Jedro

Med naloge uprave sodijo tudi dolžnost planiranja, koordiniranja (organiziranje) in nadzora. Stopnja in oblika dolžnega nadzora je odvisna od različnih okoliščin, ki jih je vrhovno sodišče opredelilo v tej obrazložitvi. Nadzor je lahko temu ustrezno bolj ali manj formaliziran, bistveno pa je, da obstoji in ga uprava učinkovito izvaja. To hkrati zarisuje polje sodne presoje v tovrstnih zadev.

Podjetniška odločitev je opredeljena kot odločitev, pri kateri gre za zavestno izbiro med dvema ali več alternativami, ki so dejansko mogoče in tudi pravno dopustne. Le pri takšnih se lahko poslovodja sklicuje na široko polje lastne svobodne presoje ob izbiri ene izmed takšnih možnosti. Pri pravno vezanih odločitvah poslovodja nima polja proste presoje.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (II.1. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točki izreka), o stroških pa odločilo tako, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka).

3. Vrhovno sodišče je na predlog tožeče stranke s sklepom III DoR 113/2021 z dne 24. 8. 2021 v zvezi s sklepom z dne 6. 9. 2021 dopustilo revizijo glede vprašanja, _ali se lahko direktor (in lastnik) družbe z omejeno odgovornostjo svoje odgovornosti za povzročitev škode družbi na podlagi člena 263/2 ZGD-1 razbremeni s sklicevanjem na (nepojasnjeno) dejansko odločevalsko (poslovodno in upravljavsko) moč in vpliv druge osebe, ki v družbi nima nobene formalne funkcije in ali (prav) direktorjeva dopustitev takšnega položaja pomeni protipravno opustitev dolžne skrbnosti direktorja in s tem njegovo odškodninsko odgovornost do družbe_.

4. Tožeča stranka je v zakonskem roku vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Priglaša stroške revizijskega postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga zavrnitev revizije in priglaša stroške revizijskega postopka.

**Relevantno dejansko stanje**

6. Odločilne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), so: - Tožnik je z družbo A., PLC (v nadaljevanju: A.) sklenil Pogodbo o opravljanju storitve trgovanja (LMAP-VD) (v nadaljevanju: Pogodba). Toženec je bil izključni družbenik in poslovodja A. - Bistvo pogodbe je izvajanje valutnega trgovanja na londonski elektronski borzi LMAX Exchange. Tožnik je z namenom izvajanja storitev promptnega valutnega trgovanja (Spot FX) pri LMAX Exchange (MTF sistem) odprl trgovalni račun, nanj nakazal denar in A. s Pogodbo podelil trgovalno pooblastilo. Na tej podlagi je bila A. upravičena in dolžna na račun tožnika trgovati s sredstvi na računu tožnika. V Pogodbi je bila dogovorjena klavzula, po kateri je bila A. dolžna takoj prenehati s trgovanjem, če se sredstva znižajo za 30% vložka. S tem je bilo zagotovljeno izplačilo zajamčenega 70% vložka.1 To je bilo hkrati pravilo LMAX Exchange, ki ga je trgovalec obšel (t. i. _overrull_). A. ob izgubi 30% vrednosti vložka s trgovanjem ni prenehala, tožnik je izgubil celoten vložek (stranki sta to imenovali zlom). Vrednost vložka je izginila v času, ko je bil toženec direktor. A. tožniku ni ničesar plačala oziroma 70% vložka ni povrnila.

- Toženec je podpisoval poslovne listine A., pokrival je pravne in kadrovske zadeve. Zaradi licence in izpolnjevanja osnovnih pogojev za trgovanje je komuniciral z regulatorji in borzo LMAX, Ltd. Z vložki na borzi so trgovali „trejderji“ (v nadaljevanju: trgovalci). Toženec ni bil trgovalec. Toženec, ki je pravnik s pravosodnim izpitom, ni imel finančnega znanja. V trgovalne račune ni imel vpogleda in dostopa. Na borzi je trgoval B. B. On je bil glavni trgovalec, kdo so bili ostali, ni bilo ugotovljeno, naj bi mu pomagala še dva neimenovana Indijca. Vendar ni sporno, da je odločitve v zvezi s trgovanjem sprejemal on. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bil B. B t. i. dejanski lastnik v smislu, da je imel vse niti v svojih rokah. On je trgoval z vloženimi sredstvi, nastavljal direktorje in sploh sprejemal vse pomembne odločitve. Toženec je B. B večkrat odredil prenehanje trgovanja, vendar je slednji delal po svoje. Toženec je po padcu vrednosti sredstev predlagal sprejem ustreznih ukrepov, na sestanku v Londonu so menili, da se bo zadeva rešila. Toženec je pristopil k sprejemu novega produkta, s katerim bi se poskusila nadomestiti izguba. B. B je ves čas obljubljal, da bo situacijo rešil. **Pravni razlogi sodišč prve in druge stopnje**

7. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na določbo drugega odstavka 263. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1. Razsodilo je, da tožniku ni uspelo izkazati obstoja odškodninske terjatve A. do toženca kot direktorja. Pri zaustavitvi trgovanja ob 30% izgubi začetnega vložka je prepoznalo vprašanje dolžnega ravnanja toženca kot direktorja, ker bi moral stranke pozvati, da se izjasnijo o nadaljnjem trgovanju, vendar po izvedenem dokaznem postopku ni bilo prepričano v vèdenje slednjega o rezultatih trgovanja in posledično o njegovem dolžnem ravnanju ter predvsem o njegovi zmožnosti vplivanja in odločanja o zaustavitvi trgovanja. Ker je odgovornost direktorja krivdna, lahko odgovarja le za škodo, ki je posledica njegovih protipravnih ravnanj. Zgolj na podlagi dejstva, da je bil direktor, še ne more odgovarjati za protipravna dejanja drugih (B. B.). Presodilo je, da je toženec ravnal z dolžno skrbnostjo, preudarno in vestno, saj se je s trgovanjem ukvarjal B. B., ki so ga v času imenovanja priznavali kot vodilnega strokovnjaka na področju valutnega tveganja. Po oceni sodišča se je tožencu uspelo razbremeniti krivde in protipravnosti, zato se s preostalima predpostavkama odškodninske odgovornosti (škodo in vzročno zvezo) ni ukvarjalo.

8. Sodišče druge stopnje je v celoti pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje o uporabi 263. člena ZGD-1 in zaključilo, da se je toženec uspel razbremeniti tožnikovih očitkov, da je zaradi njegovih ravnanj družbi nastala škoda, saj ni valutno trgoval, ni imel dostopa in vpogleda ter ni zmogel (pravočasno) zaustaviti trgovanja oziroma si je neuspešno (zaradi pomanjkanja dejanske odločevalske moči) prizadeval preprečiti škodo. Toženec ne more nositi odgovornosti za morebitna protipravna ravnanja drugih. Obveznost članov organov vodenja in nadzora je obligacija prizadevanja in ne obligacija uspeha.

