Jedro

Pri prisoji odškodnine je treba upoštevati že izplačano odškodnino za nematerialno škodo, ki jo je za toženo stranko izplačala zavarovalnica, pri kateri je tožena stranka imela zavarovano odškodninsko odgovornost. Stališče pritožbe, da bi sodišče moralo revalorizirati že plačano odškodnino, ki jo je zavarovalnica tožniku izplačala po vložitvi tožbe, je zmotno. Tožnik je namreč v tožbi zahteval plačilo odškodnine za nematerialno škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne, ko je tožena stranka odgovorila na poslan predpravdni odškodninski zahtevek. Tožena stranka je v zamudi od dne, ko je tožnik pisno zahteval naj izpolni obveznosti oziroma od dne, kot zahteva tožnik (299. člen OZ). Zavarovalnica, pri kateri je imela tožena stranka zavarovano odgovornost, za predmetno nesrečo pa je tožniku iz naslova odškodninske odgovornosti izplačala odškodnino iz zavarovalne police po vložitvi tožbe.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku I. točke spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna v 15-ih dneh od vročitve sodbe plačati tožeči stranki na račun njenega pooblaščenca 25.481,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 25.481,22 EUR od 27. 8. 2008 do plačila, od zneska 12.518,78 EUR od 27. 8. 2008 do 3. 4. 2009. V presežku za plačilo 12.518,78 EUR s pp se tožbeni zahtevek zavrne.“ V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 314,29 EUR v roku 15 dni pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 38.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2008 do plačila na račun pooblaščenca tožeče stranke v roku 15 dni pod izvršbo, kar je iz naslova odškodnine zahtevala več, razliko od vtoževanih 52.042,69 EUR, je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 838,59 EUR v roku 15 dni, brezobrestno, po poteku tega roka pa za zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava ter podredno tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po določbah točke 1-3. 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da valorizirani znesek odškodnine, ki ga je tožeča stranka prejela izplačan po zavarovalni polici zavarovanja civilne odgovornosti v znesku 12.518,78 EUR dne 3. 4. 2009, odšteje od prisojenega skupnega zneska odškodnine in tožeči stranki ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve prisodi bistveno nižji znesek odškodnine ter posledično spremeni tudi točko II, torej stroškovni del tožbe glede na spremenjeni odstotek uspeha in tožeči stranki naloži plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke, podrejeno pa, da napadeno sodbo sodišča prve stopnje razveljavi v napadenem delu v celoti in zadevo vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje, pritožbeni stroški pa so nadaljnji stroški postopka. Navaja, da se prisojena odškodnina v skupnem znesku 38.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 27. 8. 2008 nanaša na škodni dogodek, ki je bil dne 26. 9. 2006 na Okrajnem sodišču v A. kjer je bila tožeča stranka zaposlena. Po presoji tožene stranke je prisojena odškodnina glede na vrsto in obseg poškodb tožeče stranke previsoka, predvsem pa je določena na nepravilen način. Sodišče je kljub temeljito izvedenem dokaznemu postopku spregledalo bistveno okoliščino – dejstvo, da je tožeča stranka v času škodnega dogodka imela sklenjeno polico zavarovanja civilne odgovornosti in da je tožeča stranka iz naslova te police prejela izplačano celotno zavarovalno vsoto 12.518,78 EUR in stroške pooblaščenca 275,41 EUR. Tožeča stranka je izrecno priznala prejem zgoraj navedenega zneska, pravdni stranki sta se strinjali, da prvostopno sodišče vpogleda v škodni spis zavarovalne organizacije, da se še samo prepriča v nesporno dejstvo. Sodišče prve stopnje pa je v razlogih sodbe to enostavno spregledalo, čeprav je omenilo, da je tožeči stranki s strani zavarovalnice med postopkom izplačano 12.957,31 EUR, kar sicer ni popolnoma točen znesek. Sodišče bi moralo valorizirani znesek odšteti od prisojenega zneska odškodnine. S tem ko sodišče tega ni storilo, je nepravilno uporabilo materialno pravo, določbe OZ o odmeri pravične odškodnine. Tožena stranka tudi izrecno oporeka določeni, odmerjeni skupni odškodnini, ki je po njeni presoji previsoka in v neskladju s primerljivo sodno prakso. Navaja, da sodba o tem nima razlogov in je zato ni mogoče preizkusiti.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, da pa na ugotovljeno dejansko stanje ni v celoti pravilno uporabilo materialnega prava.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo sodbe glede odločitve o višini prisojene odškodnine za nematerialno škodo. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev tudi v tem delu obrazložilo, dejstvo, da se tožena stranka z višino odmerjene odškodnine ne strinja, pa ne more predstavljati smiselno zatrjevane absolutno bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožena stranka se ne pritožuje glede temelja odškodninske odgovornosti in prav tako ne glede obsega nepremoženjske škode, ki je nastala tožniku. Tožena stranka se pritožuje le glede višine odmerjene odškodnine in dejstva, da sodišče ni upoštevalo še izplačano odškodnino.

Glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo pritožbeno sodišče poudarja, da sta temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Višina odškodnine predstavlja nadomestilo, ki naj bi oškodovancu o prestani in bodoči nematerialni škodi nudila pravično denarno zadoščenje, kot je to določeno v 179. členu in 182. členu Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji).

Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem odškodnino v višini 11.500,00 EUR. Tožnik je ob škodnem dogodku 26. 9. 2006 utrpel izpah desnega ramena in zlom velike grče desne nadlahtnice. Ob izpahu je prišlo do raztrganja ovojnice in iztrganja dela rotatorne manšete. Tožnik je utrpel tudi izpah desnega kolka in zlom glavice v spodnjem neobremenjenem delu sklepne površine. Prišlo je do obsežnih brazgotin v predelu kolka, kar je povzročilo zavrto gibljivost v skrajnih legah in do bolečine pri dalj časa trajajoči obremenitvi. Ob nesreči je prejel tudi udarnino v spolni ud. Tožnik je bil po poškodbi pripeljan v bolnišnico, potrebni so bili številni klinični pregledi, laboratorijske preiskave. Po operativnih posegih je prejemal infuzijsko terapijo, antibiotike, potrebni so bili intravenozni opijati, kasneje srednje močni analgetiki, opravljena so bila rentgenska slikanja poškodovanih delov telesa ob sprejemu v bolnišnico in kontrolah. V prvih dneh po poškodbi je bil tožnik vezan na pomoč in nego v postelji, kasneje je vstajal ob pomoči fizioterapije in podpazdušnih bergel. Več tednov je bil pri mobilizaciji vezan na invalidski voziček, s težavo se je umival, oblačil, obuval, ni zmogel dalj časa trajajoče hoje in stoje, uporabljati je moral podpazdušne bergle. Potrebno je bilo aktivno razgibavanje, fizikalna terapija in telovadba. Zaradi poškodbe desne roke ni mogel dvigovati, prenašati in potiskati težjih bremen. Omejitve so bile izrazite v prvih dveh mesecih. Več mesecev je pri hoji uporabljal bergle, kasneje palico, pri hoji je šepal in imel težave pri premagovanju stopnic in pri hoji po neravnem terenu. Zaradi pretrpljenih poškodb je bil v bolniškem staležu do 18. 4. 2008. Sodišče je na podlagi zaslišanja tožnika in izvedeniškega mnenja ugotovilo, da je tožnik v prvem letu po poškodbi trpel trajne hude telesne bolečine 3 dni, trajne srednje hude telesne bolečine 2 tedna, občasne hude telesne bolečine 3 tedne, občasne srednje hude telesne bolečine 6 mesecev, sprva vsakodnevne, v naslednjih mesecih pa se je pogostost srednje hudih telesnih bolečin zmanjševala, odvisno od fizičnih obremenitev. Trajanje lahke telesne bolečine je tožnik trpel tri mesece, občasne lahke telesne bolečine leto dni, odvisno od obremenitev. Tožnik še vedno trpi lahke telesne bolečine, občasno do srednje hude ob intenzivnih in dalj časa trajajočih gibih. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da ugotovljena intenziteta telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, ugotovljena pred sodiščem prve stopnje, čemur pritožba ne oporeka, utemeljuje višino odškodnine z navedenega naslova v znesku 11.500,00 EUR. Ta odškodnina je primerljiva z odškodninami znanimi v sodni praksi za podobne primere in tudi primerno individualizirana.

Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisodilo odškodnino v višini 22.000,00 EUR. Tožnik je bil ob škodnem dogodku star 55 let. Tožnik zaradi posledic nesreče pri delu, v kateri si je poškodoval nogo v kolku in roko, ne more več opravljati stvari kot pred nesrečo. Ne more več dolgo stati ali sedeti. Jemati mora protibolečinska zdravila. Po oceni izvedenca dr. A.A., je pri tožniku zaradi posledic poškodb pri delu prisotno trajno zmanjšanje določenih splošnih življenjskih aktivnosti in sicer je zavrta gibljivost v desnem ramenu in v desnem kolku. Roko lahko dvigne le do horizontale, ne zmore več težkih fizičnih del, ima večje težave pri opravilih osebne higiene. Ob nesreči je imel tožnik poškodovano tudi vezivno tkivo ob spolovilu, zaradi česar ima težave. Pritožba konkretno ne navede, zakaj naj bi bila prisojena odškodnina iz navedenega naslova previsoka, pritožbeno sodišče meni, da je primerna in sicer upoštevaje naravo trajnih posledic in duševnih bolečin, ki jih tožnik trpi v posledici tega, pri čemer je upoštevalo sodno prakso in višino odmerjenih odškodnin ob podobnih primerih.

