Jedro

Vzpostavitev "psihološkega kontakta" med naročnikom in stranko predstavlja bistveno izpolnitev pogodbe o posredovanju. Vse druge storitve so med strankama lahko dodatno dogovorjene, vendar pa je vzpostavitev "psihološkega kontakta" bistven element tovrstnih pogodb, v odsotnosti tega je zato treba preveriti, ali posel morebiti ne ustreza vsebini kake druge pogodbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožeči plača znesek 1.209,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 289.965,12 SIT od 16.4.1993 dalje do 31.12.2006, in od zneska 1.209,00 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila, pri čemer obresti nehajo teči, ko dosežejo višino glavnice, vse v roku 15 dni, pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

Zoper navedeno odločitev se pravočano pritožuje tožena stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrne, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Uveljavlja razlog nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da iz obrazložitve sodbe Okrožnega sodišča opr. št. VII Pg 139/1994 v zvezi s sklepom Višjega sodišča opr. št. I Cpg 931/04 izhaja, da ni dokazan obstoj pravnoposlovnega razmerja s toženo stranko v tistem postopku. Prav tako pravnoposlovnega razmerja ni bilo niti med pravdnima strankama v predmetni pravdi. Tožena stranka oziroma njeno predstavništvo v Ljubljani je imelo namreč za najem poslovnih prostorov angažirano podjetje A.d.o.o., ki jih je z možnostjo najema nepremičnine na naslovu M. že predhodno seznanila. Ko je g. A. dejansko podpisal naročilo družbi R. d.o.o., je že poznal to lokacijo in informacijo, da se oddaja. Bil je že v stiku z direktorjem družbe M., ki je bil lastnik te lokacije. Do sklenitve posla ni prišlo takoj, temveč kasneje, vendar k temu ni prispeval tožnik. Bistvo posredovanja je namreč posredovanje informacije o potencialnem najemodajalcu. Ravno to informacijo pa je g. A. že imel. Poudarja tudi, da tožena stranka v tej pravdi ni sklenila najemne pogodbe s takratnim najemodajalcem, zato posrednik ne more biti upravičen do provizije. Dodaja še, da sodišče v predmetnem postopku ni zaslišalo nobene priče in ni neposredno izvedlo nobenega dokaza. Zgolj povzemanje zapisov izvedenih dokazov v nekem drugem postopku pa seveda ne more in ne sme zadoščati za meritorno odločanje v pravdi. Pritožbenih stroškov ne priglaša. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Stroškov z odgovorom na pritožbo ne priglaša. Pritožba je utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je v obravnavani zadevi na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da se je tožeča stranka vključila v posel kot posrednik pri dogovarjanju o ceni najema. Sledilo je pričam A., M. in B., ki so skladno izpovedali, da je za toženo stranko sporno nepremičnino poiskala posredniška družba A. d.o.o., ki je tudi opravila vse posle posredovanja, razen priprave pogodbe o najemu poslovnih prostorov. Nadalje je ugotovilo, da je bila pogodba med pravdnima strankama zaradi posredovanja pri najemu poslovnih prostorov M. sklenjena, saj je bil predmet pogodbe vpisan v naročilo, pa čeprav se je to zgodilo naknadno. Četudi tožeča stranka spornih prostorov ni poiskala, niti ni sodelovala pri sklepanju najemne pogodbe, sodišče prve stopnje zaključi, da je vendarle sodelovala pri pogajanjih o ceni, da je izkazovala zanimanje za potek pogajanj in kot je izrecno povedala priča M., je po določenem času prišlo tudi do sklenitve posla, pri katerem je tožeča stranka nastopala kot posrednik tako najemodajalca kot najemnika.

Pritožbeno sodišče se z navedenimi zaključki prvostopenjskega sodišča ne more strinjati. Temeljijo namreč na napačnem materialnopravnem izhodišču o vsebini pogodbe o posredovanju, za katero je v skladu z zakonom bistvena vzpostavitev "psihološkega kontakta" med naročnikom in stranko. Takšna vzpostavitev kontakta med naročnikom in stranko predstavlja bistveno izpolnitev pogodbe o posredovanju. Vse druge storitve so med strankama lahko dodatno dogovorjene, vendar pa je vzpostavitev "psihološkega kontakta" bistven element tovrstnih pogodb, v odsotnosti tega, je zato treba preveriti, ali posel morebiti ne ustreza vsebini kake druge pogodbe. Uvodoma je zato potrebno ugotoviti, kaj je bila vsebina sklenjene pogodbe (katere storitve) in nato jasno navesti materialno pravno podlago za odločanje o utemeljenosti zahtevka. Ker tega prvostopenjsko sodišče zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča ni storilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, pritožbeno sodišče pa je posledično moralo pritožbi tožene stranke ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti na prvo stopnjo v novo sojenje (355. člen ZPP).