Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je omrežnino dolžna plačati tožeča stranka. Slednja je nesporno imetnica soglasja za priključitev omrežja, poleg tega pa je s toženo stranko sklenila Pogodbo št. 1100-3 o uporabi sistema končnega odjemalca (A7) in sicer kot uporabnica sistema. Skladno z 42. točko 36. člena EZ-1 pa uporabnik sistema pomeni končnega odjemalca. Glede na navedeno ne more biti nobenega dvoma, da je tožeča stranka v razmerju do tožene stranke nastopala v vlogi končnega odjemalca in je kot taka tudi dolžna plačati omrežnino, čeprav je 14. 12. 2016 podpisala soglasje za evidentiranje najemnice kot plačnika.

Niso namreč utemeljene pritožbene navedbe, da se od uveljavitve EZ-1 Splošni pogoji ne uporabljajo več. 518 člen EZ-1 sicer v 4. alineji prvega odstavka določa, da z uveljavitvijo EZ-1 Splošni pogoji prenehajo veljati, a nato v drugem odstavku istega člena določa, da se Splošni pogoji do uveljavitve splošnih aktov za izvrševanje javnih pooblastil izdanih na podlagi EZ-1 še naprej uporabljajo. Splošni pogoji pa v 91. členu določajo možnost dogovora, da namesto imetnika soglasja za priključitev, stroške uporabe omrežja plača tretja oseba, vendar tudi v tem primeru imetnik soglasja za priključitev (tožeča stranka) solidarno odgovarja za plačilo stroškov uporabe omrežja

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti znesek 1.196,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2019 dalje do plačila ter stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (1. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga absolutne bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka 30. 12. 2016 kot imetnik soglasja za priključitev na sistem in uporabnik sistema s toženo stranko sklenila Pogodbo št. 1100-3 o uporabi sistema končnega odjemalca za merilno mesto 3-1100 (A7). V tej pogodbi je kot plačnik navedena družba M. d. o. o., ki ji je tožeča stranka kot najemodajalec oddala v najem poslovne prostore z merilnim mestom 3-1100. Najemno razmerje je prenehalo 11. 6. 2018, dne 20. 6. 2018 pa je tožeča stranka sklenila Pogodbo o dobavi električne energije s toženo stranko. 2. 7. 2018 je tožeča stranka toženi stranki plačala sporni znesek in sicer neporavnano omrežnino in zakonske zamudne obresti pod pretnjo odklopa merilnega mesta iz omrežja. Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala vračilo po njenem neupravičeno plačane omrežnine in zakonskih zamudnih obresti, saj meni, da je bila navedeno dolžna plačati najemnica poslovnega prostora.

7. V konkretnem primeru ni sporno, da je omrežnino dolžan plačati končni odjemalec, sporno pa je, ali je bila končni odjemalec tožeča stranka ali najemnica, ki ji je tožeča stranka sporni poslovni prostor oddala v najem.

8. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je omrežnino dolžna plačati tožeča stranka. Slednja je nesporno imetnica soglasja za priključitev omrežja, poleg tega pa je s toženo stranko sklenila Pogodbo št. 1100-3 o uporabi sistema končnega odjemalca (A7) in sicer kot uporabnica sistema. Skladno s 42. točko 36. člena Energetskega zakona (EZ-1) pa uporabnik sistema pomeni končnega odjemalca. Glede na navedeno ne more biti nobenega dvoma, da je tožeča stranka v razmerju do tožene stranke nastopala v vlogi končnega odjemalca in je kot taka tudi dolžna plačati omrežnino, čeprav je 14. 12. 2016 podpisala soglasje za evidentiranje najemnice kot plačnika (A4). Ključno je namreč, da ni najemnica tista, ki bi s toženo stranko sklenila Pogodbo o uporabi sistema končnega odjemalca, katere del so določila splošnega dela Pogodbe o uporabi sistema, ki v 2.2 točki določajo, da uporabnik omrežja plačuje omrežnino, temveč tožeča stranka. Zato nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene.

9. Poleg tega pritožbeno sodišče dodaja, da do enakega materialno pravnega zaključka privede tudi uporaba Splošnih pogojev za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (v nadaljevanju Splošni pogoji). Niso namreč utemeljene pritožbene navedbe, da se od uveljavitve EZ-1 Splošni pogoji ne uporabljajo več. 518 člen EZ-1 sicer v 4. alineji prvega odstavka določa, da z uveljavitvijo EZ-1 Splošni pogoji prenehajo veljati, a nato v drugem odstavku istega člena določa, da se Splošni pogoji do uveljavitve splošnih aktov za izvrševanje javnih pooblastil izdanih na podlagi EZ-1 še naprej uporabljajo. Splošni pogoji pa v 91. členu določajo možnost dogovora, da namesto imetnika soglasja za priključitev, stroške uporabe omrežja plača tretja oseba, vendar tudi v tem primeru imetnik soglasja za priključitev (tožeča stranka) solidarno odgovarja za plačilo stroškov uporabe omrežja (drugi odstavek 91. člena Splošnih pogojev).

10. Glede pritožbenih navedb o ničnosti Pogodbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so le-te prepozne. V sporih majhne vrednosti namreč lahko tožeča stranka poleg tožbe vloži le še eno pripravljalno vlogo, s katero odgovori na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo (453. člen v zvezi s 452. členom ZPP). Tožeča stranka je prvič podala navedbe o ničnosti Pogodbe šele v njeni drugi pripravljalni vlogi z dne 2. 7. 2019, kar pa je izven zgoraj navedenih okvirov, ki veljajo v sporih majhne vrednosti in zato prepozno. Glede na to niso utemeljene pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje do navedb o ničnosti neupravičeno ni opredelilo in glede na to se tudi pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb o ničnosti ni podrobneje opredeljevalo.

11. Pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb pravdnih strank, povzetih v 1. do 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ter da o tožbenem zahtevku ni odločala zakonita sodnica pa so pavšalne in nekonkretizirane. Zato jim pritožbeno sodišče ni moglo slediti.

12. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila, tožeča stranka pa s pritožbo ni uspela. Zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

14. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 370. člena ZPP).