**Revizijske navedbe**

9. Revident graja presojo sodišča druge stopnje, da direktor odgovarja le za svoja ravnanja in kršitve svojih dolžnosti in nalog. Med ravnanja in kršitve sodijo tudi opustitve dolžnosti in nalog ter dopustitev družbi škodljivega poslovanja in vodenja družbe. A. ni imela drugih zaposlenih in pooblaščenih oseb. Le toženec je bil dolžan zagotavljati pravilnost trgovanja s sredstvi strank in poskrbeti za izpolnitev pogodbenega jamstva takojšnje ustavitve trgovanja. Ta ni storil vsega, kar bi bilo od povprečno skrbnega gospodarstvenika pričakovati. Ne drži, da ni mogel preprečiti nastanka škode. Pravno bi moral urediti razmerje z B. B. in ukrepati takoj, ko je izvedel za padanje vrednosti sredstev strank, ter trgovanje pravočasno ustaviti. Kot direktor je imel hkrati pristojnost in obveznost to storiti. Ker svojih pristojnosti ni uresničil, je pristal na brezpravno stanje in ni deloval v dobro A. Ni pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je toženec predlagal sprejem ustreznih ukrepov in si je neuspešno prizadeval preprečiti škodo. Ne zadostuje, da je B. B. zgolj opozarjal in se domnevno trudil v smeri rešitve. Tega toženec ni konkretiziral ali izkazal. Nasprotno, priznal je, da v imenu družbe ni nikoli zahteval ustavitve trgovanja. Direktorji ne opozarjajo in ne le predlagajo ukrepov, temveč ukrepajo v dobro družbe. Toženec se je svoje odgovornosti zavedal, saj je B. B. večkrat neuspešno predlagal naj postane direktor družbe. Kot pravnik s pravosodnim izpitom je moral in mogel predvideti posledice prepustitve upravljanja cca. 4 mio EUR spretnemu manipulatorju, kot je sam toženec označil B. B. Toženec je ravnal protipravno, ker je omogočil nezakonit položaj, v katerem ni imel odločevalske moči, ter dopuščal, da A. vodi in se z njeno dejavnostjo ukvarja nekdo, ki za to nima nikakršnih pooblastil. 10. Toženec v odgovoru na revizijo povzema pravno teorijo in odločitev nemškega vrhovnega sodišča (BGH) v zadevi ARAG/Garmenbeck z dne 21. 4. 1997 (II R 175/95). Konkretneje pa navaja, da sodišči prve in druge stopnje tožbenega zahtevka nista zavrnili zgolj zato, ker naj bi bil toženec „slamnati direktor“ brez dejanske odločevalske moči, kot navaja tožnik, temveč tudi zato, ker sta pravilno presodili, da je toženec ravnal dovolj skrbno in je storil vse kar je bilo v njegovi moči, da bi preprečil izgubo. Izguba naložb investitorjev je bila posledica slabih razmer in trgovanja na valutnem trgu. Toženec ni trgoval s sredstvi komitentov. Trgovanje s sredstvi komitentov je spadalo v tekoče posle in ni predstavljalo opravljanja nalog poslovodenja. Zato toženec za izgubo ne more odgovarjati. Poslovodja lahko izvrševanje nalog prenese na strokovne službe in zunanje izvajalce. V tem primeru odgovarja za ustrezno izbiro delavcev (_cura in eligendo_), za dajanje ustreznih navodil (_cura in instruendo_) in nadzor nad opravljanjem prenesenih nalog (_cura in custodiendo_). Toženec se na valutno tveganje ni spoznal, ni imel odločevalske moči, četudi bi jo imel, sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je s sredstvi trgoval B. B., ki so ga priznavali kot vodilnega strokovnjaka na področju valutnega tveganja. Tožencu ni mogoče očitati neustrezne izbire delavca, podajanja neustreznih navodil in opustitve nadzora preden je prišlo do padca sredstev komitentov pod 70 %. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno ugotovili, da je toženec predlagal sprejem ustreznih ukrepov, ko so sredstva strank po kolapsu na valutnem trgu padla pod 70 %, in sicer je zahteval program reprogamiranja (prestrukturiranja naložb), ki ga je pripravil C. C., ki je priznani strokovnjak s področja valutnega tveganja, in ki je bil potrjen s strani drugih profesionalnih trgovalcev. Aktivno je pristopil k novemu produktu, s katerim bi se izguba poskusila odpraviti. B. B. je vseskozi obljubljal, da bo rešil situacijo. V sodnem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bil na voljo še kakšen drug ukrep, ki bi ga toženec lahko uspešno izvedel. Da je toženec verjel v pravilnost svojih odločitev, potrjuje tudi dejstvo, da je investiral lastno premoženje in premoženje svojcev. Nadalje navaja, da bi sodišče moralo uporabiti pravo Republike Mavricij (17. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku – ZMZPP) in po tem pravu presojati domnevo odškodninske odgovornosti toženca do A., kot tudi vprašanje, ali lahko upnik A. proti članu organov vodenja uveljavlja odškodninski zahtevek v poplačilo. Vse navezne okoliščine napotujejo na pravo Republike Mavricij.

