Jedro

Sodnikov sprejem priznanja krivde katerega od soobdolženih sam po sebi ne predstavlja razloga za njegovo izločitev v poznejšem postopku zoper obdolžence, ki krivde niso priznali. Sodnik o krivdi in kazenski sankciji odloča za vsakega obdolženca posebej, pri tem pa glavni obravnavi na podlagi presoje vseh dokazov v skladu s 355. členom ZKP znova odloča o krivdi tistega soobdolženca, ki krivde na predobravnavnem naroku ni priznal. Glede vsebine zgodnejših sodb, ki so bile ob sodelovanju istega sodnika izdane zoper druge soobdolžence, je slovenska (ustavno)sodna praksa že sprejela stališče, da je objektivni vidik sodnikove nepristranskosti kršen takrat, ko zgodnejša sodba zoper soobdolženca vsebuje presojo konkretnih ravnanj obdolženca, o katerih je sodišče odločalo v poznejšem postopku zoper njega.

Po stališču Vrhovnega sodišča dvoma v nepristranskost razpravljajoče sodnice ne more vzbuditi niti okoliščina, da je sodnica pred sprejemom sporazumov o priznanju krivde soobtoženih presojala, ali je njihovo priznanje podprto z drugimi dokazi v spisu (drugi odstavek 450.č člena ZKP in prvi odstavek 285.c člena ZKP).

Pri presoji sodnikove nepristranskosti ni relevantno samo njegovo zgodnejše odločanje in vsebina sodb, ki so bile izdane zoper soobdolžence, temveč je odločilnega pomena tudi obrazložitev sodbe, ki je izdana zoper konkretnega obdolženca v kasnejšem sojenju. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe je razvidno, da se dokazni zaključki glede obsojenki očitanih izvršitvenih ravnanj v odločilni meri ne opirajo na priznanja soobsojencev, niti se sodišče prve stopnje v pravnomočni sodbi ne sklicuje na predhodne sodbe, ki so bile izdane zoper soobsojence.

V primerih, ko obdolženec na podlagi lastne odločitve krivdo prizna na glavni obravnavi in sodišče presodi, da za sprejem priznanja niso izpolnjeni zakonski pogoji, se določba 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP ne uporabi.

Vrhovno sodišče sprejema razloge nižjih sodišč, da predstavlja v sodni odredbi določen rok za izvršitev hišne preiskave podaljšljiv rok, ki ga lahko sodišče v utemeljenih primerih na predlog podaljša. Za stališče zahteve, da bi bilo treba podaljšanje časovnega roka za izvedbo hišne preiskave predlagati, še preden se v odredbi določen čas za njeno izvršitev izteče, v določbah veljavne kazenskoprocesne zakonodaje ni nobene podlage.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba glede obsojenke A. A. razveljavi ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo I K 44091/2016 z dne 14. 6. 2018 A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in ji izreklo kazen 3 leta in 6 mesecev zapora, v katero ji je vštelo čas pripora in pridržanja od 22. 3. 2017 od 12. 22 ure dalje. Na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 ji je odvzelo zaseženo drogo, na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 pa dva mobilna telefona. Z isto sodbo je bila zaradi pomoči pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 186. člena KZ-1 obsojena tudi A. B., kateri je sodišče prve stopnje izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo 1 leto in 6 mesecev zapora in preizkusno dobo 5 let. Obe obsojenki je sodišče prve stopnje oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) in odločilo, da nagrada ter potrebni izdatki zagovornikov, postavljenih po uradni dolžnosti, bremenijo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo zagovornika obsojenke A. A. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter to obsojenko oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornik obsojene A. A. iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. V obrazložitvi uveljavlja zlasti kršitev pravice do nepristranskega sojenja, kršitev pravice do poštenega sojenja, bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe, oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve ali druge stopnje.

3. Na zahtevo je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril vrhovni državni tožilec dr. Zvonko Fišer in ocenil, da sta na vse zagovornikove očitke ustrezno odgovorili že sodišči prve in (zlasti) druge stopnje. Pravilno sta presodili, kdaj je šlo za trgovanje s prepovedano drogo s tretjimi osebami, natančneje neopredeljene količine mamil in drugih snovi pa so posledica specifike obravnavanega področja. V zvezi s problematizirano zakonitostjo dokazov se je opredelilo že pritožbeno sodišče in novih argumentov v prid obrambi ni najti. Glede zatrjevane pristranskosti razpravljajoče sodnice in zahteve za njeno izločitev ima obramba pretirane zahteve, ki bi kaskadno pripeljale do tega, da se nekateri kazenski postopki ne bi mogli zaključiti brez menjave več sodnikov.

4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila seznanjena obsojenka in njen zagovornik. Slednji je v izjavi vztrajal pri vseh podanih argumentih v zahtevi, zavrnil stališče vrhovnega državnega tožilca glede razlogov za neizločitev razpravljajoče sodnice in opozoril, da stališča nižjih sodišč v postopku niso bila tako enoznačna, kot je razbrati iz odgovora na zahtevo.

B.

5. Zagovornik trdi, da bi morala biti predsednica senata, ki je sodila in sprejela sodbo na prvi stopnji, izločena iz sojenja, kar utemeljuje z dvema sklopoma argumentov. Najprej navaja, da je razpravljajoča sodnica v isti kazenski zadevi predhodno sprejela priznanja oziroma sporazume o priznanju krivde soobtoženih, očitki katerim se prepletajo z očitki obsojenki, ter se v sodbi mestoma oprla na njihova priznanja, zato je podan dvom v njeno nepristranskost. Drug razlog za njeno izločitev iz sojenja pa predstavlja okoliščina, da je dne 19. 2. 2018 sprejela sklep, da se priznanje krivde soobtoženega A. C. ne sprejme, kar ima po določbi 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP za neposredno posledico njeno izločitev iz sojenja.

6. Kot izhaja iz podatkov kazenskega spisa, je bila obtožnica v konkretni kazenski zadevi vložena zoper večje število obdolžencev. Predobravnavne naroke, ki so se začeli 28. 8. 2017, je za sedem obtožencev opravila sodnica Marija Breznik, ki se je po zavrnitvi priznanja krivde obtoženega A. D. iz sojenja izločila. Zadevo je prevzela sodnica Danijela Knez Molan, ki je na predobravnavnih narokih sprejela sporazume o priznanju krivde štirih obtožencev, nato pa vodila tudi glavno obravnavo. Na prvem naroku za glavno obravnavo dne 19. 2. 2018 je sodnica najprej sprejela sporazum o priznanju krivde soobtoženega A. D., nato pa po napovedanih pogajanjih med tožilstvom in soobtoženim A. E. postopek zoper tega obtoženca izločila. Zagovornica obsojenke A. A. je tedaj predlagala izločitev "sodeče sodnice" z utemeljitvijo, da so bili v konkretni zadevi sprejeti številni sporazumi o priznanju krivde in da je zato okrnjen videz nepristranskosti sojenja, saj se je moralo sodišče pred sprejemom sporazumov vsaj do določene mere opredeliti glede dokazov v spisu. Razpravljajoča sodnica je predlog za izločitev zavrgla na podlagi petega odstavka 42. člena ZKP. Sledil je začetek glavne obravnave zoper A. A. in A. C.. Prva je izjavila, da krivde ne priznava, A. C. pa, da krivdo priznava in da o tem, kar se mu očita, ne ve nič ter da s tem ni imel nič. Predsednica senata je sprejela sklep, da se priznanje krivde soobtoženega A. C. ne sprejme, nato pa nadaljevala s sojenjem v isti zadevi.

7. Nižji sodišči sta razloge za zavrženje predloga obrambe za izločitev sodnice utemeljili v 4. točki prvostopenjske in 8. točki drugostopenjske sodbe. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da okoliščina, da je predsednica senata v isti zadevi sprejela številne sporazume o priznanju krivde, sama po sebi ne more predstavljati razloga za njeno izločitev, na podlagi česar je zaključilo, da je predlog za izločitev nesprejemljiv, nedvomno podan z namenom zavlačevanja in hkrati tudi nepopoln, saj obramba ni zahtevala izločitve poimensko določenega sodnika. Sodišče druge stopnje je tem razlogom pritrdilo in navedlo, da obramba predloga za izločitev sodnice na predobravnavnem naroku ni podala, v kasnejšem predlogu pa ni navedla nobene okoliščine, ki bi kazala na pristranskost razpravljajoče sodnice. Ugotovilo je tudi, da sodišče prve stopnje na podlagi A. E.ovega priznanja v sodbi ni ugotavljalo dejanskega stanja, temveč je s sklicevanjem na njegovo priznanje opravilo zgolj dokazno oceno posameznih dokazov oziroma dodatno pritrdilo ugotovljenemu dejanskemu stanju, ki je temeljilo na vsebini obširno izvedenega dokaznega postopka.

