Jedro

Tožba mora (med drugim) obsegati dejstva, na katera tožnik opira zahtevek in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. Tožnica v tožbi glede zatrjevanih duševnih (imenuje jih psihične) bolečin ne navaja dejstev na podlagi katerih bi bil mogoč zaključek o vrsti duševnih bolečin, ki jih vtožuje. Dejstev, ki jih tožba ne zatrjuje, pa ni mogoče nadomestiti z dokazom, kot je zaslišanje tožnice kot stranke.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se deloma ugodi in se odločitev o stroških prvostopenjskega postopka s p r e m e n i tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 140.492,27 SIT v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.9.2004 dalje do plačila. V preostalem pobijanem a nespremenjenem delu se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke se kot neutemeljena zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je s sklepom odmerilo stroške priče M.N. v višini 26.200,00 SIT in jih naložilo v plačilo tožeči stranki v roku osmih dni. Razsodilo pa je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 140.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dne 8.9.2004 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek za povračilo nematerialne škode in zahtevek za povračilo materialne škode je zavrnilo in še odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Proti takšni sodbi sta se pritožili tožeča in tožena stranka po svojih pooblaščencih.

Tožnica v pritožbi navaja, da je z izpodbijano sodbo prvostopno sodišče le deloma ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke glede nematerialne škode, pri čemer ji ni priznalo ničesar iz naslova psihičnih bolečin, češ da jih tožnica ni pojasnila. V celoti pa je sodišče zavrnilo zahtevek za materialno škodo, ker naj bi zahtevek zastaral. Glede stroškov je sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške. Tožnica ne sprejema take odločitve o odškodnini in tudi ne odločitve o stroških, zato vlaga pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialne prava. Prvostopno sodišče je kljub realno postavljeni višini tožbenega zahtevka iz nematerialne škode (po revalorizaciji 254.000,00 SIT) le te priznalo v bistveno manjšem znesku 140.000,00 SIT. Pri tem ni priznalo ničesar iz uveljavljene osnove psihičnih bolečin. Iz obrazložitve sodbe (sredina 4. strani) se da razumeti, da se je tako odločilo zato, ker naj bi iz tožbenih navedb ne bilo razvidno, za katero vrsto psihičnih oziroma duševnih bolečin uveljavlja odškodnino. Nadalje naj bi po navedbi sodišča tožnica na izrecno vprašanje pojasnila, da pod to postavko vtožuje predvsem odškodnino za strah. Tožnica je res obširno opisala posledice strahu - primarnega in sekundarnega, a nič manj obširno tudi mnoge oblike duševnih bolečin, ki jih je prestajala ob samem napadu tožene stranke kot tudi pozneje. Opis teh bolečin obsega več kot eno stran razpravnega zapisnika z dne 24.3.2004 (6. in delno 7. stran). Med opisi tožničinih duševnih bolečin so tudi navedbe, da "je imela to sliko vedno pred sabo in so tudi ostali trpeli z mano"; da po toženčevem napadu ni mogla ničesar več, da je bruhala in so jo mučili glavoboli. Še vedno je vezana na zdravila, ki jih prej nikoli ni jemala "slike tega prizora se ne morem rešiti, čeprav bi se zelo rada", je še dodala tožnica na zaslišanju 24.3.2004. Vsega navedenega sodišče ni upoštevalo. Sodišče ni vezano samo na razčlenitev posameznih vrst odškodninskega zahtevka v sami tožbi, ampak tudi na rezultate izvedene obravnave, saj je v tem tudi smisel obravnave. Ko sodišče pri odmeri višine odškodnine ni upoštevalo zahtevka iz duševnih bolečin, je s tem kršilo materialno pravo, konkretno 200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ki določa osnove za priznanje nematerialne škode. V dejstvu, da je sodišče obstoj in vrsto psihičnih bolečin ugotovilo in jih v razpravnem zapisniku navedlo, v sodbi pa trdilo, da tožnica