Jedro

Tožeča stranka v predlogu za obnovo ni verjetno izkazala okoliščin, na katere je opirala trditve o obstoju obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP, to je, da je pred izdajo odločbe o odmeri komunalnega prispevka z dne 10. 11. 2014 že plačala komunalni prispevek za kanalizacijsko omrežje, zaradi česar je bilo treba njen predlog na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP zavreči.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel predlog za obnovo postopka odmere komunalnega prispevka za kanalizacijo, končanega z odločbo št. 351-1243-2014-PR z dne 10. 11. 2014. 2. Iz obrazložitve izhaja, da je bila v postopku, katerega obnovo uveljavlja tožeča stranka, odmerjen komunalni prispevek za novozgrajeno kanalizacijsko omrežje enostanovanjske stavbe na naslovu ... na parc. št. 69/8 k. o. ... Iz obrazložitve še izhaja, da iz predloženih listin k predlogu ne izhaja verjetnost, da bi bil komunalni prispevek za kanalizacijo že poravnan, zato je na podlagi prvega in drugega odstavka 267. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUP) predlog zavrgel. 3. Drugostopenjski organ je odločil, da se pritožbi tožeče stranke „ne ugodi“ in da se prvostopenjska odločba „ne spremeni“, v obrazložitvi pa navaja, da tožeča stranka uveljavlja vlaganja v javno komunalno infrastrukturo za kanalizacijo v skladu z 18. členom Odloka o programu opremljanja za obstoječo komunalno opremo in merilih za odmero komunalnega prispevka Občine Brezovica (v nadaljevanju Odlok). Ugotavlja, da predloženo gradbeno dovoljenje z dne 6. 8. 1986 in potrdilo o plačilu odškodnine za spremembo namembnosti zemljišča ne moreta biti dokazili o minulih vlaganjih v javno komunalno infrastrukturo. Glede pogodbe št. V-220/86-ŠS o prispevku investitorja k stroškom za pripravo in opremljanje stavbnega zemljišča z dne 6. 8. 1986 in potrdila o plačilu 250.000,00 DIN, prav tako z dne 6. 8. 1986, pa navaja, da tožeča stranka ni predložila aneksa ali kakršnekoli pogodbe, s katero bi dokazovala, da se je postopek glede stroškov opremljanja zaključil, niti ni sedanji organ, ki odmerja komunalni prispevek za novogradnje in obstoječe objekte, ponovno odmeril komunalnega prispevka. Odmerjen je bil le komunalni prispevek za novozgrajeno kanalizacijsko omrežje, na katero tožeča stranka doslej ni imela možnosti priklopa. Iz geodetskega načrta sedanjega in prihodnjega stanja terena, objektov in komunalnih naprav za parcelo št. 69/8 k. o. ... iz januarja 1986 izhaja, da ni narisane obstoječe ali predvidene kanalizacije. Glede na to meni, da so bili tedaj v skladu s tretjim odstavkom 43. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ/84) zaračunani le mogoči priključki in da tedaj na tem območju ni bilo ne obstoječega ne predvidenega kanalizacijskega omrežja.

4. Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja in v (laični) tožbi navaja, da je jasno, da se že plačani komunalni prispevek ne nanaša na posamezni priključek, temveč na vse komunalne priključke, ki so potrebni za stanovanjsko hišo. Tako naj bi bilo tudi mnenje na upravni enoti (oziroma bivši Občini) Vič, pod katero je prej spadalo obravnavano območje. Trdi, da večina občanov toženke komunalnega prispevka ni nikoli plačala, zato naj bi to, da ga mora poravnati še drugič, pomenilo hudo neenakost. Navaja tudi, da naj bi organi toženke o njeni „prvi pritožbi“ odločali eno leto, „drugo pritožbo“ pa naj bi izgubili.

5. V dopolnitvi tožbe med drugim dodaja, da iz drugostopenjske odločbe izhaja, da je komunalni prispevek plačala že v letu 1986 s tem, ko je plačala komunalni prispevek, odmerjen s strani takratne Občine Vič-Rudnik. Trdi, da je bil v tem prispevku zajet tudi komunalni prispevek za kanalizacijo, saj je bi odmerjen za vse komunalne storitve, zato se za kanalizacijo ni posebej navajal. Da se v letu 1986 plačan komunalni prispevek nanaša na tudi na kanalizacijo, naj bi ji ob vložitvi predloga pojasnile tudi pristojne osebe na Mestni občini Ljubljana. Ker je bila z navedenim dejstvom seznanjena šele tik pred vložitvijo tožbe, meni, da utemeljeno predlaga obnovo postopka. Predlaga, da se pri Mestni občini Ljubljana opravijo poizvedbe. Trdi še tudi, da za navedena dejstva ni vedela in jih zato ni mogla uveljavljati v rednem postopku, zaradi česar meni, da je njen predlog oziroma tožba utemeljena.