8. Iz obrazložitve vložene zahteve je razvidno, da vložnik na način iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP ne problematizira samega zavrženja zahteve za izločitev sodnice,1 temveč v bistvenem napada vsebino sprejete odločitve. Osredotoča se na utemeljevanje, da je morala sodnica pred sprejemom sporazumov o priznanju krivde soobtoženih presoditi, da je v spisu dovolj dokazov za sprejem njihovega priznanja, zato je že glede na vsebino očitkov obsojenki, o katerih si je morala sodnica še pred začetkom dokaznega postopka vnaprej ustvariti mnenje, okrnjen vsaj videz njene nepristranskosti. Izpostavlja tudi 13., 30., 35. in 41. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe, kjer se je sodišče prve stopnje sklicevalo na A. E., A. F. in A. G. priznanje.

9. Vrhovno sodišče se je v dosedanji praksi že večkrat opredelilo do vpliva sprejema priznanj krivde soobdolžencev na predobravnavnem naroku na nepristranskost sodnika, ki sodi v poznejšem postopku drugim soobdolženim v isti kazenski zadevi. Presodilo je, da sodnikov sprejem priznanja krivde katerega od soobdolženih sam po sebi ne predstavlja razloga za njegovo izločitev v poznejšem postopku zoper obdolžence, ki krivde niso priznali. Sodnik o krivdi in kazenski sankciji odloča za vsakega obdolženca posebej, pri tem pa glavni obravnavi na podlagi presoje vseh dokazov v skladu s 355. členom ZKP znova odloča o krivdi tistega soobdolženca, ki krivde na predobravnavnem naroku ni priznal.2

10. Navedeno stališče ima oporo v ustaljeni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), po kateri okoliščina, da je sodnik predhodno sodil soobdolženim iz enotnega kazenskega postopka, sama po sebi ne predstavlja zadostnega razloga za dvom o nepristranskosti sodnika v poznejšem kazenskem postopku zoper obdolženca, ampak je treba v vsaki zadevi glede na okoliščine konkretnega primera presoditi, ali je dvom o nepristranskosti objektivno utemeljen.3 ESČP pri presoji objektivnega vidika nepristranskosti sodnika izhaja iz specifičnih okoliščin vsake posamezne zadeve, pri čemer upošteva tako vsebino sodb, ki so bile izdane zoper soobdolžence, kot tudi vsebino napadene sodbe, ki je bila izdana zoper zoper konkretnega pritožnika.

11. V dosedanji praksi ESČP je bila kršitev objektivnega vidika nepristranskosti sodišča ugotovljena v zadevi Ferrantelli in Santangelo proti Italiji, ker je prvotna sodba zoper soobdolžence pogosto omenjala pritožnika in njuni vlogi pri izvršitvi kaznivega dejanja, pri čemer ju je sodišče v tej sodbi poimenovalo kot sostorilca kaznivega dejanja in tudi opisalo ravnanja, ki naj bi jih pritožnika izvršila pri sodelovanju pri kaznivem dejanju, čeprav sodba ni bila izrečena zoper njiju, kasnejša sodba pa je vsebovala citate številnih odstavkov iz sodbe zoper soobdolžence, pri kateri je sodeloval isti sodnik.4 Navedena zadeva je v judikaturi ESČP razločena od zadev Schwarzenberger proti Nemčiji, Miminoshvili proti Rusiji in Khodorkovskiy in Lebedev proti Rusiji, kjer kršitev pravice do nepristranskega sojenja ni bila ugotovljena.5 Izmed teh je za presojo v obravnavani zadevi relevantna zlasti zadeva Miminoshvili, v kateri je ESČP med ostalim ugotovilo, da se je kasnejša sodba zoper pritožnika sicer sklicevala na sodbo, ki je bila predhodno izdana zoper pritožnikovega brata, člana iste hudodelske združbe, vendar le bežno, ne kot vir ugotavljanja dejstev. Nobenih dokazov ni bilo, da se je sodnik v pritožnikovi zadevi opiral na ugotovitve sodbe, ki je bila izdana pred tem, poleg tega pa zakonodaja zadevne države za ugotovitve prve sodbe ni predvidevala učinka res iudicata v pritožnikovi zadevi, temveč je sodnika zavezovala, da opravi svežo presojo očitkov zoper pritožnika, opirajoč se le na dokaze, ki so bili izvedeni na sojenju zoper pritožnika. Nacionalna zakonodaja sodniku v kasnejšem sojenju ni preprečevala zaključka, da pritožnik ni sodeloval pri kriminalnih aktivnostih, za katere je bil predhodno obsojen njegov brat. Poudarek pa je bil dan tudi dejstvu, da je v zadevi sodil profesionalni sodnik, ki se že a priori lahko bolj distancira od predhodnega sojenja soobdolžencu, kot pa sodnik laik ali porotnik.

12. Glede vsebine zgodnejših sodb, ki so bile ob sodelovanju istega sodnika izdane zoper druge soobdolžence, je slovenska (ustavno)sodna praksa že sprejela stališče, da je objektivni vidik sodnikove nepristranskosti kršen takrat, ko zgodnejša sodba zoper soobdolženca vsebuje presojo konkretnih ravnanj obdolženca, o katerih je sodišče odločalo v poznejšem postopku zoper njega.6 Pri tem je po judikaturi ESČP ključno vprašanje, ali sodba zoper soobdolžence vsebuje ugotovitve, ki dejansko prejudicirajo vprašanje krivde konkretnega pritožnika (obdolženca).7 V obravnavani zadevi je iz podatkov kazenskega spisa razvidno, da zgodnejše sodbe zoper soobsojence glede na šesti odstavek 285.č člena ZKP ne vsebujejo obrazložene presoje konkretnih ravnanj soobtoženih, s tem pa tudi ne prejudiciranja obsojenkinih ravnanj. Vložnik sicer trdi, da se vsebina očitkov soobtoženih prepleta z očitki obsojenki, vendar zgolj prepis opisov kaznivih dejanj iz obtožnega akta v prejšnjih sodbah še ne predstavlja okoliščine, ki bi vzbujala dvom v nepristranskost sodišča, kar je bilo razsojeno že v sodbi I Ips 11811/2014 z dne 20. 12. 2018.8

13. Po stališču Vrhovnega sodišča dvoma v nepristranskost razpravljajoče sodnice ne more vzbuditi niti okoliščina, da je sodnica pred sprejemom sporazumov o priznanju krivde soobtoženih presojala, ali je njihovo priznanje podprto z drugimi dokazi v spisu (drugi odstavek 450.č člena ZKP in prvi odstavek 285.c člena ZKP). Čeprav sodnik ne sme sprejeti sporazuma ali priznanja, če ni prepričan o obdolženčevi krivdi, je presoja dokaznega gradiva v povezavi s priznanjem krivde posameznega obdolženca na predobravnavnem naroku ali na glavni obravnavi pred začetkom izvajanja dokazov kvalitativno drugačna od dokazne ocene, ki jo sodnik sprejme ob zaključku glavne obravnave. Preizkus, ali je priznanje posameznega obdolženca podprto z dokazi v spisu, se opravi (samo) v povezavi z njemu očitanim kaznivim ravnanjem in, kar je ključno, na podlagi podatkov spisa. Sodnik priznanje posameznega obdolženca vrednoti izključno v povezavi z listinami v spisu, ne da bi v skladu z načelom neposrednosti spremljal izvajanje dokazov in pri tem ocenjeval njihovo dokazno vrednost. Na ta način lahko opravi samo logično presojo dokaznega gradiva, ki se ji šele po začetku neposrednega izvajanja dokazov na glavni obravnavi pridruži tudi psihološka ocena, ki omogoča polno uresničevanje načela proste presoje dokazov.9 Kot je bilo že pojasnjeno, sodnik o krivdi in kazenski sankciji odloča za vsakega obdolženca posebej, razpravljajoča sodnica pa v konkretni zadevi pri presoji očitkov soobdolženim, ki so krivdo priznali oziroma sklenili sporazume s tožilstvom, ni imela izdelane celostne psihološke slike o dokaznem gradivu v spisu, niti za presojo očitkov drugim soobdolženim ni bila dolžna predhodno ovrednotiti obsojenkinih ravnanj in njene vloge pri očitanem kaznivem dejanju. Obsodilne sodbe zoper soobdolžence, s katerimi so bili slednji obsojeni za njim očitana kazniva dejanja, razpravljajoči sodnici niso preprečevale, da bi glede obsojenke sprejela drugačne dokazne zaključke. Samo dejstvo, da je pred začetkom dokaznega postopka sprejela več sporazumov o priznanju krivde drugih soobdolženih, pa v luči obrazloženega ne utemeljuje odstopa od ustaljene sodne prakse, po kateri ta okoliščina sama po sebi ne zadostuje za objektivno utemeljen dvom v njeno nepristranskost. 14. Kot že navedeno, pri presoji sodnikove nepristranskosti ni relevantno samo njegovo zgodnejše odločanje in vsebina sodb, ki so bile izdane zoper soobdolžence, temveč je odločilnega pomena tudi obrazložitev sodbe, ki je izdana zoper konkretnega obdolženca v kasnejšem sojenju. Vložnik kršitev pravice do nepristranskega sojenja zatrjuje tudi s tega vidika, vendar brezuspešno. Po presoji Vrhovnega sodišča razlogi, ki jih v izpodbijani sodbi za utemeljitev obsojenkine vloge pri očitanem kaznivem dejanju navaja razpravljajoča sodnica, niso takšni, da bi z vidika razumnega opazovalca lahko vzbudili upravičen dvom o nepristranskosti sojenja v konkretni zadevi, obrazložitev izpodbijane sodbe pa kot celota ne ustvarja vtisa, da je razpravljajoča sodnica zaradi sprejema priznanj krivde soobtoženih prejudicirala vprašanje obsojenkine krivde. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe je razvidno, da se dokazni zaključki glede obsojenki očitanih izvršitvenih ravnanj v odločilni meri ne opirajo na priznanja soobsojencev, niti se sodišče prve stopnje v pravnomočni sodbi ne sklicuje na predhodne sodbe, ki so bile izdane zoper soobsojence. Vložnik sicer utemeljeno navaja, da se razpravljajoča sodnica v sodbi mestoma opira na priznanja soobtoženih (zahteva izpostavlja odstavke, ki omenjajo A. E., A. F. in A. G.), a pri tem prezre, da so bili vsi navedeni v postopku zaslišani kot priče in da v svojih izpovedbah dejanj, za katera so bili obsojeni, niso zanikali. A. E. je tako v svoji izpovedbi izrecno priznal, da je drogo včasih prodajal odjemalcem, A. F. je po svojih navedbah priznal dve dejanji, za kateri je bil obsojen, A. G. pa je pojasnil, da je v povezavi z A. E. priznal vse prodaje, a pri tem zanikal vpletenost obsojenke.

