Jedro

Tožničin padec je v vzročni zvezi z opustitvijo dolžne skrbnosti zavarovanca tožene stranke, saj slednji klančine ni ustrezno vzdrževal tako, da bi omogočil njeno varno uporabo. Kljub temu zavarovancu tožene stranke ni moč očitati izključne odgovornosti za tožničino poškodbo, saj tožnica po klančini ni hodila z zadostno mero skrbnosti in njen soprispevek k nastali škodi v višini 50% predstavlja nezadostno skrb za lastno varnost. Šele po zaslišanju tožnice na drugem naroku je tožena stranka izvedela za okoliščine, ki niso izhajale iz njene sfere kot tudi ne iz sfere njenega zavarovanca, zato je tožena stranka nova dejstva navajala pravočasno, prav tako pa je pravočasno predlagala nov dokaz.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka v deležu 50 % odškodninsko soodgovorna tožeči stranki za škodo, ki jo je ta utrpela dne 24.3.2003 pri hoji po dovozni poti – klančini pred poslovno enoto R. d.d. v Š., tožeča stranka pa je odškodninsko soodgovorna v deležu 50 %.

Tožeča stranka se je pritožila zoper odločitev sodišča o njenem deležu odškodninske soodgovornosti, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v I. odst. 338. čl. ZPP. V pritožbi navaja, da sodišče ne bi smelo upoštevati navedb tožene stranke o domnevni soodgovornosti tožeče stranke za škodni dogodek, saj so bile podane na drugem naroku. Zelo strmo klančino, na kateri so ostanki peska in soli, pri čemer ni poskrbljeno za varnost z ustrezno ograjo, je treba opredeliti kot nevarno stvar, za katero je podana domneva vzročnosti. Tožena stranka te domneve ni uspela izpodbiti, zato je tožeči stranki v celoti odškodninsko odgovorna za predmetni škodni dogodek. Za škodni dogodek je vsekakor podana tudi krivdna odgovornost, saj tožena stranka luknje na klančini ni zaščitila oziroma ni preprečila prehoda na tem območju, prav tako pa ni postavila opozorilnega znaka. Najboljša rešitev bi bila sanacija luknje, saj je le-ta obstajala dalj časa pred škodnim dogodkom, zato se je zavarovanec zavedal nevarne situacije. Protispisne so navedbe v razlogih izpodbijane sodbe, da naj bi bilo tožnici znano stanje luknje na klančini, kot tudi iz nje izhajajoči pesek. Po klančini je bil bližji dostop do trgovine kot po stopnicah, tožnica je ravnala s potrebno skrbnostjo, zato ji ni mogoče očitati nobenega soprispevka, še posebej pa ne v tako velikem obsegu. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in vmesno sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugotovi odškodninsko odgovornost tožene stranke.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba tožeče stranke je neutemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo in zaključilo, da je bila luknja na klančini v premeru 30 - 35 cm in globine 5 - 10 cm pred poslovno enoto R. d.d. v Š. pri C., vzrok tožničinega padca 24.3.2003, saj zavarovanec tožene stranke ni ravnal v skladu z II. odst. 6. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da morajo udeleženci v obligacijskem razmerju pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka), saj strme klančine ni ustrezno vzdrževal tako, da bi obiskovalcem trgovine in drugim mimoidočim omogočil njeno varno uporabo. Zavarovanec tožene stranke bi glede na ugotovljene okoliščine, ki jih tožeča stranka ne izpodbija, moral pričakovati možnost nastanka škode in ukreniti vse potrebno za preprečitev nastanka škode. Tožničin padec (nastanek škode) je v vzročni zvezi z opustitvijo dolžne skrbnosti zavarovanca tožene stranke, zato je njegova odgovornost podana na podlagi splošnih določil o krivdni odgovornosti (I. odst. 131. čl. in 135. čl. OZ).

