Jedro

Ker je bil pes nevaren pes, bi moral toženec poskrbeti za njegovo varstvo in nadzorstvo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da za varstvo in nadzorstvo ni poskrbel v zadostni meri in je podana toženčeva krivdna odgovornost. V primeru, da gre za nevarnega psa po ZZZiv, namreč zakon določa tudi, kakšno mora biti varstvo in nadzorstvo. Opustitev le-tega utemeljuje krivdno odgovornost (in ne objektivne).

Izrek

I. Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sodnemu izvedencu za opravljeno izvedensko delo priznalo nagrado in povrnitev stroškov v skupnem znesku 529,00 EUR. Od bruto zneska se obračuna 8,85% prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini 46,82 EUR in 0,53% prispevka za poškodbe pri delu v višini 2,80 EUR. Plačilo skupnega zneska v višini 578,62 EUR izvrši finančno računovodska služba sodišča. Akontacija dohodnine, prispevek za PIZ v breme izplačevalca, prispevek za poškodbe pri delu in prispevek za zdravstveno zavarovanje v breme izvajalca se nakažejo na ustrezne račune DURSa. Sodni izvedenec je obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan in ni davčni zavezanec. Plačilo iz predujma se izplača v skladu s plačilnimi roki, določenimi v veljavnem Zakonu o izvrševanju proračuna Republike Slovenije. Z izpodbijano sodbo v zvezi s sklepom z dne 21. 3. 2017 pa je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 7. 2014 dalje do plačila, v roku 15 dni. Kar je tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo. Odločilo je, da bo o stroških pravdnega postopka odločeno s posebnim sklepom.

2. Zoper sklep in sodbo se pritožuje tožena stranka (toženec). V pritožbi zoper sklep navaja, da je ekspertiza sodnega izvedenca pomanjkljiva, zato smatra, da delo ni bilo opravljeno dovolj poglobljeno in znesek eksperta ni zadovoljil kriterija celovitosti obravnavane zadeve. Sklep izpodbija v celoti. Dr. P. P. je ob intervenciji izjavil, da gre za površinsko rano. Citira izjavo ponesrečenke z glavne obravnave dne 19. 5. 2015 ter navaja, da je izvedenec v zvezi z rano zapisal, da je bila 20. 5. 2014 poškodovanka pregledana pri svoji izbrani zdravnici, ki je povzela izvid kirurga. Zdravnica je ugotovila, da sta rani sveži z malo izcedka. Na zunanji strani nadlahti so bili situacijski šivi brez znakov vnetja, predel pod komolcem na podlahti je bil občutljiv na dotik in boleč na otip. Iz citiranih delov je razvidno, da nekdo ne govori resnice, zato sklep sodišča izpodbija.

