Jedro

Sodišče v tem (individualnem delovnem) sporu ni pristojno za presojo pravilnosti višine denarnega nadomestila za čas toženčevega bolniškega staleža. Ni (pritožbeno) sporno, da predstavlja vtoževani in z izpodbijano sodbo prisojeni denarni znesek razliko med s strani tožnice tožencu dejansko izplačanim nadomestilom plač za čas bolniškega staleža in kasneje izračunanim nižjim nadomestilom, ki je bilo izračunano po napotkih ZZZS in tožnici tudi refundirano s strani ZZZS, s čimer je ZZZS odločil o pravici oziroma višini nadomestila plače. Toženec je bil zato za navedeno razliko nadomestila na škodo tožnice neupravičeno obogaten. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, da jo je dolžan tožnici vrniti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 153,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da je dolžan plačati tožnici znesek 836,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2021 dalje in stroške postopka v znesku 544,68 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper sodbo se pritožuje toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bil neupravičeno obogaten, ker naj bi mu bila izplačana previsoka nadomestila za čas bolniške odsotnosti. Že ves čas postopka poudarja, da je do razlike med prvotnim in naknadnim izračunom nadomestil plač za čas bolniškega staleža prišlo izključno zaradi dejstva, da mu je tožnica nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Zaradi s pravnomočno sodbo ugotovljene nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi bi moral biti njegov položaj tak, kot da do odpovedi ne bi prišlo. Zato bi moral biti obravnavan tako, kot da bi v letu 2019 dejansko delal in prejemal plačo. Tožnica bi morala nadomestilo izračunati skladno z 31. členom ZZVZZ. Tožnica pa je pri naknadnem izračunu upoštevala celotno realizacijo sodbe zaradi nezakonite odpovedi oziroma poračun, kar pa je napačno, saj se skladno s 141. členom Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja poračuni plač ne vštevajo v osnovo. Naknaden izračun je tako zanj manj ugoden, kot če do odpovedi ne bi prišlo. Sodišču prve stopnje očita, da navedenega ni upoštevalo ter da je sodba neobrazložena in protispisna, kar predstavlja kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje sploh ni presojalo pravilnosti prvotnega in naknadnega izračuna, pač pa je odločitev oprlo na izračun, ki je nastal kot posledica navodil ZZZS tožnici, pri čemer ZZZS ni upošteval, da je višina izplačil v letu 2020 posledica nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Meni, da na navedeno ne more vplivati razlogovanje sodišča prve stopnje, da je pravica do nadomestila plače zaradi odsotnosti z dela socialna pravica, ločena od razmerja med delavcem in delodajalcem, in da ne more biti predmet urejanja mimo ZZZS. Vračilo domnevno preveč plačanega nadomestila namreč od njega terja tožnica kot njegov delodajalec in ne ZZZS. Nadalje meni, da je do razlike med nadomestili prišlo zaradi nezakonite odpovedi, zato bi morala posledice nositi tožnica. Izpodbijana sodba je zato po njegovem mnenju v nasprotju s temeljnimi načeli delovnega prava. Zaključuje, da ni bil z ničemer obogaten in da ni prejel ničesar, kar mu ne bi pripadalo. Izpodbijana sodba pa je glede njegove domnevne obogatitve neobrazložena, brez presoje pravilnosti obeh izračunov nadomestil.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Neutemeljen je pritožbeni očitek kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, ima jasne in skladne razloge o vseh odločilnih dejstvih ter jo je mogoče preizkusiti. Pritožba pa ne konkretizira, kateri deli katerih listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov naj bi bili nepravilno preneseni v obrazložitev sodbe, zato pritožbenega očitka kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), niti ni mogoče preizkusiti.

6.Sodišče prve stopnje je presojalo tožničin zahtevek za vračilo preveč plačanega nadomestila plače za čas toženčeve odsotnosti z dela zaradi bolezni v trajanju nad 30 delovnih dni. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je tožnica tožencu po pomoti izplačala previsok znesek nadomestila plač za čas bolniškega staleža. Na pomoto pri izplačilu in s tem preplačilo je bila tožnica opozorjena s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), ob uveljavljanju refundacijskega zahtevka. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določilo prvega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Pravilno je zaključilo, da je bil toženec brez pravne podlage obogaten na škodo tožnice, ki mu je po pomoti plačala previsok znesek nadomestila plače, zato ji mora tako izplačan previsok znesek nadomestila vrniti. Pomota pri plačilu nedolga je namreč eden od tipičnih primerov neupravičene obogatitve (prim. sodbo VIII Ips 294/2011, VIII Ips 203/2016 idr.).

