Jedro

Izraba položaja odgovorne osebe je že po KZ SRS bila storjena tudi s sklenitvijo škodljive pogodbe, če je do tega prišlo z namenom pridobitve velike premoženjske koristi (sebi ali komu drugemu). Kljub temu, da vsako okoriščanje pri drugemu pomeni povzročitev škode (tokrat v obliki preplačanja vrednosti delnic), v danem primeru ni mogoče govoriti o tem, da bi bilo obtožencema potrebno kot primarno očitati storitev kaznivega dejanja sklenitve škodljive pogodbe po 130. členu KZ SRS, saj je namen storilcev tam drug, torej povzročitev premoženjske škode pravni osebi, kar pa se obtožencema ne očita.

O formiranju tržne cene s strani obtožencev, katera bi pri tem razpolagala z vsemi potrebnimi podatki bi bilo mogoče govoriti le, če ne bi bila obremenjena z dejstvom, da gre za povezani osebi. Da gre med obtoženim in družbo za povezani osebi, seveda ni dvoma, saj je bil ta obtoženec njen solastnik in povrhu vsega še prokurist. V takšnem primeru je potrebno realnost dogovorjene cene v smislu tržne cene presojati širše, tudi z vidika ali pogodbenikov pri tem ne vodi kakšen drug namen. Pri presoji tega vprašanja v danem primeru je tako pomembno kaj sta obtoženca o oceni delnic, s katerimi sta trgovala, vedela. Ker se delnice v tistem času niso prodajale, je za presojo pomembno njuno vedenje o tem, po kolikšni ceni te delnice prodaja banka. Povsem jasno je, da bi dogovor višje od prodajne cene banke pomenil, da gre po vsej verjetnosti za dogovor med povezanima osebama v smeri pridobitve premoženjske koristi prodajalcu.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženi D. Z. in obtoženi B. Š. sta dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo sta bila obtoženi D. Z. in obtoženi B. Š. spoznana za kriva v sostorilstvu storjenega kaznivega dejanja zlorabe položaje pri gospodarski dejavnosti po drugem in prvem odstavku 240. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika-1 (v nadaljevanju KZ-1). Izrečeni sta jima bili pogojni obsodbi in v okviru njih za vsakega od obtoženih določena kazen enega leta zapora, s preizkusno dobo dveh let. Nadalje je bilo odločeno, da mora obtoženi D. Z., na podlagi 75. člena KZ-1 plačati 63.444,42 EUR premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem. Oba sta dolžna, skladno določilom prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) povrniti še stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, ki do razglasitve sodbe sodišča prve stopnje znašajo za obtoženega D. Z. v znesku 94,95 EUR, za obtoženega B. Š. v znesku 80,07 EUR, za oba pa še v nadaljnjem znesku 403,83 EUR, katerega morata povrniti nerazdelno. Dolžna pa sta plačati tudi sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2. Proti tej sodbi so se pritožili obtoženi D. Z., njegov zagovornik in zagovornik obtoženega B. Š.. Obtoženi D. Z. pritožbenih razlogov izrecno ne navaja, predlaga pa, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in ga oprosti obtožbe. Zagovornika obeh obtožencev pa v vloženih pritožbah uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napadata pa tudi odločbi sodišča prve stopnje o obtožencema izrečenih kazenskih sankcijah. Ob tem zagovornik obtoženega B. Š. uveljavlja še kršitev določil 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije. Tudi ta dva pritožnika predlagata spremembo izpodbijane sodbe in oprostitev obeh obtožencev, pa tudi, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožbe niso utemeljene.

4. V nasprotju s pritožniki senat sodišča druge stopnje po preučitvi zadeve ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi celovite presoje vseh za razsojo potrebnih dokazov pravilno ugotovilo dejansko stanje te kazenske zadeve in v postopku v katerem ni zagrešilo pritožbeno zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ob razsoji tudi pravilno uporabilo kazenski zakon, ko je oba obtoženca spoznalo za kriva storitve očitanega jima kaznivega dejanja. Pritožbene navedbe povedanega niso uspele prav v ničemer omajati.

