Jedro

Pritožbeno sodišče mora v obrazložitvi sodbe presoditi vse konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, zato na pravno irelevantna zatrjevanja ni dolžno odgovarjati.

Če ni sporno, ali je predlog za pregon podan ali ne, sodišče ne bo izvajalo dokazov v zvezi s tem, v nasprotnem primeru pa je sodišče dolžno samo, torej tudi brez predloga strank, izvajati dokaze o tem procesnopravno relevantnem dejstvu.

Izrek

Zahteva obsojenega B.M. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom, 120.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je spoznalo B.M. za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dva meseca zapora in preizkusno dobo eno leto. Pritožbo obdolženca je višje sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V plačilo pa mu je naložilo tudi stroške kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po 1. odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani odločbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj v zahtevi očitane kršitve določb ZKP niso podane, nekatere trditve zahteve pa so celo protispisne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistvo navedb obsojenca v zahtevi so naslednji očitki kršitve določb ZKP:

1.) bistvene kršitve določb ZKP iz 11. točke 1. odstavka 371. člena a) sodba sodišča druge stopnje nima razlogov glede pritožbenih navedb; - pritožbeno sodišče se ni opredelilo o pritožbeni navedbi, da sodišče prve stopnje ni prebralo kazenske ovadbe na glavni obravnavi ter obvestila UKC z dne 8.3.2000; - pritožbeno sodišče se ni opredelilo glede pritožbenega očitka, da je obdolženec zaradi dolgega nezakonitega zamika med vročitvijo obtožbe in vabilom na glavno obravnavo prispel na glavno obravnavo v celoti nepripravljen. S tem mu je bila kršeno ustavno procesno jamstvo do primernega časa za pripravo obrambe (4. odstavek 12. člena ZKP); b) izpodbijana pravnomočna sodna odločba se je oprla na očitne "konfliktne" dokaze glede zadobljenih poškodb oškodovanke

2.) Kršitev pravice do obrambe a) sodišče ni reagiralo na zahtevo obdolženca po postavitvi zagovornika b) sodišče prve stopnje obdolžencu ni dalo možnosti, da se seznani s predlogom oškodovanke za pregon, predlog tudi ni bil pretresen na glavni obravnavi.

Add. 1/a Pritožbeno sodišče mora v obrazložitvi sodbe presoditi vse konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, zavzeti o njih stališče in jih ustrezno obrazložiti. Na pravno irelevantna zatrjevanja v pritožbi pritožbeno sodišče ni dolžno odgovarjati. Ali je sodišče prebralo kazensko ovadbo ali ne, spada praviloma (in tudi v konkretnem primeru je tako) med pravno nepomembna dejstva in tako tudi pritožbeno sodišče na pritožbena zatrjevanja v zvezi s tem ni bilo dolžno odgovarjati. Sicer pa je trditev zagovornika v zahtevi, da sodišče prve stopnje ni vpogledalo v ovadbo, protispisna. Iz zapisnika o glavni obravnavi, opravljeni dne 25.11.2002 (list. št. spisa 42), jasno izhaja, da je sodišče vpogledalo in prebralo kazensko ovadbo s prilogami, še posebej kazenski list za obdolženca ter ostalo dokumentacijo v spisu.

Pritožbeno sodišče je v sodbi na strani 3 zavzelo tudi stališče, da relativno dolgo časovno obdobje med vročitvijo obtožnega akta in razpisom glavne obravnave na zakonitost in pravilnost sodbe ni imelo nobenega vpliva. Sicer pa zakon (3. odstavek 288. člena ZKP) določa le minimalni rok za pripravo obrambe. Zato ta pravica obdolžencu ne more biti kršena, če je bil rok daljši. Obdolženec ima namreč ves čas možnost vpogledati v spis, torej možnost pripraviti se na obravnavo.

Add. 1/b Pomisleki zagovornika v prepričljivost določenih dokazov oziroma v dokazno oceno sodišča ne predstavljajo očitane kršitve določb ZKP (11. točka 1. odstavka 371. člena), temveč le uveljavljanje razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Add. 2/a Obsojenčevo zatrjevanje v zahtevi, da sodišče ni reagiralo na njegov predlog po postavitvi zagovornika po uradni dolžnosti nima podlage v spisu in tako tudi ne more predstavljati očitane kršitve določb ZKP. Iz zapisnika o glavni obravnavi (list. št. 38) namreč jasno izhaja, da je obsojenec (tedaj obdolženec) izjavil, da se bo zagovarjal sam (torej brez zagovornika). V napovedi pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje (stran 45) obdolženec sicer zatrjuje, da je postavitev zagovornika po uradni dolžnosti zahteval že na glavni obravnavi, prav tako pa tudi, da je že tedaj napovedal pritožbo, vendar pa to kot rečeno iz zapisnika o glavni obravnavi ni razvidno, niti ni razvidno, da bi imel obdolženec kakršnekoli pripombe oziroma pomisleke v vsebino zapisnika.

Ker torej v konkretni zadevi ne gre za primer obvezne obrambe (70. člen ZKP), niti v spisu ni relevantnega podatka, da je obsojenec zahteval postavitev zagovornika v smislu 2. odstavka 71. člena ZKP, kršitev določb o postavitvi zagovornika obdolžencu ni podana.

Add. 2/b Predlog, ki ga poda oškodovanec, je procesna predpostavka za dopustnost pregona, oziroma šele predlog oškodovanca omogoča tožilcu, da lahko začne in vztraja pri kazenskem pregonu. Predlog mora biti tako podan pred začetkom postopka, oškodovanec pa ga ima pravico umakniti do konca glavne obravnave (57. člen ZKP). V takem primeru izgubi pravico vnovič podati predlog za pregon. Sodišče mora ves čas postopka skrbeti za njegovo zakonitost oziroma za to, da so podane procesne predpostavke za izvedbo postopka. Če procesne predpostavke niso izpolnjene (torej tudi če ni podan predlog za pregon ali je bil ta kasneje umaknjen), mora glede na fazo postopka izdati bodisi sklep o zavrženju obtožnega predloga (1. odstavek 437. člena ZKP v zvezi s 3. točko 1. odstavka 277. člena tega zakona) bodisi zavrnilno sodbo (2. točke 357. člena ZKP). Če ni sporno, ali je predlog podan ali ne, sodišče seveda ne bo izvajalo dokazov v zvezi s tem, v primeru ko pa ni povsem jasno, ali je predlog podan ali ne, pa je sodišče dolžno samo, torej tudi brez predloga strank izvajati dokaze o tem procesnopravno relevantnem dejstvu.

V konkretnem primeru ni nobenega dvoma, da je oškodovanka predlog za pregon podala (in se nahaja na list. št. 8 spisa), prav tako pa tudi da predloga med postopkom ni umaknila. Tako tudi sodišče s tem, ko ni izvajalo dokazov v zvezi s predlogom oškodovanke za pregon in obsojencu predloga ni predočalo, ni kršilo njegove pravice do obrambe.

Glede na vse navedeno vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podane kršitve določb zakona, zatrjevane v zahtevi, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določila člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o plačilu stroškov temelji na določilih člena 98/a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je vrhovno sodišče v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP pri določitvi višine povprečnine upoštevalo poleg trajanja in zapletenosti obravnavane kazenske zadeve še obsojenčeve premoženjske razmere, razvidne iz podatkov v spisu.