7.Toženec v pritožbi ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje o sami pomoti tožničinega plačila vtoževanega zneska denarnega nadomestila, pač pa v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da ni bil neupravičeno obogaten, ker da mu ni bil plačan previsok znesek denarnega nadomestila. Meni namreč, da je bil kasnejši tožničin izračun tega nadomestila, ki ga je naredila na podlagi usmeritev in napotkov s strani ZZZS, napačen, ker naj ne bi upošteval dejstva, da mu je tožnica nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, in s tem v zvezi izdane pravnomočne sodbe delovnega sodišča, skladno s katero mu je bila tožnica dolžna obračunati in plačati plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Vendar pa so tovrstne navedbe v zvezi s samo odmero višine denarnega nadomestila, do katere je bil toženec upravičen za čas bolniškega staleža, v tem postopku (delovnem sporu) nerelevantne, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje teh navedb ni upoštevalo in se do njih ni opredelilo.

8.Sodišče prve stopnje je tako pravilno obrazložilo, da je pravica do nadomestila plače med začasno zadržanostjo z dela zaradi bolezni po določenem zakonskem obdobju (30 dni) pravica (dajatev) iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja1 (in ne pravica iz delovnega razmerja). Skladno s tretjim odstavkom 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) namreč delodajalec izplačuje nadomestilo plače iz lastnih sredstev v primerih nezmožnosti delavca za delo zaradi njegove bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, in sicer do 30 delovnih dni za posamezno odsotnost z dela. V času daljše odsotnosti z dela (kot je bilo to v obravnavani zadevi) pa izplača delodajalec nadomestilo plače v breme zdravstvenega zavarovanja. Zgolj tehnična izvedba plačila s strani delodajalca (ki dobi kasneje od ZZZS izplačana sredstva povrnjena) pa ni bistvena za presojo narave pravice, da bi šteli, da gre za pravico iz delovnega razmerja, ki bi bila predmet urejanja med delavcem in delodajalcem mimo ZZZS (tako tudi odločba USRS Up- 794/11 in sklep VSRS VIII Ips 21/2023).

9.O pravici do nadomestila in o sami višini nadomestila za obdobje odsotnosti z dela zaradi bolezni nad 30 delovnih dni tako odloča ZZZS po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), in sicer odloča na prvi stopnji območna enota ZZZS, na drugi stopnji pa Direkcija zavoda (prvi odstavek 84. člena in 85. člen ZZVZZ); višino nadomestila pa določa 31. člen ZZVZZ v povezavi s Pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja. Če se delavec ne strinja z višino denarnega nadomestila za čas bolniške odsotnosti po določenem zakonskem obdobju, ki mu ga je delodajalec izplačal in ga je ZZZS v postopku nadzora potrdil in refundiral, mora torej varstvo uveljavljati pri ZZZS, ki bo po predpisanem postopku odločil o njegovi zahtevi za priznanje višjega nadomestila, in šele po tem pred sodiščem, pri čemer je pristojno sodišče v socialnem sporu (točka 2 a prvega odstavka 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1). Odločanje po 84. členu ZZVZZ velja tudi v sistemu refundacij, v primeru sporne višine nadomestila. Le ZZZS je tako pristojen za odmero spornega nadomestila, ki je tudi v njegovo breme, pravilnost njegove odločitve pa se preverja v socialnem sporu in ne v delovnem sporu (prim. že navedeni sklep VSRS VIII Ips 21/2023).

10.Upoštevaje navedeno sodišče v tem (individualnem delovnem) sporu ni pristojno za presojo pravilnosti višine denarnega nadomestila za čas toženčevega bolniškega staleža. Ni (pritožbeno) sporno, da predstavlja vtoževani in z izpodbijano sodbo prisojeni denarni znesek razliko med s strani tožnice tožencu dejansko izplačanim nadomestilom plač za čas bolniškega staleža in kasneje izračunanim nižjim nadomestilom, ki je bilo izračunano po napotkih ZZZS2 in tožnici tudi refundirano s strani ZZZS, s čimer je ZZZS odločil o pravici oziroma višini nadomestila plače. Toženec je bil zato za navedeno razliko nadomestila na škodo tožnice neupravičeno obogaten. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, da jo je dolžan tožnici vrniti.

11.Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12.Toženec s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžan povrniti tožnici njene stroške pritožbenega postopka (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Upoštevajoč določila Odvetniške tarife je tožnica upravičena do povračila 250 točk za odgovor na pritožbo in 2 % za materialne stroške, kar (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) skupaj znaša 153,00 EUR, ki ji jih je toženec dolžan povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.