Jedro

Ker z izpodbijanim sklepom pravice drugih oseb niso prizadete, z njim pa se močno posega v položaj nasprotnega udeleženca – v njegovo osebno svobodo in pravico, da svobodno odloča o svojem zdravljenju,je višje sodišče na podlagi 3. odstavka 33. člena ZNP odločilo, da bo obravnavalo prepozno pritožbo.

Ker ZNP primerov, ko se udeležena oseba, ki naj se ji poslovna sposobnost odvzame oziroma je tak predlog podan, ne želi odzvati vabilu sodnega izvedenca psihiatrične stroke zaradi pregleda oziroma izdelave mnenja, ne ureja, mora sodišče uporabiti določbe ZPP, ne pa določb ZDZdr.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v II. in III. (v izreku pomotoma označeni kot II.) točki izreka razveljavi, v preostalem pa se pritožba zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje nasprotnega udeleženca pozvalo, naj pride na pregled k izvedenki psihiatrične stroke na dan in ob uri, navedenih v vabilu, ki mu ga bo poslalo sodišče v dogovoru z izvedenko. Za primer, da se pregleda ne bo udeležil, pa je sodišče odredilo zadržanje nasprotnega udeleženca v psihiatrični bolnici, za čas, ki je potreben za zdravniški pregled pri izvedenki, a največ za 48 ur, ter prevoz nasprotnega udeleženca z reševalnim vozilom v psihiatrično bolnišnico. Če tudi na opisani način ne bi bil možen prevoz na zadržanje in pregled v psihiatrično bolnišnico, je sodišče psihiatrični bolnišnici naložilo, naj sodišče o tem obvesti, da bo v tem primeru odredilo privedbo nasprotnega udeleženca s pomočjo policije.

2. Zoper tak sklep se pritožuje nasprotni udeleženec. V pritožbi navaja, da se pregledu ni izogibal, ampak da za pripravo nanj rabi čas in da ima tudi pravico pridobiti dokazila o strokovni usposobljenosti izvedenke. Dodaja, da je že bil pri sodnem izvedencu, ki je ugotovil, da je poslovno sposoben, kasneje pa tudi pri sodnem izvedencu zaradi dodelitve mladoletne osebe v skrbništvo v zadevi IV P 2057/2011. Negotovost položaja pritožnika ne more biti razlog za tako grob poseg v človekovo prostost. Pritožnik zato predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni udeleženki in centru za socialno delo. Nasprotna udeleženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je tudi vložena pritožba dokaz kverulantstva nasprotnega udeleženca.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V skladu z določbo 3. odstavka 33. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) lahko sodišče druge stopnje iz tehtnih razlogov upošteva tudi pritožbo, vloženo po poteku roka, določenega v tretjem odstavku 31. člena ZNP (kakršna je pritožba v obravnavani zadevi), če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na sklep, ali če se te osebe strinjajo s spremembo ali razveljavitvijo. V obravnavani zadevi z izpodbijanim sklepom pravice drugih oseb niso prizadete. Po drugi strani pa se z njim močno posega v položaj nasprotnega udeleženca – v njegovo osebno svobodo in pravico, da svobodno odloča o svojem zdravljenju. Zaradi jakosti posega v položaj nasprotnega udeleženca je višje sodišče odločilo, da bo obravnavalo prepozno pritožbo.

6. Če je postopek za odvzem poslovne sposobnosti uveden zaradi duševne bolezni, duševne zaostalosti, odvisnosti od alkohola ali mamil ali iz drugega vzroka, ki vpliva na psihofizično stanje, sodišče odredi, da osebo, ki naj se ji odvzame poslovna sposobnost, pregleda izvedenec medicinske stroke (1. odstavek 48. člena ZNP). Ker gre v tej zadevi za enega od naštetih razlogov za uvedbo predmetnega postopka, je odredba, vsebovana v I. točki izpodbijanega sklepa, pravilna in zakonita, pritožba proti temu delu izpodbijane odločitve pa neutemeljena.

7. ZNP v določbah, ki urejajo postopek za odvzem poslovne sposobnosti, ne ureja primerov, ko se udeležena oseba, ki naj se ji poslovna sposobnost odvzame oz. je tak predlog podan, ne želi odzvati vabilu sodnega izvedenca psihiatrične stroke zaradi pregleda oz. izdelave mnenja. V 1. odstavku 49. člena ZNP je določeno zgolj, da se lahko taka oseba začasno, vendar najdalj za sedem dni, zadrži v psihiatrični zdravstveni organizaciji, če je po mnenju zdravnikov to potrebno zaradi ugotovitve njenega zdravstvenega stanja. Ta določba torej ni oz. tudi ne more biti podlaga izpodbijani odločitvi, saj ureja zgolj zadržanje, in ne prisilne (policijske) privedbe, in še to le tedaj, če je to potrebno po mnenju zdravnikov. Da bi v obravnavani situaciji zdravniki menili, da je začasno zadržanje v psihiatrični organizaciji nujno, sodišče prve stopnje ni ugotovilo.