15. V tem pogledu se konkretna zadeva bistveno razlikuje od zadeve I Ips 11811/2014 z dne 20. 12. 2018, kjer se je sodišče prve stopnje pri utemeljevanju dokaznih zaključkov na več mestih v obrazložitvi sodbe sklicevalo na sodbe, izdane zoper soobsojence, ki so krivdo na predobravnavnem naroku priznali oziroma sklenili sporazum o priznanju krivde. Medtem ko je v omenjeni zadevi obrazložitev prvostopenjske sodbe pri utemeljevanju dokazne ocene v odločilni meri izhajala iz priznanj soobsojencev in pravnomočnih obsodilnih sodb, se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi na priznanja soobsojenih v točki 13. sklicuje le v podporo dokazni oceni, ki temelji na številnih drugih dokazih (na obsojenkin namen nadaljnje prodaje droge sklepa na podlagi dejstev, da je šlo za različne vrste droge, pakirane v manjših odmerkih, da je bila droga skrita v športnih copatih, da je obsojenka drogo pred tem z A. E. izkazano prodajala A. H. in nazadnje, da je A. E. dejanje priznal), v ostalih delih sodbe pa priznanja šteje samo kot dokaz za prodaje droge med drugimi soobsojenci, ki so le posredno povezane z očitki obsojenki (npr. v točki 30. sodbe sodišče prve stopnje glede dejanja pod točko I.1.h (tudi) na podlagi priznanja A. E. in A. F. šteje za dokazano, da je soobsojeni A. E. od soobsojenega A. F. kupil prepovedano drogo, nato pa v točkah 31. in naslednjih posebej in neodvisno od priznanj soobsojenih utemelji dokazni zaključek, da je del kupljene droge obsojenka skupaj z A. E. prodala naprej svojim odjemalcem; smiselno enako velja tudi za točki 35. in 41. sodbe, ki se nanašata na prodajo med A. E. in A. G.). Po presoji Vrhovnega sodišča takšna obrazložitev kot celota ne ustvarja vtisa o pristranskem odločanju prvostopenjske sodnice glede očitkov obsojenki, zato zatrjevana kršitev 23. člena Ustave RS ni podana.

16. Po trditvah zahteve je drug razlog za izločitev razpravljajoče sodnice podan, ker je sodnica na glavni obravnavni dne 19. 2. 2018 sprejela sklep, da se priznanje soobtoženega A. C. zavrne, kar po 3. točki drugega odstavka 39. člena ZKP narekuje njeno obvezno izločitev iz sojenja. Sodišče druge stopnje je takšno naziranje zavrnilo prvenstveno z ugotovitvijo, da konkretna izjava soobtoženega A. C. (da dejanje priznava, a o njem nič ne ve) ne more predstavljati priznanja krivde, četudi je sodišče sprejelo poseben sklep, da se priznanje krivde ne sprejme. Drugostopenjska razlaga po presoji Vrhovnega sodišča ni prepričljiva, saj bi v primeru, da bi obdolženec enako izjavo podal na predobravnavnem naroku, nujno sledil sklep o zavrnitvi priznanja krivde. S tega vidika se izkaže, da za razrešitev vprašanja izločitve sodnice ni ključna sama vsebina danega priznanja, temveč faza postopka, v kateri je bila izjava o priznanju krivde dana - v konkretni zadevi je bilo to na glavni obravnavi v rednem postopku, pri čemer priznanje ni bilo posledica sklenjenega sporazuma med obdolžencem in državnim tožilcem.

17. V zasnovi slovenskega kazenskega postopka je predobravnavni narok tista (vmesna) faza postopka, za katero je predvideno, da se obdolženec na njej izjavi o krivdi. Obdolženec lahko kot avtonomen subjekt kazenskega postopka krivdo prizna tudi kasneje, bodisi v posledici sklenjenega sporazuma z državnim tožilcem (450.č člen ZKP),10 ali pa na podlagi lastne odločitve v fazi glavne obravnave, kar ureja 330. člen ZKP. Ta določa, da sodišče v primeru, ko obtoženec med glavno obravnavo krivdo po obtožbi prizna in senat to priznanje sprejme, glavno obravnavo nadaljuje ob smiselni uporabi določb 285.c in 285.č člena tega zakona.11 Jezikovna razlaga 330. člena ZKP razkriva, da navedena določba posebej ureja le situacije, ko sodišče obtoženčevo priznanje krivde sprejme, ne pa tudi primerov, ko za sprejem priznanja niso izpolnjeni zakonski pogoji. Pri tem ne gre za pravno praznino, saj zakonska ureditev v primeru priznanja krivde, za sprejem katerega niso podani zakonski pogoji, predvideva dokončanje kazenskega postopka po določbah, kot veljajo za glavno obravnavno v rednem kazenskem postopku.

18. Obstoječa zakonska ureditev sprejem sklepa o zavrnitvi priznanja krivde kot posebno sodno odločbo12 predvideva le na predobravnavnem naroku (drugi odstavek 285.c člena ZKP) ali ob presoji sporazuma o priznanju krivde (tretji odstavek 450.č člena ZKP),13 pri čemer zakon izključno v teh primerih hkrati predpisuje tudi izločitev sodnika, ki tak sklep sprejme. Po presoji Vrhovnega sodišča izločitvenega razloga iz 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP ni mogoče širiti tudi na druge primere, ki z njim niso izrecno zajeti, saj bi ekstenzivna razlaga nasprotovala že samemu namenu uzakonitve tega izločitvenega razloga, ki stremi k nepristranski in s tem odprti ter kritični presoji danega priznanja obtoženca na samem predobravnavnem naroku (oziroma ob predloženem sporazumu o priznanju krivde), ne pa k zagotavljanju nepristranskosti odločanju sodišča v nadaljnjem poteku sojenja.14

19. V primerih, ko obdolženec na podlagi lastne odločitve krivdo prizna na glavni obravnavi in sodišče presodi, da za sprejem priznanja niso izpolnjeni zakonski pogoji, se torej določba 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP ne uporabi. V takšni procesni situaciji se pravica do nepristranskega sojenja zagotavlja z uporabo 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, ki zajema presojo, ali so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranskost posameznega sodnika. V obravnavani zadevi vložnik takšnega dvoma ne zatrjuje, saj se opira izključno na zatrjevano obvezno izločitev sodnika po 3. točki drugega odstavka 39. člena ZKP, z objektivnega vidika pa nepristranskost razpravljajoče sodnice v konkretni zadevi ne more biti vprašljiva, saj je obsojenka v enakem položaju, kot če priznanja soobtoženega A. C. ne bi bilo in bi sodnica o njeni krivdi odločala na podlagi presoje vseh drugih dokazov v spisu.

