Jedro

Ker je tožnik dokazni predlog za postavitev izvedenca grafologa z namenom ovrženja izjave priče o pristnosti njenega podpisa na pisni izjavi predlagal neposredno po zaslišanju priče, je tak predlog pravočasen (drugi odstavek 286. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 1,706.806,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 1993 dalje in tožencu naložilo plačilo tožnikovih stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi delno ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje v obrestnem delu spremenilo tako, da je toženec dolžan plačati zakonske zamudne obresti od 16. 12. 1993 dalje, in sicer za čas po 1. 1. 2002 do dosega glavnice, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo. Zavrnilo je očitke procesnih kršitev v zvezi z oceno izvedenih dokazov ter očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker toženec v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval, da bi bila s tožnikom konec meseca decembra 1993 in v začetku januarja 1994 naredila poračun medsebojnih obveznosti in ugotovila, da toženec ničesar več ne dolguje, je pritožbene navedbe v tej smeri zavrnilo kot nedovoljene pritožbene novote. Ker toženec v postopku na prvi stopnji ni ugovarjal trditvam o zapadlosti posojila in ker ni nasprotoval spremembi tožbe, po kateri je tožnik prvotno zahtevani znesek v DEM izrazil v tolarjih in zahteval vrnitev posojila v tej valuti, tega ne more storiti niti v pritožbi. V skladu s pravilom ne ultra alterum tantum je tek zamudnih obresti za čas po 1. 1. 2002 omejilo do dosega glavnice. Sodišče druge stopnje je še odločilo, da toženec sam nosi stroške pritožbenega postopka.

3. Toženec v reviziji uveljavlja razlog bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je bil dokazni predlog za izvedbo dokaza z izvedencem grafologom podan prepozno. Ker je sodišče sledilo tožnikovim trditvam, ne da bi jih bil dokazal, je kršilo 215. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ker se je sodišče oprlo na izpovedbi prič, ki ob podpisu potrdila z dne 6. 1. 1994 nista bili navzoči in iz lastnega ne vesta ničesar, je kršilo drugi odstavek 229. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je pritožbene navedbe o tem, da sta pravdni stranki z zapisom z dne 6. 1. 1994 uredili vsa medsebojna razmerja, napačno opredelilo kot nedovoljeno pritožbeno novoto. Toženec je namreč že na prvem naroku za glavno obravnavo in tudi na naroku dne 13. 10. 1997 zatrdil, da je bil denar vrnjen v letu 1994. Že to dovolj jasno kaže, da omemba poračuna medsebojnih obveznosti ne predstavlja novote. Poleg tega se je ves postopek skliceval na potrdilo o poravnavi medsebojnih obveznosti z dne 6. 1. 1994. Tožnik tudi ni pojasnil, zakaj zahteva znesek 1,706.806,80 SIT in ni predložil dokazila, da gre za tolarsko protivrednost zneska 24.350 DEM na dan 16. 12. 1993. Sodišče bi moralo po uradni dolžnosti to ugotoviti in izvesti dokaze o točnosti in pravilnosti preračuna. Toženec tudi meni, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker bi moralo v skladu z zakonom in z odločbo Ustavnega sodišča odločiti, da zakonske zamudne obresti tečejo le, dokler ne dosežejo glavnice in ne do 31. 12. 2001 neomejeno, nato pa še enkrat do višine glavnice. Toženec predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ali spremeni.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Očitki procesnih kršitev niso utemeljeni. Predlog za izvedbo dokaza z izvedencem grafologom, ki naj bi potrdil tožnikove trditve o pristnosti podpisa Z. K. na njegovi pisni izjavi z dne 16. 6. 1995, je bil podan pravočasno. Tožnik ga je namreč podal neposredno po zaslišanju Z. K., v katerem je zanikal, da bi bil podpisal navedeno izjavo, taka situacija pa predstavlja izjemo iz drugega odstavka 286. člena ZPP.

7. Očitki o kršitvi pravil o dokaznem bremenu so neutemeljeni. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je tožnik dokazal svoje trditve o tem, da je bilo besedilo potrdila z dne 6. 1. 1994 napisano kasneje kot njegov podpis. Izhajalo je torej s stališča, da je dokazno tveganje glede te trditve na tožniku.

8. Priče je dovoljeno zaslišati tudi o posredno pomembnih dejstvih. Tak je obravnavani primer.

9. Očitno neutemeljeni so tudi očitki, naslovljeni na stališče sodišča druge stopnje o tem, da pritožbene navedbe v zvezi z ureditvijo medsebojnih razmerij predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto. Toženec je v postopku na prvi stopnji zatrjeval, da je tožniku posojilo vrnil, ne pa (tudi), da bi se na podlagi (vseh) njunih medsebojnih razmerij štelo posojilo za vrnjeno. Zapisa v potrdilu z dne 6. 1. 1994, da je toženec s tem dnem "poravnal vse finančne obveznosti" do tožnika, sodišče ni moglo upoštevati kot toženčeve navedbe. Gre namreč za dokaz, dokaz pa navedb ne more nadomestiti, marveč jih lahko le potrdi ali ovrže. 10. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, kaj predstavlja znesek 1,706.806,80 SIT (drugi odstavek na četrti strani sodbe), pravilnosti preračuna pa toženec v postopku ni ugovarjal (in tega ne zatrjuje niti v reviziji).

11. Kljub nekoliko nerodnemu zapisu je pravilna tudi odločitev o omejitvi teka zamudnih obresti. V skladu z odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 (Ur. l. RS, št. 28/2006) in 376. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zamudne obresti od zneskov, zapadlih pred uveljavitvijo OZ, prenehajo teči, če so do uveljavitve OZ, tj. do 1. 1. 2002, dosegle ali presegle glavnico. To pomeni, da so zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska, ki so že pred uveljavitvijo OZ dosegle glavnico, prenehale teči s 1. 1. 2002, če so jo dosegle kasneje, pa s tem kasnejšim dnem. Prav to pa je vsebina spremenjene odločbe o teku zamudnih obresti. Toženčevo stališče, da so zamudne obresti prenehale teči z dnem, ko so dosegle glavnico, čeprav se je to zgodilo pred 1. 1. 2002, nima podlage v materialnem pravu. Zakon o obligacijskih razmerjih namreč omejitve teka zamudnih obresti ni poznal. 12. Po ugotovitvi, da niti razlogi, ki jih uveljavlja toženec, niti razlogi, ki jih je treba upoštevati po uradni dolžnosti, niso podani, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o reviziji vključuje zavrnitev predloga za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).