3. V pritožbi zoper sodbo toženec navaja, da sodbo izpodbija v celoti, iz obrazložitve pa izhaja, da se pritožuje zoper ugodilni del sodbe. Glede stroškov navaja, da nima pripomb. Toženec po točkah povzema celotno obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje in podaja pripombe na posamezne točke. Ker gre v točkah 1 - 5 obrazložitve za povzemanje navedb iz tožbe in vlog, pritožbenih navedb v zvezi s tem sodišče druge stopnje ne povzema, saj ne gre za razloge sodišča prve stopnje, ampak le za povzemanje navedb pravdnih strank. Glede pasivne legitimacije toženec navaja, da meni, da ni niti krivdno niti objektivno odgovoren. V času nesreče niti kasneje ni bil imetnik psa M., temveč je bil imetnik M. M. Navaja, da sodna izvedenka ni strokovnjakinja vredna zaupanja in bo razkrita njena t. i. strokovnost. Ni pošteno izločati vrhunske strokovnjakinje A. K., ki je edina izvajalka uradnega programa prevzgoje psov v Sloveniji. M. ni bil nevarna žival, toženec pa je dokazal, da je poskrbel za ustrezno varstvo in nadzorstvo, s seboj je imel tudi nagobčnik. Nevaren pes je le tisti, ki ga opredeli na podlagi zakonskih zahtev strokovno usposobljena in pooblaščenca oseba ministrstva. Izvedenka se je ukvarjala z "vohunjenjem" in iskanjem podatkov, njene strokovne pripombe so bile izdane, čeprav psa ni videla. Kritizira ugotovitev izvedenke, da je bil M. na dan škodnega dogodka nevaren pes in podrobno pojasnjuje predhodni dogodek z dne 17. 8. 2011 ter okoliščine tega dogodka (ugriz K. D.). Navaja, da je vodnik ravnal povsem v skladu s pravili, žal pa tega niso storili drugi. Ovratnica, ki jo je imel, je bila kupljena v specializirani trgovini klinike v L. Nagobčnik ni bil obvezen. Izvedenka svojega dela ni opravila. Sodišče je navedlo, da je pes M. v letu 2011 napadel enako kot v letu 2014, kar izhaja iz izpovedi K. D. Toženec navaja, da ta trditev ne drži in da zanjo ni nobenih dokazov ter ponovno pojasnjuje predhodni dogodek. Neresnično je, da naj bi M. napadel trikrat, saj ni napadel niti enkrat, ampak je bil napaden in izzvan in je deloval obrambno kot zaščitnik v obrambi gospodarja. Nevarnih dogodkov je lahko v enem dnevu deset. Kot izkušen vodnik je imel toženec izkušnje s srečevanjem vseh možnih psov in pasem brez resnih incidentov. Toženec je dokazal, da je čivava megaloman, ki ne pozna nevarnosti pred psom in se zaletava ter grize. Ponavlja, da je kot vodnik psa poskrbel za potrebno varstvo in nadzor, saj je trgovka zagotovila, da je ovratnica varna. Na odgovornost bi moral biti poklican lastnik psa. Pojasnjuje, da imata pojma napad in protinapad definicijo, ki jo je treba razumeti. Ne drži, da je M. koga ugriznil do škodnega dogodka. Izvedenka ni opravila ogleda psa, niti je pes ni zanimal. Sodnica ob asistenci izvedenke pametuje, da program za nevarne pse sploh ni potreben. Toženec krivdo v celoti zavrača, saj je poskrbel za varovanje in nadzorovano vodenje, medtem ko je bil napad čivave vztrajen in agresiven, skratka megalomanski. Povsem nestrokovna je trditev, da je za take pse, kot je M., primerna kovinska zatezna ovratnica. Trgovka je lahko videla psa, ki je čakal pred vhodom v trgovino in je pasmo dobro poznala. Ovratnica, ki jo je uporabljal