5. Zagovornika obeh obtožencev, smiselno pa tudi obtoženi D. Z. v pritožbah izpostavljajo, da bi naj sodišče prve stopnje ob razsoji zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po njihovem prepričanju sodišče prve stopnje v nekaterih za razsojo zadeve pomembnih vprašanjih v razlogih izpodbijane sodbe ni podalo razlogov o odločilnih dejstvih, tiste katere je, pa so v precejšnji meri v nasprotju z vsebino listin, zlasti pa zapisi v izpovedbah danih v postopku, pri čemer je posebej izpostavljeno to, kar je v svojem mnenju in ob zaslišanju na glavni obravnavi povedal izvedenec D. K.. V zvezi s temi trditvami senat sodišča druge stopnje ugotavlja, da se navedeni pritožbeni razlog tesno navezuje na drugi v pritožbah uveljavljani in sicer pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi tega je njegov obstoj ali neobstoj potrebno ocenjevati v povezavi s tem drugim pritožbenih razlogom, pri čemer celovita presoja dokazov kot jo je v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo sodišče prve stopnje, pokaže, da je to odgovorilo na vsa za razsojo pomembna vprašanja, ta odgovor pa temelji na ocenah na glavnih obravnavah izvedenih dokazih. Čeprav bo več o tem povedanega, ko bo v tej sodni odločbi govora o vprašanju pravilnosti in popolnosti po sodišču prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja zadeve, je že na tem mestu potrebno izpostaviti nekatera dejstva in okoliščine. Že iz obtožbe povzete v izrek sedaj izpodbijane sodbe izhaja, da sta obtoženca pri vodenju gospodarske dejavnosti na tam opisani način zlorabila svoj položaj s sklenitvijo škodljive pogodbe za družbo G. d. o. o. z namenom, da obtoženemu D. Z. pridobita veliko premoženjsko korist. Pri tem je izpostavljeno, da gre za vodilna delavca družbe, prokurista in direktorja, ko že iz njunega položaja izhaja, da sta dolžna delati v korist družbe, ne pa zavestno z navedenim namenom skleniti škodljivo pogodbo zanjo. Kateri predpis, pogodbo ali normo naj bi pri tem kršila zato ne v izreku kot tudi ne obrazložitvi sodbe ni potrebno navajati, kot to meni zagovornik obtoženega D. Z., zaradi česar navedena bistvena kršitev določb kazenskega postopka s tem ni podana. Ta ni podana tudi v delu, v katerem jo uveljavlja zagovornik obtoženega B. Š.. Ni res, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vprašanja tržne cene kupljenih delnic in tudi tega, kar je v zvezi s tem povedal izvedenec D. K.. Opredelitev sodišča prve stopnje je zapisana v točkah 14, 15 in 16 obrazložitve izpodbijane sodbe. Res je, da izvedencu D. K. sodišče prve stopnje ni v celoti sledilo, s čemer se pritožnik ne strinja, takšno njegovo nestrinjanje pa seveda ne more pomeniti, da je sodišče prve stopnje zaradi tega kršilo določila ZKP. Enaka ugotovitev velja tudi v zvezi z zatrjevanjem zagovornika istega obtoženca, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb obrambe v zaključni besedi, tudi ne o vprašanju pravilnosti pravne opredelitve obtožencema očitanega kaznivega dejanja, ko ni odgovorilo na vprašanje ali v njunem ravnanju niso podani znaki katerega drugega kaznivega dejanja kot to zahtevajo določila v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja veljavnega drugega odstavka 133. člena Kazenskega zakonika SR Slovenije (v nadaljevanju KZ SRS), izrecno kaznivega dejanja sklenitve škodljive pogodbe po 130. členu KZ SRS. Po presoji sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje na zatrjevanja obrambe, tudi tista v končnem govoru, odgovorilo s tem, ko je pojasnilo na podlagi katerih izvedenih dokazov je prišlo do prepričanja, da so v ravnanju obeh podani tako objektivni kot tudi subjektivni znaki očitanega jima kaznivega dejanja. Pri tem se ni bilo dolžno posebej opredeljevati do kaznivega dejanja po členu 130 KZ SRS, kar je obrambi očitno poznano, saj to izhaja iz zapisa v pritožbi zagovornika obtoženega D. Z., da se obtožencema ne očita, da sta s sklenitvijo škodljive pogodbe naklepno povzročila škodo (G. d. o. o.), kar je seveda znak tega kaznivega dejanja, ne pa tudi očitanega jima. Ob takšni ugotovitvi velja reči še to, da zagovornik obtoženega Š. nima prav tudi v trditvi, da naj bi sodišče prve stopnje s tem ravnalo v nasprotju z določili 22. in 25. člena Ustava Republike Slovenije.

