Jedro

Odločilni prispevek obsojenca k storitvi kaznivega dejanja ponarejanja denarja je bila izročitev krivega denarja z namenom, spraviti ga v obtok kot pravega, pri tem pa za njegovo kazensko odgovornost ni bistveno, ali ga je izročil enemu ali drugemu posredniku, ki je krivi denar izročil tajnemu policijskemu sodelavcu.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega S.M. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 800 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 11.5.2005 S.M. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponarejanja denarja po 1. odstavku 249. člena KZ in mu zanj določilo kazen 10 mesecev zapora in mu nato ob upoštevanju zaporne kazni enega leta zapora, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 29.5.2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 7.7.2004, izreklo enotno kazen 1 leto in 8 mesecev zapora. V izrečeno kazen je sodišče vštelo čas že prestane kazni in čas prebit v priporu. Na podlagi 4. odstavka 249. člena KZ je sodišče obsojencu odvzelo 20 ponarejenih bankovcev v apoenih po 100.000 ITL, oprostilo pa ga je plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 2.3.2006 zavrnilo pritožbo zagovornikov S.M. in obtožencu v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 100.000 tolarjev.

2. Zoper pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti v kateri uveljavljajo kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP: 1.) ker je izrek sodbe v nasprotju z njeno obrazložitvijo, 2.) ker je izrek sodbe nerazumljiv in 3.) ker so razlogi sodbe v precejšnji meri sami s seboj v nasprotju.

Nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe je po vložnikovi oceni podano, ker se v nasprotju z izrekom na 8. in 9. strani sodbe ugotavlja, da D.M. obsojenca ni poznal oziroma ga "ni ne videl in ne slišal", v izreku sodbe pa se trdi, da je obsojenec ponarejene bankovce izročil prav M. Izrek sodbe je potrditvi vložnika nerazumljiv, ker ne vsebuje konkretnega izvršitvenega ravnanja obsojenca, s katerim bi izpolnil zakonske znake dejanja, ki se mu očita, niti ne vsebuje modalitet tega dejanja in se zaradi tega odločitev sodišča sploh ne da preizkusiti.

Po oceni vložnika je izpodbijana sodba tudi neobrazložena, deloma pa sama s seboj v nasprotju. Niti z enim stavkom ne pojasni, s kakšnim konkretnim ravnanjem naj bi obsojenec protipravno ravnal in izpolnil znake kaznivega dejanja. Izpodbijana sodba ravnanja obsojenca ne označi z glagolom izročil; kje, kako in kdaj pa sploh ne pojasni, kolikor pa, je glede opisa in obrazložitve očitanega ravnanja obsojencu sodba sama s seboj v nasprotju. V sodbi se ugotavlja, da se je obsojenec, tik preden so bili ponarejeni bankovci izročeni tajnemu policijskemu sodelavcu, sestal z N.F., v izreku pa je navedeno, da se je sestal z M. Vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP navedel, da zatrjevano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe sodišča prve stopnje ni podano. Po njegovi oceni izročitve ponarejenih bankovcev M. s posredovanjem F. ni nikakor mogoče razumeti tako, da je nujno prišlo do neposrednega kontakta med obsojencem in M. Med izrekom in obrazložitvijo ni nasprotja, saj je v izreku navedeno, da je šlo za posredovanje F. V zvezi z očitkom nerazumljivosti izreka vrhovni državni tožilec meni, da je očitek nekonkretiziran in predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne.

B.

4. Izpodbijana prvostopna sodba očita obsojenemu S.M., da je storil kaznivo dejanje ponarejanje denarja po 1. odstavku 249. člena KZ tako, da je ponarejen denar spravil v obtok skupaj z že pravnomočno obsojenima D.M. in N.F. Ponarejeni denar je bil spravljen v obtok s trenutkom izročitve tajnemu policijskemu sodelavcu. Ta denar mu je izročil D.M., ki ga je po dogovoru in posredovanju N.F. dobil od obsojenega S.M. Takšen je opis dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje in takšen potek dogajanja izhaja iz obrazložitve sodbe. Odločilni prispevek obsojenca k storitvi kaznivega dejanja je bila izročitev krivega denarja z namenom, spraviti ga v obtok kot pravega, pri tem za njegovo kazensko odgovornost ni bistveno, ali ga je izročil neposredno M. ali pa F. in ta potem M., ki je krivi denar izročil tajnemu policijskemu sodelavcu. Prav zato tudi ni odločilno, ali je obsojenec D.M. poznal, oziroma ali ga je videl in slišal ali ne. Te nejasnosti v obrazložitvi sodišča prve stopnje bi bile lahko pomembne glede vprašanja dokazanosti dejanja, ne predstavljajo pa bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

5. Vrhovno sodišče je na podlagi ugotovitve, da ni podana kršitev na katero se vložnik sklicuje, zahtevo zavrnilo v skladu z določbo 425. člena ZKP.

C.

6. Izrek o stroških kazenskega postopka v zvezi z odločanjem o zahtevi za varstvo zakonitosti temelji na določilih 1. odstavka 95. člena, 1. odstavka 98. člena in 98.a člena ZKP. Višina povprečnine je določena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter njegovih premoženjskih razmer.