ni pojasnila, za katero vrsto duševnih bolečin uveljavlja odškodnino je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 339. člena ZPP. Pri tem pritožba poudarja, da primerno priznanje odškodnine iz naslova strahu ne more kompenzirati upravičenega, a v sodbi neupoštevanega zahtevka iz naslova duševnih bolečin, čeprav sodišče v obrazložitvi mestoma omenja duševne bolečine v zvezi s strahom. Tožnica v zvezi s svojim nasprotovanjem ugovoru toženca o zastaranju tožničinega zahtevka za uničeno bundo in očala njenega moža navaja, da ni nikoli uspela dobiti prvostopne kazenske sodbe, s katero je bila tožencu izrečena kazen na katero se v sodbi sklicuje sodišče pri upoštevanju toženčevega ugovora zastaranja. Z veliko muko in zelo pozno je uspela dobiti drugostopno pravnomočno sodbo na podlagi katere je nato (po neuspelem pisnem pozivu tožencu z dne 30.1.2002, naj poravna škodo, vložila odškodninsko tožbo. Toda tožnica meni, da se tudi sodišče, ki to sodbo ima, ne more sklicevati nanjo pri upoštevanju toženčevega ugovora zastaranja kot citirano: "na podlagi v tem postopku že ugotovljenih dejstev" (stran 5, sredina obrazložitve). Sodišče se namreč po določilu 3. odstavka 360. člena ZOR ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje. Ker se je toženec nanj prvič skliceval šele na tretji obravnavi, bi moralo torej sodišče odločiti samo o tem, ali je to novo dejstvo, za katero je dolžnik zato prekludiran ali ne in se ne spuščati v presojanje "v tem spisu že ugotovljenih dejstev". To je dolžnost stranke, ki zastaranje uveljavlja. Tožnica se pritožuje tudi glede izreka o stroških. Tožnici se zdi odločitev sodišča, da nosita stranki vsaka svoje stroške, krivična in ne v duhu določil Zakona o pravdnem postopku, tudi če se izhaja iz take odločitve sodišča glede priznane višine odškodnine, kot je sprejeta v izpodbijani sodbi. Sodišče se pri svoji odločitvi o stroških, sicer sklicuje na 2. odstavek 154. člena ZPP, ne utemelji pa zakaj se je tako odločilo. V tem določilu ZPP sta namreč vsebovani dve možni odločitvi o stroških. Sodišče se v primeru, če stranka deloma zmaga v sporu, lahko odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Sodišče se je o tem sporu odločilo za prvo varianto in se pri tem sklicevalo na upoštevanje vseh okoliščin primera: teh pa ni navedlo, da bi se dala taka odločitev preizkusiti. Če bi imelo sodišče ob taki odločitvi čisto diskrecijsko pravico, potem bi bilo določilo zakona "ob upoštevanju vseh okoliščin primera" nepotrebno. Tožnica meni, da so v tem primeru očitno podane take okoliščine, ki bi narekovale odločitev sodišča, da tožencu naloži, da "povrne drugi stranki ustrezen del stroškov". Kot je razvidno iz stroškovnika tožničinega pooblaščenca, so tožnici pri sodnem uveljavljanju škode, povzročene s kaznivim dejanjem toženca, nastali stroški (brez pritožbenih) v višini preko 380.000,00 SIT, kar je skoraj trikratna višina prisojene odškodnine. Pri tem tožnica opozarja na okoliščine nastanka takih stroškov, ki bi jih moralo sodišče upoštevati pri odločitvi o stroških in sicer: prvič, ker del tožbenega zahtevka ni bil uspešen niso nastali posebni dodatni stroški in bi bili malodane enaki tudi če bi tožnica tožila samo na 100.000,00 SIT in bi sodišče v tem primeru seveda naložilo tožencu, da ji povrne vse nastale stroške. Drugič, ker je velik del nastalih stroškov povzročil toženec s svojim zavlačevanjem postopka. Toženec ima seveda pravico, da predlaga nove priče in način izvedbe dokazov v podporo svojim trditvam. Toda, če se te izkažejo za neutemeljene, kot se to jasno ugotavlja v sodbi, potem tudi iz tega razloga ni pošteno, da vsaka stranka nosi svoje stroške. Veliko dolgih ur obravnav se je namreč porabilo za zasliševanje prič, ki jih je predlagal toženec kot nove ali za ponovno zaslišanje (za slednje je tožnica predlagala le, da se preberejo že dane izjave) edino svojo pričo M.N. je bila