Jedro

Revizijsko sodišče zaključuje, da je v spornem primeru najbolj pravilno stališče, da v primerih, če ostanejo sporne obresti kot stranska terjatev, te v revizijskem postopku, ker prvotni glavni zahtevek ni več sporen, dobijo značaj glavnega zahtevka v skladu z določbo drugega odstavka 35. člena ZPP. Zato je treba uporabiti za pravilno rešitev določbo drugega odstavka 382. člena ZPP v zvezi s prej citiranim členom. To pa pomeni, da je treba dovoljenost revizije presojati glede na vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, seveda ob upoštevanju dejstva, da bi bila zaradi narave spora (pravica iz socialne varnosti) glede glavnega zahtevka revizija dopustna po določbi prvega odstavka 21. člena ZDSS. V primeru, če ne bi bila dopustna revizija glede glavnega zahtevka, revizija zaradi stranske terjatve, ki jo predstavljajo obresti, v nobenem primeru, ne glede na vrednost izpodbijanega dela odločitve o zamudnih obrestih ne bi bila dopustna.

Izrek

Revizija se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnika, da se ugotovi, da je oče tožnikov umrl zaradi poškodbe pri delu dne 5.8.1993 in da je tožena stranka dolžna opraviti nov izračun družinske pokojnine od 6.8.1993 in izplačati razliko med že izplačano in na novo odmerjeno družinsko pokojnino, zato je razveljavilo izpodbijani odločbi tožene stranke z dne 22.9.1993 in 12.5.1994, s tem, da je tožečima strankama priznalo od 6.8.1993 dalje pravico do družinske pokojnine po pokojnem, ki je umrl zaradi poškodbe pri delu in odločilo, da bo o odmeri in izplačevanju družinske pokojnine odločila tožena stranka s posebno odločbo. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek tožečih strank, da jima je tožena stranka dolžna izplačati razliko družinske pokojnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi in jima povrniti stroške postopka.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo delno ugodilo pritožbi tožnikov in zaradi jasnosti spremenilo izrek sodbe sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati zakonite zamudne obresti od razlik med že izplačanimi zneski družinske pokojnine in med zneski družinske pokojnine, kot jo bo na novo odmerila, v ostalem pa je pritožbo tožečih strank in pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča, potem ko je sprejelo njegove dejanske ugotovitve in pritrdilo njegovi pravni presoji. Sklenilo je tudi, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Zoper pravnomočno sodbo sta tožnika vložila revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajala sta, da je v izpodbijani sodbi sodišče napačno uporabilo veljavne predpise, saj bi jima moralo priznati tako zamudne obresti od razlik v družinski pokojnini, prav tako pa tudi pravdne stroške, do katerih sta upravičena po določbah zakona o pravdnem postopku in zakona o delovnih in socialnih sodiščih.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena toženi stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

V spornem primeru je treba ugotavljati dovoljenost revizije glede na ustrezne določbe zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94) ob istočasnem upoštevanju določb ZPP. ZDSS v prvem odstavku 21. člena določa, da je dovoljena revizija v delovnih in socialnih sporih zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, če ta zakon ne določa drugače. V drugem odstavku istega člena je določba, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, ko jo dopušča zakon o pravdnem postopku (ZPP). To pomeni, da je revizija, ob upoštevanju dejstva, da se pred delovnimi in socialnimi sodišči odloča tako o sami pravici kot tudi o premoženjskem sporu, ne glede na vrednost spornega predmeta takrat, ko gre za odločanje o sami pravici, dovoljena vedno, če pa se odloča o premoženjskih vprašanjih, je treba njeno dovoljenost presojati v skladu z določbami ZPP. In ker v spornem primeru priznanje pravice, ki je predstavljala glavni zahtevek, ni več sporno, saj je sodišče zahtevku tožečih strank v tem delu ugodilo in odločilo, da imata tožnika pravico do družinske pokojnine v višini, ki je določena za primere smrti zaradi nesreče pri delu, sporne pa so le zamudne obresti, je ostalo odprto vprašanje, kaj sedaj predstavljajo še sporne zamudne obresti. Pri tem je treba kot prvo ugotoviti, da odločitev glede obresti pri ugotovitveni sodbi, kar izpodbijana sodba v pretežnem delu je, ni v skladu z določili ZPP. V spornem primeru zamudne obresti, kar je dejansko vprašanje, ki se ugotavlja v vsakem primeru posebej, sploh še niso ugotovljive in tudi niso zapadle. Ali sploh gre za zamudo in v kakšni višini, bo možno govoriti šele po novi odmeri družinske pokojnine, ki je bila naložena toženi stranki. Zato bi moralo že prvostopenjsko sodišče, ko se je odločilo, da samo ne bo izračunavalo in odmerjalo nove družinske pokojnine, ob upoštevanju drugega temelja (posledica nesreče pri delu), ampak je to obveznost v skladu z določili tretjega odstavka 35. člena ZDSS naložilo toženi stranki, ta del zahtevka zavrniti v skladu z določbo prvega odstavka 326. člena ZPP. Za ta del zahtevka, ki tudi smiselno še ne predstavlja preživninskega zahtevka, kar bi družinska pokojnina lahko bila, še nima pravovarstvene potrebe. Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja, kot je že bilo poudarjeno, da bo o odmeri in izplačevanju družinske pokojnine tožena stranka izdala posebno odločbo in šele v primeru, če tožeči stranki z odmerjeno družinsko pokojnino ne bi bili zadovoljni oziroma bi menili, da jim je bila priznana z zamudo, bi lahko prišlo do pravovarstvene potrebe in možnosti sodnega varstva. Vendar kršitev določb pravdnega postopka, razen kršitve 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP revizijsko sodišče ne upošteva po uradni dolžnosti, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v to smer ni preizkušalo.