toženec, je bila prinesena na vpogled. Glede nagobčnika navaja, da ga je imel M. med sprehodom nataknjenega, vendar za nošnjo nagobčnika ni bilo zahteve, ker razlog ni bil v nevarnosti psa temveč v preventivi. Pes ni bil nevaren. Glede ugotovitve sodišča, da se je kot neresnična izkazala trditev toženca, da je psa M. pred dogodkom vozil na treninge in vzgojo, navaja, da nikoli ni rekel, da je hodil v pasjo šolo. Do nesreče je prišlo zaradi poškodbe na ovratnici. Sodnici pride prav tudi pričanje strokovnjaka M. K., ki je govoril o ovratnici, ki si zasluži ime kot varovalo. Ovratnica, kot jo je imel M., je popolnoma varna tudi za močnejše pse. Kovinski verigi na zateg je toženec predhodno uporabljal, ampak je M. dve strgal. Šlo je za nesrečo, pri kateri je tožnica zaščitila svojega izzivajočega psa s telesom, M. je v samoobrambi naskočil čivavo, tožnica je dvignila psa v naročje in sebe izpostavila nevarnosti. Pes ima privzgojene lastnosti, na katere ne more vplivati noben vzgojitelj ali dreser. Sodnica govori o idealnih situacijah, ki jih ni. Navaja, da je s psom v 20 letih vodenja psa naredil okrog 29.000 kilometrov. Sodnica bi morala ugotoviti, da je šlo za nesrečo. Glede ugotovitve sodišča, da tožnici soprispevka k nastanku škode ni mogoče očitati, pojasnjuje, da je šlo za protinapad M., ki ga je povzročilo izzivanje čivave, in nesrečno okoliščino s počeno sponko na ovratnici. Razdalja med M. in čivavo je bila ob srečanju več kot osem metrov. Do reakcije ne bi prišlo, če ne bi čivava odvila celotne vrvice iz svojega flexija, kar je posledica zapoznele in histerične reakcije tožnice. Tožnica je bila popolnoma brez nadzora nad psom. Storila je ključno napako, da je postavila svoje telo med psa M. in svojo megalomanko čivavo. Nastala škoda je posledica nesreče. Glede izvedeniškega mnenja izvedenca medicinske stroke prereka, da bi šlo za dve pasji ugrizni rani, saj je šlo le za enkraten ugriz. Nadalje zavrača kot neutemeljeno ugotovitev, da ima tožnica trajne psihične posledice, saj za to navajanje izvedenec nima kompetenc in je njegovo mnenje v tem delu irelevantno. Tožnica naklepno zavaja s tem, ko je izjavila, da je prišlo do odtrganja mesa. Izvedensko mnenje je bilo nepopolno. Odmero odškodnine za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah zavrača v celoti. Nikoli ni omalovaževal poškodb in bolečin tožnice, vendar se zanje ne čuti krivega. Dr. P. P., ki je bil v intervencijski zdravniški ekipi, je izjavil, da je rana le površinska. Navaja, da je sodna praksa preteklih dogodkov irelevantna in nesmiselna. Drugih konkretnih navedb glede odmerjene odškodnine toženec ne poda, navaja pa, da so bile njegove človekove pravice večkrat kršene, da se ne čuti krivega in odgovornega ter ponavlja, da je prišlo zaradi izzivanja megalomana čivave do obrambnega refleksa belgijskega ovčarja. Neresnica je, da je tožnico belgijski ovčar podrl in ugriznil. Vse stroške sodišča zavrača. Prisojeno denarno odškodnino prereka v celoti, ker temelji na neutemeljenih in neresničnih izjavah. Stroške izpodbija, saj je pritožbo dovolj jasno utemeljil. 4. Tožnica v odogovru na pritožbo zoper sodbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožbi sta neutemeljeni.