6. Toženka v odgovoru na tožbo ponavlja navedbe iz drugostopenjske odločbe in vztraja, da tožeča stranka ni nikoli poravnala komunalnega prispevka za javno kanalizacijo in niti ne navaja, da bi bil njen objekt že priklopljen na javno kanalizacijsko omrežje oziroma ne oporeka temu, da do njegove izgradnje objekt na tako omrežje ni bil priklopljen. Za tožbene trditve o navedbah svoje pravne prednice trdi, da so nedovoljena tožbena novota. Glede očitka o neenakosti pa trdi, da so tožbene navedbe pavšalne in da ima na voljo pravne „prijeme“, da drugim investitorjem zaračuna neporavnane dele komunalnega prispevka.

7. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi vztraja, da je komunalni prispevek v letu 1986 v celoti plačala in da so neutemeljene navedbe, da k pogodbi o plačilu komunalnega prispevka ni bil sklenjen aneks, saj je šlo za vzorčne pogodbe, aneks k navedeni pogodbi pa ni bil potreben, ker je plačala celoten komunalni prispevek. Predlaga, da se opravijo tudi poizvedbe o tem, ali so ostali graditelji na istem območju plačali komunalni prispevek.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Med strankami ni sporno, da je bil tožeči stranki z odločbo št. 351-1243-2014-PR z dne 10. 11. 2014 odmerjen komunalni prispevek zaradi priklopa na novozgrajeno kanalizacijsko omrežje. Na to okoliščino, ki izhaja tudi iz izreka navedene odločbe z dne 10. 11. 2014, se sklicuje organ v prvostopenjski odločbi ter toženka v drugostopenjski odločbi in svojih vlogah v upravnem sporu, tožeča stranka pa jim ne oporeka.

10. Med strankama tudi ni sporno, da je navedena odločba o odmeri komunalnega prispevka pravnomočna. Tožeča stranka zato drugačno odločitev v postopku odmere komunalnega prispevka in vračilo plačanega prispevka uveljavlja s predlogom za obnovo postopka izdaje navedene pravnomočne odločbe.

11. Določbe 18. člena Odloka, na katere se sklicuje drugostopenjski organ, so materialna podlaga za upoštevanje preteklih vlaganj v javno komunalno infrastrukturo pri plačilu komunalnega prispevka. Pretekla vlaganja se upoštevajo, če se nanašajo na isto vrsto komunalne opreme, kot je predmet odmere, to pa je v obravnavani zadevi novozgrajeno kanalizacijsko omrežje, na katerega se nanaša pravnomočna odločba z dne 10. 11. 2014. Komunalni prispevek je namreč plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki ga zavezanec plača občini (prvi odstavek 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju, v nadaljevanju ZPNačrt) glede na to, da je občina dolžna zagotavljati gradnjo komunalne opreme (prvi odstavek 77. člena ZPNačrt). Komunalni prispevek pa lahko zato odmeri za posamezno vrsto komunalne opreme, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme (tretji odstavek 79. člena ZPNačrt).

12. Postopek obnove, v katerem tožeča stranka uveljavlja upoštevanje že plačanega komunalnega prispevka, je izredno pravno sredstvo, ki izjemoma in pod natančno opredeljenimi pogoji omogoča, da se postopek, na podlagi katerega je bila izdana odločba, zoper katero ni več mogoče vložiti rednega pravnega sredstva, deloma ali v celoti obnovi. Ker gre za izredno pravno sredstvo, ki posega v dokončne oziroma pravnomočne upravne odločbe, je treba zakonske določbe, ki opredeljujejo pogoje za dovolitev obnove postopka, razlagati restriktivno.

13. Po 265. členu ZUP mora stranka v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog, in okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku. To pomeni, da mora že predlog za obnovo postopka vsebovati vse okoliščine, potrebne za formalni preizkus izkazanosti obnovitvenega razloga, to zlasti pomeni navedbo uveljavljanega obnovitvenega razloga, okoliščine, na katere stranka predlog opira, pa morajo biti že v samem predlogu verjetno izkazane.

14. Tožeča stranka v predlogu sicer ne navaja, kateri obnovitveni razlog iz 260. člena ZUP uveljavlja, vendar pa je iz njenih navedb mogoče razbrati, da je to obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP. Po tej določbi se postopek, ki je končan z dokončno odločbo, obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Skladno z drugim odstavkom 261. člena ZUP pa sme stranka predlagati obnovo postopka iz navedenega obnovitvenega razloga le, če v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo.

