Jedro

Sodišče prve stopnje je izvedencu pravilno priznalo nagrado za zelo zahtevno izvedensko mnenje. Glede na to, da je dopolnilno izvedensko mnenje izdelano na 41 straneh in glede na kompleksnost samega primera (vprašanje priznavanja poklicne bolezni) je odmera nagrade izvedencu ustrezna, to je skladna s Pravilnikom o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v A. za podano dopolnilno izvedensko mnenje z dne 10. 3. 2014 priznalo nagrado in stroške v višini 1.507,65 EUR in 22 % DDV v višini 331,68 EUR, kar skupaj znaša 1.839,33 EUR (I. točka izreka). Za ustno podajanje izvedenskih mnenj, ki sta jih podala člana komisije na obravnavi dne 11. 11. 2014 je priznalo nagrado v skupnem znesku 538,02 EUR (II. točka izreka). Plačilo zneskov iz I. in II. točke izreka pa je naložilo toženi stranki (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka je iz vseh pritožbenih razlogov pritožbo vložila tožena stranka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje za pisno izdelavo zelo zahtevnega dopolnilnega izvedenskega mnenja priznalo izvedenskemu organu 1.311,00 EUR. Na ta znesek pa je priznalo še 15 % za materialne stroške v višini 196,65 EUR ter 22 % DDV, tako da skupaj znesek znaša 1.839,33 EUR. Tožena stranka izpodbija sklep v delu glede priznanih materialnih stroškov v višini 15 % od odmerjene nagrade oz. 196,65 EUR s pripadajočim 22 % DDV. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), saj se sklep v izpodbijanem delu ne more preizkusiti iz razloga, ker niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče je namreč materialne stroške priznalo v maksimalni višini 15 % od priznane nagrade, vendar pa svoje odločitve ni utemeljilo. Sodišče je le nekritično sledilo priglašenim stroškom izvedenskega organa. Ker že samo dopolnilno pisno izvedensko mnenje ni bilo ocenjeno kot izjemno zahtevno, sodišče izvedenskemu organu ne bi smelo priznati materialnih stroškov v višini 15 % od odmerjene nagrade. Tak odstotek bi lahko priznalo le v primeru, ko bi šlo za izjemno zahtevno dopolnilno izvedensko mnenje. Ker podano dopolnilno izvedensko mnenje ne odstopa od povprečja po težavnosti, strokovnosti in obsežnosti, tožena stranka meni, da bi sodišče lahko priznalo materialne stroške največ v višini 5 % od odmerjene nagrade. Takšna naj bi bila tudi ustaljena sodna praksa v podobnih primerih. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da višino nagrade in stroškov ustrezno zmanjša na skupen znesek, ki znaša največ 1.679,39 EUR oz. podrejeno, da izpodbijani del sklepa razveljavi in ga v navedenem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi in ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Sodišče tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Sodišče tudi ni kršilo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Obrazložitev namreč vsebuje bistvene razloge tako, da se da odločitev preizkusiti.

5. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je sodišče prve stopnje izvedenskemu organu Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v A. naložilo, da izdela dopolnilno izvedensko mnenje in sicer glede vzroka nastanka invalidnosti. Komisija je dopolnilno pisno izvedensko mnenje izdelala 10. 3. 2014 in ga sodišču posredovala dne 26. 3. 2014. K mnenju je bil priložen tudi stroškovnik za opravljeno izvedensko delo, s tem da je komisija priglasila materialne stroške v višini 15 % od odmerjene nagrade.

6. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Ur. l. RS, št. 88/2010 s spremembami) v tretjem odstavku 45. člena določa, da se ostali materialni stroški ovrednotijo največ do višine 15 % od odmerjene nagrade. Pravilnik torej ne določa specifikacije posameznih materialnih stroškov niti načina ovrednotenja le-teh, temveč je ocena prepuščena sodišču. Določena je zgolj zgornja meja za priznanje materialnih stroškov, to je največ 15 % od odmerjene nagrade. Sodišče je upoštevaje, da gre v zadevi za podajo zelo zahtevnega dopolnilnega izvedenskega mnenja ocenilo, da so priglašeni materialni stroški, ki jih je izvedenski organ ovrednotil v višini 15 % od odmerjene nagrade, primerni.

7. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za ustrezno oceno, kajti po vpogledu v samo dopolnilno mnenje, ki je izdelano na 41 straneh in glede na kompleksnost samega primera (vprašanje priznavanja poklicne bolezni), pritožbeno sodišče meni, da je bila odmera ustrezna, torej skladna s pravilnikom. Glede pritožbenih navedb, da bi bilo le v primeru, ko bi šlo za izjemno zahtevno mnenje možno priznati materialne stroške v višini 15 % od odmerjene nagrade, pa pritožbeno sodišče poudarja, da pravilnik tega ne določa, temveč je potrebno vsak primer obravnavati posebej ter s tem v zvezi odmeriti tudi odstotek materialnih stroškov, ki gredo izvedencu oz. izvedenskemu organu od odmerjene nagrade.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.