20. Zagovornik uveljavlja kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ko trdi, da se sodba opira na dokaze, pridobljene v nasprotju z določbami ZKP in s kršitvijo ustavnih ter konvencijskih človekovih pravic. Prvi očitek zahteve se nanaša na dve telefonski številki, ki ju je ob hišni preiskavi dne 23. 8. 2016 brez predhodnega pouka po četrtem odstavku 148. člena ZKP od obsojenke pridobil policist A. I. in sta zabeleženi v uradnem zaznamku z istega dne. Vložnik trdi, da sta bili telefonski številki pridobljeni s kršitvijo obsojenkinega privilegija zoper samoobtožbo, ki je ni mogoče sanirati na način, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe.

21. Iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe v povezavi s pravnomočnim sklepom o zavrnitvi predlogov za izločitev dokazov (I K 44091/2016 z dne 13. 11. 2017 in 27. 12. 2017) in podatkov spisa je razvidno, da je obsojenka ob hišni preiskavi njenega stanovanja na naslovu ... dne 23. 8. 201615 po tem, ko sta bili v teniškem copatu najdeni zaprti posodici "kinder jajčka" z več zavojčki, za katere se je kasneje izkazalo, da vsebujejo različne vrste prepovedane droge, policistu A. I. na njegov poziv, brez predhodnega pouka, povedala svojo in A. E.ovo kontaktno telefonsko številko. Policist je o tem sestavil uradni zaznamek16 in bil v tej zvezi zaslišan na predobravnavnem naroku, kjer je pojasnil, da je glede na mesto najdbe, način pakiranja in dejstvo, da je šlo za več različnih snovi, smatral, da bi šlo lahko za kaznivo dejanje v zvezi z neupravičenim prometom s prepovedanimi drogami, A. A. pa zaradi nadaljnjega kontaktiranja pozval, da mu pove telefonski številki. Iz podatkov spisa izhaja, sta se po zaključku hišne preiskave pri A. I. oglasila kriminalista SKP Novo mesto in ga prosila, če jima posreduje kontaktne podatke oseb, pri katerih se je opravljala hišna preiskava, kar je tudi storil. Na pobudo policije je nato tožilstvo predlagalo odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov za telefonski številki po prvem odstavku 149.b člena ZKP, na podlagi katerih so bili zbrani številni obremenilni dokazi zoper obsojenko.

22. Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi presodilo, da policist A. I. v opisanih okoliščinah obsojenke pred pozivom, naj mu pove kontaktni telefonski številki, ni bil dolžan opozoriti po 148. členu ZKP, saj razlogi za sum niso zgolj domneva, temveč temeljijo že na nekih dejstvenih opornih točkah oziroma konkretnih okoliščinah, ki jih višje sodišče v konkretni zadevi ni našlo. Zapisalo je, da v tedanji fazi postopka še ni šlo za osredotočeno preiskavo, da poizvedovanje policista zgolj glede telefonskih številk še ni bilo usmerjeno zoper določenega storilca (obsojenko) in da je bila izjava obsojenke dana povsem prostovoljno, brez vsakršnega pritiska oziroma zavajanja. Vrhovno sodišče takšne presoje ne sprejema, saj razlogi za sum predstavljajo najnižji dokazni standard, ki po ustaljenem razumevanju temelji na minimalnem obvestilu in mu je zadoščeno že, če obstaja neka minimalna verjetnost, ki kaže na to, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Vložnik ima prav, da so bile konkretne dejstvene okoliščine, ki utemeljujejo razloge za sum, da je obsojenka izvršila kaznivo dejanje, v obravnavani zadevi izkazane in izhajajo že iz izpovedbe policista A. I. o njegovih zaznavanjih in sklepanjih ob najdbi skritih zavojčkov (najdba na naslovu, kjer je obsojenka skupaj z A. E. pretežno prebivala, hranjena na skritem mestu, z različnimi snovmi v manjših paketkih) ter istega dne sestavljenega uradnega zaznamka. Navedeno pomeni, da bi moral policist obsojenko, preden je od nje začel zbirati obvestila, poučiti po četrtem odstavku 148. člena ZKP, česar ni storil, zato sodišče svoje sodbe ne bi smelo opreti na dokaze, pridobljene na tej podlagi (tretji odstavek 148.a člena ZKP).

23. Izostanek ustreznega pouka je privedel tudi do kršitve privilegija zoper samoobtožbo, ki primarno zadeva pravico do molka in se razteza na vse izjave, tudi na tiste, ki so morda na prvi pogled videti nedolžne, na kar ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča Up-1678/08-13 z dne 14. 10. 2010 utemeljeno opozarja vložnik. Kot izhaja iz ustavnosodne prakse, pri pravici do molka ne gre zgolj za prepoved uporabe prisile ali zvijače, temveč tudi za preprečevanje samoobdolžitve, saj se obdolženec morebiti (zaradi pravne neizobraženosti) ne zaveda, da mu ni treba izpovedovati zoper samega sebe.17 Privilegij zoper samoobtožbo torej preprečuje, da bi obdolženi izpovedal zoper samega sebe, bodisi zaradi prisile bodisi zaradi neinformiranosti, misleč, da mora izpovedati.18 V situaciji, ko gre posamezniku pravica do molka, lahko vsak, še najmanjši pritisk, vpliva na njegovo odločitev izpovedovati.19 Posameznik je v osebnostno podrejenem položaju že zaradi samega dejstva, da z njim opravlja razgovor policist v okviru opravljanja uradnega preiskovalnega dejanja, kot je bila denimo v konkretni zadevi hišna preiskava. V takšni situaciji je posameznik še posebej ranljiv, zato mora biti prag presoje privilegija zoper samoobtožbo postavljen s posebno skrbnostjo in strogostjo, da se lahko udejanji. Navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča narekovalo ugotovitev zatrjevane kršitve četrte alineje 29. člena Ustave RS v obravnavani zadevi.

24. Nižji sodišči sta v pravnomočni sodbi sicer (dodatno) utemeljili, da bi telefonski številki policija lahko pridobila tudi z uporabo drugih policijskih tehnik, zato razlogov za izločitev na tej podlagi pridobljenih dokazov ni. Po vsebini sta uporabili t.i. izjemo neizogibnega odkritja (obe telefonski številki bi lahko policisti pridobili v kasnejšem razgovoru z A. H.) in izjemo neodvisnega vira (s telefonsko številko A. A. je policist A. J. že razpolagal).20 Gre za izjeme, ki izvirajo iz ameriškega pravnega sistema in glede katerih je treba najprej poudariti, da jih je ameriška sodna praksa izdelala kot izjeme od doktrine sadežev zastrupljenega drevesa, tj. sekundarnih dokazov, ki se lahko v določenih primerih uporabijo kljub temu, da izvirajo iz prvotnega nezakonitega dokaza.21 V obravnavani zadevi telefonski številki ne predstavljata sekundarnega dokaza, temveč gre za primarni nezakonit dokaz, saj ju je obsojenka policistu povedala brez zakonsko predpisanega predhodnega pouka. Vložnik ima poleg tega prav, da je sklepanje nižjih sodišč o tem, kaj bi policiji v razgovoru lahko (morebiti) povedal A. H., povsem nezanesljivo in ne omogoča zaključka o neizogibnosti odkritja dokazov, kot ga skuša utemeljiti izpodbijana pravnomočna sodba. Kršitve obsojenkinega privilegija zoper samoobtožbo ni mogoče obiti niti s sklicevanjem na dejstvo, da je z obsojenkino telefonsko številko v kritičnem času policist A. J. že razpolagal, saj policija na podlagi te neodvisno pridobljene telefonske številke ni opravila nobenih preiskovalnih dejanj, ampak vsa opravljena dejanja temeljijo na nezakonito pridobljenih telefonskih številkah, kar pomeni, da na neodvisen način ni bil pridobljen noben dokaz, na katerem temelji pravnomočna sodba.

25. Zagovornik glede na navedeno utemeljeno uveljavlja, da se sodba glede obsojene A. A. opira na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi nedovoljeno pridobljenih telefonskih številk, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 18. člena ZKP, tretjim odstavkom 148.a člena ZKP in četrto alinejo 29. člena Ustave RS in narekuje ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti.