Kljub povedanemu pa se je treba vprašati še, ali gre v primerih, ko ostanejo v sicer pravnomočni sodbi sporne samo še zamudne obresti, za vložitev revizije glede stranske terjatve, kar obresti v bistvu so, in da zato revizija sploh ni možna, saj sploh ni določljiva vrednost spornega predmeta, ali pa glede na naravo spora ne pride do samostojnega premoženjskega spora, v katerem dobi stranska dajatev - zamudne obresti - pomen glavnega zahtevka. V obeh primerih pa je treba uporabiti za ugotovitev dopustnosti revizije v tem delu določbe 382. v zvezi s 35. členom ZPP. V prvem odstavku 382. člena ZPP je določeno, da lahko stranke zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vložijo revizijo v tridesetih dneh od vročitve prepisa sodbe. Drugi odstavek istega člena določa, da revizije ni v premoženjskih sporih, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 80.000,00 SIT, oziroma, kot določa tretji odstavek, tega zneska ne presega vrednost spornega predmeta, ki je navedena v tožbi.

Prvi odstavek 35. člena ZPP ima določbo, da se vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka, če je za ugotovitev stvarne pristojnosti, sestave sodišča, pravice do revizije in v drugih primerih, ki so določeni v zakonu, odločilna vrednost spornega predmeta. Obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve se, kot to določa drugi odstavek istega člena, ne upoštevajo pri ugotovitvi vrednosti spornega predmeta, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek.

Revizijsko sodišče zaključuje, da je v spornem primeru najbolj pravilno stališče, da v primerih, če ostanejo sporne obresti kot stranska terjatev, te v revizijskem postopku, ker prvotni glavni zahtevek ni več sporen, dobijo značaj glavnega zahtevka v skladu z določbo drugega odstavka 35. člena ZPP. Zato je treba uporabiti za pravilno rešitev določbo drugega odstavka 382. člena ZPP v zvezi s prej citiranim členom. To pa pomeni, da je treba dovoljenost revizije presojati glede na vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, seveda ob upoštevanju dejstva, da bi bila zaradi narave spora (pravica iz socialne varnosti) glede glavnega zahtevka revizija dopustna po določbi prvega odstavka 21. člena ZDSS. V primeru, če ne bi bila dopustna revizija glede glavnega zahtevka, revizija zaradi stranske terjatve, ki jo predstavljajo obresti, v nobenem primeru, ne glede na vrednost izpodbijanega dela odločitve o zamudnih obrestih ne bi bila dopustna.

Ker v sporni zadevi ni naveden denarni znesek, ki naj bi ga predstavljale zamudne obresti, prav tako pa ni določena vrednost spornega predmeta glede zamudnih obresti, po mnenju revizijskega sodišča revizija glede izpodbijanega dela o zamudnih obrestih v obravnavanem primeru ni dopustna.

V petem odstavku 129. člena ZPP je določba, da se odločba o stroških v sodbi šteje za sklep. Ker 400. člen ZPP v prvem odstavku določa, da lahko stranke vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, to pomeni, da revizija glede stroškov postopka ni dovoljena. S sklepom o stroških, ki je v tem primeru akcesorne narave, postopek ni bil pravnomočno končan, zato bi bila možna revizija glede stroškov samo, če bi se obenem v njej preverjala tudi pravilnost odločitve o glavnem zahtevku. Ta pa v tem primeru ni več sporna in zato tudi ni predmet revizije.

Ker ni dovoljena revizija zoper izpodbijani del odločitve o zamudnih obrestih, ta tudi ni dopustna samo zoper sklep o stroških postopka. Zato je revizijsko sodišče revizijo v skladu z določbo 392. člena ZPP zavrglo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).