Jedro

Po določbi 1. odstavka 64. člena KZ je podlaga za izrekanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu podana pri storilcih, ki so storili kaznivo dejanje v stanju neprištevnosti ali bistveno zmanjšane prištevnosti, pri čemer bistveno zmanjšano prištevnemu storilcu mora biti izrečena kazen zapora. Za vsakega storilca pa je treba obvezno ugotoviti, da bi na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje in telo, spolno nedotakljivost ali premoženje in da je takšno nevarnost mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v zdravstvenem zavodu. Se pravi, da mora biti sočasno izražena negativna prognoza in indiciranost zdravljenja ter varstva v zavodu. Negativna prognoza mora biti kvalificirana v tem pomenu, da mora obstajati nevarnost za storitev hudih kaznivih dejanj zoper štiri posebej pomembne vrednote: življenje, telo, spolno nedotakljivost in premoženje. Indiciranost zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu pa mora biti ekskluzivna v tem pomenu, da je to edina možnost za odklanjanje storilčeve nevarnosti.

Izrek

Ob reševanju pritožb zagovornice obtožene Z.Z. in državne tožilke se pritožbi državne tožilke deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zoper obtoženo Z.Z. se pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljša.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženo Z.Z. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja poskusa umora po 1. odstavku 127. člena KZ v zvezi z 22. členom in 2. odstavkom 16. člena KZ. Ob uporabi omilitvenih določil ji je izreklo kazen dveh let zapora, v katero je vštelo čas pripora od dne 28.11.2006 od 10.00 ure dalje. Na podlagi določila 69. člena KZ je sodišče odvzelo zaseženo sekiro, s katero je bilo storjeno kaznivo dejanje. Skladno z določili 95. in 97. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je sodišče prve stopnje tudi odločilo, da je obtoženka dolžna plačati polovico stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, oprostilo pa jo je plačila povprečnine, medtem ko nagrada in potrebni izdatki zagovornice, postavljene po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

Zoper sodbo sta se pritožili zagovornica obtožene Z.Z. in okrožna državna tožilka. Obtoženkina zagovornica se je pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona, podrejeno pa tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji ter predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Okrožna državna tožilka pa se je pritožila zaradi odločbe o kazni ter predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženki izreče višjo zaporno kazen in sicer pet let zapora ter tudi varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja.

Višja državna tožilka V.N. je v pisnem mnenju, podanem po 2. odstavku 377. člena ZKP, predlagala zavrnitev pritožbe obtoženkine zagovornice kot neutemeljene, ugoditev pa pritožbi okrožne državne tožilke. S tem predlogom sta bili obtoženka in njena zagovornica seznanjeni.

Delno je utemeljena le pritožba okrožne državne tožilke.

Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb obtoženkine zagovornice pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, ko je izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo, napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo tudi prepričljive razloge. Zagovornica sicer graja oceno prvostopenjskega sodišča, da je obtoženka očitano kaznivo dejanje storila v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti ter da se je sodišče glede vprašanja obtoženkine prištevnosti zadovoljilo zgolj z mnenjem enega izvedenca psihiatrične stroke, vendar neutemeljeno. V kazenskem postopku se zelo pogosto ugotavljajo in presojajo takšna dejstva, ki zahtevajo posebno strokovno znanje, ki ga sodnik nima. V ta namen sodišče, ki vodi postopek, angažira nepristranske izvedence kot eksperte z določenega področja, da s svojim strokovnim znanjem in izkušnjami pomagajo razjasniti sporna dejanska vprašanja. Zakon o kazenskem postopku ureja izvedenstvo kot posebno preiskovalno dejanje, s katerim se v kazenskem postopku pridobi dokaz - izvid in mnenje izvedenca. Toda dejstvo, da sodnik nima strokovnega znanja, ki ga ima izvedenec, ne pomeni, da ne sme presojati mnenja izvedenca ter da pravilnost in strokovnost mnenja izvedenca, v konkretnem primeru izvedenca psihiatrične stroke, lahko adekvatno presoja le drug izvedenec iste stroke, kot to zmotno ocenjuje obramba. Vsako mnenje izvedenca namreč mora sodišče kritično presoditi - tako če ga sprejme, kot če ga zavrne. Kot vsi drugi dokazi, se tudi mnenje izvedencev presoja po načelu proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP). Med posameznimi dokazi, torej tudi med izvedenskimi mnenji, ni v kazenskem postopku nobene hierarhije. Za sprejem izvedenskega mnenja s strani sodišča so odločilne samo strokovna utemeljitev ter logičnost in prepričljivost izvedenčevih argumentov, ne pa, kdo ga je podal. Mnenje izvedenca je nepravilno, če je v nasprotju s podatki izvida ali v nasprotju s pravili stroke ali če temelji na izvedenčevi presoji dokazov oziroma razlagi pravnih vprašanj, za kar je izključno pristojno sodišče. O pomanjkljivem mnenju pa govorimo, kadar je nejasno ali nepopolno, ker ne daje odgovora na vsa pomembna vprašanja. Seveda pa izvedenec ne more vselej z gotovostjo, kot bi želelo sodišče ali stranke, podati mnenja o vseh spornih vprašanjih, pogosto lahko da mnenje le z določeno večjo ali manjšo stopnjo verjetnosti, kar mora v mnenju tudi navesti. Če sodišče oceni, da so v mnenju izvedenca podana nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti danega mnenja, ravna po 258. členu ZKP in sicer poskuša te pomanjkljivosti ali dvom najprej odpraviti z zaslišanjem istega izvedenca, sicer pa zahteva mnenje drugega izvedenca.

V obravnavani zadevi je tudi po oceni pritožbenega sodišča izvedenka psihiatrične stroke dr. T. podala popolno, prepričljivo, verodostojno in argumentirano mnenje. Izvedenka je mnenje podala po pregledu obtoženke, kazenskega spisa in razpoložljive zdravstvene dokumentacije, svoje ugotovitve pa je tudi oprla na izkušnje in poznavanja učinkov zdravil. Izvedenka pa je na glavni obravnavi še dodatno odgovorila na vsa vprašanja in pomisleke obrambe ter odgovore argumentirala, torej navedla njihovo podlago. Tako je izvedenka pri podajanju svojega mnenja upoštevala vse okoliščine, ki jih izpostavlja zagovornica v pritožbi in sicer obtoženkino dolgoletno psihiatrično zdravljenje, dejstvo, da je neposredno pred očitanim dejanjem praktično vsa njena okolica zaznala, da je obtoženkino psihično zdravje hudo načeto, ter da je bila obtoženka tudi po dejanju skoraj mesec dni in pol hospitalizirana v psihiatrični bolnišnici, kar bi s stališča laika morda res kazalo, da je bila obtoženka v času storitve kaznivega dejanja neprištevna, kar ocenjuje tudi zagovornica, kot to smiselno izhaja iz njene pritožbe. Takšni laični oceni tudi pritožbeno sodišče ne more slediti, saj je izvedenka dr. T., zaslišana na glavni obravnavi, dodatno pojasnila, da v duševnem stanju obtoženke v kritičnem času ni našla zanesljivih podatkov, da bi bila obtoženka akutno psihotična oziroma, da ni bila sposobna razumeti svojega ravnanja oziroma, da ni bila sposobna imeti v oblasti svoje ravnanje. Ravno nasprotno, kot je povedala izvedenka, je obtoženka sama podrobno opisala dogajanje in svoje doživljanje ob tem in se tudi v času pregleda ni distancirala od dejanja, kot so primeri pri akutno psihotičnih osebah. Take osebe namreč ne zmorejo opisati svojega vedenja v takem stanju, ali ga vidijo kot vedenje nekoga drugega, ali kot svoje vedenje, na katerega so vplivale določene zunanje ali neznane sile in konkretnega dogajanja tudi ne zanjo opisati s stališča svojega doživljanja. Obtoženka je tako pri izvedenki, kakor tudi na glavni obravnavi, predmetno dogajanje obrazložila s svojo hudo čustveno prizadetostjo zaradi prepričanja, da jo mož vara in da jo bo celo zapustil, vendar po oceni izvedenke iz ravnokar navedenih razlogov to njeno doživljanje ni mogoče oceniti kot psihotično blodnjo. Izvedenka pa še poudarja, da psihotičnega stanja pri obtoženki tudi ni bilo mogoče ugotoviti po sprejemu v psihiatrično bolnišnico, ki je neposredno sledil dogodku. Je pa izvedenka, ob upoštevanju že predhodno navedenega in sicer pregleda obtoženke, njene zdravstvene dokumentacije ter spisovnih podatkov, z gotovostjo ocenila, da so bile v kritičnem času njene sposobnosti za razumevanje pomena svojega dejanja in za obvladovanje svojega ravnanja bistveno zmanjšane. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke ter sledeč izvedeniškemu mnenju dr. T. pravilno ocenilo, da je obtoženka predmetno dejanje storila v času, ko je bila zaradi paranoidne shizofrenije njena sposobnost razumeti pomen svojega dejanja in zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje, bistveno zmanjšana.