26. Naslednji vložnikov očitek se nanaša na hišni preiskavi z dne 23. 8. 2016 na naslovih ... in ..., ki sta bili navedbah zahteve opravljeni nezakonito. Prvi razlog za nezakonitost opravljenih preiskovalnih dejanj je, da sta bila pri hišni preiskavi na naslovu ... prisotna dva kriminalista SKP Novo mesto, katerih identiteta ni znana in ni bila zabeležena v zapisniku, zaradi česar je onemogočen naknadni preizkus zakonitosti izvedenega preiskovalnega dejanja. Drugi razlog pa je, da sta bila dva policista (A. K. in A. L.) glede na navedbe v zapisnikih prisotna pri obeh hišnih preiskavah, kar je nemogoče, saj sta hišni preiskavi potekali hkrati. Zahteva poudarja strogo formalnost hišne preiskave in pomen zapisnika o hišni preiskavi, ki mora med ostalim vsebovati imena in priimke navzočih oseb z navedbo, v kakšni lastnosti so navzoči (prvi odstavek 80. člena ZKP), ter vse podatke o poteku in vsebini opravljenega preiskovalnega dejanja, kar v konkretni zadevi ni bilo spoštovano, zato zakonitosti opravljenih hišnih preiskav ni mogoče preveriti. Argumentacija pritožbenega sodišča poleg tega pomeni, po mnenju vložnika, razvrednotenje določil ZKP glede izvajanja hišnih preiskav.

27. V sodni praksi velja, da vsakršna nepravilnost pri izvedbi hišne preiskave nima nujno za posledico, da bi bili s preiskavo pridobljeni dokazi nedovoljeni, lahko pa to vpliva na njihovo verodostojnost.22 Kršitve, ki imajo nujno za posledico nezakonitost pri hišni preiskavi pridobljenih dokazov, so navedene v 219. členu ZKP, ki določa, da sodišče svoje odločbe ne sme opreti na dokaze, najdene pri hišni preiskavi, če je bila ta opravljena brez pisne odredbe sodišča (prvi odstavek 215. člena ZKP), ali brez oseb, ki morajo biti navzoče pri preiskavi (prvi in tretji odstavek 216. člena ZKP), ali v če je bila preiskava opravljena v nasprotju z določbami prvega, tretjega in četrtega odstavka 218. člena ZKP.

28. Vrhovno sodišče sprejema razloge sodišč prve in druge stopnje, ki sta glede zakonitosti opravljene hišne preiskave pri obsojenki na naslovu ... obrazložili, da je bila preiskava opravljena na podlagi pisne odredbe sodišča (215. člen ZKP), ob navzočnosti oseb, ki morajo (in smejo) biti navzoče pri hišni preiskavi, vključno z obsojenko (prvi in tretji odstavek 216. člena ZKP), zato so vsi dokazi, ki so bili pri tem preiskovalnem dejanju pridobljeni, zakoniti. Okoliščina, da sta bila pri hišni preiskavi navzoča še dva neimenovana kriminalista, zakonitosti izvedbe hišne preiskave ne omaje. Tudi dejstvo, da sta policista A. L. in A. K. najprej opravljala hišno preiskavo na naslovu ..., nato pa po zaključku preiskave prišla še na izvajanje hišne preiskave na ... (kar izhaja iz izpovedbe zaslišanega policista A. I. in časovnice opravljenih hišnih preiskav, čeravno v zapisniku o hišni preiskavi na naslovu ... ni določno naveden čas prihoda policistov), na zakonitost opravljene hišne preiskave nima nobenega vpliva. Zahteva vse očitke usmerja v utemeljevanje, da je bilo obrambi zaradi postopanja policije (navzočnosti dveh neidentificiranih policistov) in netočnega pisanja zapisnika (brez imen in priimkov dveh policistov in brez zabeležke, kdaj sta dva policista prišla na kraj opravljanja hišne preiskave) onemogočeno preveriti zakonitost opravljene hišne preiskave, s čimer se ni mogoče strinjati. Nadzoru nad zakonitostjo in pravilnostjo izvajanja hišne preiskave je namenjena obvezna navzočnost dveh polnoletnih oseb kot prič (četrti odstavek 36. člena Ustave RS in tretji odstavek 216. člena ZKP), ki sta lahko kasneje v kazenskem postopku tudi zaslišani, obenem pa je lahko pri hišni preiskavi navzoča tudi oseba, katere stanovanje ali prostor se preiskuje oziroma njegov zastopnik, kar je obsojenka v konkretni zadevi s svojo navzočnostjo pri hišni preiskavi tudi izkoristila. Da je za učinkovit nadzor relevantna prav navzočnost teh oseb, kaže tudi določba sedmega odstavka 216. člena ZKP, po kateri morajo zapisnik o hišni preiskavi podpisati tisti, pri katerem se opravi ali njegov zastopnik, če je bil navzoč, in tisti, katerih navzočnost je obvezna. Iz pravnomočne sodbe izhaja, da sta zapisnik o hišni preiskavi brez pripomb podpisali tako obe solenitetni priči, kot tudi obsojenka, ki v nadaljevanju postopka v svojem zagovoru ni omenjala kakršnihkoli nepravilnosti pri sami izvedbi hišne preiskave. V postopku je bil v zvezi z izvajanjem hišne preiskave zaslišan policist A. I., ki je pojasnil okoliščine izvedbe preiskovalnih dejanj, zgolj dejstvo, da imeni dveh policistov zaradi policijske taktike nista bili razkriti (temveč je bilo v zapisniku zabeleženo le, da sta navzoča dva kriminalista SKP PU NM) in da v zapisniku o hišni preiskavi ni določno zabeležen čas prihoda dveh policistov (ki sta v zapisniku sicer zabeležena kot navzoči osebi), pa na zakonitost izvedene hišne preiskave tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne vpliva.

29. Vložnik v nadaljevanju trdi, da je bila nezakonita že sama odredba za hišno preiskavo I Kpd 29822/2016, na podlagi katere sta bili opravljeni hišni preiskavi dne 23. 8. 2016, kar utemeljuje s tremi argumenti. Prvič, v času izdaje odredbe za hišno preiskavo I Kpd 29822/2016 z dne 22. 7. 2016 niso bili podani (niti v odredbi niso določno obrazloženi) utemeljeni razlogi za sum, da je A. E. izvršil kaznivo dejanje tatvine. Drugič, čas veljavnosti navedene odredbe za hišno preiskavo je bil nedopustno podaljšan po preteku njene časovne veljavnosti. In tretjič, predlog za podaljšanje časovne veljavnosti odredbe za hišno preiskavo je sodišču podala policija, ki ni upravičen predlagatelj za izvedbo hišne preiskave.

30. Po presoji Vrhovnega sodišča navedeni očitki niso utemeljeni. Sodišči prve in druge stopnje sta že v pravnomočnem sklepu I K 44091/2016 z dne 13. 11. 2017 in 27. 12. 2017, na katerega se sklicuje tudi izpodbijana sodba, pojasnili, da so bili v času izdaje odredbe za hišno preiskavo pri (tedaj osumljenemu) A. E. podani utemeljeni razlogi za sum, da je navedeni osumljenec storil kaznivo dejanje tatvine, kar je preiskovalna sodnica v obrazložitvi odredbe za hišno preiskavo z navedbo vsebine do tedaj zbranih podatkov tudi dovolj določno utemeljila (9. točka prvostopenjskega v povezavi s 5. točko drugostopenjskega sklepa). Iz razlogov pravnomočnega sklepa je razvidno, da oškodovančeva prepoznava srebrnega obeska pri A. M. kot predmeta, ki mu je bil odtujen iz stanovanja oziroma je zelo podoben njegovemu, in za katerega mu je A. M. povedal, da ga je dobil za darilo od A. E., izkazuje zadostno povezavo tedaj osumljenega A. E. z očitanim kaznivim dejanjem tatvine na škodo A. N., da ustreza dokaznemu standardu za odreditev hišne preiskave in omogoča zaključek, da je bila odredba izdana v okviru zakonskih pogojev iz 214. člena ZKP. Vložnik skuša te ugotovitve izpodbiti z lastnim vrednotenjem spisovnega gradiva, ki po njegovem mnenju ni zadoščalo za izdajo odredbe za hišno preiskavo, s čimer po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP). Zagovornik uveljavlja tudi kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva, vendar neutemeljeno, saj je sodišče druge stopnje v točki 16. obrazložitve sodbe povsem jasno in določno odgovorilo na vse bistvene pritožbene navedbe v tej zvezi.