Glede pritožbe zoper sklep:

6. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje izvedencu odmerilo nagrado in materialne stroške za opravljeno delo. Toženec konkretni odmeri in posameznim postavkam ne nasprotuje. Le na splošno navaja, da delo ni bilo opravljeno dovolj poglobljeno in citira posamezne izjave ter del povzetka iz izvedeniškega mnenja glede poškodbe tožnice ter zatrjuje, da nekdo ne govori resnice in od izvedenca pričakuje, da se natančno opredeli do izjave oškodovanke. Takšne navedbe na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o odmeri izvedenine ne morejo vplivati. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je izvedenec delo opravil. Dokazna ocena izpovedi oškodovanke, to je tožnice, je stvar sodišča in ne izvedenca. Citat iz izvedeniškega mnenja pa se nanaša na povzetek medicinske dokumentacije in ne na neposredne ugotovitve izvedenca.

7. Izvedenec je torej opravil delo, ki mu je bilo naloženo. Posamezne postavke je sodišče izvedencu odmerilo v skladu z veljavnim Pravilnikom o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Kot že navedeno, konkretne odmere toženec ne izpodbija, sodišče druge stopnje pa ugotavlja, da je ta pravilna in se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje.

8. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zoper sklep zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Glede pritožbe zoper sodbo: O temelju odškodninske odgovornosti:

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pasivna legitimacija toženca kot imetnika psa med pravdnima strankama ni sporna. Toženec je v odgovoru na tožbo (glej list. št. 10 spisa) navajal, da pes pasme belgijski ovčar (M.), katerega imetnik je bil toženec v času škodnega dogodka, ni nevarna žival in je tako priznal dejstvo, da je bil imetnik psa. Drugačne navedbe, ki jih v pritožbi večkrat ponavlja, so nedopustna pritožbena novota in jih sodišče druge stopnje zato ne upošteva (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sicer pa toženec očitno imetništvo enači z lastništvom, vendar neutemeljeno, saj lahko pride do prenosa nadzorstva in varstva psa na drugega (imetnika) s strani lastnika (primarnega imetnika). Pasivna legitimacija toženca je torej nedvomno podana.

10. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bil pes M. v času škodnega dogodka nevaren pes, torej nevarna žival, in je zaključilo, da je podana objektivna odškodninska odgovornost toženca na podlagi prvega odstavka 158. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem za škodo, ki jo povzroči nevarna žival, odgovarja njen imetnik. Hkrati je ugotavljalo tudi dejstva, ki so pravno pomembna v primeru krivdne odgovornosti za škodo in ugotovilo tudi obstoj le-teh in odgovornost toženca v skladu z drugim odstavkom 153. člena OZ, po katerem za škodo, ki jo povzroči domača žival, odgovarja njen imetnik, razen če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Pritožba izpodbija tako ugotovitve o obstoju objektivne kot krivdne odgovornosti.

11. Po oceni sodišča druge stopnje toženec utemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je bil pes M., ker je bilo ugotovljeno, da je nevaren pes, posledično nevarna žival. Gre namreč za dva različna termina. Nevaren pes po Zakonu o zaščiti živali (ZZZiv) namreč ni nujno tudi nevarna žival v smislu določb OZ. 9. točka 5. člena ZZZiv določa, da je nevaren pes poleg psa, ki izpolnjuje pogoje za nevarno žival, tudi pes, ki je ugriznil človeka oziroma žival. Nevarne živali pa so živali, ki ogrožajo okolico zaradi svoje neobvladljivosti oziroma kažejo napadalno vedenje do človeka (10. točka 5. člena ZZZiv). Ker drugih dejstev, da bi šlo za nevarno žival, kot dejstva, da je šlo za nevarnega psa (zato, ker je predhodno že grizel) tožnica ni zatrjevala niti v postopku niso bila ugotovljena, objektivna odgovornost toženca ni podana.

12. Pravilni pa so zaključki sodišča prve stopnje o krivdni odgovornosti toženca. Sodišče druge stopnje sprejema zaključke sodišča prve stopnje, da je bil na dan škodnega dogodka pes M. nevaren pes, saj je pred tem že grizel, in sicer je ugriznil K. D. v dogodku z dne 17. 8. 2011. Razlogi sodišča v zvezi s tem, da je bil pes M. nevaren pes, so pravilni in se sodišče druge stopnje nanje v izogib ponavljanju sklicuje. Toženec neutemeljeno navaja, da bi šlo za nevarnega psa le, če bi bil pes kot tak na dan škodnega dogodka voden v centralnem registru. Kot že navedeno, je nevaren pes tisti, ki je ugriznil človeka oziroma žival, razen če še ni dopolnil 9 mesecev starosti, glede česar je sodišče ugotovilo, da ta okoliščina v tem primeru ni bila podana (in v nekaterih drugih primerih, ki v konkretnem primeru tudi niso bili zatrjevani in podani). Tudi po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje pravilno sledilo izvedeniškem mnenju in tudi na razloge v zvezi s tem se sodišče druge stopnje sklicuje. Naloga izvedenke je bila tudi, da pridobi morebitne dodatne podatke, zato so očitki toženca o vohunjenju in iskanju podatkov neumestni in neutemeljeni. Pregled toženčevega psa M. je bil naročen le po potrebi, zato toženec izvedenki neutemeljeno očita, da so njene pripombe nestrokovne, ker psa ni videla. Sodišče je pravilno navedlo, da je izvedenka S. odgovorila na vsa vprašanja sodišča, ki so ji bila postavljena, z ogledom psa pa ne bi bilo moč ugotoviti dejanske nevarnosti psa v času dogodka. Sodišče je izvedenki pravilno sledilo, medtem ko je A. K. svoje mnenje izdelala po naročilu toženca in na podlagi izbora podatkov, ki jih je posredoval toženec, zato njenega "mnenja" sodišče pravilno ni upoštevalo in je pravilno zavrnilo tudi dokaz z njenim zaslišanjem.

