Jedro

Za identifikacijo denarnih zahtevkov je trditvena podlaga tožbe oziroma dejanski substrat tožbe še posebej pomemben. Brez tega namreč (denarnega) zahtevka ni mogoče ločiti od morebitnih drugih (po tožbenem predlogu nominalno sicer identičnih denarnih) zahtevkov. Zato mora tožnik predvsem navesti življenjski dohodek, iz katerega izvaja sklep o nastanku denarne terjatve, ki jo uveljavlja s tožbo. Kakšna je trditvena podlaga tožbe, pa mora biti jasno razvidno; s temi in kasneje v postopku podanimi navedbami je namreč opredeljena tudi dejanska podlaga, ki jo sme sodišče pri odločanju upoštevati. Če katero od pravno pomembnih dejstev manjka, tožba ni sklepčna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstaja terjatev tožnikov zoper toženo stranko v višini 1.753.442 SIT ter da ne obstaja terjatev tožene stranke do tožnikov v višini 60.000 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 31.12.1994. Toženo stranko je zavezalo, da mora tožnikoma plačati 1.753.442 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.6.1999 ter jima povrniti 202.698 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.7.2000. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se ugotovi, da ne obstaja terjatev tožnikov zoper toženo stranko v višini 1.753.442 SIT ter je njun tožbeni zahtevek za plačilo tega zneska zavrnilo. Pritožbo tožnikov je zavrnilo ter v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnika je zavezalo, da morata toženi stranki povrniti 604.454 SIT pravdnih stroškov. V razlogih je navedlo, da tožbeni zahtevek za povrnitev vrednosti investicij ni utemeljen, ker tožnika nista navedla odločilnih dejstev (ki bi utemeljevala zahtevek iz neupravičene pridobitve).

Zoper to sodbo sta tožnika vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Iz nepreglednih in komaj razumljivih revizijskih navedb revizijsko sodišče razbira, da pritožbenemu sodišču očitata neupoštevanje pravila, da sodišče (ker mora pač pravo poznati) ni vezano na navedbo pravne podlage tožbenega zahtevka. To, da sta zahtevek opredelila kot odškodninskega, namesto kot zahtevek iz neupravičene pridobitve, predstavlja zato le pravno kvalifikacijo. Sodišče v pravdnem postopku sicer odloča v mejah postavljenih zahtevkov, vendar pravna kvalifikacija ni tisto, kar identificira zahtevek. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka vidita tožnika tudi v tem, da razlogi sodbe pritožbenega sodišča nasprotujejo razlogom sodbe sodišča prve stopnje.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Za identifikacijo denarnih zahtevkov je trditvena podlaga tožbe oziroma dejanski substrat tožbe (skupek tistih dejstev, ki jih tožnik navaja v utemeljitev svojega tožbenega predloga) še posebej pomemben. Brez tega namreč (denarnega) zahtevka ni mogoče ločiti od morebitnih drugih (po tožbenem predlogu nominalno sicer identičnih denarnih) zahtevkov. To pomeni, da mora tožnik predvsem navesti življenjski dogodek (ali več dogodkov), iz katerega izvaja sklep o nastanku denarne terjatve, ki jo uveljavlja s tožbo (prim. Juhart, Civilno procesno pravo Jugoslavije, str. 265). Kaj so navedbe strank (trditvena podlaga tožbe), pa mora biti jasno razvidno; s temi navedbami (in navedbami, ki jih stranke pravočasno podajo kasneje v postopku) je namreč opredeljena tudi dejanska podlaga, ki jo sme sodišče pri odločanju upoštevati. Če katero od odločilnih (pravno pomembnih) dejstev manjka, tožba ni sklepčna.

Tak je tudi konkreten primer. Eno od pravnih dejstev (oziroma osrednje, najpomembnejše pravno dejstvo, predpostavka) terjatve iz neupravičene pridobitve je (kot že ime pove) pridobitev, okoriščanje, prehod premoženja (prim. Strajnar, Neupravičena pridobitev, Pravosodni bilten, št. 2, letnik 2003, str. 158 in Tumbri, Stjecanje bez osnove, Naša zakonitost, št. 9-10, letnik 1988, str. 1060 in 1061, prim. tudi 210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89). Prikrajšanje samo po sebi ne zadošča. Ker pa te predpostavke tožnika nista zatrjevala, je tožba pač nesklepčna. Če ni okoriščanja, tudi ni obogatitvenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo. To je tudi moralo storiti, saj sme sodišče pri odločanju upoštevati samo tisto dejansko podlago zahtevka, ki je opredeljena v tožbi (in navedbah, ki jih tožnik pravočasno poda kasneje v postopku). Res je, da sodišče pravo pozna po uradni dolžnosti, kar pomeni, da se ne sme zadovoljiti s pravno kvalifikacijo, ki jo ponuja tožnik. Tudi če je svoj zahtevek napačno pravno kvalificiral, mu to ne more škoditi. Bistvene so trditve, ne pa pravna kvalifikacija. Vendar če so te pomanjkljive, če tožnik ne navede vseh pravotvornih dejstev, tega ne sme namesto njega storiti sodišče, saj odloča le v mejah postavljenih zahtevkov, ki jih opredeljujejo (identificirajo) tudi trditve, ki tvorijo dejanski substrat tožbe (prvi odstavek 2. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in ker ni zagrešilo v reviziji očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).