31. Vložnik problematizira časovno podaljšanje odredbe za hišno preiskavo I Kpd 29822/2016 z dne 22. 7. 2016, češ da odredbe za hišno preiskavo, katere časovna veljavnost je že potekla, ni mogoče podaljševati. Trdi, da je bila navedena odredba izdana za čas od 22. 7. 2016 do vključno 5. 8. 2016, policija pa je šele več dni po poteku veljavnosti odredbe (tj. dne 9. 8. 2016) predlagala podaljšanje časa izvršitve hišne preiskave, čemur je preiskovalni sodnik sledil in z odredbo I Kpd 29822/2016 z dne 10. 8. 2016 odločil, da se čas izvršitve hišne preiskave podaljša od dne 10. 8. 2016 do 24. 8. 2016. Po vložnikovem mnenju bi bilo mogoče v odredbi določen čas za izvršitev hišne preiskave le izjemoma podaljšati na način, da bi se izdala nova odredba za hišno preiskavo z izrecno utemeljitvijo, ki je narekovala takšno podaljšanje. V obravnavani zadevi pa naknadna sodna odredba ni obrazložena, niti v njej ni utemeljen razlog za podaljšanje časovne veljavnosti prvotne odredbe. Vložnik v zvezi z zapisi policije o dnevnem izvajanju ukrepov za izsleditev A. E. pojasnjuje, da so bile te navedbe lažne, zato razlogov za podaljšanje veljavnosti odredbe v konkretni zadevi ni bilo. Sodišču druge stopnje pa očita kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva, ker da se do bistvenih pritožbenih argumentov ni ustrezno opredelilo oziroma je obrazložitev sodbe nejasna in protispisna.

32. Vrhovno sodišče glede povzetih očitkov poudarja, da je osrednji namen sodne odredbe za hišno preiskavo v predhodni sodni kontroli posega v prostorski vidik pravice do zasebnosti posameznika, ki jo varuje 36. člen Ustave RS. Sodnik, ki odloča o predlogu za izdajo odredbe, mora kot predstavnik sodne veje oblasti preizkusiti obstoj ustavnih in zakonskih pogojev za hišno preiskavo, pri tem pa kot garant skrbeti za varstvo pravic obdolženca ter nadzor nad delom tožilstva in policije.23 V obravnavani zadevi je bilo, kot izhaja iz podatkov spisa, sodni kontroli pred posegom v nedotakljivost stanovanj zadoščeno z izdajo odredbe za hišno preiskavo dne 22. 7. 2016, ko je sodišče preizkusilo obstoj predpisanih pogojev za hišno preiskavo, in z izdajo dopolnilne odredbe dne 10. 8. 2018, ko je preiskovalni sodnik na podlagi dejstva, da v prvotno določenem času hišne preiskave ni bilo mogoče izvesti, čas za izvršitev hišne preiskave podaljšal za čas od 10. 8. 2016 do 24. 8. 2016. Sodišči prve in druge stopnje sta v že citiranem sklepu o zavrnitvi predlogov obrambe za izločitev dokazov poudarili, da je treba vse odredbe za hišno preiskavo, ki so bile izdane v zadevi I Kpd 29822/2016, obravnavati integralno, saj so bile izdane v istem kazenskem postopku. Odredba z dne 10. 8. 2016, do katere je kritična zahteva, pa predstavlja le dopolnitev prve odredbe, kot jasno izhaja iz njenega izreka in obrazložitve, kar pomeni, da jo je treba vsebinsko razlagati v povezavi s prvo odredbo, v kateri so obrazloženi vsi pogoji za odreditev hišne preiskave.NEPRISTR

33. Vrhovno sodišče sprejema razloge nižjih sodišč, da predstavlja v sodni odredbi določen rok za izvršitev hišne preiskave podaljšljiv rok, ki ga lahko sodišče v utemeljenih primerih na predlog podaljša. Za stališče zahteve, da bi bilo treba podaljšanje časovnega roka za izvedbo hišne preiskave predlagati, še preden se v odredbi določen čas za njeno izvršitev izteče, v določbah veljavne kazenskoprocesne zakonodaje ni nobene podlage. V konkretni zadevi je bila dopolnilna odredba izdana le pet dni po prvotno določenem času za izvršitev prve odredbe, z njo pa je bil zgolj podaljšan čas izvedbenega dejanja (izvršitve odrejene hišne preiskave), kar izkazuje tako tesno povezanost obeh sodnih odredb, da očitki zahteve ne morejo vplivati na zakonitost na tej podlagi opravljene hišne preiskave. Vložnik ne more uspeti niti z navajanjem, da bi moral biti v odredbi z dne 10. 8. 2016 določno obrazložen razlog za podaljšanje časovne komponente prvotne odredbe, saj zadošča navedba, da je bilo podaljšanje potrebno, ker hišne preiskave v prvotno določenem roku ni bilo mogoče izvršiti.

34. Z utemeljevanjem, da v konkretni zadevi razlogov za podaljšanje časa za izvršitev hišne preiskave ni bilo, vložnik napada dejanske ugotovitve pravnomočne sodne odločbe, ki temeljijo na dopisu PP Novo mesto, s čimer uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Očitki sodišču druge stopnje pa glede na nižji standard obrazloženosti drugostopenjske sodbe niso utemeljeni, saj so v točki 16. sodbe navedeni in jasno razpoznavni vsi odgovori na bistvene pritožbene argumente v tej smeri.

35. V zvezi z odredbami za hišno preiskavo vložnik nazadnje trdi, da je predlog za podaljšanje časovne veljavnosti odredbe sodišču podala policija, ki ni upravičen predlagatelj za izvedbo hišne preiskave. Vrhovno sodišče glede teh očitkov sprejema razloge sodišča druge stopnje, da je bila prvotna odredba za hišno preiskavo z dne 22. 7. 2016 izdana na podlagi predloga državnega tožilca, ki je upravičeni predlagatelj tega preiskovalnega dejanja. Nadaljnja odredba z dne 10. 8. 2016, s katero je bil podaljšan čas za izvršitev hišne preiskave, je bila sicer res izdana na podlagi predloga PU Novo mesto, ki je bila pristojna za izvršitev hišne preiskave, vendar ta okoliščina v ničemer ne vpliva na zakonitost izdanih odredb, ki jih je treba, kot že navedeno, obravnavati kot smiselno celoto. Ob načelnem pravnem mnenju, da dokazi, pridobljeni pri hišni preiskavi, ki je bila odrejena na podlagi neupravičenega predlagatelja, niso sami po sebi nezakoniti,24 to velja še toliko bolj za konkretni primer, kjer je bila hišna preiskava odrejena na predlog upravičenega predlagatelja, nato pa je bil na predlog policije podaljšan le čas za njeno izvršitev. Državni tožilec je s predlogom za odreditev hišne preiskave kot organ pregona jasno izrazil voljo, da se hišna preiskava na tem naslovu tudi opravi, vložnik pa s svojimi navedbami, ki ne presegajo subjektivnih, z ničemer podkrepljenih pomislekov, ne more uspešno utemeljiti, da je predlagano podaljšanje časa za izvršitev hišne preiskave s strani policije kakorkoli vplivalo na zakonitost s hišno preiskavo pridobljenih dokazov.

36. Zahteva napada argumentacijo sodišča druge stopnje glede uradnega zaznamka o opravljenem razgovoru z obsojenko dne 17. 9. 2015. Trdi, da A. A. v času oprave razgovora s policijo res ni imela položaja obdolženke, vendar pa se je njena izjava kasneje v postopku, ko je ta status že imela, uporabila zoper njo, s čimer se je obšlo določbe o privilegiju zoper samoobtožbo in kršilo njeno pravico do molka. Vrhovno sodišče te očitke zavrača, saj je bila obsojenkina izjava podana leto dni pred inkriminiranim obdobjem iz izpodbijane sodbe, pridobljena pa je bila v kazenskem postopku zoper A. O., v katerem A. A. niti v trenutku podajanja izjave policiji niti kasneje ni imela statusa osumljenke. Ker obsojenka v kazenskem postopku, v okviru katerega je bila pridobljena njena izjava, nikoli ni imela statusa osumljenke, so povsem razumni razlogi sodišča druge stopnje v 18. točki sodbe, da policija obsojenke ob razgovoru ni bila dolžna poučiti po 148. členu ZKP in da z uporabo njene izjave v sedaj obravnavanem kazenskem postopku niso bile kršene obsojenkine ustavne pravice, ki bi narekovale izločitev uradnega zaznamka iz spisa.