6. Predvsem oba zagovornika v vloženih pritožbah nadalje uveljavljata pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona v škodo obtožencev. V zvezi s to kršitvijo je potrebno pritrditi pritožnikoma, da se obtožencema očita storitev kaznivega dejanja storjenega dne 7. 3. 1994, torej v času veljavnosti KZ SRS. Drži tudi trditev, da je bilo takrat kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravica odgovorne osebe opredeljena v njegovem 133. členu, ko se je za njegovo storitev (drugi odstavek 133. člena KZ SRS) zahtevalo od odgovorne osebe organizacije združenega dela ali družbene pravne osebe, da z namenom, da sebi ali komu drugemu pridobi protipravno premoženjsko korist izrabi svoj položaj, kot se to očita sedaj z uporabo izraza “zlorabi”, če pri tem niso podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja. Za storitev tega kaznivega dejanja je bila v primeru, kot je obravnavani, ko pridobljena premoženjska korist presega 50.000,00 SIT, zagrožena kazen zapora najmanj treh let (četrti odstavek 133. člena KZ SRS). Nobenega dvoma ni, da je izraba položaja odgovorne osebe že takrat bila storjena tudi s sklenitvijo škodljive pogodbe, če je do tega prišlo z namenom pridobitve velike premoženjske koristi (sebi ali komu drugemu). Kljub temu, da vsako okoriščanje pri drugemu (tokrat G. d. o. o.) pomeni povzročitev škode (tokrat v obliki preplačanja vrednosti delnic), v danem primeru ni mogoče govoriti o tem, da bi bilo obtožencema potrebno kot primarno očitati storitev kaznivega dejanja sklenitve škodljive pogodbe po 130. členu KZ SRS, saj je namen storilcev tam, kar kot rečeno ugotavlja tudi obramba, drug, torej povzročitev premoženjske škode pravni osebi, kar pa se obtožencema ne očita. To pa pomeni, da je bilo v danem primeru, ko je bil namen obeh storilcev, o čemer bo govora v nadaljevanju, pridobitev premoženjske koristi obtoženemu Z., očitano kaznivo dejanje potrebno obravnavati kot kaznivo dejanje takrat opredeljeno po določilih 133. člena KZ SRS. Za kaj sodišče prve stopnje ni ostalo pri pravni opredelitvi obtožencu očitanega kaznivega dejanja po navedenem zakonskem določilu, je pojasnilo v točki 18 obrazložitve izpodbijane sodbe. Gre za uporabo za obtoženca milejšega zakona, saj je ob identičnosti norm člena 133 KZ SRS in 244. člena KZ ter nadaljnjega 240. člena KZ-1 (pa tudi KZ-1B), o čemer je povedala svoje že sodna praksa (glej odločbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 275/2005 z dne 15. 12. 2005), bilo potrebno uporabiti določila 240. člena KZ-1, tudi zato, ker je tam posebej določeno, da je kaznivo dejanje po navedenem zakonskem določilu mogoče storiti pri vodenju gospodarske dejavnosti, to pa sta obtoženca takrat opravljala. Ob povedanem je potrebno opozoriti še na nekaj. Pritožbeno zatrjevanje, da bi bilo potrebno obravnavano kaznivo dejanje pravno opredelitvi po določilih 130. člena KZ SRS je namreč podano v škodo obtoženih. Tudi, če bi bilo moč govoriti, kar kot rečeno ni, da bi ga bilo potrebno pravno opredeliti kot kaznivo dejanje sklenitve škodljive pogodbe, bi se, glede na višino prizadejane škode morala uporabiti določila drugega odstavka 130. člena KZ SRS. Za storitev takšnega kaznivega dejanja pa je zagrožena kazen zapora najmanj enega leta. Storilca tega kaznivega dejanja je mogoče po določilih 392. člena KZ in 377. člena KZ-1 še vedno preganjati, ob dejstvu, da je v času storitve kaznivega dejanja pretežni del premoženja družbe G. d. o. o. predstavljajo družbeno premoženje. Položaj obtoženih bi bil torej v tem primeru manj ugoden, saj bi jima grozila hujša kazen kot za kaznivo dejanje za katerega sta bila spoznana za kriva.