Ni pa moč odreči utemeljenosti pritožbe državne tožilke v delu, ko izpodbija oceno prvostopenjskega sodišča, da obtoženki ni potrebno zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu, temveč je potrebno zgolj doseči nadzor nad obtoženko pri jemanju zdravil, zaradi česar ni sledilo predlogu tožilstva za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po členu 64 KZ. Po določbi 1. odstavka tega člena je podlaga za izrekanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu podana pri storilcih, ki so storili kaznivo dejanje v stanju neprištevnosti ali bistveno zmanjšane prištevnosti, pri čemer bistveno zmanjšano prištevnemu storilcu mora biti izrečena kazen zapora. Kolikšna kazen mora biti izrečena bistveno zmanjšano prištevnemu storilcu, zakon posebej ne predpisuje, vendar je logično, da kratkotrajne kazni ne pridejo v poštev glede na to, da se obsojenčevo zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu šteje za prestajanje kazni in bi zato pri kratkem trajanju zaman pričakovali kakršenkoli uspeh. Za vsakega storilca je torej treba obvezno ugotoviti, da bi na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje in telo, spolno nedotakljivost ali premoženje in da je takšno nevarnost mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v zdravstvenem zavodu. Se pravi, da mora biti sočasno izražena negativna prognoza in indiciranost zdravljenja ter varstva v zavodu. Negativna prognoza mora biti kvalificirana v tem pomenu, da mora obstajati nevarnost za storitev hudih kaznivih dejanj zoper štiri posebej pomembne vrednote: življenje, telo, spolno nedotakljivost in premoženje. Indiciranost zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu pa mora biti ekskluzivna v tem pomenu, da je to edina možnost za odklanjanje storilčeve nevarnosti. Ob preizkusu razlogov, zaradi katerih sodišče prve stopnje ni sledilo predlogu tožilstva za izrek varnostnega ukrepa po členu 64 KZ in v tej smeri podanih pritožbenih navedb tožilke, pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje z izvedenko psihiatrične stroke ni dovolj razčistilo, kako je z omenjeno negativno prognozo in indiciranostjo zdravljenja ter varstva v zavodu na strani obtoženke. Nedvomno je, da obtoženka nujno potrebuje psihiatrično terapijo, je pa izvedenka na vprašanje, ali bi bila uspešnost zdravljenja večja v ustanovi ali na prostosti, povedala, da je možnost zdravljenja na prostosti v svojem pisnem izvedenskem mnenju ocenila kot pogojno, v primeru, da bi bila obtoženka dobro vključena in sprejeta v svojem ožjem in širšem socialnem okolju in da bi zato poleg zanesljivo rednih psihiatričnih kontrol in nujno zagotovljenega prejemanja zdravil, bila tako ona kot njena družina, deležna opore socialne službe. Tak odgovor izvedenke pa je v določeni kontradikciji z njeno navedbo, da podatki kažejo, da je bila obtoženka že ves čas prej odklonilna do zdravljenja, še posebno do hospitalnega, ki je pač povezan, vsaj na začetku z različnimi omejitvami, da je bila odklonilna tudi do zdravil, ker je ob njih navajala neugodne stranske učinke, ko pa je bila hospitalizirana, se je na razmere v bolnišnici težko prilagajala ali pa se sploh ni, v terapevtske dejavnosti se ni vključevala, kar je seveda vse zmanjšalo učinek zdravljenja in ni omogočilo ustreznega izida zdravljenja, kar sodišče z izvedenko ni dodatno razčistilo. Enako velja tudi glede vprašanja omenjene negativne prognoze. V zvezi s tem je izvedenka zapisala, da v primeru, da obtoženka ne bo prejemala predpisane psihiatrične terapije, ki ji do neke mere stabilizira razpoloženjska in čustvena stanja in boljša njen stik z realnostjo, ponavljanja podobnih dejanj ni mogoče povsem izključiti. Zaslišana na glavni obravnavi pa je pojasnila, da glede na motivacijo ob obravnavanem dogajanju in glede na obtoženkino splošno čustveno odzivnost, ne vidi nevarnosti, da bi obtoženka ponavljala podobna dejanja do nekih njej tujih ali čustveno nevtralnih oseb. Ali to pomeni, da izvedenka torej ne more povsem izključiti, da bi obtoženka ponavljala podobna kazniva dejanja do oseb, s katerimi je blizu in na katere je čustveno navezana, kot npr. na moža, s katerim je nenazadnje do obravnavanega dejanja živela skupaj in bo morda z njim živela še tudi po prestani kazni, pa sodišče tudi ni razčistilo. Zato je sodišče druge stopnje v tem delu pritožbi državne tožilke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v odločbi o kazenski sankciji, s tem, da se ni posebej opredelilo do pritožb zagovornice in državne tožilke, ki zadevajo višino izrečene zaporne kazni, saj je le-ta v soodvisnem razmerju z morebitnim izrečenim varnostnim ukrepom obveznega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po členu 64 KZ ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Posledica te odločitve je tudi razveljavitev izpodbijane sodbe glede stroškov kazenskega postopka.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče odpraviti nakazane pomanjkljivosti glede vprašanja omenjene negativne prognoze in indiciranosti zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu na strani obtoženke ter nato ponovno oceniti ali so podani pogoji za izrek predlaganega varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po členu 64 KZ ter odmeriti kazen.

