila vročitev opravljena 15. dan po odpremi in torej je bila pošiljka glede na datum odpreme 12. 3. 2018 vročena 26. 3. 2018, ko je začel teči rok za pritožbo in je potekel 3. 4. 2018. Pritožba, vložena 20. 3. 2018, je tako pravočasna in je torej zaključek, da je prepozna in da se iz tega razloga zavrže, nezakonit in nepravilen.

7. Dalje tožnica ugovarja tudi odločitvi in razlogom izpodbijanega sklepa oziroma odločbe o pritožbi. V zvezi s trditvijo, da je bila poizkušana osebna vročitev, tožeča stranka navaja, da toženka pri tem ne navede, kdo je ta vročevalec in da o osebni vročitvi ni nobenega dokaza. Tožnica je navedla, da obvestila v poštnem predalčniku ni prejela. Gre za negativno dejstvo, ki ga ne more dokazovati in je na strani davčnega organa, da dokaže, da je obvestilo v predalčniku pustil, kar lahko stori tako, da predloži drugi del obvestila o nadomestni vročitvi, kjer mora biti zapisan dan, ko je vročevalec poskusil pošiljko vročiti, razloge, iz katerih osebna vročitev ni bila mogoča, zapis opozorila za prevzem pošiljke in podpis vročevalca. Toženka ne pove imena in priimka vročevalca in ne predloži ustreznega potrdila ter navaja, da ga nima, kar dokazuje, da osebna vročitev ni bila poskušena. Poleg tega se je isti sklep vročal po določbah 85. člena ZDavP-2 z navadno pošto ter je glede na takšen način vročitve pritožba pravočasna. Sicer pa, če bi držala trditev, da je bila 21. 2. 2018 poizkušana osebna vročitev sklepa, ni bilo prav nobenega razloga za ponovno vročanje istega sklepa 12. 3. 2018 na način navadne vročitve. Način vročanja po delavcih FURS poleg tega ni ekonomičen in se ga tožena stranka v dosedanjih postopkih, ki jih je vodila zoper tožnico, ni posluževala. Kolikor pa se izvaja po delavcih FURS, morajo le-ti upoštevati določbe 87. člena ZUP in so dolžni izpolniti vse formalnosti, ki dokazujejo, da osebna vročitev ni bila mogoča. V tem primeru noben od teh pogojev ni bil izpolnjen, toženka pa ne razpolaga niti z vročilnico. Tožnica opozarja še, da vso pošto prejema vedno priporočeno in da je vse poštne pošiljke vedno prevzela. Prejela je tudi poziv, da se oglasi na FURS in kar je tudi storila ter se razgovora 9. 4. 2018 udeležila.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev odločb prve in druge stopnje. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi vztraja pri tožbenih navedbah in predlogih. Vztraja, da o poskusu vročitve sklepa o izvršbi tožnici, ki naj bi bil opravljen dne 21. 2. 2018 na podlagi določb 87. člena ZUP, ni nobenega dokaza in obenem za relevantno šteje vročitev sklepa, ki je bila opravljena na način navadne vročitve po določbah 85. člena Zakona o davčnem postopku ZDavP-2 in je z ozirom na to vročitev pravočasno vložila pritožbo. Poleg tega opozarja, da bi morala tožnica skladno s četrtim odstavkom 87. člena ZUP prejeti zatrjevani sklep v predalčnik, pa pisanja v poštni predalčnik nikoli ni prejela. Pač pa je, kot izhaja iz ovojnice, ki jo prilaga, razvidno, da je tožena stranka vročala sklep po določbah 85. člena ZDavP-2, to je nepravilno in nezakonito, kljub temu pa je tožnica pritožbo vložila pravočasno. V nadaljevanju vloge opisuje še druge primere vročanja vabil oziroma pozivov na razgovor s strani davčnih organov, ki po prepričanju tožnice kažejo na to, da se postopki vročanja ne vodijo v skladu z določbami ZUP in s tem zakonito.

10. Na naroku za glavno obravnavo stranki vztrajata pri svojih dosedanjih navedbah in predlogih. Sodišče je na naroku zaslišalo tožnico in C.C. kot vročevalca zadevnega sklepa o izvršbi ter vpogledalo listine, ki so v spisih.

11. Tožba je utemeljena.

12. V zadevi je sporna vročitev zadevnega sklepa o izvršbi na način osebnega vročanja tožnici.

13. Po določbah 87. člena ZUP se morajo odločbe in sklepi, od katerih vročitve začne teči rok, vročiti osebno tistemu, kateremu se namenjajo in kar nesporno velja tudi za zadevni sklep o izvršbi, zoper katerega je v roku 8 dni možna pritožba.