tožnica prisiljena predlagati zato, ker je toženec brez sramu zatrjeval, da uničena bunda tožničinega moža ni bila res nova, ampak stara 40 let in se je uporabljala za na traktor. Navedene okoliščine, ki jih je gotovo utemeljeno šteti za take, kot jih predvideva že omenjeno določilo 2. variante 2. odstavka 154. člena ZPP in bi jih moralo sodišče upoštevati in navesti pri svoji odločitvi o stroških, kažejo na očitno neenakost med strankama glede odgovornosti za nastale stroške. Zato te okoliščine tudi narekujejo bolj poglobljeno odločitev o naložitvi stroškov eni in drugi stranki, če naj ima določilo 2. odstavka 154. člena ZPP svojo uporabno vsebino in ne le odločanje o stroških na podlagi odstotka uspeha v pravdi, kar zagotovo ni smisel (saj ne edini) tega določila. Tožeča stranka predlaga višjemu sodišču, da pritožbi ugodi, ker so o njenih pritožbenih trditvah podani vsi dokazi v spisu, sodbo spremeni tako, da tožeči stranki prizna pravico tudi do oškodnine za materialno škodo ter odloči o višini materialne in nematerialne škode ter stroških; pri čemer naj pritožbene stroške upošteva kot nadaljnje pravdne stroške.

Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, tožeči stranki pa v plačilo naloži povrnitev stroškov pravdnega ter pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila. Toženec je bil s pravnomočno obsodilno sodbo izdano v kazenskem postopku spoznan za odgovornega kaznivega dejanja grdega ravnanja, ki ga je storil s tem, da je dne 13.2.1998 ob 12. uri na območju parc. št. 2188/4 k.o. Š. z rokama potisnil V.H. v prsni predel tako, da je ta padla vznak in pri tem udarila ob tla, pri tem pa utrpela udarnino s hematomom v zatilju. Na podlagi citirane kazenske sodbe je tožeča stranka zoper toženca vložila predmetno odškodninsko tožbo pri čemer je kot dokaz k tožbenim navedbam pod I. tožbe predlagala spis naslovnega sodišča, k tožbenim navedbam pod II. tožbe pa je kot dokaz predlagala izvedensko mnenje v kazenskem spisu. Spis oziroma izvedensko mnenje v kazenskem spisu je tožeča stranka predlaga le kot dokaz za podlago tožbenega zahtevka, ne pa tudi za dokaz na podlagi katerega bi bilo mogoče določiti njegovo višino (nepremoženjsko škodo). Izvedensko mnenje je bilo pridobljeno za potrebe kazenskega postopka in ne vsebuje elementov potrebnih za določitev višine nepremoženjske škode v civilnem postopku. Dokaza za odločitev glede višine nepremoženjske škode tožeča stranka ni predlagala, sodišče pa s strokovnim znanjem za ocenjevanje nepremoženjske škode ne razpolaga. Iz navedenega razloga bi moralo sodišče tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim ta vtožuje nepremoženjsko škodo v celoti zavrniti. V nasprotju s tem pa se je sodišče, deloma sklicujoč se na izvedensko mnenje iz kazenskega spisa, ki ga tožeča stranka ni predlagala za dokaz glede višine nepremoženjske škode, to je v nasprotju z načelom despozitivnosti (7. člen ZPP) ter deloma sklicujoč se na zaslišanje tožeče stranke, ki je glede same verodostojnosti zelo vprašljiv dokaz, po prostem preudarku odločilo o višini nepremoženjske škode. Tožena stranka je prekludirana z eventualnim predlogom za izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, saj je bil prvi narok za glavno obravnavo opravljen 24.3.2004. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe, ki ga je opravilo v mejah pritožbenih navedb ugotovilo, da je pritožba tožeče stranke delno utemeljena glede stroškov postopka, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka sodišče prve stopnje ni zagrešilo, prav tako ne držita očitka, da je zmotno uporabilo materialno pravo, kajti sodba sodišča prve stopnje je, razen v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških prvostopenjskega postopka, pravilna, vsa pravno pomembna dejstva so obrazložena, tako da je neutemeljen tudi očitek v pritožbi tožene stranke o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja.