**Presoja revizije**

11. Revizija je utemeljena.

12. Revizijsko sodišče sme preizkusiti izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je revizija dopuščena (371. člen ZPP). Dopuščeno je bilo vprašanje o pravilni uporabi drugega odstavka 263. člena ZGD-1, to je o odgovornosti poslovodje družbe z omejeno odgovornostjo (d. o. o.). Za odgovor na dopuščeno vprašanje zato ne more biti pomembno, ali je za razmerje toženca do družbe, inkorporirane v Republiki Mavricij, morda upoštevno pravo Republike Mavricij. Z dopuščenim vprašanjem očrtani pravni okvir domačega prava revizijskemu sodišču nalaga presojo upoštevnih dejstev z vidika drugega odstavka 263. člena ZGD-1. 13. Iz zapisanega v 6. točki izhaja, da je toženec vodil posle A. Bil je njen poslovodja, edini družbenik. Čeprav je v dopuščenem revizijskem vprašanju navedeno: „... s sklicevanjem na (nepojasnjeno) dejansko odločevalsko (poslovodno in upravljavsko) moč in vpliv druge osebe ...“, je položaj B. B. pojasnjen. Takšen položaj je imel, ker so mu tako toženec kot tudi drugi direktorji skupine družb A. takšno moč _de facto_ dali. Priznavali so mu položaj vodilnega strokovnjaka na področju valutnega tveganja oziroma dejavnosti, s katero se je ukvarjala A. Toženec tudi ni bil t. i. slamnati direktor.2 To potrjuje sam toženec, ki v odgovoru na revizijo (sicer dialektično) opozori, da sodišči prve in druge stopnje tožbenega zahtevka nista zavrnili zgolj zato, ker naj bi bil toženec „slamnati direktor“ brez dejanske odločevalske moči, kot navaja tožnik, temveč tudi zato, ker sta pravilno presodili, da je toženec ravnal dovolj skrbno in je storil vse kar je bilo v njegovi moči, da bi preprečil izgubo. Označba „slamnati direktor“ se je torej tožencu v tej zadevi pripisala v zvezi z izvajanjem Pogodbe, to je trgovanjem, kar je predstavljalo ne samo bistveno (t. i. _core business_) temveč edino poslovno dejavnost A. Tu pa je bilo ugotovljeno, da je trgovanje izvajal B. B. 14. ZGD-1 določa, da mora organ vodenja ali nadzora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe (prvi odstavek 263. člena ZGD-1), ter še, da so člani organa vodenja ali nadzora solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti (drugi odstavek 263. člena v zvezi s šestim odstavkom 515. člena ZGD-1).

15. ZGD-1 v prvem odstavku 263. člena določa standard skrbnosti, ki se zahteva pri izvrševanju nalog članov uprave in nadzora (ker gre v tem primeru za odgovornost poslovodje, se v nadaljevanju uporablja izraz poslovodja). To je skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika, torej strokovnjaka, poznavalca poslov, ki jih vodi. Vestnost ravnanja pomeni takšno pripravo na odločanje, presojo vseh sedanjih in predvidenih okoliščin ter posledic za interese družbe in samo odločitev, kot je običajno pri odločanju kvalificirano usposobljenih in veščih posameznikov na takšnem področju. Poštenost pomeni spoštovanje predpisov, aktov družbe in aktov organizacij, v katere je družba povezana ali so člani organov vodenja in nadzora njeni člani, spoštovanje obveznosti, ki izhajajo iz pogodb in drugih obveznostnopravnih aktov, in spoštovanje pravil profesionalne etike.3

16. Četudi v odškodninskem pravu na načelni ravni velja, da vsakdo odgovarja za svoja ravnanja, prepustitev izvrševanja poslov, ki jih je sklenila družba, drugemu, ki je sicer strokovno usposobljen za to, sama zase ne pomeni, da je direktor, ki mu zakon nalaga skrbnost in odgovornost z opravljanjem nalog (prvi odstavek 263. člena ZGD-1), razbremenjen vsakršne skrbi v zvezi s poštenim izpolnjevanjem pogodbenih zavez družbe v razmerju do sopogodbenikov. Vrhovno sodišče je v sodbi III Ips 75/2008 z dne 21. 12. 2010 že povedalo, da med naloge uprave sodijo tudi dolžnost planiranja, koordiniranja (organiziranje) in nadzora. To sicer ne pomeni, da bi morala uprava koordinirati delo vseh zaposlenih in nadzorovati vsako ravnanje vsakega zaposlenega ter odgovarjati zanj. To gotovo ne velja za rutinska opravila, presodilo pa je, da ta dolžnost obstoji pri vseh tistih poslih, ki imajo za družbo poseben pomen in lahko povzročajo ekonomske učinke, ki odstopajo od učinkov vsakodnevnega poslovanja družbe. Princip pomembnosti, ki ga je Vrhovno sodišče upoštevalo v pravkar omenjeni zadevi, je sprejet tudi v domači pravni teoriji, ki poudarja, da je intenziteta nadzora odvisna zlasti od teh treh dejavnikov: velikosti, vrste dejavnosti in organiziranosti podjetja, pa tudi množice predpisov, ki jih mora podjetje spoštovati, od pomena posamezne naloge (pomembnejša je naloga, večji mora biti nadzor) in okoliščin, povezanih z osebo delavca (delavci, ki naloge šele prevzemajo, potrebujejo večji nadzor kot delavci, ki že imajo izkušnje in se so ob tem v preteklosti izkazali kot zanesljivi).4

17. Izhajajoč iz povedanega je bilo v tej zadevi ključno odgovoriti na pomen pogodbene klavzule _stop loss_ in z njo povezano odgovornostjo toženca kot poslovodje.