7. Ostaja tako vprašanje pravilnosti in popolnosti po sodišču prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja te kazenske zadeve. V zvezi z njim, ne v času trajanja postopka pred sodiščem prve stopnje in tudi ne sedaj v pritožbah ni problematiziran takratni status družbe G. d. o. o. iz V. in tudi ne položaj obeh obtožencev v njej, kot je zapisalo sodišče prve stopnje v točkah 6 in 7 obrazložitve izpodbijane sodbe. Obtoženca sta v času storitve kaznivega dejanja v družbi zasedala položaj prokurista (obtoženi Z.) oziroma direktorja (obtoženi Š.), kar pomeni, da sta bila oba zadolžena za vodenje njene dejavnosti katero je šteti za gospodarsko (tudi sedaj v smislu določil enajstega odstavka 99. člena KZ-1B). Ni razloga za dvom, da je ta njuna vloga zajemala tudi sklepanje pogodb in od njiju zahtevala poslovno zvestobo družbi v smislu delovanja v njeno korist in ne korist drugih, pa četudi je ta drugi prokurist družbe. Kot je bilo to že povedano sodišču prve stopnje ni bilo potrebno obrazlagati kje je ta njuna vloga zapisana, ko za presojo zadeve tudi ni odločilno, da bi obravnavani posel moral biti odobren s strani skupščine družbe, na kar opozarja izvedenka M. G. (list. št. 85 spisa), sodišče prve stopnje pa to (točka 13 obrazložitve) upošteva zgolj kot njeno mnenje. To je razumljivo, saj ta okoliščina v postopku ni bila v celoti pojasnjena, kar bi bilo dobro, saj bi, če bi se izkazala za resnično, dodatno potrjevala namen obtoženih ob sklenitvi pogodbe, ko te odobritve nista pridobila. Pa vendarle ni mogoče mimo tega, da je bila pogodba sklenjena, ko je bilo namen obtožencev ob njeni sklenitvi potrebno ugotavljati z drugimi razpoložljivimi dokazi, ti pa so bili na voljo.

8. Vsebino opcijske pogodbe in njenega aneksa o nakupu navadnih delnic na prinosnika, kar je bilo v postopku razčiščeno in ne prednostnih delnic banke d. d., predmeta tega postopka je sodišče prve stopnje korektno povzelo v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe. Tudi tega in dejstva, da je s pogodbo obtoženi Z. prodal 2.780 navadnih delnic na prinosnika (z možnostjo odkupa) po vrednosti 9.300,00 SIT (300,00 SIT predstavlja provizija kupca) družbi G. d. o. o. in kupnino v višini 25,020,000 SIT dne 8. 3. 1994 prejel, pritožniki ne problematizirajo. Navedeno velja tudi v zvezi s pravilnostjo izračuna, da je obtoženi Z. na ta način, ob upoštevanju tržne cene delnice 3.531,00 SIT pridobil 15.203.820,00 SIT oziroma 63.444,42 EUR premoženjske koristi. Seveda to velja zgolj za izračun, ne pa tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da si je to korist res pridobil, pa tudi, da je bila zaradi tega družba G. d. o. o. oškodovana.