13. Dejstvo je, da je pes grizel že predhodno, in sicer je 17. 8. 2011 ugriznil K. D. Tudi po oceni sodišča druge stopnje je temu sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo, saj dogodek, kot ga je opisal, izhaja tudi iz odločbe o prekršku z dne 21. 9. 2011. Pritožbene navedbe, v katerih toženec obsežno opisuje ta dogodek, so neutemeljene, del navedb pa predstavlja tudi nedopustne pritožbene novote in nerelevantne navedbe, na katere sodišče druge stopnje ne odgovarja.

14. Pes M. je bil torej nedvomno nevaren pes, temu ustrezno bi moral toženec poskrbeti za njegovo varstvo in nadzorstvo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da za varstvo in nadzorstvo ni poskrbel v zadostni meri in je podana toženčeva krivdna odgovornost. V primeru, da gre za nevarnega psa po ZZZiv, namreč zakon določa tudi kakšno mora biti varstvo in nadzorstvo. Opustitev le-tega utemeljuje krivdno odgovornost (in ne objektivne).

15. Kot že navedeno, za škodo, ki jo povzroči domača žival odgovarja njen imetnik, razen če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženec tega ni storil in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Tožnica je zatrjevala opustitve s strani toženca in jih tudi dokazala. Sodišče je tako po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da je toženec uporabljal prešibko oziroma neustrezno ovratnico, saj je za take pse, kot je M., primerna kovinska zatezna ovratnica. Toženec se ne more razbremeniti odgovornosti z dejstvom, da trgovina prodaja ovratnice slabe kakovosti, saj ni uporabljal kovinske zatezne ovratnice, pač pa ovratnico s plastično sponko. Utemeljen je tudi nadaljnji očitek, da toženec psu ni namestil nagobčnika, saj ZZZiv v drugem odstavku 12. člena določa, da mora biti fizično varstvo nevarnih psov zagotovljeno na način, da so psi na povodcu in opremljeni z nagobčnikom. Neutemeljena je zato toženčeva navedba, da nagobčnik ni bil obvezen. Nadalje je bilo ugotovljeno, da pes M. pred dogodkom ni bil na treningih in vzgoji in ni hodil v pasjo šolo, pri čemer samemu dejstvu, da na treninge in vzgojo toženec M. ni vodil, toženec ne ugovarja, navaja le, da tega nikoli ni rekel. Dejstvo torej je, da ni poskrbel za ustrezno vzgojo in šolanje. Ob vsem navedenem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženec ni v zadostni meri poskrbel za varstvo in nadzorstvo psa M., kar utemeljuje njegovo krivdno odgovornost, saj ni dokazal, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo.

16. Sodišče je nadalje pravilno zaključilo, da tožnici soprispevka k nastanku škode ni moč očitati in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Sodišče je ugotovilo, da ni šlo za to, da bi tožnica pustila čivavi, da bi dalj časa lajala na M. in ga dražila in se v M. tudi ni zaganjala. Tožencu ni verjelo, da je bila čivava na flexiju štiri metre stran od tožnice, saj je v tem primeru tožnica ne bi mogla tako hitro, kot opisuje toženec, dvigniti v naročje. Zaključki sodišča prve stopnje so življenjski in prepričljivi, drugačne pritožbene navedbe so zato neutemeljene. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju tožnici soprispevka k nastanku škode ni moč očitati. Vse navedbe, da naj bi šlo za protinapad M. zaradi izzivanje čivave so neutemeljene.