18. Sodišči prve in druge stopnje sta dejstvoma, da je trgovanje vodil B. B. in ne toženec in da, kot je ugotovljeno, Vrhovno sodišče pa je na to vezano, toženec ni imel dostopa in vpogleda v trgovalne račune, pripisali zmoten materialnopravni pomen. Hkrati sta zmotno ocenili pomen klavzule _stop loss_ in toženčevo vlogo kot poslovodje v zvezi z njo. Izvajanje trgovanja namreč ne predstavljala vodenja poslov družbe v smislu prvega odstavka 263. in 265. člena ZGD-1, temveč izvajanje pogodbenih zavez iz konkretne Pogodbe. Že zato ni odločilno dejstvo, da toženec ni trgoval. Revident pravilno opozarja, da je (bila) vloga toženca kot poslovodje zagotoviti izvajanje učinkovitega nadzora nad izvajanjem trgovanja oziroma, za to revizijsko zadevo pomembno, spoštovanje pogodbene klavzule _stop loss_. Po presoji Vrhovnega sodišča je namreč pomembna naslednja opredelitev pravne narave in učinkov dogovorjene klavzule _stop loss_: _i)_ klavzula ima zavezujočo pravno naravo, _ii)_ njeno učinkovanje je samodejno. Pogodbena klavzula je namreč hkrati pravilo borznega poslovanja na LMAX (t. i. samodejna avtomatska funkcija). Za njen obid (_overrull_) je bilo po izrecni določbi Pogodbe potrebno soglasje tožnika, ki ga ni bilo, kar je nesporno dejstvo.

19. Klavzula _stop loss_ je v poslu valutnega trgovanja, kjer je šlo za visoko tvegane naložbe, zagotavljala omejitev bistvene izgube in nastop bistvenih odškodninskih terjatev proti družbi. Določala je maksimalno dopusten okvir trgovanja (gledano s strani trgovalca) oziroma maksimalno možno izgubo (gledano s strani vlagatelja, tožnika). Zato je od toženca kot zakonitega zastopnika treba zahtevati maksimalno intenziteto pozornosti, izvajanja nadzora in tudi ukrepanja (t. i. načelo pomembnosti). Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je šlo pri Pogodbi za tvegano naložbo, vendar še kako utemeljeno revident opozarja, da ne zahteva plačila več kot 70% izgubljenega vložka. Tu torej ne gre za očitek tožencu, da je odgovoren za izgubo naložbe vlagateljev, ker da je izguba posledica slabih razmer in trgovanja na valutnem trgu, kot to toženec neutemeljeno navaja v odgovoru na revizijo, temveč za očitek neizvajanja nadzora nad zakonitostjo in pravilnostjo poslovanja. Vrhovno sodišče je zgoraj že poudarilo, da sta stopnja in oblika dolžnega nadzora odvisna od različnih okoliščin (gl. 16. točko obrazložitve). Nadzor je lahko temu ustrezno bolj ali manj formaliziran, bistveno pa je, da obstoji in ga uprava učinkovito izvaja. To hkrati zarisuje polje sodne presoje v tovrstnih zadevah. Ker pa se toženec v konkretni zadevi v skladu z obrnjenim trditvenim in dokaznim bremenom po drugem odstavku 263. člena ZGD-1 niti ni skliceval na vzpostavljen nadzor nad trgovanjem temveč zgolj na _de facto_ priznavan položaj trgovalcu, se toženec ni uspel razbremeniti očitka protipravnosti.

20. Vrhovno sodišče odgovarja še na toženčevo obrambo z uporabo pravila podjetniške presoje (t. i. _bussines judgement rule_).