9. Vsi trije pritožniki v vloženih pritožbah kot prvo izpodbijajo ugotovitev sodišča prve stopnje, da predstavlja v obtožbi in seveda izreku izpodbijane sodbe zatrjevana cena delnice 3.531,00 SIT njeno tržno ceno ob nakupu oziroma prodaji. V postopku sta o tem ob obtožencih in delno priči B. S. povedala oba angažirana izvedenca ekonomske stroke M. G. in D. K.. Očitki pritožnikov v tem delu so, da se je sodišče prve stopnje ob razsoji naslonilo predvsem na mnenje prve izvedenke, ne pa na tisto, kar je v svojem mnenju in ob zaslišanju povedal drugo postavljeni izvedenec. Sodišče druge stopnje po tem, ko je proučilo razloge sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi in zatrjevanja pritožnikov ugotavlja, da takšna trditev ne vzdrži presoje, saj sta bili dokazno ocenjeni obe mnenji, kateri si, tudi glede vprašanja tržne cene delnic nista v tolikšni meri različni, kot menijo pritožniki. Zadevo je namreč potrebno presojati celoviti in ne v delih, na način, da se iz posameznega mnenja vzame tisto, kar je obtožencu v korist, kar mu ni, pa izpusti. Tako je potrebno ugotoviti, da sta oba izvedenca enotna, da obravnavane delnice v tistem času na borzi niso kotirale in tako zanje ni obstajala objektivna tržna cena. Še več, med njima tudi ni razlik v ugotovitvi, da se je s temi delnicami takrat trgovalo malo, zaradi česar je pritrditi obema, da “ne moremo govoriti o objektivnih tržnih okoliščinah, ki so transparente za vse potencialne prodajalce in kupce”, kot je to zapisal izvedenec K. (list. 233 spisa). Ni dvoma, da sta se v takšnem položaju znašla tudi obtoženi Z. in obtoženi Š., saj jima okoliščine in podatki, razen morda tisti o knjižni vrednosti delnic na dan 31. 12. 1993 (18.269,00 SIT) na dan 7. 3. 1994 niso bili znani. Česa takšnega nista nikoli zatrjevala, vsaj ne vrednostno in bila že zaradi tega omejena pri sklepanju dogovora o določitvi tržne cene delnice. Pri tem pa se glede na zagovora obtoženih izkaže, da te nista dogovarjala, o njej mešetarila, kot se je izrazil obtoženi Š., saj je ta zgolj sprejel ponudbo obtoženega Z.(9.300,00 SIT za delnico skupaj s provizijo). Pa tudi sicer je ob upoštevanju mnenj izvedencev, zlasti D. K. potrebno dodati, da bi bilo mogoče govoriti o formiranju tržne cene s strani obtožencev, katera bi pri tem razpolagala z vsemi potrebnimi podatki le, če ne bi bila obremenjena z dejstvom, da gre za povezani osebi (list. št. 399 spisa). Da gre med obtoženim Z. in družbo G. d. o. o. za povezani osebi, seveda ni dvoma, saj je bil ta obtoženec njen solastnik in povrhu vsega še prokurist. V takšnem primeru je potrebno realnost dogovorjene cene v smislu tržne cene presojati širše, tudi z vidika ali pogodbenikov pri tem ne vodi kakšen drug namen (list. št. 402 spisa). Pri presoji tega vprašanja v danem primeru je tako pomembno kaj sta obtoženca o oceni delnic, s katerimi sta trgovala, vedela. Ker se delnice v tistem času niso prodajale, je za presojo pomembno njuno vedenje o tem, po kolikšni ceni te delnice prodaja banka. Povsem jasno je, da bi dogovor višje od prodajne cene banke pomenil, da gre po vsej verjetnosti za dogovor med povezanima osebama v smeri pridobitve premoženjske koristi prodajalcu. Prav za takšen dogovor pa, iz razlogov kateri bodo podani v nadaljevanju, gre pri določitvi cene v prej omenjeni pogodbi, ko cena 9.000,00 SIT za delnico nikakor ni tista prava tržna cena, kot to skušajo prikazati pritožniki. Drugačna pa je situacija s prodajno ceno delnic s strani banke v tistem času v višini 3.531,00 SIT. Res je, kar je povedal izvedenec K., da je to na 19. seji banke dne 24. 2. 1994 postavil njen upravni odbor, kar kaže na njeno administrativno določitev. Pa vendarle je ni mogoče šteti zgolj za takšno, saj se je banka, glede na spreminjanje cen obravnavanih delnic pred tem, razvidno iz mnenja izvedenke G., brez vidnih uspehov pri njihovi prodaji, odločila za ceno v navedeni višini prav zato, ker jih je želela prodati, saj interesa zanje ni bilo. Pomembno pri tem je, da je dokazni postopek pokazal, da se delnice po višji od navedene cene 3.531,00 SIT, po kateri je njihov preostanek pri banki dne 30. 3. 1994 odkupila prav družba G. d. o. o., niso dale prodati. Zato je mogoče sprejeti ugotovitev izvedenke G., da je vrednost 3.531,00 SIT za delnico šteti za pošteno tržno ceno, tudi zato, ker so cene delnic takrat običajno dosegale le 20 % njihove knjigovodske vrednosti. Res je, da predstavnik banke, kot priča zaslišani B. S. govori o 40 % knjižni vrednost, v čemer mu ni mogoče slediti, saj tega ni podkrepil prav z ničemer, nasprotno jasno je navedel, da v tistem času v banki še ni bil zaposlen in takratnih razmer ni poznal. Še manj lahko zadevo spremeni izračun katerega je v zvezi z višino takratne realne tržne cene delnic opravil izvedenec K. (8.411,00 SIT), katerega omenja zagovornik obtoženega Š. v pritožbi in se v spisu nahaja na listni številki 235. Že na glavni obravnavi je bilo po ugovoru državne tožilke razčiščeno, da je pri izračunu uporabljal podatke iz leta 1995 in naprej, to pa je potrdila tudi prva izvedenka (list. št. 427 spisa), po tem, ko je bila s tem seznanjena. Zaradi povedanega mnenja izvedenca K. v tem delu ni mogoče sprejeti. Ob vsem povedanem pa se tako pokaže še nekaj, in sicer to, da ni potrebno razčiščevati kaj je ta izvedenec dejansko menil z navedbo na listni številki 397 spisa, ko govori o “pogojno rečeni tržni ceni” delnice, na kar se pritožba tudi sklicuje.