O višini prisojene odškodnine:

17. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju dejanskega stanja pravilno sledilo izvedeniškemu mnenju izvedenca medicinske stroke. Mnenje je bilo namreč popolno, dopolnitve oziroma novega izvedenca toženec ni predlagal in v pritožbi neutemeljeno navaja, da mnenje ni bilo popolno, saj je izvedenec odgovoril na vsa postavljena vprašanja. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je tožnica 18. 5. 2014 utrpela dve pasji ugrizni rani, zato je neutemeljena drugačna navedba, da je šlo le za enkraten zagriz (ki predstavlja tudi nedopustno pritožbeno novoto).

18. Glede prisojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti tožnice je sodišče prve stopnje ob ugotovljenem dejanskem stanju, ki je podrobno opisano na 12., 13., 16. in 17. strani obrazložitve in se sodišče druge stopnje na te ugotovitve (zaradi obsežnosti) sklicuje in jih ne ponavlja, po oceni sodišča druge stopnje pravilno upoštevalo načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine, ko je tožnici prisodilo odškodnino v višini 2.200,00 EUR, ki predstavlja pravično satisfakcijo in je v skladu s podobnimi primeri iz sodne prakse. Pritožba neutemeljeno navaja, da naj bi bila sodna praksa preteklih dogodkov irelevantna in nesmiselna. Drugih konkretnih navedb glede višine odškodnine iz tega naslova tožena stranka ne podaja, navaja le, da odmero odškodnine zavrača v celoti.

19. Tudi odškodnina za pretrpljeni strah tožnice je po oceni sodišča druge stopnje, ob ugotovljenem izredno hudem primarnem strahu oziroma grozi ter sekundarnem strahu, ki je bil 14 dni hude intenzitete, nato 2 mesece srednje hude intenzitete in 4 mesece blage, pravilno odmerjena. Podrobnejše dejanske ugotovitve so razvidne iz 13. in 14. strani obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, konkretnih pritožbenih navedb v zvezi s tem toženec ne podaja. Navaja le, da je sodna praksa irelevantna in nesmiselna, kar ne drži, sodišče je namreč pravilno upoštevalo podobne primere iz sodne prakse.

20. Tudi glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanje življenjske aktivnosti toženec ne podaja konkretnih pritožbenih navedb in konkretizirano ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s tem. Navaja le, da izvedenec nima kompetenc za navedbo, da ima tožnica trajne psihične posledice, vendar sodišče svoje odločitve na takšno ugotovitev izvedenca ni oprlo. Navedlo je namreč, da so dokazane psihične posledice po zaključku sodišča zato, ker je tožnica prepričljivo izpovedala o travmi, ki jo doživlja zaradi škodnega dogodka in dogodek podoživlja, čemur je sodišče verjelo. Navedlo je, da gre za posledice, ki so po tovrstnem napadu velikega psa na človeka običajne in razumljive pri povprečnem človeku in iz tega razloga sodišče, ki je tožnici verjelo, ni postavljalo posebnega izvedenca psihiatrične stroke. Hkrati je sodišče ugotovilo tudi, da je tožnica utrpela okvaro živca, ki je dokončna in bo imela zaradi tega na poškodovanem delu roke zmanjšane občutke za dotik in nevropatske bolečine vse življenje. Okvara živca je bila dokazana z izvidom specialista nevrologa in mnenjem izvedenca medicinske stroke, ki je navedel, da nevropatske bolečine tožnico motijo v vsakdanjem življenju in nekoliko zmanjšujejo v manjši meri njeno splošno življenjsko sposobnost. Vseh teh zaključkov pritožba ne izpodbija. Ob ugotovljenem dejanskem stanju je odmera odškodnine iz tega naslova v višini 1.500,00 EUR pravilna in v okvirih sodne prakse v podobnih primerih.

21. Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo toženca zavrnilo in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).