8. Ker ZNP primerov, ko se udeležena oseba, ki naj se ji poslovna sposobnost odvzame oz. je tak predlog podan, ne želi odzvati vabilu sodnega izvedenca psihiatrične stroke zaradi pregleda oz. izdelave mnenja, ne ureja, bi moralo sodišče prve stopnje v skladu s 37. členom ZNP uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ne pa določb Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr), kot je to storilo, saj za to ni podlage. Višje sodišče na tem mestu poudarja, da je sodna praksa tega sodišča o opisanem vprašanju neenotna. V sklepih I Cp 1224/2011 s 6. 4. 2011 in I Cp 2673/2012 z 21. 11. 2012 je to sodišče zavzelo podobno stališče kot sodišče prve stopnje, ki pa je po prepričanju tega sodišča napačno. Primerjava sporne situacije s problemi, ki jih ureja ZDZdr (analogija legis) (1) ni na mestu. Pravilno je stališče v sklepu I Cp 2982/2013 s 6. novembra 2013, ki ga sodišče v nadaljevanju delno povzema:

9. Zakon o duševnem zdravju (ZDZdr) določa sistem zdravstvene in socialno varstvene skrbi na področju duševnega zdravja, nosilce oziroma nosilke te dejavnosti ter pravice osebe med zdravljenjem v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, obravnavo v varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda in v nadzorovani obravnavi (1. člen ZDZdr). Po tem zakonu (39. člen) je zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve dopustno, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji: - če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim,- če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in- če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

10. ZNP pa določa pravila postopka, po katerih redno sodišče obravnava osebna stanja, družinska in premoženjska razmerja ter druge zadeve, za katere je s tem ali z drugim zakonom določeno, da se rešujejo v nepravdnem postopku (1. člen ZNP). Eden takih je tudi postopek odvzema poslovne sposobnosti, v katerem sodišče odloča o delnem ali popolnem odvzemu poslovne sposobnosti osebam, ki zaradi duševne bolezni, duševne zaostalosti, odvisnosti od alkohola ali mamil, ali iz drugega vzroka, ki vpliva na psihofizično stanje, niso sposobne same skrbeti zase, za svoje pravice in koristi (44. člen ZNP).

11. Jasno torej je, da situacija, ko udeleženec nepravdnega postopka onemogoča izvedbo dokaza, ni v bistvenem primerljiva s tem, kar ureja ZDZdr. Zakonska analogija z uporabo določb ZDZdr pri postopku za odvzem poslovne sposobnosti zato ne pride v poštev. Uporabiti je torej treba določbe ZPP, ki izrecno prepovedujejo uporabo vsakršnega prisilnega sredstva zoper stranko (262. člen ZPP).

12. Situacija je podobna tisti, pri kateri sodišče v pravdnem postopku ob preverjanju procesnih predpostavk podvomi v poslovno (oz. pravdno) sposobnost katere od strank. Nastopi dolžnost sodišča, da to ugotovi s stopnjo zanesljivosti, pri čemer bo praviloma prišla v poštev izvedba dokaza z izvedencem medicinske stroke. Tudi tam nastane problem, ko sodišče tega izvedenca določi, stranka pa se zdravniškemu pregledu ne podvrže. Čeprav se procesna sposobnost praviloma domneva, je po prepričanju pritožbenega sodišča treba slediti teoriji in primerljivim ureditvam ter ustrezajoči sodni praksi (2); da sodišče v takem primeru odloči glede na vse okoliščine. Če stranka onemogoči izvedbo dokaza, je večinoma logično sklepati (upoštevaje razumen predlog), da bi ta dokaz uspel, sledi torej ugotovitev o neobstoju njene poslovne sposobnosti. Seveda je takšno sklepanje posplošeno, v vsakem primeru mora sodišče glede na vse okoliščine in ob skrbni presoji obstoječega procesnega gradiva po svojem prepričanju presoditi, kakšen pomen ima to, da je stranka preprečila izvedbo dokaza.

S tem sodišče učinkovito, a brez nepotrebne uporabe fizične prisile, na stranko, glede katere obstajajo okoliščine, ki kažejo na verjetnost o njeni nesposobnosti, prevali dokazno breme, če dokazovanje brez opravičenega razloga onemogoča. 13. Višje sodišče nazadnje dodaja, da ni zanemarilo narave nepravdnega postopka za odvzem poslovne sposobnosti, v katerem sodišče varuje položaj nasprotnega udeleženca in tudi širšega pravnega prometa. Sodišče le poudarja, da je cilje, ki jih postopek zasleduje, mogoče doseči z bistveno manjšim posegom v integriteto posameznika.

14. Pritožbeno sodišče je zaradi opisanega sklep sodišča prve stopnje v II. in III. (v izreku sklepa se pomotoma ponovi številka II.) točki razveljavilo, v I. točki pa ga je potrdilo in pritožbo zavrnilo (2. in 3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

(1) Glej več v Pavčnik M., Argumentacija v pravu, Cankarjeva založba, Ljubljana 199, str. 147 in nasl. (2) Glej v Galič, v Ude et al., Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, Uradni list in GV Založba Ljubljana, 2005, 1. knjiga, str. 334 – 336.