Jedro

Zagovornica očita sodišču prve stopnje, da je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker sodišče s svojo sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, ne pove pa v katerem delu. Zato pritožbe v tej smeri ni mogoče preizkusiti.

Zagovornica sodbe argumentirano ne izpodbija, saj ni navedla na kateri dokaz misli, ko očita, da se sodba opira na dokaz, ki nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe, prav tako ni konkretno navedla, kateri razlogi o odločilnih dejstvih so po njenem mnenju navedeni tako, da so sami s seboj v nasprotju, prav tako konkretno ni navedla, katera odločilna dejstva nimajo podlage v vsebini listin in izpovedbah v postopku zaslišanih prič. Tudi v tem delu zato pritožbe zagovornice ni mogoče preizkusiti in je ta neutemeljena.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega G.K. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati sodno takso v znesku 144,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi G.K. kriv kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 in mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje po prvem odstavku 211. člena KZ-1 določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod pogojem, da v roku osmih mesecev od pravnomočnosti sodbe plača oškodovanki T.T. znesek 3.600,00 EUR, sicer mu bo lahko pogojna obsodba preklicana. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) je obdolženi dolžan povrniti stroške kazenskega postopka v višini 974,55 EUR ter povrniti potrebne izdatke oškodovanke in potrebne izdatke ter nagrado njene pooblaščenke odvetnice. Na podlagi prvega in drugega odstavka 105. člena ZKP je obdolženec dolžan oškodovanki T.T. povrniti premoženjskopravni zahtevek v višini 3.600,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.9.2012 dalje do plačila, v roku 15-ih dni pod izvršbo.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila obdolženčeva zagovornica, kot navaja, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in obdolženca oprosti obtožbe, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

3. Višje sodišče v Kopru je o pritožbi obdolženčeve zagovornice razsodilo na podlagi sklepa podpredsednice Vrhovnega sodišča Su 174/2017 z dne 18.1.2017, s katerim je bila pristojnost za sojenje v 20 Kp zadevah Višjega sodišča v Celju, med katerimi je tudi obravnavana, prenesena na Višje sodišče v Kopru.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zagovornica očita sodišču prve stopnje, da je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker sodišče s svojo sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, ne pove pa v katerem delu. Zato pritožbe v tej smeri ni mogoče preizkusiti.

6. Dalje zagovornica sodišču prve stopnje očita, da se sodba opira na dokaz, ki nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe. Navaja, da ima sodba sicer obširne razloge, vendar so ti o odločilnih dejstvih navedeni tako, da so sami s seboj v nasprotju. O odločilnih dejstvih sodišče navaja v razlogih sodbe ugotovitve, ki nimajo podlage o vsebini listin in izpovedbah v postopku zaslišanih prič.

7. Tudi s takšnimi navedbami zagovornica sodbe argumentirano ne izpodbija, saj ni navedla na kateri dokaz misli, ko očita, da se sodba opira na dokaz, ki nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe, prav tako ni konkretno navedla, kateri razlogi o odločilnih dejstvih so po njenem mnenju navedeni tako, da so sami s seboj v nasprotju, prav tako konkretno ni navedla, katera odločilna dejstva nimajo podlage v vsebini listin in izpovedbah v postopku zaslišanih prič. Tudi v tem delu zato pritožbe zagovornice ni mogoče preizkusiti in je ta neutemeljena.

8. Dalje zagovornica sodišču prve stopnje očita, da je popolnoma zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj kljub petim glavnim obravnavam ni pravilno ocenilo posameznih dokazov in zato obdolženca po krivici obsodilo za dejanje, ki ga ni storil, posledično pa mu je tudi izreklo neutemeljeno in nepravično kazensko sankcijo ter odločilo o premoženjskopravnem zahtevku brez ugotavljanja dejanskih okoliščin pomembnih za ugotovitev adhezijskega civilnega postopka. Meni tudi, da je sodišče povsem nekritično in v nasprotju z listinami v spisu ter izpovedbami prič sledilo obtožbi državnega tožilstva.

9. Nasprotno od zagovornice pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja pravilno in popolno ugotovilo, sprejete zaključke pa logično in prepričljivo obrazložilo, tako da jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Dokazno oceno je sprejelo po skrbnem tehtanju vseh izvedenih relevantnih dokazov tako, kot mu nalaga določba drugega odstavka 355. člena ZKP, pri tem pa enako pazljivo preizkusilo in ugotovilo tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. Dokazne zaključke glede ravnanja obdolženca in njegove krivde je utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi (predvsem v točkah 16, 17, 18 in 19 obrazložitve) in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče nanje sklicuje.