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožena stranka prepozno podala navedbe o tožničinem soprispevku. Kot je pravilno obrazložilo že prvostopenjsko sodišče, je tožena stranka na drugem naroku za glavno obravnavo (dne 5.11.2008) navedbe o tožničini sokrivdi podala takoj po zaslišanju tožnice in priče J. P. V skladu s IV. odst. 286. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki določa, da lahko stranke tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bil soprispevek tožnice s strani tožene stranke uveljavljen pravočasno. Šele po zaslišanju tožnice je tožena stranka namreč izvedela za okoliščino, da je tožnica poznala razmere dovozne oziroma pohodne poti pred poslovno enoto R. d.d., takšne okoliščine pa ne izhajajo iz sfere tožene stranke kot tudi ne iz sfere njenega zavarovanca, zato je takšno okoliščino tožena stranka lahko zatrjevala šele na drugem in ne že na prvem naroku za glavno obravnavo. Povedano drugače, tožena stranka je dejstvo, da je tožnica soodgovorna za nastanek škode, navedla pravočasno, saj ga brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku. Popolnoma neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da prvostopenjsko sodišče ne bi smelo izvesti dokaza z zaslišanjem prič Ž. F. in N. P. G. zaradi prekluzije. Zaslišanje Ž. F. (nekdanjega uslužbenca R. d.d.) je tožena stranka predlagala že v odgovoru na tožbo, tako da je bil kot priča zaslišan na drugem naroku dne 5.11.2008, zaslišanje N. P. G. pa je tožena stranka predlagala istega dne, saj je ravno Ž. F. v svoji izpovedi prvič omenil N. P. G., ki naj bi izpolnjeval prijavo škodnega dogodka, prav tako pa naj bi urejal zadeve v zvezi z vzdrževanjem klančine. Tudi v tem segmentu je sodišče prve stopnje podalo utemeljene razloge, zakaj je ugodilo dokaznemu predlogu za zaslišanje N. P. G., ki je sicer zaposlen pri zavarovancu tožene stranke, vendar se njegovo ime do zaslišanja Ž. F. ni omenjalo, saj iz listin v spisu ni izhajalo, da bi bil N. P. G. kakorkoli seznanjen z obravnavano zadevo. Zadevni dokazni predlog je tožena stranka predlagala pravočasno, saj ga brez svoje krivde ni mogla predlagati že prej, torej v odgovoru na tožbo oziroma na prvem naroku za glavno obravnavo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke, da je v obravnavani zadevi podana objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke. Ker objektivna odgovornost z domnevo vzročnosti (149. čl. OZ) velja le za večje nevarnosti, ne pa za običajne nevarnosti, ki smo jim vsakodnevno izpostavljeni in ne pomenijo resne grožnje za življenje, zdravje in premoženje ljudi, se izkaže zaključek sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ne gre za objektivno odgovornost zavarovanca tožene stranke, za materialnopravno pravilen. Klančina z naklonom 14,2 %, širine 190 cm in dolžine 420 cm, na kateri je ob skrajnem levem vznožju (gledano iz smeri od zgoraj navzdol) luknja premera 30 – 35 cm s peskom (kar prav tako ni pritožbeno izpodbijano) ni nevarna stvar, pri čemer se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na podane razloge sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane vmesne sodbe (stran 4), ki jih sprejema kot pravilne in jih v izogib ponavljanju tu ne povzema.

Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju prvostopenjskega sodišča, da so v obravnavani zadevi podane vse splošne predpostavke odškodninske odgovornosti, saj je zaradi opustitve dolžne skrbnosti (strma klančina ni bila opremljena z ročaji, luknja, iz katere se je krušil pesek, pa ni bila sanirana) tožnici nastala škoda, prav tako pa je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je podana vzročna zveza med opustitvijo dolžnega ravnanja vzdrževanja varnih pohodnih površin s strani zavarovanca tožene stranke in nastalo škodo, saj ob ustrezni sanaciji klančine do poškodbe tožnice ne bi prišlo. Kljub temu pritožbeno sodišče zaključuje, da zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati izključne odgovornosti za tožničino poškodbo, in sicer iz razlogov, ki jih je v izpodbijani vmesni sodbi podalo že prvostopenjsko sodišče in jih bo tudi pritožbeno sodišče obrazložilo v nadaljevanju. Tožnica je zaslišana kot pravdna stranka izpovedala, da je za luknjo vedela, a nanjo ni bila pozorna, da se je luknja z vrha klančine lahko videla, prav tako pa je tožnica videla pesek, vendar tudi nanj ni bila pozorna. Ta ugotovljena dejstva je sodišče prve stopnje pravilno povzelo v obrazložitvi izpodbijane vmesne sodbe in jih popolnoma pravilno ocenilo skladno z 8. čl. ZPP, zato zatrjevanih pritožbenih kršitev sodišče prve stopnje ni storilo. Poleg tega tožeča stranka nima interesa, da v pritožbi graja pravilno ugotovljeno krivdno odgovornost zavarovanca tožene stranke, saj se s tem pritožuje v svojo škodo, že prvostopenjsko sodišče pa je na podlagi izvedenskega mnenja zaključilo, da ne glede na to, da so bile v načrtu objekta predvidene stopnice in rampa z blagim naklonom, ta dejstva sama po sebi še niso razlog za civilnopravno odgovornost zavarovanca tožene stranke, saj dokazni postopek ni pokazal, da bi bile te pomanjkljivosti v neposredni vzročni zvezi z nastalo škodo. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da je tožeča stranka na prvem naroku za glavno obravnavo izrecno navedla, da na toženo stranko ne naslavlja očitka neustrezne izvedbe klančine, temveč neustreznost v povezavi z neobstojem ograje in dejstvom, da je šlo za neraven teren, na katerem je bila luknja.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z oceno prvostopenjskega sodišča, da je tožničino neskrbno ravnanje pripomoglo k nastanku škodnega dogodka v obravnavani zadevi in ni moč pritrditi pritožnici, da je toženka v celoti odgovorna za nastalo škodo. Tožnica je izpovedala, da je neposredno okolico trgovine, vključno s klančino poznala, saj je v trgovini R. d.d. redno kupovala. Kot izhaja iz obrazložitve zgoraj, je tožnica sama izpovedala tudi, da ji je bila znana luknja na klančini in pesek okoli nje, zato je glede na vsa ugotovljena in pritožbeno neizpodbijana dejstva, pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da bi morala biti pri hoji po klaničini navzdol previdnejša, še posebej ob dejstvu, da je iz trgovine nosila eno ali dve nakupovalni vrečki. Bistveno za obravnavano zadevo je tudi, da so imeli obiskovalci trgovine R. d.d. oziroma vsi, ki so pohodno površino pred njo uporabljali, poleg precej strme klančine možnost uporabe stopnic, kar ob dejstvu, da je tožnica vedela za poškodovanost klanične in njen naklon, dodatno upravičuje zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožnica ni ravnala z vso potrebno skrbnostjo, ki se pričakuje od povprečnega človeka (I. odst. 6. čl. OZ). 171. čl. OZ določa, da ima oškodovanec, ki je sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Tožnica po klančini dne 24.3.2003 ni hodila z zadostno mero skrbnosti (njen soprispevek k nastali škodi je torej nezadostna skrb za lastno varnost), saj je poznala razmere na pohodnih površinah v neposredni bližini trgovine R. d.d., zato je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je tožnica za škodo, utrpelo v škodnem dogodku, odškodninsko soodgovorna v 50 %.

Pritožba tožeče stranke je glede na vse obrazloženo v celoti neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP), saj niso bili podani razlogi, iz katerih je tožeča stranka sodbo izpodbijala, in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (I. odst. 154. čl. v zv. s I. odst. 155. čl. in I. odst. 165. čl. ZPP).