10. Vprašanje takratne tržne cene obravnavanih delnic je bilo torej v postopku pred sodiščem prve stopnje pravilno razčiščeno. Seveda je bilo, kar je že bilo povedano ob tem potrebno razčistiti tudi vprašanje vedenja obeh obtožencev o ceni, po kateri je takrat banka obravnavane delnice prodajala. Prav nobenega razloga ni za dvom, da je za njihovo prodajno ceno po sklepu Upravnega odbora banke z dne 24. 2. 1994, ob sklenitvi sedaj obravnavane pogodbe vedel obtoženi Z. Zakaj je prepričljivo pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe in tam zapisanemu ni kaj za dodati. To velja kljub ugovoru, da ni dokazov o tem, da je bil z navedenim sklepom seznanjen, ko tega zanj, kot tudi soobtoženega, ni mogla potrditi niti banka. Vendar je s tem bil seznanjen in to na način, kot v primeru delnic v septembru 1993, kar izhaja iz dokazov na listnih številkah 104 in 105 spisa. Drugačna je situacija pri obtoženemu Š., ko le ni sigurno, da je ponudbo banke prejel, saj dokumentacija ne izkazuje, da bi družba G. d. o. o. do takrat že razpolagala z delnicami banke, ponudbe pa so se pošiljale prav lastnikom njihovih delnic, tistim, katere so poznali, ko pri tistih glasečih na prinosnika niso vedno vedeli, kdo so. Ne glede na to je v celoti pritrditi jasnim razlogom sodišča prve stopnje v zvezi z njegovim vedenjem, zapisanim v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pri obtoženemu Š. dejansko gre za direktorja družbe, katera se ukvarja z borznim posredovanjem, ko je povsem logično in življenjsko nujno, drugače ne more biti, da se je pred sklenitvijo pogodbe, če za prodajno ceno banke mora še ni vedel, obtoženi Z. pa mu jo je zamolčal, pozanimal. Prav to njegovo vedenje pa pomeni, da je prišlo do sklenitve obravnavane pogodbe v dogovoru med obtožencema z jasnim namenom, da si obtoženi Z. z izplačilom 2,5 krat višje cene od tržne cene delnice, pridobi ugotovljeno premoženjsko korist, do katere ni bil upravičen. Delnice je družba G. d. o. o. močno preplačala, zaradi česar je sprejemljivo mnenje izvedenke M. G., da je s tem družbi nastala škoda, katera pa je bila za obtoženca očitno drugotnega pomena. Glede na to, da se je cena delnic kasneje dvigovala, ko takrat ni bilo poznano ali se bo res, je z njimi družba G. d. o. o. ob prodaji celo zaslužila, kar pa ne pomeni, da do oškodovanja za preplačani znesek ni prišlo. Slednje je razvidno iz dejstva, da je ta ista družba le dobre tri tedne za tem kupila bistveno več istih delnic banke od te za nižji znesek, kot je bil izplačan obtoženemu Z. za manj delnic. Tudi to dejstvo, ob drugih navedenih, v razlogih izpodbijane sodbe, dokazuje namen obtoženih, katera sta, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, delovala kot sostorilca, da z nezvestobo družbi, katere vodilna delavca sta bila, obtoženi Z. pridobi s sklenitvijo in realizacijo škodljive opcijske pogodbe, sklenjene izrazito v njegovo korist, saj bi jo le-ta ob spremenjenih okoliščinah lahko preklical, premoženjsko korist in to veliko v višini sedanjih 63.444,42 EUR.

