Jedro

Za škodo, ki jo je tožnica utrpela ob padcu po poledenelih tleh, tožena stranka ne odgovarja objektivno. Dejstvo je, da poledenela tla v zimskem času niso varna in tudi hoja po njih ni varna, toda za obstoj objektivne odškodninske odgovornosti mora biti nevarnost povečana in neobičajna, pri čemer sklicevanje na hitenje pri delu in časovno stisko ne more biti okoliščina, ki bi bila relevantna za presojo. Objektivna odškodninska odgovornost je namreč posledica spoznanja, da nekaterih nevarnosti kljub zadostni skrbi ni mogoče imeti vselej pod nadzorom in jih obvladovati ter da kljub zadostni skrbi ni mogoče preprečiti nastanka praviloma znatne škode. V tem smislu poledenela tla v zimskem času, še posebej, ko je temperatura pod lediščem, ne predstavljajo nevarnosti, ki bi bila neobičajna. Poleg tega so bili zaposleni opomnjeni, da je potrebno posipati tla s soljo, tako da bi tožnica glede na vse okoliščine primera morala pričakovati in se gibati z ustrezno previdnostjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati znesek 22.356,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 24. 11. 2007 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh pod izvršbo (1./1. točka). Posledično navedenemu je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne odločbe dalje do plačila, vse v 15-ih dneh pod izvršbo (1./2. točka). Odločilo je, da je tožnica dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 2.282,39 EUR, v roku osem dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo (2. točka).

Tožnica vlaga pritožbo iz vseh razlogov po določilih 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče je v obrazložitvi navedlo, da v danem primeru ni podana ne objektivna, ne krivdna odgovornost tožene stranke za škodo, ki je nastala tožnici zaradi nesreče pri delu, ki se je pripetila dne 17. 12. 2004. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da v danem primeru ni podana objektivna odgovornost, pri čemer je sicer pravilno ugotovilo, da je morala tožnica pri delu hiteti, to pa v danem primeru pomeni nevarno dejavnost. Nevarnost hoje po zaledeneli in neposuti površini, kjer teren visi, je v časovni stiski vsekakor tako povečana, da gre za objektivno odgovornost. Ravno časovna stiska je tisti element, ki nevarnost poveča in torej ne gre za običajno nevarnost oziroma hojo po poledeneli površini v običajnih razmerah. Sodišče je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je odločilo, da v konkretnem primeru ni podana subjektivna odgovornost tožene stranke iz razloga neizpolnjevanja tožničinih delovnih obveznosti. Prav tako ni pravilno, da je sodišče štelo, da toženi stranki ni mogoče očitati kakršnegakoli protipravnega ravnanja. E.M. je nepristranska priča in je edina v celoti poznala delo, ki ga je opravljala tožnica. Njena izpovedba je bila jasna in logična ter brez nasprotij ter brez zatikanj in tako verodostojna. Priče V.S. in T.L. so spreminjali izjave. Nobena od prič ni jasno in določno povedala, da se je posipavalo dvorišče za stavbo in kdo je bil zadolžen za to posipavanje dvorišča. Tako je sodišče storilo tudi kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je navajala, da je sol kupovala, po sicer nedokazanih trditvah je sol dobila od I. d.d.. To jasno kaže, da je bila poraba soli pri toženi stranki za posipavanje majhna in se je vseskozi posipalo le pred glavnim vhodom, saj ni verjetno, da bi takšno količino dobivala brezplačno od I. d.d.. T.L. je odgovorila, da ne ve, ali se je posipalo tudi od rampe do kontejnerja, to je na predelu, kjer je tožnica padla. Sodišče ni pravilno štelo, da je bila delovna naloga tožnice posipavanje s soljo površine, kjer je padla, tako je podana bistvena kršitev po določilih 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni pravilno ocenilo izpovedi ostalih prič. V.S. in T.L. sta večkrat izjave menjala. Direktor R.P. pa je kot zakoniti zastopnik in lastnik tožene stranke zainteresiran za izid postopka. Da o ukazu o posutju, ki naj bi ga dne 16. 12. 2004 tožnici dal direktor, ne ve nič, je izpovedala tudi E.M.. T.L. je izpovedala, da je glede posutja s soljo direktor naročal vsem zaposlenim, tudi na izrecno vprašanje, ali je to naročil tožnici, je T.L. odgovorila, da je to naročil vsem zaposlenim. V postopku je bilo tudi zatrjevano, da je direktor padel tudi sam, prav tako pa se je tožena stranka poskušala znebiti odgovornosti s tem, ko je zatrjevala, da je vodo polivala tožnica. Prav tako ni mogoče sklepati iz pogodbe o zaposlitvi, ki je v spisu in je bila sklenjena po poškodbi tožnice, torej po škodnem dogodku, kakšna je bila vsebina pogodbe o zaposlitvi tožnice, ki je veljala v času poškodbe tožnice. Pravdni stranki sta namreč večkrat sklenili pogodbo o zaposlitvi. Brez podlage je ugotovitev sodišča, da je tožena stranka pravilno izvajala ukrepe za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev pri delu in je tožnici dala vsa potrebna navodila ter ravnala v skladu s 5. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu, pri čemer je tožnici zagotovila ustrezna delovna sredstva za opravo naloženih del. Naloga tožnice je bila, da v dveh urah pripravi menzo, dodatno sobo, prostor ob šanku, hodnike, WC-je za stranke in osebje, stopnice. E.M. je izpovedala, da je bilo potrebno pri delu vedno hiteti. Tožena stranka tožnici ni zagotovila ustreznih delovnih sredstev za opravo naloge posutja dvorišča. Škornji, ki so bili na razpolago, so bili manjše številke in last E.M. Vzročna zveza med politjem vode dne 15. 12. 2004, ki jo zatrjuje tožena stranka (čeprav slednje ne drži) in nastalo posledico, padcem tožnice, je prekinjena, saj je bilo dvorišče poledenelo zaradi ledenega dežja in ne polite vode. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana vsebinsko zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Prav tako ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali predpisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma predpisi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni in ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Sodišče je obrazložilo, zakaj je sprejelo navedeno dokazno oceno. Prav tako ni nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v sodbi in vsebini listin, sodišče pa je tudi navedlo, zakaj je štelo določena dejstva za dokazana. Ob navedenem je poudariti, da 8. člen ZPP določa, da katera dejstva štejejo za dokazana, odloči sodišče na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je sodišče poleg vpogleda v listinsko dokumentacijo in zaslišanja strank ter predlaganih prič predlaganih opravilo tudi soočenja med obema strankama, soočenje priče T.L. in E.M., soočenje E.M. in V.S. ter soočenje tožnice D.D. in V.S. in na podlagi vseh izvedenih dokazov sprejelo dokazno oceno izhajajočo iz obrazložitve sodbe. Pritožbeno sodišče tako ne dvomi v dokazno oceno sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za izplačilo odškodnine v višini 22.356,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2007. Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu pomivalke čistilke, pri čemer je prišlo do nesreče pri delu dne 27. 12. 2004 okoli 8:00 ure zjutraj, ko je tožnica nesla smeti h kontejnerju in ji je na poledenelih tleh spodrsnilo in je padla, se pri tem poškodovala tako, da je utrpela intraartikularni zlom distalnega radiusa, zaradi česar so ji opravili repozicijo v splošni amneziji ter ji tudi namestili mavec na roko. Zdravljenje tožnice je bilo zaključeno dne 17. 5. 2005, tako da njen tožbeni zahtevek glede na to, da je tožbo vložila dne 7. 3. 2008 s priporočeno poštno pošiljko, ni zastaran, kar je sicer ugovarjala tožena stranka.

Ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru tožnice, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo ko je odločilo, da v konkretnem primeru ni bila podana objektivna odgovornost tožene stranke, saj je tožnica padla na poledenelih tleh, ko je v časovni stiski hitela z delom. Dejstvo je, da poledenela tla v zimskem času niso varna in tudi hoja po njih ni varna, toda za obstoj objektivne odškodninske odgovornosti mora biti nevarnost povečana in neobičajna, pri čemer sklicevanje na hitenje pri delu in časovno stisko, ker naj bi bilo vedno pri delu potrebno hiteti ne more biti okoliščina, ki bi kot takšna bila relevantna za presojo o objektivni odškodninski nevarnosti. Objektivna odgovornost je namreč posledica spoznanja, da nekaterih nevarnosti kljub zadostni skrbi ni mogoče imeti vselej pod kontroli in jih obvladovati ter da kljub še tako veliki skrbnosti ni moč preprečiti nastanka praviloma znatne škode. Poledenela tla v zimskem času, še posebej, ko je temperatura pod lediščem, ne predstavljajo nevarnosti, ki bi bila v zimskem času neobičajna in ne predstavljajo tako velikega dejavnika tveganja, da bi bilo mogoče hojo po takšnem terenu ovrednotiti kot nevarno dejavnost v smislu določbe 2. odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS št. 83/2001 s sprem. - OZ) Abstraktnih izhodišč za presojo, kaj je nevarna stvar oziroma nevarna dejavnost, zakon ne