Glede pritožbe tožeče stranke: Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, iz tožbenih navedb glede zahtevka za plačilo odškodnine za duševne bolečine ne izhaja, za katero vrsto duševnih bolečin tožnica uveljavlja odškodnino, na izrecno vprašanje sodišča pa je povedala, da pod to postavko vtožuje predvsem odškodnino za strah, ki ga čuti, ko ponovno sreča toženca. Tožnica, ki se s takšnim zaključkom ne strinja, v pritožbi navaja, da je poleg obširnega opisa posledic strahu, obširno opisala tudi mnoge oblike duševnih bolečin, ki jih je prestajala ob samem napadu toženca kot tudi pozneje. Opis teh bolečin, po njenih navedbah, obsega več kot eno stran razpravnega zapisnika z dne 24.3.2004 (6. in delno 7. stran), med opisi tožničinih duševnih bolečin pa so tudi navedbe, da je imela to sliko vedno pred sabo in so tudi ostali trpeli z njo, ter da po toženčevem napadu ni mogla ničesar več, da je bruhala in so jo mučili glavoboli, še vedno pa je vezana na zdravila, ki jih prej nikoli ni jemala in se ne more rešiti slike tega prizora. Odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine, je pravilna. ZOR v 1. odstavku 200. člena določa, da prisodi sodišče denarno odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali pravice osebnosti ali smrti bližnjega, če spozna, da okoliščine primera, to opravičujejo. Tožba mora (med drugim) obsegati dejstva, na katera tožnik opira zahtevek in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. Tožnica v tožbi glede zatrjevanih duševnih (imenuje jih psihične) bolečin ne navaja dejstev na podlagi katerih bi bil mogoč zaključek o vrsti duševnih bolečin, ki jih vtožuje. Dejstev, ki jih tožba ne zatrjuje, pa ni mogoče nadomestiti z dokazom, kot je zaslišanje tožnice kot stranke. Zato tožnica z navajanjem v pritožbi, kaj vse je izpovedala, ne more omajati odločitve sodišča prve stopnje. Tožnica je zaslišana na glavni obravnavi dne 24.3.2004, na vprašanje, za kakšne psihične bolečine uveljavlja odškodnino, odgovorila, da gre za strah (predzadnji odstavek na list. št. 18 spisa), kar je v nadaljevanju opisala, njene navedbe pa je v sodbi ocenilo in pravilno upoštevalo tudi sodišče, ki ji je za primarni in sekundarni strah prisodilo odškodnino v skupni višini 80.000,00 SIT.

Ugovor zastaranja zahtevka za povračilo materialne škode, čeprav podan šele na zadnjem naroku, ni novo dejstvo, saj je bil datum nastanka materialne škode pokojnemu možu tožnice (za poškodovana očala in uničeno bundo) sodišču znan, kot je prepričljivo obrazložilo v izpodbijani sodbi (na list. št. 47 in 48 spisa). Gre le za materialno pravni zaključek zastaranja, katerega presoja je odvisna od v tem postopku že prej znanih dejstev, zato je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, ko je ta del tožbenega zahtevka, v skladu s 361. in 376. členom ZOR zavrnilo.