37. Po zagovornikovih navedbah so bili nezakonito opravljeni tudi trije zasegi predmetov (dne 19. 10. 2016, 24. 10. 2016 in 26. 1. 2017), zato bi bilo treba na tej podlagi pridobljene dokaze iz spisa izločiti. Zahteva sodišču prve stopnje očita, da je vse dokaze glede zasegov predmetov interpretiralo v izrazito škodo obsojenki in ravnalo v nasprotju z načelom domneve nedolžnosti, čeprav bi moralo v dvomu odločiti v njeno korist. Glede zasega predmetov dne 19. 10. 2016 vložnik utemeljuje, da so bile tablete Helex najdene v predalu vozila, kot izhaja iz verodostojne izpovedbe priče A. P., in ne ob vizualnem pregledu vozila, kot izhaja iz izpovedbe kriminalista A. R., kateri sta sodišči nekritično verjeli. Ker je šlo za preiskovanje zaprtih prostorov avtomobila, bi bila potrebna sodna odredba za preiskavo, ki je policisti niso imeli. Glede zasega predmetov dne 24. 10. 2016 zahteva graja dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje, ker sta verjeli izpovedbama kriminalistov A. S. in A. R., čeprav je o zasegu prepričljivo izpovedala obsojenka v svojem zagovoru. Po mnenju vložnika je bolj verjetno, da je policija prepovedano drogo našla pri izvedbi osebne preiskave brez odredbe sodišča, za katero ni bilo zakonske podlage. Glede zasega predmetov dne 26. 1. 2017 vložnik sodišču prve stopnje očita, da je prezrlo številne nelogičnosti in neskladnosti v izpovedbah kriminalistov A. Š.. in A. T., po drugi strani pa z izjemno natančnostjo ocenjevalo izpovedbo A. E. ter skušalo na vsak način utemeljiti obsodilno sodbo. Prvostopenjska dokazna ocena izpovedbe A. E. je po mnenju vložnika nejasna, nelogična in protispisna, saj zanjo v spisovnem gradivu ni podlage. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila kritičnega dne dejansko izvedena osebna preiskava A. E. brez odredbe sodišča, za kar ni bilo zakonskih pogojev. Sodišču druge stopnje zahteva očita, da je na konkretizirane pritožbene argumente v tej smeri odgovorilo povsem pavšalno, s čimer je obsojenki kršilo pravico do učinkovite obrambe.

38. Iz povzetih navedb je razvidno, da vložnik nasprotuje dokazni oceni izpovedb zaslišanih prič, na katerih temelji presoja o zakonitosti dokazov, kar pomeni, da skuša z zahtevo izpodbiti dejstveno podlago, na kateri temelji uporaba prava, kar predstavlja nedovoljeno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Sodba sodišča druge stopnje ima v tej zvezi povsem zadostne argumente v točkah 19. do 21. sodbe, ki so obrambi omogočali seznanitev z razlogi za sprejeto odločitev, zato so tudi očitki glede pomanjkljive obrazložitve drugostopenjske sodbe neutemeljeni.

39. Vrhovno sodišče je preizkusilo še zatrjevano kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 372. člena ZKP, ki jo vložnik uveljavlja z navedbami, da v dejstvenem opisu dejanja pod točko I.1 niso konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 oziroma so očitki nedoločni in pavšalni. Opis dejanja je po vložnikovem mnenju v posameznih točkah nekonkretiziran, ker pri posameznih izvršitvenih ravnanjih ne navaja časa, kraja, količine droge oziroma drugih okoliščin očitanih ravnanj (očitki pod točkami I.1.a, c., e., f., h., j., k., l., m.), prav tako pa iz opisa nekaterih izvršitvenih ravnanj ni razvidno, kaj konkretno se očita obsojenki (točke I.1.e, h., k., l., m.). Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obramba istovrstne navedbe podala že v pritožbenem postopku, sodišče druge stopnje pa je nanje odgovorilo v točkah 23. in 24. sodbe z določnimi in podrobnimi razlogi, ki jih Vrhovno sodišče v celoti sprejema in jih v postopku z izrednim pravnim sredstvom ni treba ponavljati.

40. Zagovornik trdi, da opis pod točko I.1.j) ne predstavlja izvršitve očitanega dejanja, saj naj bi obsojenka skupaj z A. D. drogo ponujala v prodajo še pred njenim prejemom. Po vložnikovem mnenju tudi opis pod točko I.1.k) ne pomeni izpolnitve zakonskih znakov kaznivega dejanja, saj nameravana preprodaja droge odjemalcem, ne da bi bilo to sploh poskušeno, ne predstavlja kaznivega dejanja. Enako velja za opis pod točkama I.1.o) in p), ki ne predstavlja kaznivega ravnanja. Zahteva zastopa stališče, da je treba kupovanje kot izvršitveno obliko kaznivega dejanja iz prvega odstavka 186. člena ZKP razumeti v smislu večkratnega (dokončanega) nakupa in ne kot nerealizirano (potencialno) bodoče ravnanje, drugačna razlaga pritožbenega sodišča pa da krši načelo zakonitosti. Vrhovno sodišče tega naziranja ne sprejema, saj sta izvršitveni obliki kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. členu KZ-1 tudi "ponujanje naprodaj" in "kupovanje zaradi prodaje", kot se v konkretni zadevi očita obsojenki. V dosedanji praksi je bilo že razjasnjeno, da prodaja ali nakup prepovedane droge šteje za dokončano kaznivo dejanje brž, ko je sklenjena pogodba, to je sporazum glede kupca, blaga in cene, pri čemer ni treba, da je blago izročeno kupcu,25 zato zagovornik z zatrjevanjem nasprotnega ne more uspeti.

41. Po navedbah zahteve je v točki I.1.c) dejansko opisano, da je obsojenka drogo dne 4. 10. 2016 kupila le zase in da že iz tega razloga ni mogoče govoriti o storitvi kaznivega dejanja, kar ne drži, saj je opisana tudi nadaljnja prodaja prepovedane droge, dokazanost tega očitka pa predstavlja dejansko vprašanje. V ostalem zagovornikove navedbe glede konkretizacije zakonskih znakov v izreku sodbe ne predstavljajo uveljavljanja kršitve kazenskega zakona, temveč zahteva po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

42. Vložnik glede dejanja pod točko I.1.n) nazadnje trdi, da je tožilstvo šele s spremembo obtožbe na glavni obravnavi ta del opisa dopolnilo z navedbo kraja in časa storitve, kar bi moralo biti določno opredeljeno že ob vložitvi obtožnice, zato sodišče prve stopnje spremembe ne bi smelo dopustiti, temveč bi moralo celoten opis v tem delu izpustiti iz izreka sodbe. Gre za uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, vendar brezuspešno, saj je že sodišče druge stopnje v 26. točki sodbe z razumnimi razlogi utemeljilo, da je bila sprememba obtožbe, ki je ostala v mejah istega historičnega dogodka, skladna s prvim odstavkom 344. člena ZKP.

43. Ostalih kršitev, ki jih v zahtevi uveljavlja vložnik (zlasti kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznih predlogov obrambe za zaslišanje prič, bistveno kršitev določb kazenskega postopka zaradi pomanjkljive obrazložitve pravnomočne sodbe, poseg v obsojenkino domnevo nedolžnosti zaradi sprejete dokazne ocene in kršitev objektivne identitete med obtožbo in sodbo) Vrhovno sodišče ni presojalo, saj je odločanje o teh delih zahteve glede na sprejeto odločitev postalo brezpredmetno.

C.

44. Vrhovno sodišče je po ugotovitvi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se dokazni zaključki izpodbijane sodbe glede obsojeni A. A. očitanega kaznivega dejanja opirajo na nedovoljene dokaze, zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo glede te obsojenke razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 426. člena ZKP).

45. Razpravljajoča sodnica sodišča prve stopnje, ki je izrekla izpodbijano sodbo, bo morala pred novo glavno obravnavo iz spisa na podlagi drugega odstavka 83. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 18. člena ZKP izločiti uradni zaznamek z dne 23. 8. 2106, v katerem sta zabeleženi nedovoljeno pridobljeni telefonski številki, in vse druge dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi tega nedovoljenega dokaza. Nato bo moralo sodišče prve stopnje pred drugim predsednikom senata vse dokaze, ki iz spisa ne bodo izločeni, ponovno izvesti in presoditi, ali je A. A. očitano kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 dokazano.