nudi, pravna teorija pa je enotna v tem, da je nevarna stvar tista stvar, ki zaradi svojih namembnosti, lastnosti, položaja, kraja in načina uporabe ali na drug način predstavlja povečano nevarnost nastanka škode za okolico in jo je treba zaradi tega nadzirati s povečano skrbnostjo; nevarna dejavnost pa je tista dejavnost, med izvajanjem katere je že zaradi tehnične narave in načina opravljanja lahko ogroža življenje in zdravje ljudi ali premoženje, kar terja povečano pozornost oseb, ki to dejavnost opravljajo in oseb, ki z njo prihajajo v stik. V konkretnem primeru spolzka oziroma poledenela tla pozimi niso nevarna dejavnost, pri čemer so bili zaposleni celo opomnjeni, da je potrebno posipati tla s soljo. Tako bi tožnica glede na vse okoliščine primera morala pričakovati in se gibati z ustrezno previdnostjo. Pritožbeno sodišče tudi pojasnjuje, da tudi ko je eventualno šlo za poledenelo pot delno v klanec, to ne predstavlja tako velikega dejavnika tveganja, da bi bilo mogoče sam dostop do kontejnerja za smeti oceniti kot odločilni element dejavnosti, zaradi katere bi sicer rutinsko delo nošenja smeti v kontejner postalo nevarna dejavnost. V nadaljevanju je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da ni podana tudi krivdna odgovornost tožene stranke, pri čemer OZ od 131. člena do 189. člena ureja tako krivdno kot objektivno odškodninsko odgovornost in je krivdna odgovornost podana, če so podani elementi civilnega delikta, in sicer nedopustno ravnanje (storitev ali opustitev), nastanek protipravne škode, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002) v 184. členu ureja odškodninsko odgovornost delodajalca in določa, da če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. OZ v 131. členu določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Tožena stranka je ravnala v skladu s predpisi in tudi Zakonom o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/99 s spremembami).

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka uspela dokazati, da je škoda tožnici v celoti nastala zaradi njenega neizpolnjevanja delovnih obveznosti, toženi stranki ob tem ni mogoče očitati odgovornosti za nastalo škodo. Sodišče je v obširnem dokaznem postopku z zaslišanjem posameznih prič, tožnice ter direktorja ter ob soočenju navedenih ugotovilo, da je dan pred nastankom škodnega dogodka direktor R.P. tožnico še posebej opozoril, da naj dvorišče zaradi poledenelosti posuje s soljo, pri čemer je tožnica tudi povedala, da je dne 17. 12. 2004 potrosila sol, kljub temu, da to naj ne bi bilo njeno opravilo. Trditev direktorja, da bi morala tožnica posipati sol, je potrdil tudi V.S., pri čemer je le-ta opazil, da dne 17. 12. 2004 tožnica ni posipala s soljo. Strinjati se je sicer s pritožbeno navedbo, da sodišče ni razpolagalo s pogodbo o zaposlitvi v času nastanka škode, kar pa sodišče v svoji obrazložitvi niti ne zatrjuje, pač pa izrecno navede, da je bila predložena pogodba o zaposlitvi sklenjena kasneje, da pa gre za eno od več pogodb v nizu, ki sta jih sklenili stranki, saj je tožena stranka tožnico zaposlovala le za določen čas treh mesecev. Glede na podane pritožbene ugovore, pa še ugotoviti, da iz podpisane izjave z dne 28. 6. 2004, to je pred nastankom poškodbe pri delu dne 17. 12. 2004, izhaja, da je tožnica seznanjena z delom, oceno tveganja, izjavo o varnosti, pogoji dela ter pravicami in obveznostmi tako delavca kot delodajalca in tako seznanjena z delovnim mestom, za katerega je bila sprejeta. Prav tako pa iz opisa delovnega mesta izhaja, da je med ostalimi delovnimi opravili tožnica tudi zadolžena po končanem delu za odnašanje odpadkov ter čiščenje in urejanje vseh delovnih površin, opreme, delovnih pripomočkov in naprav, hladilnikov in ostalih hladilnih zmogljivosti ali grelnih naprav, delovnih prostorov, po potrebi tudi okolice skozi v zimskem času posipanje proti zmrzali in čiščenje snega skozi. Navedeno izhaja iz 19. točke opisa delovnega mesta pomivalka snažilka, navedena sistemizacija delovnih mest z opisi delovnih mest pa je bila sprejeta dne 1. 1. 2003, torej pred nastankom delovne nezgode. Torej je bila prav tožnica tista, ki je bila zadolžena za posipavanje poledenelih tal s soljo, ki je bila sicer na razpolago.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj ocenjuje, da za rešitev zadeve niso relevantni.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče pravilno odločilo o stroških postopka, in sicer na podlagi 154. in 155. člena ZPP.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.