10. Zagovornica sicer v pritožbi ponuja lastno dokazno oceno posameznih dokazov, vendar s svojimi navedbami dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ni uspela omajati. Izpostavlja, da je tožilstvo obdolžencu v obtožnem predlogu očitalo, da se je dogovoril za letno najemnino z oškodovanko v skupnem znesku 3.600,00 EUR, iz najemne pogodbe pa izhaja, da je zapisano besedilo v pogodbi mesečna najemnina v znesku 3.000,00 EUR ter da je iz pogodbe z dne 19.9.2012 v 8. členu razvidno, da je znesek 3.600,00 EUR dvomljive verodostojnosti tako po vsebini, kot tudi grafološko. Sodišču očita, da ni sledilo izčrpnemu in natančnemu pojasnilu grafologa, iz katerega izhaja ponarejanje očitno za potrebe kazenskega postopka ter rentne naravnanosti oškodovanke. Meni tudi, da se sodišče ni ukvarjalo s pomembnim dejstvom, kakšen motiv bi imel obdolženi, da bi popravljal zneske v pogodbi ter ostale navedbe v njej, da bi lahko ogoljufal oškodovanko. Ta ni znala povedati niti kje bi denar dobila in od koga, pa tudi navajala je posojila od oseb, ki sploh ne obstajajo.

11. Kot ugotavlja pritožbeno sodišče, ni dvoma, da je besedilo pogodbe oškodovanki predložil obdolženec. Na neprepričljivost njegovega zagovora pa kaže že navedba, ki jo je podal ob zaslišanju 15.1.2015, ko je dejal, da je M.Č. dal prazen obrazec pogodbe, češ da naj bi ona te obrazce dala vsakemu potencialnemu najemniku, z namenom, da se potencialni najemniki seznanijo s pogoji najema in stroški, kar pa ni res. Č. je namreč zanikala, da bi ji obdolženi, razen tega, da odklene in razkaže stanovanje interesentom, komu izročala tudi kakšne pogodbe, poleg tega obdolženi trdi, da naj bi bil namen pogodb, da se potencialni najemniki seznanijo s pogoji najema in stroški, ti pa v tiskanem besedilu pogodbe sploh niso navedeni. Čeprav je v pogodbi zapisano, da gre za mesečno najemnino je že glede na vpisan znesek očitno, da to ne drži (glede na vpisan znesek in podatke o stanovanju), pač pa vpisani znesek pritrjuje oškodovanki, da sta se z obdolžencem dogovorila za plačilo celoletne najemnine. Zaključkom sodišče prve stopnje pritrjuje tudi izvedensko mnenje, o čemer je sodišče prve stopnje razloge navedlo v 10. točki obrazložitve.

12. Zagovornica tudi meni, da ni dokazano, da je oškodovanka obdolžencu karkoli dala, češ da zaslišane priče njene trditve o danem znesku 3.600,00 EUR niso potrdile, pač pa da so vnesle še več dvoma v to, ali je oškodovanka res dala obdolžencu 3.600,00 EUR in ali jih je sploh imela.

13. Sodišče prve stopnje se je z vprašanjem ali je oškodovanka obdolžencu izročila v pogodbi navedeni znesek, torej tudi, ali ga je imela, ukvarjalo v 12 točki obrazložitve. S tem v zvezi je skrbno analiziralo tako navedbe oškodovanke kot tudi prič, ter razumno utemeljilo, zakaj je prepričano, da je oškodovanka navedeni znesek imela in ga dne 14.09.2012 v P.T. v prisotnosti Š. izročila obdolžencu kot enoletno najemnino. Oškodovanka je namreč povedala, koliko je imela svojega denarja in koliko in od koga si je izposodila, zato pritožbeno sodišče v tem delu nima pomislekov v zaključke sodišča prve stopnje.

14. Zagovornica v pritožbi navaja, da se pritožuje tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji, vendar konkretnih navedb s tem v zvezi pritožba nima. Ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki je podana v korist obdolženca obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji, kot določa 386. člen ZKP, je pritožbeno sodišče ta preizkus opravilo po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije ter obdolžencu izreklo primerno kazensko sankcijo, to je pogojno obsodbo, v okviru katere je določilo primerno zaporno kazen in tudi pravilno odmerilo preizkusno dobo. To je prepričljivo obrazložilo v 20. točki izpodbijane sodbe. Zato v odločbo o kazenski sankciji ni bilo potrebno poseči. 15. Glede na povedano pritožbene navedbe obdolženčeve zagovornice niso utemeljene, zato je pritožbeno sodišče njeno pritožbo na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je še ugotovilo, da v postopku tudi ni prišlo do kršitev, na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti.

16. Ker zagovornica s pritožbo ni uspela, je obdolženi na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso, ki se v skladu z določbami Zakona o sodnih taksah (ZST-1; tarifna št. 7122 v zvezi s tarifnima št. 7111 in 71113) odmeri v znesku 144,00 EUR.