11. Storitev kaznivega dejanja v objektivnem in tudi v subjektivnem pogledu je torej obema obtožencema dokazana z dodatkom, da sodišče druge stopnje v tej sodni odločbi posebej ne izpostavlja še nekaterih preostalih zatrjevanj v vloženih pritožbah, zlasti tistih v zvezi z vprašanjem, zakaj ni verjeti, da je bil posel sklenjen z obtoženim Z. za družbo G. d. o. o. koristen v smislu pridobitve čim večjega števila delnic banke. Gre za vprašanje, katero za presojo ni odločilno in ne pomeni, da sta se zaradi tega obtoženca smela odreči zvestobi do družbe, katere vodilna člana sta bila. Povedano velja tudi v zvezi z zapisom o ocenjevanju vrednosti navedene družbe po prvi izvedenki, saj to ni predmet tega kazenskega postopka. Več pa ni bilo potrebno povedati tudi v zvezi s še preostalimi zatrjevanimi pritožnikov, saj ta niso takšna, da bi ob dokazih analiziranih doslej, mogla privesti do drugačne odločitve.

12. V zvezi z vloženima pritožbama je bilo potrebno preizkusiti sodbo sodišča prve stopnje še v odločbi o obtožencema izrečenih kazenskih sankcijah. Za izrečeni jima pogojni obsodbi je reči, da sta, ob upoštevanju zlasti poteka časa od storitve kaznivega dejanja in njuni dosedanji nekaznovanosti še primerni kazenski sankciji. Ni pa videti potrebe po njuni spremembi v korist obtoženih, ko za to posebnih razlogov ne navajata niti pritožnika. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o naložitvi v plačilo premoženjske koristi obtoženemu Z., pridobljene s storitvijo kaznivega dejanja.

13. Zaradi povedanega pritožbam ni bilo mogoče ugoditi, ampak jih je bilo potrebno kot neutemeljene zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi.

14. Obtoženca z vloženimi pritožbami nista uspela, zato morata plačati sodno takso. Podatki spisa potrjujejo, da sta to sposobna storiti. Višino sodnih taks pa jima bo odmerilo sodišče prve stopnje s posebnim nalogom, skladno z določili Zakona o sodnih taksah.