1 Vložnik v zvezi z zavrženjem predloga za izločitev sodnice navaja le, da je zahteval izločitev točno določene sodnice takoj, ko je izvedel za izločitveni razlog, ter obrobno pripominja, da je v pritožbi grajal prvostopenjski zaključek, da je bil predlog za izločitev podan z namenom zavlačevanja postopka, a se pritožbeno sodišče glede tega ni opredelilo. S temi navedbami zatrjuje kršitev četrtega odstavka 41. člena ZKP, petega odstavka 42. člena ZKP in prvega odstavka 395. člena ZKP, vendar pri tem v zahtevi konkretizirano ne utemelji, kako naj bi zatrjevane kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe, kar je po določbi 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP pogoj za njihovo uspešno uveljavljanje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. 2 Sodbe I Ips 14015/2013-96 z dne 6. 11. 2014, I Ips 5961/2013-1144 z dne 14. 4. 2016, I Ips 26166/2010 z dne 27. 10. 2017 in I Ips 11881/2014 z dne 20. 12. 2018. 3 Sodbe ESČP v zadevah Schwarzenberger proti Nemčiji z dne 10. 8. 2006 (št. 75737/01, tč. 42), Poppe proti Nizozemski z dne 24. 3. 2009 (št. 32271/04, tč. 26), Khodorkovskiy in Lebedev proti Rusiji z dne 25. 7. 2013 (št. 11082/06 in 13772/05, tč. 544) in druge. ESČP poudarja, da kazensko sojenje v praksi pogosto vključuje sodnike, ki sodijo v različnih postopkih, kjer je soobtoženih več oseb, kar pomeni, da bi bilo delo kazenskih sodišč onemogočeno, če bi samo ta okoliščina vzbujala dvom v njihovo nepristranskost. 4 Zadeva Farrantelli in Santangelo proti Italiji, tč. 59. 5 Glej obrazložitev v zadevah Miminoshvili proti Rusiji z dne (št. 20197/03), tč. 115-121, in Khodorkovskiy in Lebedev proti Rusiji, tč. 544-548. 6 Odločba Ustavnega sodišča Up-57/14 z dne 26. 1. 2017. 7 Prim. sodba v zadevi Poppe proti Nizozemski, tč. 26. 8 Sprejetemu stališču pritrjujejo denimo okoliščine zadeve Schwarzenberger proti Nemčiji, v kateri so bili očitki predhodno obsojenega sostorilca tesno povezani z očitki pritožniku, ki mu je bilo s sodelovanjem istega sodnika zaradi istega historičnega dogodka sojeno kasneje. ESČP kršitve pravice do nepristranskega sojenja ni ugotovilo, čeprav je bil prvo obsojeni D. kot sostorilec spoznan za krivega kaznivega dejanja umora na podlagi svojega zagovora o tem, da je žrtev lastnoročno umoril Schwarzenberger (pritožnik), pri čemer je sodišče presodilo, da je D. soglašal z uporabo sile s strani pritožnika in sprejel njegova dejanja, šele naknadno pa je bilo sojeno Schwarzenbergerju kot sostorilcu, ki je osebno izvršil kaznivo dejanje. V kontekstu medsebojno povezanih očitkov soobdolžencem je relevantna tudi odločba Up-709/15, Up-710/15 z dne 9. 10. 2019, v kateri Ustavno sodišče RS ni ugotovilo kršitve objektivnega vidika nepristranskosti sojenja ob dejstvu, da so bili očitki soobdolžencema in pritožniku povezani (prva sta bila obsojena za posredovanje pri podkupovanju, drugi pa za podkupovanje), saj se je sodba na podlagi priznanja krivde nanašala le na soobdolženca, ki sta krivdo priznala. 9 Kako pomemben (vsebinski) vidik ima načelo neposrednosti pri izvajanju in ocenjevanju dokazov v kazenskem postopku se je razjasnilo v zadevi Cerovšek in Božičnik proti Sloveniji, v kateri je ESČP ugotovilo kršitev pravice do poštenega sojenja, ker je obrazložitev sodbe zoper pritožnika izdala sodnica, ki ni neposredno sodelovala pri izvajanju dokazov na glavni obravnavi. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 6676/2010 z dne 10. 10. 2017, ki je sledila navedeni odločbi ESČP, zavzelo stališče, da lahko sodnik prosto presoja vrednost posameznih dokazov le tedaj, če sam neposredno sodeluje pri izvajanju dokazov. Samo v takem primeru si lahko na podlagi notranje, psihološke presoje ustvari sliko o posebnostih posameznega dokaza (dokaznega sredstva) ter subjektivno mnenje o verodostojnosti personalnih dokazov, saj nastop obdolženca in prič ustvarja vtis, s tem pa tudi podlago za psihološko presojo verodostojnosti njihovih izjav. Načelo neposrednosti se tudi v strokovni literaturi tesno povezuje z načelom proste presoje dokazov in načelom ustnosti glavne obravnave, kar vse so temeljna načela kazenskega postopka, ki narekujejo, da si sodnik sam, s svojimi čutili in na podlagi ustnega dokaznega postopka ustvari oceno dokaznega gradiva (glej K. Šugman Stubbs, P. Gorkič: Dokazovanje v kazenskem postopku, GV Založba, Ljubljana 2011, str. 72). 10 Sporazum o priznanju krivde mora državni tožilec sodišču predložiti najkasneje do začetka glavne obravnave (četrti odstavek 450.a člena ZKP). 11 Določba 330. člena ZKP je nujna, da se razpravljajočega sodnika v primeru priznanja krivde, za katerega so izpolnjeni vsi zakonski pogoji, odveže nadaljnjega izvajanja dokazov glede obdolženčeve krivde. 12 O sodnih odločbah o kazenskem postopku glej P. Gorkič, Pravna narava sklepa o sprejemu priznanja krivde, v: Pravna praksa, letnik 2015, št. 23, str. 12-13. 13 Primarni forum za odločanje o obdolženčevi izjavi o krivdi je predobravnavni narok, vendar zakon sodišče zavezuje, da o sprejemu ali zavrnitvi priznanja s posebnim sklepom odloči tudi v primeru formalno sklenjenega sporazuma o priznanju krive (450.č člen ZKP), ki ga lahko državni tožilec sodišču predloži najkasneje do začetka glavne obravnave (četrti odstavek 450.č člena ZKP). Ratio takšne ureditve je mogoče najti v razlagi, da sklenjen sporazum med obdolžencem in državnim tožilcem, ki ga sodišču ob začetku glavne obravnave predložita stranki, terja posebno odločitev razsojevalca o tem, ali sporazum sprejme ali ne. Na glavni obravnavi je v primeru obdolženčevega priznanja krivde, ki ni posledica sklenjenega sporazuma, situacija drugačna. Obdolženčevo priznanje krivde sodišče odvezuje od nadaljnjega izvajanja dokazov le v primeru, če sodišče priznanje sprejme (330. člen ZKP), ne pa tudi, če za sprejem priznanja niso izpolnjeni zakonski pogoji. Navedeno pomeni, da razpravljajoči senat v primeru izpolnjenih zakonskih pogojev priznanje sprejme in glavno obravnavo nadaljuje s smiselno uporabo določb 285.c in č. člena ZKP; ko za sprejem priznanja niso izpolnjeni zakonski pogoji, pa glavno obravnavo nadaljuje po določbah, kot veljajo za glavno obravnavno v rednem kazenskem postopku. 14 Prim. Š. Horvat: Uvodna pojasnila, v: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) z novelo ZKP-K, GV Založba, Ljubljana 2012, str. 73-74. 15 Šlo je za hišno preiskavo, ki je bila opravljena zaradi utemeljenih razlogov za sum, da je obsojenkin partner A. E. izvršil kaznivo dejanje tatvine. 16 Iz uradnega zaznamka z dne 23. 8. 2016 izhaja, je policist A. I. med opravljanjem hišne preiskave ugotovil določena dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na utemeljen sum storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1. V namen nadaljnjega kontakta v tej zvezi (dogovarjanje o terminih razgovorov ipd.) je A. A. pozval k posredovanju njene in kontaktne številke njenega partnerja Maria A. E.a, kar mu je A. A. brez zadržkov povedala. 17 Up-134/97-17 z dne 14. 3. 2002. 18 Prim. Up-1678/08 z dne 17. 1. 2008. 19 Prav tam. 20 Izjema neizogibnega odkritja je podana, ko bi policija dokaze neizogibno našla tudi z uporabo drugih zakonitih policijskih tehnik. Gre za hipotetično dokazovanje, da bi dokaz z rednim tekom preiskave nujno našli, pri čemer teorija poudarja visok dokazni standard pri dokazovanju te možnosti. Za izjemo neodvisnega vira pa gre, ko je policija dokaz, ki bi moral biti zaradi povezanosti s prvotno nezakonitostjo izločen, pridobila na zakonit način iz drugega vira, ki je od prvega neodvisen. Razlika je v tem, da policija pri sklicevanju na neizogibno odkritje dokaza dejansko ni našla, pri neodvisnem viru pa je do dokaza prišla tudi po zakoniti poti. 21 Strnjeno o tem K. Šugman Stubbs in P. Gorkič: Dokazovanje v kazenskem postopku, GV Založba, Ljubljana 2011, str. 274-276. 22 Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 518. 23 Prim. Up-1006/13-20 z dne 9. 6. 2016. 24 Načelno pravno mnenje VS RS 1/2012 z dne 6. 4. 2012. 25 Sodba I Ips 246/2006 z dne 7. 9. 2006.