Skladno z določbo 7. odstavka 392. člena ZKP je sodišče druge stopnje preizkusilo tudi, ali so še dani razlogi za pripor. Ker je po oceni pritožbenega sodišča še vedno podan priporni razlog tako imenovane ponovitvene nevarnosti iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, je pripor zoper obtoženko podaljšalo. Okoliščine, zaradi katerih je bil pripor odrejen ter tekom postopka tudi večkrat podaljšan, se niso v ničemer spremenile. Obtoženka je dolgoletni psihični bolnik, boleha za paranoidno shizofrenijo, tako, da nujno potrebuje psihiatrično terapijo. Iz izvedeniškega mnenja dr. T. pa izhaja, da v primeru, da bi obtoženka prenehala uživati zdravila, kar se je zgodilo nenazadnje tudi v obravnavanem primeru, se psihotična simptomatika pri njej lahko pojavi takoj, kar pa nadalje pomeni, da nedvomno obstoji realna nevarnost, da bi kaznivo dejanje proti osebam, ki so ji blizu, ponovila. Ob dejstvu, da iz spisovnih podatkov izhaja, da obtoženka sama skrbi za jemanje zdravil, da jih je tudi že večkrat samovoljno nehala jemati, da ni redoljubna in skrbna, so po oceni pritožbenega sodišča to vse konkretne okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi obtoženka na prostosti, ko bi se ponovno znašla v znanem okolju, prenehala z jemanjem zdravil in ponovila ali dokončala predmetno kaznivo dejanje. Ob teži storjenega kaznivega dejanja ter ob upoštevanju vseh zgoraj navedenih okoliščin, je za zagotovitev varnosti ljudi, konkretno moža ali oseb, na katere je obtoženka čustveno vezana, pred napadi na življenje in telo, pripor za obtoženko še vedno potreben in ga ni moč nadomestiti z milejšim ukrepom.