21. V tem delu je bistveno opredeliti, kdaj se pravilo podjetniške presoje sploh uporablja. To pravilo se uporablja, ko gre za presojo podjetniških odločitev. Podjetniška odločitev pa je opredeljena kot odločitev, pri kateri gre za zavestno izbiro med dvema ali več alternativami, ki so dejansko mogoče in tudi pravno dopustne. Le pri takšnih se lahko poslovodja sklicuje na široko polje lastne svobodne presoje ob izbiri ene izmed takšnih možnosti Pri pravno vezanih odločitvah poslovodja nima polja proste presoje.5

22. Po presoji Vrhovnega sodišča pri upoštevanju klavzule _stop loss_ ni šlo za vprašanje, ki bi sodilo v t. i. poslovno odločitev, kar je ena od zahtev za uporabo pravila podjetniške presoje. Glede na njen pomen je šlo pri obveznosti ustavitve trgovanja za pravno regulirano (vezano) odločitev. Kolikor toženec uporabo tega pravila podpira z zatrjevanjem, da je bil B. B. takrat nesporna avtoriteta v tem poslu, čemur je pritrdilo celo sodišče prve stopnje, tudi v tem delu ne more prepričati Vrhovnega sodišča, saj v tej zadevi ne gre za vprašanje škode, ki jo je družba utrpela, ker trgovalec trgovanja ni izvajal z največjimi možnimi donosi. Zgolj v tem kontekstu bi bilo smiselno vprašanje njegove usposobljenosti v času trgovanja (_ex ante_ presoja).

23. Vrhovno sodišče posebej ne odgovarja na tisti del revizijskih navedb, ki se nanašajo na čas po zlomu in ko je po lastnih trditvah toženec skušal odpraviti nastalo posledico z novimi ukrepi, t.j. s programom reprogramiranja, kot je to sam imenoval. Ta sklop revizijskih navedb se namreč ne nanaša na dopuščeno revizijsko vprašanje. Nanaša se na predpostavko škode, o kateri pa sodišči prve in druge stopnje nista odločali.

24. Odgovor na revizijsko vprašanje je, da direktorjeva opustitev vsakršnega nadzora in aktivnega ukrepanja v okoliščinah konkretnega primera (_per se_) pomeni protipravno opustitev dolžne skrbnosti.

25. Vrhovno sodišče je zaradi zmotne uporabe materialnega prava izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP), v katerem naj ponovno presodi utemeljenost zahtevka in odgovori na pravno pomembne ugovore toženca.

26. Izrek o revizijskih stroških temelji tretjem odstavku 165. člena ZPP.

27. Senat je odločitev sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Četrta alineja 7. člena Pogodbe (t. i. klavzula _stop loss_): „posamični računu LUXURIS strank so zajeti v LMAX 70% zaključno stopnjo trgovanja, ki je samodejna avtomatska funkcija izvršena s strani LMAX računalniškega sistem trgovalne platforme in kot je navedeno v LMAX priročniku za trgovanje in LMAX omejenim pooblastilom.“, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje (35. točka obrazložitve). 2 Brez ambicije, da bi vrhovno sodišče v tej zadevi dalo pravno opredelitev tega pojma, je v davčnem terminološkem slovarju (https://isjfr.zrc-sazu.si/sl/terminologisce/slovarji/davcni/iskalnik?iztocnica=sl%C3%A1mnati%20dir%C3%A9ktor) kot slamnati direktor označen direktor slamnate družbe, ki v resnici ne opravlja funkcije zakonitega zastopnika in ne sklepa poslov po svoji volji, temveč po navodilu organizatorjev nezakonitih poslov. 3 Bohinc, R., Bratina, B., Podgorelec, P. v Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) / [Kocbek, K., ... et al.], red. Kocbek, M., 2. knjiga, 2. dopolnjena izdaja, 1. natis, Ljubljana, IUS Software, GV Založba, 2014, str. 73; Bratina, B. v Odgovornost poslovodstva v delniški družbi in družbi z omejeno odgovornostjo, oprostitev odgovornosti in zavarovanje odgovornosti, Aktualna vprašanja gospodarskega prava, Nebra, 2017, str. 24. 4 Podgorelec, P. v Odškodninska odgovornost članov uprave delniške družbe po ZGD-1, Pravosodni bilten, 2013, št. 1, str. 93. 5 Bohinc, R., Bratina, B., Podgorelec, P. (2014), str. 82, 83; Bratin, B. (2017), str. 28; Podgorelec, P. (2013), str. 92.