Sodišče prve stopnje je tožniku za prestani primarni in sekundarni strah prisodilo odškodnino v višini 4.500,00 EUR. Nesreča se je zgodila nenadoma in nepričakovano, ko je na tožnika padla težka omara. Strah je bil kratkotrajen, vendar intenziven, saj je tožnik doživel močan šok in se zbal za svoje zdravje. Po ugotovitvah izvedenca je tožnik utrpel hud primarni strah, ki je več dni v pomembni meri vplival na njegovo duševno ravnovesje. Hud sekundarni strah je trajal vse dokler niso bile naravnane izpahnjene okončine v splošni anesteziji, srednje hud strah pa je trpel v prvih po operativnih dneh zaradi morebitnih zapletov pri zdravljenju. Tožnik je do zaključka zdravljenja imel porušeno duševno ravnovesje, saj ga je skrbelo za dokončen izid zdravljenja. Prisojena odškodnina iz tega naslova v višini 4.500,00 EUR je tudi po zaključku pritožbenega sodišča primerna odškodnina za pretrpljeni strah, kot je opisan zgoraj, glede na subjektivno dojemanje strahu tožnika in glede na umeščenost navedene odškodnine glede na odškodnine, ki jih sodišča prisojajo v podobnih primerih.

Sodišče je tožniku priznalo skupno odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 38.000,00 EUR, kar predstavlja 38,18 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji, kar tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni primerno odškodnino.

Utemeljeno pa pritožba opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo že izplačane odškodnine za nematerialno škodo, ki jo je za toženo stranko izplačala zavarovalnica, pri kateri je tožena stranka imela zavarovano odškodninsko odgovornost. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je tožnik na račun svojega pooblaščenca dne 3. 4. 2009 iz naslova odškodnine za predmetno nesrečo pri delu prejel znesek 12.518,78 EUR in njegov pooblaščenec za stroške zastopanja 275,41 EUR. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko pri prisoji odškodnine že plačanega zneska iz navedenega naslova ni upoštevalo. Zmotno je sicer stališče pritožbe, da bi sodišče moralo revalorizirati že plačano odškodnino. Tožnik je namreč tožbo vložil dne 11. 3. 2009 in v tožbi zahteval plačilo odškodnine za nematerialno škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2008, to je od dne, ko je toženka tožniku odgovorila na poslan predpravdni odškodninski zahtevek. Po določbi 299. člena OZ pride namreč dolžnik v zamudo v primeru, če rok za izpolnitev obveznosti ni določen, ko upnik pisno ali ustno z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega naj izpolni svojo obveznosti. Iz listin v spisu izhaja, da je tožnik svoj zahtevek na toženo stranko naslovil že v mesecu maju 2008, zato je prvostopenjsko sodišče pravilno štelo, da je tožena stranka v zamudi od dne, ko je tožnik pisno zahteval naj izpolni obveznost oziroma od 27. 8. 2008, kot zahteva tožnik. Ker je zavarovalnica, pri kateri je imela tožena stranka zavarovano odgovornost, za predmetno nesrečo tožniku iz naslova odškodninske odgovornosti dne 3. 4. 2009 izplačala odškodnino iz zavarovalne police v znesku 12.518,78 EUR, torej po vložitvi tožbe, bi sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi to moralo upoštevati. Pritožba je v tem delu utemeljena.

Pritožbeno sodišče je tako v tem delu ugodilo pritožbi in upoštevalo izplačani znesek v višini 12.518,78 EUR z dne 3. 4. 2009 iz naslova odškodnine za nematerialno škodo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je končno prisojeno odškodnino znižalo za navedeni znesek in toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati še znesek 25.481,22 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 25.481,22 EUR od 27. 8. 2008 do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 12.518,78 EUR od 27. 8. 2008 do 3. 4. 2009, ko je bil ta znesek plačan. V posledici navedenega je moralo tožbeni zahtevek za znesek 12.518,78 EUR z zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2009 dalje do plačila zavrniti. V odločitev o stroških postopka ni posegalo, ker je do delne izpolnitve obveznosti prišlo po vložitvi tožbe. Pritožbeno sodišče pa je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o višini celotne odškodnine, odštelo je le že plačano odškodnino iz tega naslova. Za svojo odločitev je pritožbeno sodišče imelo podlago v določbi 358. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti pritožbene stroške v skladu z načelom uspeha v postopku. Tožena stranka je uspela s svojo pritožbo v višini 33 %, zato je pritožbeno sodišče toženi stranki tudi v taki višini naložilo povračilo stroškov pritožbenega postopka. Celoti zaznamovani stroški v skladu z Odvetniško tarifo so znašali 952,40 EUR (nagrada za postopek po tar. št. 3210 OT 942,40 EUR, izdatki po tar. št. 6002 OT 10,00 EUR) tako, da je sklenilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 314,29 EUR. Za svojo odločitev je imelo podlago v določbi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 155. in 165. členom ZPP.