Pritožba tožeče stranke pa je deloma utemeljena v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka. Tožnica je uspela z 71,95% svojega zahtevka (100% glede podlage in 43,9% glede višine), zato ji mora tožena stranka povrniti sorazmeren del stroškov glede na doseženi uspeh v pravdi (2. odstavek 154. člena ZPP). Potrebni stroški tožeče stranke so 279.235,20 SIT ( skupaj 1631 točk odvetniških stroškov-vrednost točke pa je 110 SIT, in sicer: 300 točk za sestavo tožbe-tar.št. 13/1 OT; 75 točk za narok dne 3.3.2003 -tar. št. 15/2 OT; za nadaljnje pol ure 50 točk - 13. člen OT; 150 točk priglašenih stroškov za zastopanje na glavni obravnavi 24.3.2004, 450 točk za porabljeni čas - 7/1 člen OT; 150 točk priglašenih stroškov za zastopanje na glavni obravnavi 8.9.2004, 250 točk za porabljeni čas -7/4 člen OT; potni stroški A.-N.-A. dne 3.3.2003 2.969,00 SIT, dne 24.3.2003 3.077,00 SIT in dne 8.9.2004 3.240,00 SIT: porabljeni čas na poti za navedene dni, skupaj 180 točk - 13/3 člen, oz. 7/4 člen spremenjene OT; 2, oz. 1% poštnih in administrativnih stroškov = 26 točk -tar. 13/3 člen OT; DDV po stopnji 20%, stroški priče M.N. v znesku 26.200,00 SIT, taksa za tožbo in sodbo, skupaj, 26.600,00 SIT), 71,95% od navedenega zneska pa je 200.909,72 SIT. Toliko je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki, glede na dosežen uspeh v pravdi. Potrebni pravdni stroški tožene stranke so 215.392,00 SIT (skupaj 1531 točk odvetniških stroškov, in sicer: 300 točk OT in 6 točk OT administrativnih stroškov za odgovor na tožbo, sodna taksa 13.300,00 SIT, 75 točk OT za narok dne 3.3.2003; za nadaljnje pol ure 50 točk OT; 300 točk OT za glavno obravnavo dne 24.3.2004; 450 točk OT za porabljeni čas; 150 točk OT za glavno obravnavo 8.9.2004; 200 priglašenih točk OT za porabljeni čas; 20% DDV) , 28,05% od navedenega zneska pa je 60.417,45 SIT. Toliko je dolžna tožeča stranka plačati toženi stranki glede na dosežen uspeh v pravdi. Po opravljenem medsebojnem pobotu stroškov je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki 140.492,27 SIT v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.9.2004 dalje do plačila.

Glede pritožbe tožene stranke: Očitek, da tožnica ni predlagala dokaza za odločitev o višini nepremoženjske škode, saj izvedensko mnenje, pridobljeno za potrebe kazenskega postopka ne vsebuje elementov potrebnih za določitev višine nepremoženjske škode v civilnem postopku, sodišče pa s strokovnim znanjem za ocenjevanje nepremoženjske škode ne razpolaga, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je tožnici odškodnino za nepremoženjsko škodo prisodilo potem, ko je ocenilo izvedene dokaze. Na podlagi, za toženo stranko spornega, izvedenskega mnenja, je sodišče ugotovilo vrsto poškodb in posledice glede trajanja bolečin, ostala relevantna dejstva za določitev višine odškodnine, pa je ugotovilo z zaslišanjem tožnice, pri tem pa uporabilo pooblastila iz ZPP o preizkusu zahtevane odškodnine po prostem preudarku. To pomeni, izhaja pa tudi iz razlogov izpodbijane sodbe, ki so po mnenju pritožbenega sodišča prepričljivi, da je v presojo o postavljenih zahtevkih vneslo še lastno vednost o relevantnih okoliščinah po pravilih logičnega mišljenja in življenjskih izkušenj.

Ker v pritožbah navedeni pritožbeni razlogi, razen tožnice glede stroškov postopka, niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je odločitev o stroških prvostopenjskega postopka spremenilo, kot je razvidno iz izreka sodbe, v preostalem pobijanem a nespremenjenem delu pa potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede stroškov pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo, da nosi vsaka stranka svoje. Toženec zato, ker je bila njegova pritožba v celoti neutemeljena, tožnica pa prav tako ni uspela s svojo pritožbo glede glavne stvari. Uspela je le glede odločitve o stroških, zaradi izpodbijanja te odločitve pa ji niso nastali posebni stroški.