15. Sodišče se strinja s presojo prvostopenjskega organa, da tožeča stranko v predlogu za obnovo ni verjetno izkazala okoliščin, na katere je opirala trditve o obstoju obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP, to je, da je pred izdajo odločbe o odmeri komunalnega prispevka z dne 10. 11. 2014 že plačala komunalni prispevek za kanalizacijsko omrežje, zaradi česar je bilo treba njen predlog na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP zavreči. 16. Kot pravilno ugotavljata prvo- in drugostopenjski organ, iz predlogu priložene dokumentacije, tj. gradbenega dovoljenja z dne 6. 8. 1986, potrdila o plačilu odškodnine za spremembo namembnosti zemljišča in pogodbe št. v-220/86-ŠS o prispevku investitorja k stroškom za pripravo in opremljanje stavbnega zemljišča z dne 6. 8. 1986, ne izhaja verjetnost, da bi bil plačan komunalni prispevek za (novozgrajeno) kanalizacijsko omrežje. Tožeča stranka v predlogu za obnovo postopka zgolj pavšalno navaja, da naj bi se plačilo stroškov za pripravo in opremljanje stavbnega zemljišča nanašalo tudi na kanalizacijo, v nadaljnjih vlogah pa navaja, da naj bi se plačilo nanašalo na vso komunalno opremo, zaradi česar se tedaj kanalizacija ni posebej omenjala.

17. Navedena pogodba, sklenjena v letu 1986, s katero se je tožeča stranka zavezala plačati akontacijo prispevka k stroškom opremljanja stavbnega zemljišča, temelji na določbah 43. člena ZSZ. Ta je v četrtem odstavku določal, da se sorazmerni del stroškov za pripravo in opremljanje stavbnega zemljišča na območju urejanja in sorazmerni del stroškov opremljanja stavbnega zemljišča izven območja urejanja stavbnega zemljišča, ki jih je dolžan plačati investitor, določi glede na višino vseh stroškov priprave oziroma opremljanja stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami sekundarnega omrežja, upoštevaje površino stavbnega zemljišča, mogoče priključke na komunalne objekte in naprave ter zmogljivosti teh komunalnih objektov in naprav. Gre torej za tedaj (ob sklenitvi pogodbe) aktualno opremljanje stavbnega zemljišča. Da bi bila tedaj (vsaj) načrtovana izgradnja kanalizacijskega omrežja, za katerega mu je z odločbo z dne 10. 11.2014 naloženo plačilo komunalnega prispevka, in da bi bilo zato verjetno, da so bili tudi stroški za izgradnjo tega kanalizacijskega omrežja vključeni v stroške opremljanje stavbnega zemljišča, pa tožeča stranka v predlogu za obnovo postopka ne navaja, niti v zvezi s tem ne predlaga kakšnih dokazov. Ker mora predlagatelj verjetnost obnovitvenega razloga izkazati že v predlogu za obnovo, na odločitev ne vpliva v tožbi predlagani dokazni predlog za izvedbo poizvedb pri pravni prednici toženke, saj s tem ne more nadomestiti pomanjkljivih navedb in dokazov v predlogu.

18. Že navedeno zadostuje za presojo, da je izpodbijani sklep prvostopenjskega organa zakonit. Sodišče vseeno dodaja, da bi morala tožeča stranka skladno z drugim odstavkom 261. člena ZUP že v predlogu za obnovo postopka tudi navesti, zakaj v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo, česar pa ni storila.

19. Na drugačno odločitev o tožbi pa ne vplivajo niti tožbeni očitki o neenakem obravnavanju, ki jih tožeča stranka utemeljuje s posplošenimi navedbami, da ostalim investitorjem v okolici ni bilo treba plačati komunalnega prispevka. Za neenako obravnavanje gre namreč le, če gre za pravno in dejansko primerljive položaje. Ker pravni položaj tožeče stranke v tem primeru opredeljuje narava postopka, ki je predmet upravnega spora, to pa je formalni preizkus predloga za obnovo postopka, ne pa odmera komunalnega prispevka, je navedeni očitek že zato pravno nepomemben za odločitev. Poleg tega pa ne gre za neenakost oziroma za neenako obravnavanje, če v drugih postopkih morebiti pravo ni bilo pravilno uporabljeno. Ni namreč enakosti v nepravu.

20. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali predlagani dokazi, ki bi glede na pojasnjeno pravno stališče lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

21. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.