14. Če se vročitev ne da opraviti tako, kot je določeno v citiranem prvem odstavku tega člena, pusti vročevalec v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo. V sporočilu navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Na sporočilu in na samem dokumentu, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok take vročitve, datum in kraj, kjer je sporočilo pustil, ter se podpiše (tretji odstavek istega člena).

15. Po četrtem odstavku istega člena vročitev po prejšnjem odstavku velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem poteka tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument iz prvega odstavka tega člena v hišnem oziroma izpostavljene predalčniku naslovnika. Kolikor stranka nima predalčnika ali je ta neuporaben, vročevalec vrne pošiljko pošiljatelju. Pisno sporočilo iz prejšnjega odstavka mora vsebovati obvestilo o posledicah takega vročanja.

16. V obravnavanem primeru iz spisov, konkretno iz obvestila o vročanju, ki se nahaja v upravnih spisih, sledi, da je bila in kdaj je bila poizkušana vročitev zadevnega sklepa o izvršbi tožnici, ter da je vročevalec v skladu s 87. členom ZUP zaradi odsotnosti naslovnice, vložil v hišni predalčnik obvestilo o vročanju, v katerem jo je poučil, kje in v katerem roku lahko sklep prevzame. Obveščena je bila tudi, da se bo štelo, če sklepa ne bo prevzela v postavljenem roku, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka. Enako sledi iz izpovedbe vročevalca C.C., ki prepozna svojo pisavo in svoj podpis na dokumentu, medtem ko se same vročitve kot dejanja v postopku zaradi časovne odmaknjenosti več ne spomni. Dokument tudi prepozna kot kopijo tistega, ki je bil oddan naslovnici pošiljke. Enako pa se ugotavlja tudi že v odločbi druge stopnje, zato ne drži tožbena trditev, da FURS navaja, da nima listine, ki bi dokazovala poskus vročitve sklepa o davčni izvršbi in poziva na način osebne vročitve tožnici.

17. Pač pa vročevalec obenem pove in s tem potrdi navedbe tožeče stranke, da na samem dokumentu, to je na sklepu, ki bi se moral vročiti, podatkov iz citiranega tretjega odstavka 87. člena ZUP, ki bi morali biti navedeni tako na sporočilu kot na samem dokumentu (tj. vzrok take vročitve, datum in kraj, kjer je sporočilo pustil ter podpis vročevalca), ni navedenih. Obenem tudi ne ve pojasniti kasnejšega pošiljanja dokumenta tožnici na način, ki je bil blizu navadni vročitvi iz 85. člena ZDavP-2 in obenem drugačen tudi od tistega, ki se zahteva po četrtem odstavku 87. člena ZUP, in po katerem vročevalec po preteku roka 15 dni za prevzem dokumenta pusti dokument v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Tega, drugačnega načina vročanja od tistega, ki je predpisan, tudi ne pojasni tožena stranka, ko odloča o pritožbi.

18. Pri spornem vročanju sklepa o izvršbi torej niso bile spoštovane ne določbe tretjega odstavka 87. člena ZUP o obveznih navedbah na samem dokumentu, ki se vroča, in ne tiste iz četrtega odstavka, ki se nanašajo na posredovanje dokumenta tožnici po preteku roka za prevzem in ki v bistvu predstavljajo, poleg puščenega sporočila v hišnem predalčniku, ki se zahteva po tretjem odstavku, dodatno varovalo za to, da je naslovnik, ki mu dokumenta ni bilo mogoče izročiti osebno, še pravočasno, to je še pred potekom roka za pravno sredstvo, seznanjen s tem, da je bila in kdaj se šteje, da je bila opravljena vročitev. Zato izročitev dokumenta naslovniku po preteku roka za njegov prevzem oziroma način izročitve ni nepomemben, kot meni organ druge stopnje v svoji odločbi, temveč mora biti opravljena na predpisan način, saj je sicer šteti, da vsi zakonski pogoji za to, da osebna vročitev velja za opravljeno, niso izpolnjeni. Za konkreten primer to namreč pomeni, da bi ob pravilnem ravnanju z dokumentom - sklepom o izvršbi, tožnica le-tega prejela neposredno po opravljeni vročitvi, ko je še tekel rok za pritožbo, s pripisanim sporočilom na dokumentu pa bi bil odstranjeni tudi dvomi o dejanskih okoliščinah vročitve, oziroma o spornih okoliščinah puščenega sporočila, za katerega tožnica trdi in s svojo izpovedbo na naroku dokazuje, da ga ni nikoli prejela.

19. Ker torej po povedanem pri vročanju sklepa o izvršbi niso bile v zadostni meri spoštovane določbe procesnega zakona, konkretno določbe 87. člena ZUP, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje organu prve stopnje.

20. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, 107/13).