Jedro

Sodišče je na izvršilni naslov v celoti vezano na podlagi načela formalne legalitete in ga mora izvršiti tako, kot se glasi in le v obsegu kot se glasi. Zato ga ne more spreminjati in širiti na obveznosti, ki v njem niso določene. Izvršbe posledično ni mogoče voditi za zakonske zamudne obresti, če niso zajete v izvršilnem naslovu. V konkretnem primeru iz izvršilnega naslova izhaja, da je dolžnik dolžan upniku plačati zgolj znesek neplačanih glavnic, ne pa tudi zakonskih zamudnih obresti od teh zneskov, kot jih zahteva upnik v svojem predlogu za izvršbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijani III. točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o izvršbi dovolilo izvršbo s predlaganimi izvršilnimi sredstvi na podlagi izvršilnega naslova – pravnomočnega sklepa Okrožnega sodišča v Celju o končanju postopka osebnega stečaja St 579/2017 z dne 25. 9. 2020, ki je postal pravnomočen dne 13. 10. 2020 in seznama neplačanih priznanih terjatev z dne 24. 9. 2020, ki je sestavni del izreka sklepa o končanju postopka osebnega stečaja, zaradi izterjave glavnice v višini 4.094,45 EUR in izvršilnih stroškov (I. točka izreka sklepa). Določilo je še izvršitelja (II. točka izreka sklepa), predlog za izvršbo pa je kot neutemeljen zavrnilo v delu, v katerem je upnik zahteval izterjavo zakonskih zamudnih obresti od glavnice od 22. 2. 2017 dalje do plačila (III. točka izreka sklepa) in v delu, v katerem je upnik predlagal izvršbo s prodajo nematerializiranih vrednostnih papirjev (IV. točka izreka). Hkrati je odločilo tudi o izvršilnih stroških (V. točka izreka).

2. Zoper III. točko izreka sklepa se je pravočasno pritožil upnik po svojem pooblaščencu brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in v povezavi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi zatrjuje, da je stečajni upravitelj v seznamu neplačanih priznanih terjatev navedel, da je upnik dolžan poleg glavnice, poravnati tudi pripadke, med katere sodijo tudi zakonske zamudne obresti. Ob tem se sklicuje na 256. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP), ki določa, da se terjatve upnika, ki so se obrestovale do pričetka stečajnega postopka, obrestujejo po predpisani obrestni meri.

3. Sodišče prve stopnje je vročilo pritožbo dolžniku s pozivom, odgovora ni vložil. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Upnik je v predmetnem izvršilnem postopku predlagal izvršbo na podlagi sklepa o končanju postopka osebnega stečaja v zvezi s seznamom neplačanih priznanih terjatev, ki skladno s četrtim odstavkom 396. člena ZFPPIPP predstavlja izvršilni naslov. V skladu s prvim odstavkom 21. člena ZIZ je izvršilni naslov primeren za izvršbo, če so v njem poleg upnika in dolžnika navedeni tudi predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti.

6. Sodišče prve stopnje je predlog za izvršbo glede izterjave zakonskih zamudnih obresti od glavnice zavrnilo z obrazložitvijo, da upnik zanje nima izvršilnega naslova, čemur v celoti pritrjuje tudi sodišče druge stopnje. Iz obravnavanega izvršilnega naslova, t. j. sklepa Okrožnega sodišča v Celju o končanju postopka osebnega stečaja St 579/2017 z dne 25. 9. 2020, zakonske zamudne obresti, ki jih zahteva upnik v svojem predlogu za izvršbo, ne izhajajo. Sodišče je na izvršilni naslov namreč v celoti vezano na podlagi načela formalne legalitete in ga mora izvršiti tako, kot se glasi in le v obsegu kot se glasi, ter ga ne more spreminjati in širiti na obveznosti, ki v njem niso določene (17. člen ZIZ). Zato izvršbe ni mogoče voditi za zakonske zamudne obresti, če niso zajete v izvršilnem naslovu. V konkretnem primeru iz izvršilnega naslova izhaja, da je dolžnik dolžan upniku plačati zgolj znesek neplačanih glavnic kot je navedeno v seznamu neplačanih terjatev z dne 24. 9. 2020 (3. in 4. točka sklepa Okrožnega sodišča v Celju opr. št.: St 579/2017 z dne 25. 9. 2020), ne pa tudi zakonskih zamudnih obresti od teh zneskov, kot jih zahteva upnik v svojem predlogu za izvršbo. Upnikove pritožbene trditve v tem delu posledično niso utemeljene. Sodišče druge stopnje ob tem zgolj še pojasnjuje, da čeprav 256. člen ZFPPIPP daje materialnopravno podlago za upnikov zahtevek za plačilo obresti od prijavljene terjatve upnika tudi za čas po začetku stečajnega postopka, kot to sicer zatrjuje upnik v svoji pritožbi, to kljub temu ne pomeni, da se izvršba za njihovo uveljavitev lahko dovoli brez izvršilnega naslova.

7. Ker sodišče druge stopnje tudi ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. ZPP in v povezavi s 15. členom ZIZ ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8. Sodišče druge stopnje o pritožbenih stroških ni odločilo, ker jih pritožnik ni priglasil (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).